"Ne bi se branil premierskega položaja"

Začniva z eno tako že kar malce ponarodelo dilemo: se vam zdimo Slovenci ksenofobično ljudstvo?

Na noben način ne. Živel sem marsikje po svetu in sem pravo ksenofobijo videl in občutil, četudi ni bila naperjena neposredno vame. Mislim, da so Slovenci zelo strpni do drugačnih, malo je na tem svetu držav s kar desetimi odstotki državljank in državljanov, ki niso lastnega rodu. Ta odprtost, ki se je posebej pokazala ob času osamosvojitve, je dejansko zgled, kako je mogoče te reči urejati. V tem smislu nam vsem skupaj zelo škoduje, da se glede tega preganjamo v službi kratkoročnih političnih ciljev. Res je sicer, da med Slovenci prav gotovo obstaja provincializem, to pomeni, da smo nekoliko bolj zaprti, da smo do drugačnosti morda nekoliko bolj zadržani kot drugje, kar pa vsekakor ni ksenofobija. Tej sem bil recimo priča v Misisipiju do temnopoltih ljudi, nikakor pa ne v Sloveniji do takozvanih južnih bratov. Če imajo nekateri tu in tam kakšne klišeje, to samo na sebi še prav nič ne pomeni.

Ampak zanimivo, prav vi ste bili ob spektakularnem vkorakanju na slovensko politično prizorišče deležni marsikatere ostre in pogosto preprosto krivične osti samo zaradi tega, ker ste izvirali iz Argentine. Češ da ste neki prišlek, kakršnih pri nas res ne potrebujemo. Kaj je to drugega kot aspekt čiste ksenofobije?

Ne, to je nekaj povsem drugega. Šlo je za stare vzorce mišljenja, ko se je cela desetletja govorilo o zunanjem sovražniku, v Argentini pa med slovensko diasporo že dalj časa najdemo močno jedro opozicije proti komunizmu. Šlo je zgolj za odmev starih političnih ločnic. Poglejte, zadnjič me je zanimalo in sem šel malo pogledat na udba.net, pa sem našel ne samo sebe, temveč tudi svoje tri brate, mamo in očeta. Oddaljeni smo bili skoraj petnajst tisoč kilometrov, moj dosje pa datira v čas malce po najstniških letih! S samo Argentino in ksenofobijo to nima nobene zveze, dodati pa moram, da tistega odklonilnega odnosa, o katerem ste me vprašali, občutim vse manj, v zadnjem letu ali dveh praktično sploh ne več.

Torej pravite, da bi, če bi prišli recimo iz Slonokoščene obale, ne bili deležni niti približno tako razjarjenih napadov?

Ja, ker so bili povezani s politično emigracijo, z argentinskimi Slovenci.

Zanimivo je, kako so vam na veliko metali v obraz prav to Argentino, tako rekoč nihče pa se vam ni spravil očitati tistega resnično tehtnega pomisleka, namreč da pride nekdo brez vsakih resnejših političnih izkušenj kar nenadoma vodit državo, v kateri ni nikoli živel ... Prav res, od kod vam ta samozavest?

To je vsekakor legitimno vprašanje in je lahko zelo legitimna kritika. Torej, v širši domači javnosti resda nisem bil preveč znan, sem bil pa s politično sceno precej tesno povezan, in to vse od plebiscita. Spomnim se, ko so prišli Peterle, Bučar in Rupel pred osamosvojitvijo v Washington in me je Peterle povabil, naj pridem v Narodno banko. Takrat se sicer nisem mogel odločiti kar tako na horuk, a potem sem imel nenehne stike z našimi politiki in sem pred prevzemom vlade tudi šest mesecev vodil strokovni svet Koalicije Slovenija. Zdaj, od kod mi samozavest ... Dejstvo je, da je šlo za začasno vlado tehnične narave, ki se je zavzela predvsem za sprejetje evropske zakonodaje. Zdelo se mi je, da je to izvedljivo, in tega smo se vsem težavam navkljub tudi strogo držali. Neko nezaupanje pa je bilo seveda popolnoma normalna reakcija popolnoma normalnih ljudi, ki me niso poznali.

