Došao Tiho, ušao u legendu

Beograd je bil nekoč ena izmed evropskih gledaliških prestolnic. Kolikšne zasluge za to ima Bojan Stupica, slovenski gledališki impresario (in režiser in igralec in scenograf), ki je bil znaten del svoje kariere baziran v Beogradu?

Žal mi je, da ste rekli, da je Beograd to bil, vesel sem pa, da ste se omenili Bojana Stupico. Želel bi si, da bi bil Beograd še vedno to, kar je bil v preteklosti.

Hotel sem le reči, da so v Beogradu nekoč praizvedbe doživljale klasike svetovno znanih avtorjev.

To je res. Uprizarjale so se praizvedbe Tennesseeja Williamsa in Sartra, v Beogradu pa je evropsko premiero doživel tudi musical Lasje. Umetniška avantgarda je tu definitivno imela svoje mesto, že od nekdaj. Vsi so sicer vedeli, da je Tito ustvaril komunistični režim, toda Jugoslavija je v vzhodnem bloku funkcionirala kot nekakšen umetniški zahod.

Ko ste gledališko kariero začeli, je Tito osebno prepovedal predstavo Kad su cvetale tikve, v kateri ste nastopali.

Ja, star sem bil 19 let. In šele začel sem. Šlo je za dramatizacijo romana Dragoslava Mihajlovića, sporen pa je bil citat, ki ga v samem romanu - lepi urbani zgodbi iz časov informbiroja - ni bilo. Glasil se je približno takole: Vi ste hujši kot nacisti. Ta prepoved je tedaj po mojem zaustavila kulturološki proces v celi Jugoslaviji.

Toda Bojan Stupica je bil za vas osebno usoden - on vas je pripeljal v Jugoslovansko dramsko gledališče.

Poslušajte, kako me je namamil. V neki predstavi sem imel manjšo vlogo, toda ker v Jugoslovanskem dramskem gledališču nisem videl perspektive, na vaje nisem kaj prida hodil. Pa me je Stupica, ki je bil gledališka institucija zase, poklical v pisarno. Najprej me je, vprašal če imam kaj denarja in od česa živim. Rekel sem mu, da malce tezgarim na radiu. Potem me je vprašal, če sem zaljubljen. Ne, sem rekel. Nakar je vprašal, zakaj ne hodim na vaje. Odgovoril sem, da pač tu zase ne vidim perspektive in da bom raje poskusil v Narodnem gledališču. Potem pa se je zgodilo nekaj nepredstavljivega: Stupica me je začel namreč nagovarjati, da naj ostanem. Vprašal je: kolikšno plačo ti tam ponujajo? Rekel sem, da 50.000 dinarjev. On mi je ponudil 5.000 več. Da bi svojo ponudbo še malce podkrepil, je dodal: Narodno gledališče igra le po vaseh, mi pa potujemo - Benetke, Trst, Dunaj. Minilo je že 35 let - in še vedno sem v Jugoslovanskem dramskem gledališču.

Stupica je v Beogradu postavil tudi Cankarja - kdaj ste v Beogradu nazadnje igrali Cankarja?

Že dolgo ne, toda zdaj, ko je gledališče šest let po požaru na novo postavljeno, sem predlagal, da bi vrata odprlo s predstavo, s katero je vrata odprlo, ko je bilo ustanovljeno - s Kraljem na Betajnovi. Tema te igre je na kožo pisana situaciji, v kateri se nahajamo, toda s predlogom žal nisem uspel. Stupica je zelo zgodaj umrl, tako da žal ni videl, v kaj je investiral, upam pa, da ga nisem razočaral.

Stupica vas je torej odkril in angažiral, toda lansirala vas je TV serija Odpisani. Kako ste padli vanjo?

Po diplomi me je opazil slikar Radomir Stević, ki je vodil neko malo gledališče, v katerem je pogosto delal Petar Kralj - Kralj bi moral v Dubrovniku igrati Hamleta, pa je odpovedal, tako da sem vskočil jaz. In tu me je opazil Aleksander Đorđević, režiser Odpisanih.

Vas je presenetilo, da so Odpisani postali tak vsejugoslovanski hit?

