Z Moktado Al Sadrom osebno imam v redu odnose. Dal mi je papir, na katerem je pisalo, da svojim vojakom zapoveduje, da me ne smejo ugrabiti in mi morajo zagotoviti vso pomoč. - Damir Šagolj

Za Pulitzerjevo nagrado so vas nominirali zaradi fotografije ameriškega vojaka z dojenčkom v naročju. Ta fotografija je predvsem v ZDA doživela nepričakovan uspeh. Uporabljali so jo v propagandne namene, češ, poglejte kako nežni in dobrosrčni znajo biti naši vojaki. Se vam zdi, da so zlorabili vaše delo?

Za to fotografijo sem dobil številne nagrade in celo nominacijo za Pulitzerjevo nagrado. To je zanimiva fotografija, ki dokazuje, kakšno moč ima lahko fotografija. Sliko sem posnel na najboljši možen način. Nisem se hotel vmešavati v situacijo in sem jo posnel od daleč, s teleobjektivom, s katerim sicer slikam zelo redko. Zgodilo se je, da je do neke nadzorne točke prišla neka iraška družina. Začelo se je streljanje, nihče ne ve, kdo je začel. Vojna pač. Njihov avto se je znašel v navzkrižnem ognju, Američani so ga rešetali kakšnih deset minut iz vsega možnega orožja. Pri tem so ubili mamo, ranili in ubili nekaj hčerk, očeta ranili na treh mestih ... Menda so sicer začeli streljati iz avtomobila za njimi. V seriji je nekaj pretresljivih fotografij, kako oče vidi mrtvo ženo in objema svojo ranjeno hčer z izbitim očesom.

Fotografija dojenčka, ki ga pestuje vojak, pa je v nasprotju z njimi prav prisrčna.

Fotografijo z otrokom so vzeli iz konteksta in jo objavili tako rekoč na naslovnicah nacionalnih in lokalnih medijev, češ, poglejte, kako naš vojak v rokah drži iraškega otroka. Postavili so jo v kontekst, ki jim ustreza. Po objavi te fotografije sem dobival nešteto nenavadnih klicev in sodeloval pri številnih diskusijah. Iz največje ameriške revije People z naklado 22 milijonov so mi telefonirali in me spraševali, ali ima ta ameriški vojak tudi otroka, kaj je čutil ob tem in podobne stvari. Nič pa o tem, kaj se dogaja s prizadetim otrokom, ki so mu ubili mamo in prerešetali očeta. Meni je sicer všeč, da je ta fotografija najbolj prodajana fotografija iz Iraka, pa čeprav jo Američani izkoriščajo po svoje, drugi del sveta pa jo interpretira po svoje.

Bi vzeli Pulitzerjevo nagrado, če bi jo dobili?

Drugič v zgodovini se je zgodilo, da je bil neameriški medij nominiran za Pulitzerjevo nagrado. Vpliv te fotografije v ameriških medijih je bil tako močan, da je niso mogli spregledati. Nagrado, če bi jo dobil, bi najbrž sprejel, priložnost pa bi izkoristil, da bi izrazil svoje stališče do ameriškega početja v Iraku.

Američani so bili sicer sprva naklonjeni medijem, ki naj bi propagirali njihovo pustolovščino v Iraku. Ob napadu ZDA na Irak ste bili med izbranci, ki so skupaj z ameriškimi vojaki lahko odšli na prve bojne črte. Večina medijev pa je vojno spremljala bolj iz zavetja Kuvajta in iz okoliških držav. Kako so Američani izbirali "primerne" novinarje in kako so vas nadzorovali? Ste doživljali cenzorske preglede?

Ameriška vojska je pred napadom na Irak vsakemu novinarju omogočila, da je šel z njo. Večja dilema, pred katero smo se znašli novinarji, je bila, ali sprejeti ponudbo, da gremo z ameriškimi enotami, ali naj se v Irak odpravimo sami. Američani so tedaj sprejeli kar 680 "embeded" novinarjev. Tudi novinarji manjših medijev so lahko prišli v hotel Hilton v Kuvajtu in Američani so jim dodelili enote, s katerimi so odšli v Irak. To je bilo v bistvu veliko tveganje. Lahko si dobil enoto, ki je odšla na del bojišča, kjer se ni dogajalo nič. Enote kasneje nisi mogel več zamenjati. Če greš solo, lahko izbiraš, kam boš šel. Imel sem srečo, da sem dobil enoto, ki je bila zelo dejavna. Marinci, najnižji po činu, tako rekoč topovska hrana. Vseskozi smo bili v nekih spopadih. Srečal pa sem tudi številne novinarje, ki sploh niso videli vojne. Samo peljali so se skozi Irak.