Ko ste prišli v Slovenijo, se je na veliko poudarjalo, da prihajate "IZ EVROPE" in da boste svetovljansko prečistili ta naš avgijev hlev, zdaj pa, zanimivo, prav ta "EVROPA" po zadnjem referendumu o vas in tudi o vseh nas piše izrazito odklonilno. Velika večina resnih umirjenih časnikov je uporabljala zelo nedvoumne pojme, kot sta recimo zavrnitev manjšinskih pravic in porast nacionalističnih čustev. Se svetovljanska čislana Evropa tokrat enkrat za spremembo moti?

Po mojem ti časniki nimajo pravega razumevanja razsežnosti ključnih vprašanj in zgodovinskega konteksta, v katerem se vse skupaj dogaja. Zanimivo je, da se danes vse koncentrira na opozicijo, ti časniki pa hkrati še niso naredili intervjuja z današnjim ali s prejšnjim predsednikom republike in ju povprašali, kako to, da se v dolgih desetih letih preprosto niso lotili tega takozvanega velikega vprašanja človekovih pravic. Iz vsega skupaj se je naredila večja zgodba, kot dejansko je. Razumljivo je, da se ti ljudje v celotno zadevo niso bili zmožni poglobiti oziroma so prisluhnili eni sami plati zvona. Kar je žalostno.

So torej novinarji Independenta, Frankfurter Allgemaine Zeitunga, New York Timesa in številnih drugih leni, neumni ali zavedeni?

Vprašanje bom raje malo obrnil. Mexico City je daleč, midva zdajle sediva v Ljubljani in kaj sploh veva o problemu enega izmed njegovih predmestij, kjer živi recimo petdeset odstotkov več ljudi kot v vsej Sloveniji? Slovenija je nasploh res oddaljena in tudi ni predmet stalnega preverjanja, tudi zato, ker ne finančno ne politično nikogar ne ogroža. Slovenija je res neka posebnost, tukaj je mir, zelo normalna dežela, ki ni pod povečevalnim steklom nikogar. Mislim, da se novinarji temu vprašanju niso dovolj posvetili in se predvsem odzivajo na našo notranjo medijsko podobo o tem vprašanju, ki pa ni ravno najbolj uravnotežena.

Torej so bili novinarji površni, ker smo zanje nepomembni?

Hja, v tem smislu Slovenija res ni blazno pomembna, kar se mi zdi celo prednost. Hvala lepa za takšno pozornost, kot jo imajo danes nekatere druge, vroče točke na svetu ... Nismo nevralgični center sveta in na to se bo treba pač navaditi. Tako je. Naj dodam, da sem imel sam marsikatere pogovore z evropskimi veleposlaniki v Ljubljani, ki so imeli po obširnejši obrazložitvi za naša stališča glede referenduma bistveno več posluha kot prej. Še posebej, ko so razumeli, da se zavzemamo izključno za posamezna preverjanja vsakega primera posebej in da ne zanikamo, da so krivice vsekakor bile storjene. Osebno se mi tako ali tako zdi, da naša uprava ni ravno prijazna do državljanov, prevladujoča mentaliteta ne podrazumeva, da so uradniki v službi ljudi, saj je pri nas v navadi, da ljudje po raznih vrstah na dolgo čakajo sprejema pri nekem mogočnem uradniškem gospodu, ki jih bo potem morda poslušal ali pa tudi ne, kakor se mu bo pač v tistem trenutku zazdelo. Vsekakor si predstavljam, da so se zgodile marsikatere nezakonitosti zgolj zato, ker uprava ni imela pravega posluha za posamezno vprašanje. To je treba seveda takoj popraviti in tudi plačati odškodnino, če se tako izkaže.

Selektivnost in nepavšalnost preverjanja sta res med ključnimi postavkami vaše platforme, a kaj, ko je ustavno sodišče ugotovilo, da je bil neselektiven in pavšalen sam izbris. Verjetno bi se torej spodobilo, da bi bila taka tudi rešitev?

No, to je pa vprašanje, ki naju popelje neposredno v pravno stroko in nadalje med specialiste ustavnega prava. Soglašava lahko verjetno vsaj glede tega, da obstajajo ob tem vprašanju drugačna mnenja. Ustavno sodišče je res zapisalo, kar pravite, istočasno pa imamo v Sloveniji delitev oblasti na sodno, izvršilno in zakonodajno, s tem da ustavno sodišče nima pravice popravljati ustave ali posegati v ustavne zakone. Oni podajo svoje mnenje o zakonodaji, ali je z ustavo skladna ali ne - ne morejo pa neposredno poseči v zakone, ki so ustavne narave. Zavzemam se za dopolnitev ustavnega zakona s poudarkom na selektivnem preverjanju.