Serija je bila tako popularna, da se sploh nisem več mogel prosto gibati. Na normalno življenje sem lahko kar pozabil, pa četudi sem stanoval v neki bedni mansardi. Bil sem najrevnejši najslavnejši človek v Jugoslaviji. Dobil sem po 300 pisem na dan. Tako slavo so tedaj poznali le redki, recimo Čkalja in Mija Aleksić.

Ste fanicam pošiljali svoje fotke?

Ne, nikoli. Je pa res, da si je moj oče z denarjem, ki so ga pošiljale za znamke, dostikrat kupil cigarete. Ha-ha.

Dve seriji, Odpisani in Grlom u jagode, sta tedaj lansirali generacijo igralcev (vi, Dragan Nikolić, Miki Manojlović, Aleksandar Berček, Bogdan Diklić, Branko Cvejić itd.), ki po tridesetih letih še vedno dominira.

Ja - in še vedno deluje kot generacija.

Vas je vloga Tihega determinirala? Ste se težko znebili tega imidža?

Težko? Ko sem danes potoval v Slovenijo, me je policistka na hrvaški strani poklicala: Tihi! Toda vloga ni zaznamovala le mene, pač pa tudi mlade nasploh, saj so dobili svojega junaka.

Odpisani so bili generacijska serija, toda kupile so jo vse generacije.

Ja. In tudi tedanji slavni igralci so hoteli igrati v tej seriji - za honorarje se sploh niso menili. Vse skupaj je bilo narejeno zelo hollywoodsko. Organizacija snemanja je bila brezhibna - tako dobrih delovnih pogojev ne pomnim.

Nisi imel občutka, da se reč dogaja med II. svetovno vojno.

Ne - to je bil vestern. In Vrnitev odpisanih je bila še večji vestern. V njej najdete celega Forda.

So vam za nadaljevanje, za Vrnitev odpisanih, honorarje dvignili?

Pa še kako! Za Odpisane sem dobil štiri milijone in pol, za Vrnitev odpisanih pa 45 milijonov.

Vau! In to v času, ko še ni bilo inflacije!

Kje neki! Hodili smo v Trst in divje zapravljali - jedli smo pašto in pizze ter kupovali najdražje čevlje in najdražje obleke. Trgovcem ni bilo nič jasno - tega si še sami niso mogli privoščiti.

Odpisani so bili orjaški hit tudi na Kitajskem.

Še več - nedavno sem dobil pismo neke Kitajke, ki se je v Evropo preselila zato, da bi srečala mene, svojega mladostnega junaka. Serije pa po drugi strani niso vrteli v Sovjetski zvezi, ker so menili, da je preveč liberalna in preveč antiideološka. V Beogradu - in drugih jugoslovanskih mestih - je med II. svetovno vojno obstajal organiziran odpor proti okupatorju, proti fašizmu, v okupiranih sovjetskih mestih pa takega odpora ni bilo, tako da je bila s tega vidika serija za njih preveč problematična.

Mnogo let kasneje, v filmu Balkan ekspres 2, ste igrali gestapovca - je bil to samoparodični štos?

Aleksander Đorđevič me je hotel razbremeniti lika Tihega, toda to je bila zapravljena priložnost.

Kako ste se pripravljali na Tita, ki ste ga igrali v filmu Tito in jaz? Ste si vrteli Sutjesko in impersonacijo Richarda Burtona?

Nič, le ugotoviti sem skušal, kaj bi lahko bil ideal onega dečka - in zdelo se mi je, da bi bil njegov ideal lahko lepi, postavni, brezkompromisni človek, ki se skoraj ne razlikuje od najlepšega kipa.

Ste skušali Tita odigrati tako, kot ste ga sami dojemali, ko ste bili še otrok?

Ne, nisem bil vzgajan titoistično. Moj oče je bil idealist, komunistični utopist, ne pa titoist, zato nisem bil vzgajan v slogu suženjskega odnosa do Tita. Kake mitomanske pripadnosti temu človeku nisem čutil. Je pa res, da sem tudi sam jokal, ko je umrl. Tako kot vsi - in verjetno niso jokali brez razloga. Prav ta trenutek pa sem želel ujeti. Med snemanjem sem celo nosil njegova avtentična odlikovanja, ki so vredna na milijone dolarjev, zato me čuvaji teh odlikovanj nikamor niso puščali samega. Če sem stal na tribuni, so bili oni pod tribuno. Kdo ve, kje so zdaj ta odlikovanja, najbrž pa sem jih nosil dlje kot on sam.