Kakšno varovanje vam je zagotovila ameriška vojska? Uniforma, obvezna čelada, celo oboroženo spremstvo?

Zaradi dejstva, da gre novinar v vojno kot vojak, sem bil precej v dvomih, ali sprejeti ameriško ponudbo. Celo črnogledost me je navdajala. Vseskozi čutiš nekakšne ukrepe, cenzuro. Sam nisem naklonjen hvalospevom ameriški vojski, toda med vojno so bili zelo korektni do mene. Vsi smo morali biti oblečeni v uniforme, kar ni ravno etično, toda zelo debele uniforme so bile namenjene protikemični zaščiti. Dobili smo tudi čelade, neprebojne jopiče in plinske maske. Po treh dneh, ko se ni nič dogajalo, sem uniformo na lastno odgovornost zavrgel. Nekaj mesecev po vojni so hoteli, da jo vrnem, in so mi celo poslali račun za 86 dolarjev.

Kakšen pa je bil odnos vojakov do vas kot novinarja? Podcenjevalen, pokroviteljski ...

Moja enota je bila v redu. Delal sem lahko, kar sem hotel. Celo na sestankih sem lahko sodeloval. Če bi bil sam poveljnik enote, tega ne bi dovolil. Po treh ali štirih dneh smo tako ali tako spoznali, da ne bo kake resne vojne. Sprva so bili sumničavi recimo do uporabe satelitskih telefonov. Prosili so nas recimo, naj telefone uporabljamo le takrat, ko se premikamo. Zanimivo je bilo, da novinarjev, ki so odšli z enotami, sploh niso preverjali.

Američani so bili tako prepričani o lahki zmagi, da bi se lahko z njihovimi vojaki vozili tudi recimo kakšni vohuni ali teroristi? So delali kakšne razlike glede na nacionalnost ali raso, recimo če so bili novinarji Arabci?

Bili so kuvajtski novinarji. Toda tudi to, da sem iz BiH, bi lahko pri Američanih zbudilo sum. Sicer pa je večina marincev tujcev. Vojaki so bili Mehičani, Portoričani, srečal sem celo Bosanca, nekateri sploh niso imeli ameriških potnih listov. Večinoma so bili to nekdanji kriminalci, stari okoli 20 let. Poveljnik enote je bil star toliko kot jaz. Zelo so jih zanimale moje izkušnje iz prejšnjih vojn.

Toda v Bagdad menda niste prišli z "osvoboditelji"?

Padel sem s tanka in si zlomil nogo. V tem njihovem programu so vsakega novinarja obravnavali kot enega izmed vojakov. Bil sem poškodovan, takšen sem pomenil nevarnost in s helikopterjem so me evakuirali v Kuvajt. Sicer pa sem moral biti vseskozi zraven vozila, ki so mi ga dodelili. Zgodilo se mi je recimo, da sem bil zgolj nekaj sto metrov stran od incidenta v Nasiriji, ko so Iračani zajeli ameriško vojakinjo Jessico Lynch. Šele po treh dneh sem izvedel za incident. Toda tudi če bi vedel zanj, ne bi mogel tja.

Za Jessico Lynch se ne ve, kaj se je z njo v resnici zgodilo. Nekateri so celo namigovali, da je bila pod vplivom mamil, ko je zašla ... Nazadnje pa je postala nacionalna junakinja. So se ameriški vojaki res tudi drogirali?

Ne, čeprav bi morda nekateri to radi počeli. Videl sem le delček slike. Sicer pa se enote zelo razlikujejo med seboj. Marinci so kot nekakšni plačanci. V našem vozilu so med seboj največ komunicirali v španščini.

Kdaj ste potem prišli v Bagdad?

Iz bolnišnice sem se vrnil v Sarajevo, nato sem čez štirinajst dni odšel nazaj v Irak. Mesec in pol sem bil v Bagdadu in Basri. To je bilo nenavadno obdobje. Ljudje so se zaradi osvoboditve vedli precej nevsakdanje. Bili so precej evforični.

Tedaj so imeli Američane in njihove zaveznike še dokaj radi?