Ko je človek poslušal predreferendumsko retoriko, se mu je nekajkrat utrnila misel, da je bilo nedeljsko glasovanje v resnici naperjeno proti vsem posameznikom, ki so bili v času plebiscita proti osamosvojitvi, kar je bilo v osnovi povsem legitimno politično prepričanje. Kot da nekateri prvaki vašega pola ne bi prebrali tistega člena slovenske ustave, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi političnega prepričanja ...

Na noben način to ne drži, to je pač vaša interpretacija. Na vsak način se boste gotovo strinjali, da nediskriminatornost kot ustavno načelo, ki ga bom osebno vedno branil, ne podrazumeva nobenih odškodnin. Tukaj je neka meja racionalnosti: imeti drugačno mišljenje ni noben zločin, ne zahteva pa to načelo nediskriminatornosti samo na sebi, da mora Slovenija zdaj avtomatično priznati krivice in plačevati odškodnine.

Kateri skupini bi vseeno veljalo popraviti krivice in plačati odškodnino? Gre tu za nekaj nepismenih snažilk in natakarjev, kot je to zastavil prijatelj Janez, ali bi vi osebno to skupino vendarle definirali nekoliko širše?

Spet gre za neko pavšalno interpretacijo njegovih stališč. Lahko vam odgovorim z definicijo, ki smo jo skupaj s SDS zapisali v svojem predlogu ustavnega zakona: vsakomur, ki je načel postopek pred slovensko oblastjo in je bil zavrnjen nezakonito ali ker je bil zaradi vojne vihre nezmožen zadostiti vsem zahtevkom.

In koliko, zelo približno, je po vašem mnenju teh upravičenih primerov?

Res ne vem. Na podlagi raznoraznih pisem dobronamernih ljudi bi rekel, da gre za nekaj sto primerov; ne vem, ali bi šla številka čez tisoč. Res nimam ocene, da bi vam lahko na to natančno odgovoril. Sicer pa število ne bi smelo igrati v tem primeru nobene vloge.

Ste se kdaj pogovarjali s kom, ki je bil izbrisan?

Ja, nekoč me je nekdo ustavil na cesti in mi razložil svoj problem, poleg tega pa dobivam tudi pisma.

In so vas prepričali?

So, prepričali so me, da so se zgodile očitne krivice. Zato sem se za te ljudi tudi zavzel, nisem pa seveda noben sodnik, da bi lahko o njihovih primerih kar konkretno odločal.

Kako ste se na referendumskih okopih počutili skupaj z Zmagom Jelinčičem, drugače tradicionalnim velikim prijateljem NSi in njene volilne baze?

Z njegovo bistveno držo se seveda ne strinjam, od mene ne boste recimo nikoli slišali kakega negativnega stališča do naših nekdanjih sodržavljanov v bivši federaciji ...

Nisem mislil tega. Kako sta se recimo počutila z Jožefom Bernikom, ko sta tako rekoč z ramo ob rami stala zraven gospoda, ki se je nekoč precej jasno izjasnil, da sta golazen, ki bi jo bilo treba že zdavnaj pobiti?

V politiki mora biti človek zvest svojim lastnim prepričanjem, in tokrat se jim je on pač pridružil, čeprav so si naše splošne vrednote drugače precej različne.

Vsa čast, da se vsem mojim naporom navkljub do gospoda, ki vas je v preteklosti tako brutalno žalil, obnašate tako gentlemansko. Pa vendar, se vam ne zdi, da se takrat, kadar vam ob boku stoji nekdo, kot je Zmago Jelinčič, možnost, da imate prav, radikalno zmanjša?

Ne, problematično bi bilo, če sam ne bi bil dosledno zvest svojim lastnim prepričanjem. Če se kdo drug strinja, se pač strinja.

Se vam ne zdi precej ironično, da se politična opcija, ki je pred štirimi leti večji del predvolilne kampanje stavila na die-hard obrambo odločbe ustavnega sodišča glede neke za navadnega državljana precej marginalne teme, letos skuša kapitalizirati na račun die-hard napada na odločitev ustavnega sodišča glede za navadnega državljana enako marginalne teme? Še posebej, če v enačbo vključimo vaše nedavne pozive k predčasnim volitvam, pred štirimi leti pa ste si nekaj mesecev pred volitvami tako sladostrastno privoščili "veliki desničarski projekt"?