Vas ni nič inspiriral Marko Todorović, ki je bil v jugolovanskih filmih specializiran za vlogo Tita?

Todorović je bil fizično zelo podoben Titu - gradil je na imitaciji. Sam sem se imitiranju izognil. Skušal sem si le predstavljati, kako je moj sin pri dvanajstih gledal na Schwarzeneggerja. Ko sem bil Tito, sem moral na malega narediti tak vtis, kot ga je na mojega sina naredil Schwarzenegger.

Ste se počutili titovsko, ko ste igrali Tita?

Igralec vedno občuti moč karizme lika, ki ga igra, tako da ta občutek ni ravno redek. Toda ko igrate nekoga, ki uteleša absolutno oblast, vam tega sploh ni treba igrati - to morajo odigrati vaši soigralci.

Bi lahko igrali Miloševića?

Lahko, moram pa reči, da me Milošević igralsko ne inspirira. Nasprotno. Vse, kar je banalno in primitivno, me ne zanima. In menim, da Milošević bolj pripada šundu kot umetnosti. Sploh pa, človeka, ki tako manipulira z oblastjo, sem že igral - v Shakespeareovi drami Milo za drago. Ko knez Vincencij po devetnajstih letih oblasti odide iz svoje kneževine, prepusti svojemu namestniku, da malce uredi zakone, dokler ga ne bo. Toda v resnici ne odide, ampak se preobleče v fratra in opazuje, kaj njegov namestnik počne - in zdaj vidi, kakšna katastrofa je sprejemanje zakonov. Namestniku se zmeša, on pa se vrne in vse uredi. Izgleda kot happy end, toda ne - knez, ta veliki manipulator oblasti, je vse to naredil zato, da bi lahko vladal naprej. Publika v Novem Sadu, kjer gostujem, mi po vsaki predstavi ognjevito ploska, toda ne ploska le moji umetniški stvaritvi, ampak tudi zato, ker se zaveda, da sta ta manipulacija in veliki monstrum oblasti okupirala tudi njo. To, da publika bolj aplavdira Mefistu kot Faustu, nekaj pomeni.

Milošević z vidika zgodovine teatra ni nič novega - izgleda kot citat.

Ja. In tragedija je, ko te samozvane vizionarje - te samooklicane vodje - sprejme tudi narod.

Na Miloševića je z beograjskih odrov najbolj boleče padel Sod smodnika - predstava, ki so jo potem na vašo pobudo tudi ekranizirali.

Fantje in dekleta so me po demonstracijah vprašali, kako bi se jim lahko pridružil - če bi se morda slikal s stisnjeno pestjo. Meni je bilo to zelo všeč, sem pa menil, da ta njihova ideja ni tako zelo močna. Če so me že vprašali, sem hotel narediti nekaj, kar je močnejše - nekaj, kar bi bilo moje sporočilo in obenem podpora njim. Ker je bil Sod smodnika režiran tako, da sem sredi predstave v določenem trenutku izstopil iz lika Dimitrija, da bi publiki nekaj pojasnil, sem odpel srajco in pokazal majico Odpora, ki sem jo imel pod srajco. To se je zgodilo v Narodnem gledališču, katerega direktor je bil Miloševićev minister za kulturo, toda aplavz je trajal 15 minut - tega se ne da opisati. Tudi moji kolegi so se prijeli za roke, čeprav so kasneje nekateri trdili, da sem jih zmanipuliral. V bistvu so imeli prav, kajti moja poteza je bila stvar mojega političnega prepričanja. Izrazil sem svoje prepričanje, ker sem v tisti vlogi to lahko storil - no, nekdo, ki je stal za mano, bi lahko potegnil iz žepa kljukasti križ. Kolegi so imeli pravico, da se z mojo potezo ne strinjajo, zato sem se jim kasneje tudi opravičil.

Je ta poteza spremenila vaše življenje?

Ne, obogatila mi ga je.

Je spremenila vašo kariero?