Ne morem reči, da so jih imeli radi, vsekakor pa niso bili tako agresivno razpoloženi. Razmere za delo so bile precej lažje. Lahko sem se usedel v avto in se sam odpeljal iz Bagdada v Basro. Vojna se je končala, vzpostavljal se je nov sistem. Takrat tudi ni bilo velikih zgodb. Še največja je bilo nekakšno lovljenje kriminalcev, o lovu na Sadama se sploh še ni govorilo. Štirinajst dni sem takrat sodeloval pri odkrivanju množičnih grobišč v puščavi iz časa Sadamovega režima. Ameriška vojska nam je pomagala in dajala tudi informacije. Takrat ni bilo nobenih posebnih akreditacij kot sedaj, gibali smo se povsem svobodno.

Potem so se začeli intenzivni napadi na koalicijske vojake.

Novembra in decembra lani je bila glavna zgodba lovljenje Sadama Huseina. Spet sem imel smolo, saj sem bil dodeljen enoti, ki je v Tikritu in Bakubi iskala Sadama. Zapustil sem jo le teden, preden so ga ujeli. Vsak dan in vsako noč smo odhajali v akcije, vdirali so v hiše, iskali osumljence in orožje. Bilo je zelo naporno.

Koliko novinarjev je lahko sodelovalo pri teh akcijah?

Takrat sem bil povsem sam. Veliko novinarjev je sicer hotelo sodelovati, toda zaradi številnih razlogov je to zelo težko. Prvič je to zelo težko, agencije te tako ali tako zalagajo s slikami, osnovna oprema, ki jo lahko imaš v eni torbi, pa je tudi precej draga.

S čim vas je opremil Reuters?

Dobra stvar velikih medijskih hiš je brezhibna logistika. Že vrsto let imam redakcijsko opremo, v kateri so satelitski telefon, satelitski modem, prenosni računalnik, najrazličnejše baterije in agregati, čelade, neprebojni jopiči, celo daljnogled za nočno opazovanje ... Nekaterim novinarjem ustreza, da delamo sami, to pa je mogoče le, če imaš dobro logistično podporo. Če se mi recimo pokvari antena na satelitskem telefonu, pokličem redakcijo v Amanu in dostavijo mi novo. Skoraj po pravilu delam sam, ker sem precej bolj fleksibilen. Včasih je sicer morda z mano le še snemalec, ki dela za televizijo. Pišoči novinarji ponavadi ne hodijo na takšne akcije in jih mi zalagamo z informacijami, kaj se je dogajalo na terenu.

V Iraku je umrlo kar nekaj novinarjev in snemalcev, ki so bili po rodu Ukrajinci, Palestinci, Iračani ... Tudi vi ste recimo iz vzhodne Evrope. Zakaj velike medijske hiše najemajo ljudi iz teh držav? Morda zato, ker ste cenejši in manj zahtevni od zahodnjakov?

Nismo nič cenejši od njih, smo povsem enakopravno zaposleni. Smo pa res manj zahtevni. "Zahodnjaki" so bolj komplicirani in razvajeni, še posebej, če se jim kaj zgodi. Poleg tega nimajo izkušenj. Ljudje z območja nekdanje Jugoslavije in drugih kriznih žarišč imajo veliko več izkušenj in naredijo precej boljša poročila. Ameriški novinarji in fotografi se ustrašijo ali se upirajo in nič ne naredijo. Večinoma so novinarji, ki trenutno delajo v Iraku, Arabci ali pa ljudje, ki prihajajo z območij, kjer je divjala vojna. Zelo malo je ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovalnim novinarstvom na terenu.

Ameriška vojska je sedaj precej spremenila odnos do medijev?

Postali so zelo izbirčni pri izbiri medijev, ki lahko sodelujejo z njimi. Izbirajo jih tudi glede na poročila novinarjev, glede na to, kako medijska hiša spremlja njihovo delo. Celo agencije, kot je Reuters, niso priljubljene. Ameriške velike korporativne medijske hiše, kot sta Fox in sploh CNN, ki budno pazi, da ne bi kompromitiral ameriškega početja v Iraku, imajo vse privilegije. Mi smo izgubili skoraj vse takšne privilegije, recimo, ne moremo biti več skupaj z ameriškimi vojaki.

Kdaj so Američani začeli selekcionirati medije?

Približno pred kakšnimi tremi meseci, ko so se začeli intenzivni napadi na ameriško vojsko. Zdaj smo prisiljeni delati z drugo stranjo, kar je precej težje in precej bolj nevarno.

Kako na to gledajo ameriški vojaki? Najbrž niso preveč srečni.