Položaj je bil takrat v marsičemu zelo drugačen, preprosto ne vidim sličnosti ...

Se strinjam, saj to vas tudi sprašujem! Leto 2000: odločitev ustavnega sodišča je nad vsem drugim in jo je treba brezpogojno spoštovati, leto 2004: kdo jebe to odločitev ustavnega sodišča, ki je podla in krivična do herojev slovenske osamosvojitve? Leto 2000: izkoristimo teh nekaj mesecev pred jesenjo za našo vlado desnih strokovnjakov, leto 2004: predvolilno leto je za kakovostno delo tako ali tako že vnaprej izgubljeno, razpišite vendar predčasne volitve!

Seveda je treba spoštovati odločitev ustavnega sodišča, spoštuje se v smislu, da je to zelo jasno opozorilo o nerešenih vprašanjih. Ustavno sodišče pa nima zakonodajne oblasti in morali mi boste priznati, da ima zakonodajalec možnost, da problem reši tudi na drugačen način, kot je velelo ustavno sodišče. Pred štirimi leti je bilo vprašanje bolj zapleteno, šlo je za uveljavitev referenduma o volilnem sistemu, ki je bil po mnenj marsikoga dokončen. Če že postavljate to vprašanje, potem ne morete ne omeniti referenduma, kjer je bilo to vprašanje izvoljeno, kar je ustavno sodišče samo potrdilo. Kar se tiče predčasnih volitev, pa tole: leta 1999 je Evropska komisija presodila, da Slovenija v procesu prilagajanja zakonodaje zaostaja, in mi smo menili, da je treba storiti vse, da bi se izognili ponovni takšni presoji, kar bi bilo v primeru predčasnih volitev zelo možno.

V letošnji predvolilni kampanji je v primerjavi s prejšnjimi bistveno manj prostora namenjenega domobranski problematiki. Je to zato, ker ste se naučili, da to očitno vendarle ni prav nobena volilna terna, ali ker so, če se izrazim bolj nesramno, kot bi se verjetno smel, odpisane tako učinkovito nadomestili izbrisani? Konec koncev ni bilo domobransko vprašanje vmes za vašo stran nikoli zadovoljivo rešeno.

Ta vprašanja res niso bila rešena, to ni samo moje mnenje. Naj omenim le stališče dr. Hribarja. Zakon o grobiščih je žalostno dejanje preglasovanja in izraz pomanjkanja politične kulture, ki išče minimalni konsenz, po katerem bi lahko te reči dokončno pustili za sabo. Prvotni predlog vlade je bil podlaga za tak konsenz, a je v državnem zboru potem žal propadel. Osebno nimam česa dodati mnenju, ki sem ga izrazil že takrat, in sicer, da upam, da bo nekoč vendarle prišel čas, ko bomo lahko gledali na našo preteklost s skupne izhodiščne točke: bili so tudi ljudje in bili so Slovenci. Iz tega lahko napravimo marsikaj in nekoč morda celo dokončno rešimo to nerešeno vprašanje. V državnem zboru nimamo dovolj glasov, da bi to spremenili, se pa tudi nisem nikoli zavzemal, da bi bilo to vprašanje predvolilna bandera.

Kakšni so obeti NSi na naslednjih parlamentarnih volitvah? Kakšen je plafon in kakšne so realne možnosti?

Nova Slovenija je nastala čez noč. Nihče ni verjel, da bo sploh postala parlamentarna stranka, pa smo dobili slabih devet odstotkov zaupanja. Dolgo resno delo v tem obdobju se bo gotovo obrestovalo, prepričan sem, da bo naš izid boljši kot prejšnjič. Za cilj smo si zastavili, da presežemo petnajst odstotkov.

To se sliši sila ambiciozno ...

Res, vendar je možno.

Ker če pogledamo javnomnenjske raziskave, vam gre strašansko slabo, stranki in tudi vam osebno. Kako to?

Če bi se oziral na te raziskave, se pred štirimi leti sploh ne bi odločil za to, za kar sem se. Bi moral že zdavnaj spakirati in hoditi na sprehode po Golovcu. Pred štirimi leti so raziskave kazale, da sploh ne bomo prišli v parlament, na volitvah pa smo dobili trikratni prej namerjeni rejting. Kako to, ne vem. To morate vprašati tiste, ki raziskave vodijo, zakaj so se zmotili takrat in še večkrat po tem.