Ne, je pa spremenila moje odnose z nekaterimi ljudmi. To predstavo še vedno igram, vključno z delom, v katerem se Dimitrij obrne proti publiki, rekoč "Rad bi vam nekaj povedal". Z njo smo gostovali širom sveta. V Sloveniji sem govoril slovensko, v Nemčiji nemško, na Poljskem poljsko - zavedam se, kako močno je to sporočilo z gledališkega odra. To sporočilo deluje očiščevalno in pomlajevalno, vsak pa ga sprejme, kakor hoče.

Ko pride do politike in angažmaja, se bojim, da ima teater celo rahlo prednost pred filmom. Ko film enkrat posnameš, je tak, kakršen je - fiksen. Teater pa dopušča improvizacijo - na vsaki reprizi daš lahko drugačen, aktualen poudarek. Lahko si zelo političen. Hitro se lahko odzivaš.

Meni to greje dušo. Igralec mora vedeti, da obstaja in nastopa zaradi konkretnega družbenega problema, ki ga igra in obdeluje, ne pa zaradi samega sebe in zaradi svojih igralskih veščin, recimo zaradi svojega lepega nosu in glasu. Tega se zelo dobro zaveda tudi publika.

Je bil teater v tistih turbulentnih časih prostor revolta?

Na neki reprizi Soda smodnika smo publiko izzvali, da je s piščalkami hodila po gledališču in protestirala - in to je trajalo kake pol ure, morda še več. Na koncu predstave je piščalko vzel še nekdo od nas in začel piskati. To je bilo v času, ko je Milošević ponaredil rezultate volitev.

Toda politiki je uspelo srbsko gledališko sceno lepo razbiti - vi ste stopili na stran Odpora, Bata Živojinović je stopil na Miloševićevo stran, režiser Ljubiša Ristić spet nekam drugam.

Mislim, da so imeli mnogi utopična prepričanja iz osebnih interesov. Lahko je biti utopist, če imaš od tega korist.

Se je srbsko gledališče po padcu Miloševića spremenilo?

Vedno rad poudarim, da so bila za časa Miloševiča gledališča bolj polna kot cerkve. Nič nimam proti veri, da se razumemo, toda ljudje so hodili v gledališče, ker so vedeli, da jim tam ne bomo lagali. Po padcu Miloševića pa je prišlo le do velike menjave uniform - miloševićevstvo je ponekod v javnem življenju preživelo, le da pod novo masko.

Spremljate dogajanje v Haagu?

Milošević skuša ustvariti vtis, da se ne sodi njemu, ampak Srbiji. Toda sam sem Srb in ne čutim, da bi se sodilo Srbom kot narodu, in tudi ne vidim razloga, zakaj bi se. Tudi mislim, da bi morali priznati haaško sodišče, saj je pač mednarodno sodišče in tudi mi pripadamo mednarodni skupnosti. Dokazujejo mu sicer genocid in hude vojne zločine, toda obenem vsi skupaj pozabljajo na vse tisto, kar je storil lastnemu narodu - inflacija, nepojasnjene smrti, izginuli ljudje, svoj narod je sprl z celim svetom, ga spravil v vojno in ga celo prepričal, da je premagal svet. Srbi smo narod, ki ga tujec zlahka vzljubi, srbofobi se iz Srbije vračajo kot srbofili, zato Miloševiću ne bi smeli dovoliti, da pred sodišče postavlja srbski narod.

Milošević je očitno dober igralec. Sploh imamo vedno občutek, da ste Srbi rojeni igralci, še posebej rojeni filmski igralci.

Vidite, to je zabloda. Trik srbskih igralcev je v tem, da na filmu in v gledališču govorimo isti jezik kot na ulici. Tudi cela hollywoodska produkcija je že davno prešla na to vrsto govora.

Pavle Vuisić je to veščino - to prirodnost - prignal do pojma, ne.

Z Vuisićem sva veliko skupaj igrala. Pogosto so govorili, da je le pijanec, ki z gostilne stopi direktno pred kamere, kar ni bilo res - bil je povsem predan igralski umetnosti. Fanatično. In pogosto so govorili, da si besedila sploh ne more zapomniti, zato potem govori kar po svoje, kar spet ni bilo res - tekst je tako temeljito preštudiral in predelal, da je obdržal le tisto, kar se mu je zdelo, da gre v lik, ki ga igra. Bolje rečeno, obdržal je le tisto, za kar se mu je zdelo, da bi lik, ki ga je igral, tudi zares rekel.