Za novinarje so večja nevarnost mladi arogantni ameriški vojaki kot pa najbolj agresivni Iračani. Nekaj ljudi so res ugrabili, toda več novinarjev so pobili Američani. Dva moja kolega iz Reutersa so ubili Američani. Eden je umrl v hotelu Palestina dan pred padcem Bagdada. Drugega, zelo izkušenega Palestinca iz Hebrona, so ubili junija lani, ko je hotel z velike razdalje posneti panoramo zapora Abu Ghraib. Opravičilo je bilo, da so pač mislili, da ima v rokah orožje in ne kamero. Z Iračani, tudi z najbolj ekstremističnimi, ni nemogoče delati, če najdeš pravi način. Niti med obleganjem Faludže in Nadžafa ni bilo nemogoče priti v mesto in se povezati z uporniki, če si jim pojasnil, kaj hočeš od njih.

Kako se sporazumevate z njimi? Dobro govorite arabsko?

Arabsko govorim toliko, da lahko vzpostavim prvi stik. Potem se kmalu najde kdo, ki zna angleško. V vsej tej zgodbi so zelo pomembni vozniki. Svoje zveze sem vzpostavil že, ko sem prvič prišel v Irak. Vedelo se je, da bo vojna, in v Bagdadu sem našel ljudi, ki naj bi mi pomagali med vojno in po njej. Imam tri voznike, vsak je dober za drugačne razmere. Neki mlad šofer je izjemno dober za nevarne situacije, kjer se lahko veliko strelja. Ima hiter avto in vozi zelo dobro in hitro. Drugi voznik ni tako spreten. Je pa zelo dober spremljevalec. Pomaga kot prevajalec in me spremlja kot nekakšen telesni stražar, in ko kdo pristopi, mu mirno diplomatsko razloži, kdo sem in kaj delam. Vse je odvisno od tega, kako sprejmeš te ljudi, saj te bodo tudi oni tako sprejeli. Moj odnos do teh najetih voznikov je precej pristen in neposreden. Američanov in zahodnjakov ne sprejmejo tako prisrčno. Večina Američanov prihaja s precej arogantnim kavbojskim stilom v smislu, jaz te plačam, zato boš delal, kar jaz hočem. Sam se pogosto spustim na njihovo raven. Vsak ima zveze in sorodnike v katerem od mest in tako prideš do stikov z zanimivimi enotami. V Faludžo sem recimo prišel prek nekega prijatelja, ki sem ga spoznal pred vojno. Izkazalo se je, da je njegova družina v Faludži zakon, odpeljal me je tja do glavne džamije, kjer so mi dovolili, da sme delal, kar sem hotel.

Kakšne odnose pa imate z največjimi nasprotniki Američanov, recimo z Moktado Al Sadrom?

Z Moktado Al Sadrom osebno imam v redu odnose. Dal mi je papir, na katerem je pisalo, da svojim vojakom zapoveduje, da me ne smejo ugrabiti in mi morajo zagotoviti vso pomoč.

Star naj bi bil le nekaj več kot 30 let. Kako to, da ima pri tej mladosti tolikšno oblast oziroma moč? Pri arabskih verskih voditeljih se vsaj na videz zdi, da so skoraj praviloma starci.

Njegov oče je bil tesen sodelavec sedanjega največjega šiitskega voditelja ajatole Sistanija. Je sin velikega ajatole Al Sadra. Do novinarjev je zelo odprt in se je vedno pripravljen pogovarjati. Imel sem nekaj osebnih stikov z njim in kar nekajkrat sem bil presenečen, da so mi dovolili delati kakšne stvari. Vprašanje pa je, ali ima res nadzor nad vsemi enotami na terenu. Nadzor ima v šiitskih svetih mestih, kot sta Nadžaf in Kerbala. Suniti iz Faludže, Tikrita in drugih mest so precej bolj grobi, nezaupljivi in z njimi je precej težje delati. Največja nevarnost so v bistvu lokalne, vaške enote, na katere naletiš na poti. Ljudje pod Al Sadrovim nadzorom ti ne bodo storili nič, četudi si morda novinar kakšnega njim "sovražnega" medija. Nevarnejši manjši kraji, kjer moraš paziti, da ne narediš kakšne neumnosti. Recimo, da daš na avto oznako press. Tako sta umrla dva znana poljska novinarja. Avtomobili, ki jih uporabljam, so navadne kripe.

Kako se odzovejo Američani, ko recimo izvedo, da ste bili na obisku pri njihovem sovražniku?