V čem je sploh razlika med SDS in NSi? Zakaj sta to dve stranki, če se pa v tako rekoč čisto vsem strinjata?

Zanimivo je, da me vprašate, kje so razlike, in ne, v čem smo si podobni ...

V vsem ste si podobni! Glede vseh vprašanj delujete - vsaj navzven - kot tesno zraščena celota!

To ne drži, marsikatera stvar ... Res je, da nas druži skupna splošna drža do tega, kaj je treba v Sloveniji napraviti, in v tem smislu tudi sodelujemo. Nova Slovenija je nastala na podlagi dolge tradicije slovenskega ljudsko-krščanskega gibanja, za katerega nismo hoteli, da bi se povsem izgubilo po temnih kuloarjih velikih koalicij.

Razlika je torej v ljudsko-krščanski tradiciji?

Tako.

Ampak saj se vendar tudi prijatelj Janez ravno ne otepa ljudsko-krščanskih volilcev! Če bi imeli eno veliko stranko bi, če nič drugega, privarčevali precej sredstev za nove bitke, kolikor ubrano delujeta v tem trenutku stranki ...

Tako ubrano pa spet ne. Na nekatere stvari imamo recimo tudi precej različne poglede. Če vzamete recimo zelo konkreten primer, smo glede zakona o dohodnini zavzeli tršo držo, kar se tiče principa obdavčenja kapitalskih dobičkov. Sicer se v bistvu strinjamo, smo bili pa mi doslednejši, kar se tiče omenjenega podvprašanja. To je samo zelo konkreten primer iz prejšnjega tedna!

Ohoho, se kdaj morda celo spričkate?

Hja, tudi, tudi je že prišlo do težav, takšnih in drugačnih ... Recimo zakon o medvedih in take stvari, ki pa seveda niso bistvenega pomena. Vedeti moramo, da gre za dve konkurenčni politični stranki. Če bi imeli večinski volilni sistem, ki je iz referenduma leta 1996 tudi sledil, potem bi lažje našli skupen politični jezik, trenutno pa volilna zakonodaja nasploh pelje k razprševanju in ne k združevanju.

Že dvakrat do sedaj je šlo za maksimiranje predvolilnih učinkov v formacijo nekih "pomladnih" koalicij, pa so vam mostograditelji potem obakrat pokazali figo. Boste šli na led še tretjič? Lojze Peterle je ondan recimo z opazno dobro voljo že načel natanko to vprašanje ...

Mislim, da je to spet napihovanje nekaterih drž. Ne verjamem, da gre za dejansko združevanje ... Veste, to vprašanje morate dejansko postaviti vodstvu SLS, ki se bo moralo enkrat odločiti, kako bo igralo. O teh rečeh je nemogoče govoriti, ne da bi zavzeli stališče do koncepta nenačelnih velikih koalicij, ki ga v NSi v osnovi zavračamo. Zamegljenost političnega prostora, ko sodelujejo ljudje, ki imajo povsem različna načela - vsaj, kadar se predstavljajo volilcem in volilkam - mislim, da je to stalni vir prevar. Z veseljem bi enkrat sprejel vlado, v kateri ne bi bilo nobenega priveska. Na primer menim, da bi bilo dobro za razvoj naše demokracije, če leta 1997 v prvih dneh januarja ne bi padel predlog Drnovškove vlade, v kateri bi bil podpredsednik Janez Kocijančič, torej idejno trdne vlade, ki bi se ji nasproti postavila močna opozicija. Zatem so skušali ustvariti celo vlado narodne enotnosti, v kateri bi sedeli kar vsi - takrat so me vabili, naj pridem iz Pariza za finančnega ministra -, ampak taka vlada narodne enotnosti bi bila zgolj odraz nekega starega mišljenja, neke vrste novi SZDL.

Prejšnji teden se je, izhajajoč iz ponovne reaktivacije državljanskega foruma Mirka Krašovca, nekaj pisalo o tem, da se NSi in SLS zopet združujeta, stranski produkt pa naj bi bil tudi vaša odstavitev s položaja predsednika stranke. Da vas Lojze Peterle ruši.