Toda odra se je izogibal.

Na začetku ne, potem pa res. Naj vam povem anekdoto: skušal sem ga prepričati, da bi na odru igral Falstaffa. Prepričeval sem ga in prepričeval, mu tvezil vsemogoče, dokler ni pristal. Prišel je in rekel: na premieri bom igral, v reprizah pa ne. Razumete, ne - vedel je, da to lahko odigra le enkrat, da torej tega ne more ponavljati. In če naj z neko drugo anekdoto podkrepim njegovo veliko predanost igralskemu poklicu: v nekem filmu je moral jesti testenine, toda zaradi razno raznih razlogov je bilo treba ta prizor približno dvajsetkrat ponavljati - pa četudi se je videlo, da mu testenine ne dišijo, je vsakič jedel s takim apetitom, kot da je sestradan. Dvajsetkrat zapored!

Koliko ponovitev potrebujete, da padete v lik, ki ga igrate - da torej lahko rečete, e, to je to?

To je zelo relativno, toda včasih je repriz tako malo, da se mi zgodi, da v lik nikoli ne padem, tako da ne morem reči "to je to".

Ali lik, ki ga igrate, nesete domov?

Ne. Pustim ga na deskah, kjer me počaka do prihodnjič.

Pa vas je kateri lik tako obsedel, da ga niste mogli pustiti na deskah?

Ne zavedam se, da bi kaj takega počel, vem pa, da se moji motorji vrtijo še dolgo po predstavi. Če na odru čustev nisem forsiral jaz, ampak me je do njih privedel lik, potem lik ostane z mano. Tudi doma.

Ko vas vidim, se vedno spomnim na film Vojakova ljubezen, ki ste ga posneli kmalu po Odpisanih - igrali ste brezskrbnega, neodgovrnega fičfiriča, ki ga JLA spremeni v pravega človeka. Ste si lahko takrat predstavljali, da bo JLA končala, tako kot je končala?

Na žalost da. Spomnim se komandanta vojašnice, ki je slišal neko mojo izjavo o večstrankarskem sistemu. Toplo me je objel in rekel: Vojče, ne bodi neumen - tega ne bomo nikoli dovolili! Vidite, niso se imeli le za vojake, pač pa tudi za ideološko obrambo. To je bila velika napaka - in zato je ta vojska tudi tako na hitro propadla. Je pa hecno to, da smo bili vsi, ki smo igrali v tem filmu, oproščeni služenja vojaškega roka - iz takih ali drugačnih razlogov. Jaz zaradi hude tuberkuloze, ki me je tako podrla, da nisem mogel niti na pogreb Bojana Stupice.

V TV seriji Vroči veter (1980) ste igrali samega sebe - kako je igrati sebe?

Po pravici povedano - to je trapasto, čisti nesmisel. Hommage sebi dela le idiot.

Vrniva se k Ajshilu, s katerim ste svojo kariero začeli: bi bila Srbija dober material za Ajshila - zadnja se je namreč odcepila od Juge.

Ja, ampak tega se ne zaveda. Srbi so imeli vedno ta čuden občutek, da morajo osvobajati druge narode. Že od nekdaj.

Ameriški sindrom?

Ja. Ha-ha.

Za konec pa od tragedije h komediji: je Branislav Nušić največji komediograf po Molieru?

Mislim, da je Jovan Sterija Popović.

Mar ni Sterija preveč lokalen - z Nušićem se lažje potuje?

Sterija je morda pretežak, vsekakor pa je globlji od Nušića. Njegovi Rodoljubi so preprosto briljantni.

V malem slovenskem amaterskem gledališču prav zdaj pripravljajo Nušićevega Navadnega človeka - kaj bi sporočili režiserju?

Sledi naj temu, kar je Nušića sploh pritegnilo - zanesljivo ga ni pritegnila estradna oblika, pri kateri igralci ne mislijo na lik, ki ga igrajo, ampak le na publiko, ki jo morajo zabavati. Menim, da se ta napaka v Sloveniji ne more zgoditi.