No, državljanski forum je pred štirimi leti res deloval in pri združitvi SLS in SKD odigral pomembno vlogo. Seznanjen sem bil s tem, da je bil ponovno sklican, vendar ni nobenih znakov, da bi bili pripravljeni predlagati kaj takega, kar navajate. Končno izkušnje preteklih let vplivajo na mnenja in odločitve vseh. Kar se tiče vloge Lojzeta Peterleta, ne pripisujem tem navedbam niti sence kakršnekoli teže. V njegovi izjavi ob obletnici prvih demokratičnih volitev so razbrali več, kot pa je dejansko hotel povedati.

Bi lahko SLS glede na njeno preteklo obnašanje še kdaj zaupali, ko bi šlo za kaj zares pomembnega?

Veste, težko je pozabiti na stvari, ki so se zgodile in se še dogajajo. Po eni strani se danes do nekaterih vprašanj, recimo problema izbrisanih, predstavljajo kot opozicija, istočasno pa vodstvo stranke govori, kako so leta ponosno in načelno delali v vladi. Isti vladi, ki smo ji mi vsa ta leta očitna, odločna opozicija.

Ste jim tisto opotekanje ob zadnjih dveh interpelacijah dejansko šteli v dobro ali ste vse skupaj vzeli kot samo logično nadaljevanje starih vzorcev?

Zame je bilo to samo še eno izmed tisočih glasovanj, ki smo jih imeli v preteklih letih. Ena lastovka še ne prinaša pomladi.

Iz vaših odgovorov lahko potegnemo tudi obljubo, da v vladno koalicijo z LDS ne boste šli v nobenem primeru?

To bi bilo samo podaljšanje tistega, kar pri nas že imamo. Mislim, da se je njihova opcija izpela, da Sloveniji preprosto nimajo več kaj ponuditi. Ravno ti ljudje, ki najbolj govorijo o tem, da moramo zapustiti preteklost, imajo najmanj odgovorov za prihodnost. Razlike so po mojem nepremostljive.

Če bi vaša opcija zmagala na volitvah, bi bili pripravljeni zopet prevzeti premierske vajeti?

Če obstaja zadostno zaupanje, potem se tega ne bi branil. Saj zato pa človek je v politiki, da je pripravljen prevzeti odgovornost, ki mu je zaupana.

In če bi si lahko povsem po lastnih željah izbirali morebitni vladni stolček, katerega bi izbrali?

To je pa preveč hipotetično, o tem še nisem premišljal.

Dajte dajte ... Človek ne razmišlja o tem, kaj si želi, človek si ponavadi preprosto želi!

No, če sva že tako hipotetična, potem bi se verjetno najbolj udobno počutil na področju, iz katerega izhajam, torej v financah ...

No, reciva, da desnica na prihodnjih volitvah zmaga in postanete financminister! Katerih pet potez bi potegnili najprej?

Takoj bi pregledal absolutno vse podatke in ljudem po pravici povedal, kje smo in do kod smo resnično zadolženi. To je velik dolg vladajoče koalicije, ki pripoveduje zgodbice in skriva dejanski položaj. Kot drugo bi se takoj zavzel za prerazporeditev davčnega bremena, kar imamo v Sloveniji zastavljeno zelo napačno: preveč so obdavčeni prihodki od dela in skoraj nič prihodki iz kapitala. Prevladujoča politična kultura celotnega političnega telesa narekuje, da ljudje zakone in davke sprejemajo kot božjo kazen, v resnici pa jih je mogoče zelo spremeniti in je pri nas za take posege še veliko prostora. Kot tretje bi skušal doseči dosledno spoštovanje zakonodaje, saj postajamo čedalje bolj cinična družba. Ob tem se mi zdi nujno močno povečati verodostojnost finančnih institucij in ustrezen razvoj kapitalskega trga, saj moramo zagotoviti, da se ne bo varčevanje Slovencev usmerilo, če smem povedati po domače, predvsem v modroce ali pa v tuje banke, marveč se mora osredotočiti na naš lastni razvoj, ki pa očitno ni in tudi ne bo prioriteta tujih ustanov. S posebno odločnostjo bi se lotil reševanja stanovanjskega vprašanja. Naš davčni sistem ni prijazen do družine, ki jo v vrednostnem sistemu NSi postavljamo tako visoko. Danes človek vaše generacije pri nas ne more drugače, kot da na stanovanjski problem gleda kot na povsem nerešljivo vprašanje: cene so višje kot na newyorški Peti aveniji, kar zelo dobro vem, saj tam živi moj sin. Zavzel bi se, da bi vpeljali posebno davčno olajšavo, da bi vsaj mlade družine lahko vsako leto odpisale celotno vsoto hipotekarnih obresti. Tak sistem poznajo drugod po svetu. Na primer v ZDA so ga vpeljali po drugi svetovni vojni. Povem vam, da bi bilo te reči mogoče urediti!

Osebno vem, da so se v zadnjem mandatu tudi številni volilci izrazito levičarske provenience strašansko prenažrli nadutosti in klientelizma LDS in Združene liste, vendar si vaše opcije preprosto ne upajo voliti, ker se bojijo vašega splošnega svetovnega nazora. Mnogi razmišljajo po logiki, da bodo na oblasti vedno pokvarjenci, ne glede na barvo, samo da bi se pod desničarsko vlado v Sloveniji vsi skupaj zapletli še v dodatne ideološke vojne. Naj vprašam konkretno: kako resno bi, če bi prevzeli oblast, jemali poslanstva, ki vam jih nalaga vaša tradicionalistična usmerjenost? Še konkretneje: bi recimo karkoli spremenili glede zakonodajne ureditve splava?

Prav gotovo splav osebno zavračam, to v moji oceni izraža spoštovanje do življenja, hkrati pa se dobro zavedam, da živim v družbi, kjer to ni splošno sprejeto stališče. Sicer pa mi slovenska ustava priznava pravico do takšnega stališča. V 55. členu ustave piše: "Odločanje o rojstvu svojih otrok je svobodno." A zakonodaja sama po sebi ne odigra odločilne vloge: ne glede na to, kakšno stališče imamo posamezniki do tega vprašanja in kaj o njem pravijo naši zakoni, se bodo ljudje odločali po svojih osebnih prepričanjih in te reči se bodo dogajale tako ali drugače. Zavzel bi se za spremembo zakonodaje samo, če bi resnično izražala splošno sprejeto družbeno vrednoto.

Kaj pa recimo rekreativni uživalci drog, se imajo ti pod vašo morebitno vlado bati kaj bolj, kot se bojijo zdaj?

Ne. Nič bolj, kot se moramo rekreacijskega uživanja drog bati vsi mi, tudi kadilci.

Lepo, da se zavedate, da so tudi kadilci rekreativni uživalci drog. Mnogi vaši predvsem starejši kolegi nimajo te modrosti.

Mislim, da se moramo zavzeti za vzgojo, ki predpostavlja odgovorno držo do lastnega življenja. Da se bomo čim manj igrali z rečmi, ki so se že zdavnaj izkazale za sila nevarne tako za osebo kot za družbo.

Hvalevredno, le da to pravite s cigareto v rokah!

Nikoli nisem trdil, da sem človek brez napak. Na to nisem ponosen, na vsak način pa bom skušal to pri sebi odpraviti, in to naj bo konec.

No, za konec vas bom raje vprašal kaj prijaznejšega: kolikor slišim, ste kot fantič slovensko-argentinskega rodu po vseh pričakovanjih vzljubili nogomet. Za kateri klub navijate?

Ja, prav gotovo, nogomet in Argentina, seveda gre to skupaj! Od mladih nog smo brcali žogo, čeprav moram priznati, da nisem bil preveč dober - ker sem imel očala, so me vedno poslali za golmana. Vsekakor spremljam, svojčas sem bil goreč navijač Independienteja, moj sin pa je bil potem bolj za River Plate, čeprav je bil rojen v Ameriki in ni nikoli živel v Argentini. Zelo sem bil navdušen nad našo reprezentanco, ko se je tako dobro odrezala, saj ne izhaja samo z majhnega območja, temveč pri nas tudi nimamo te tradicije, da bi naši otroci žogo brcali ravno od prvega dne.

Je pa tudi zelo simptomatično, da so se takrat, ko je šlo zares zares, zares skregali, se vam ne zdi?

Saj tega je pa povsod dosti, v tem primeru ste samo malo bolje poznali ozadje. Igralec številka dvanajst je s tribune vedno in povsod najbolj pameten, kje ga je vodja polomil.

No, samo drugod kajzerji med kampanjo vsaj ne hlipajo po tiskovnih konferencah zaradi nekih lokalnih gričev ...

Oh, marsikaj sem že videl. Vam povem, da ni to prav nobena naša posebnost!