Ne oziram se na to, niti nimajo pravice, da se kakorkoli odzivajo. Ne morejo zahtevati, da spremljam samo njih. Pričakovati od novinarja, da bo sedel samo v pisarni in plasiral informacije, je velika neumnost. Irak sicer ni tako grozen. V Afganistanu je bilo po odhodu talibanov veliko bolj nevarno. Irak je samo medijsko bolj izpostavljen. Američani nadzorujejo ključne komunikacije in inštalacije. Črpajo nafto, naftovodi delujejo, tankerji vozijo. Prej ali slej bo začel Irak kolikor toliko normalno delovati. Že sedaj je mogoče slutiti, kakšen bo videti. Zagotovo to ne bo država, kakršna je bila, kakršni so Sirija, Libija, Iran, kjer naj bi bili nekakšni "sovražni" režimi, temveč bo položaj takšen, kakršen je v Afganistanu. Američani bodo postavili marionetno oblast in bodo nadzorovali ključne zadeve. Lahko pa se bo zgodilo kot v Izraelu, da bodo vseskozi potekali srednje veliki ali veliki spopadi in bodo vse radikalne islamske sile skušale uveljaviti svoje interese.

Ameriška propaganda neprestano plaši ves svet z Al Kaido, ki naj bi bila krivec za vsak manjši incident tudi v Iraku. Ste sploh kdaj naleteli na kakšnega pripadnika Al Kaide?

Vprašanje je, kaj sploh je Al Kaida. Če je Al Kaida skupni imenovalec za vse islamske skrajneže, ki napadajo ameriške enote in njihove zaveznike, nanjo naletimo na vsakem koraku. Veliko ljudi je zelo sovražno razpoloženih do Američanov. Američani pa s svojim arogantnim odnosom proizvajajo sovražnike. Srečal sem vse polno ljudi, ki so bili na začetku vojne zelo ravnodušni do Američanov, saj so jih ti osvobodili Sadama. Toda kasneje so Američane zasovražili, saj ti potem vse svoje nasprotnike tlačijo pod naziv Al Kaida. Glede na številnost bi morala biti Al Kaida tako velika organizacija kot Združeni narodi. Uradni šef Al Kaide Osama bin Laden pa je tako hudo bolan na ledvicah, da mora biti na dializi.

Kaj potemtakem tovori dializne aparate po gorah, kjer se skriva?

Lahko si samo predstavljate, kakšen sovražnik je to, če ga ZDA ne morejo najti. Sicer pa ne najdejo niti Radovana Karadžića. Bin Laden je tako kot sedaj Al Sadr klasična ameriška zgodba o idealnem sovražniku. Gre za manipulacijo javnega mnenja s pomočjo sovražnika. Al Sadr in bin Laden sta videti precej zajebano, z brado in s turbanom.

Tako, kot je bil včasih videti iranski ajatola Homeini.

Vsi so nekakšne reminiscence Homeinija. Naredili so jih Američani. Al Sadra lahko Američani likvidirajo, kadar hočejo. Vsak petek svoje vernike nagovarja v džamiji v Nadžafu. V džamijo pa lahko vstopi, kdor hoče. Toda trenutno ustreza kot idealni sovražnik. Ko ga ne bodo več potrebovali, bo izginil z naslovnic in poiskali bodo novega sovražnika. Če bi ga ubili, kdo bi potem poosebljal vse težave v Iraku?

Ameriška vojska ustvarja sliko, da vseskozi nekoga išče in da jo nekdo vseskozi napada.

Z nekaj novinarji smo imeli intervju s poveljnikom šiitskega dela Bagdada, nekdanjega slavnega Saddam Cityja. Poprosili smo ga, naj z nekaj besedami opiše, kaj sploh delajo. Odgovoril je: "We go to find some bad guys and then we kill them." Prosili smo ga, ali lahko to ponovi, in je odgovoril isto. Kdo je on, da lahko presoja, kdo je dober in kdo slab? Lahko se je kdo zgolj znašel ob nepravem času na nepravem kraju.

Sliši se precej kaotično. Toda najbrž nekdo odloča, kako in kaj?

Nihče. Bil sem v veliko akcijah, ko smo lovili takšne "bad guye". Obstajalo je poročilo, da ima recimo Mohamed 12 minometov in z njimi strelja na ameriške konvoje pri izhodu iz Bagdada. Nato smo ga šli ponoči lovit s tanki. To so bili precej kavbojski napadi. S tankom so se zaleteli v ograjo hiše in vojaki so vdrli v stavbo in aretirali ljudi. Toda vsak tretji napad je bil napačen, ker hiše niso označene. Aretirali so vse živo, nekatere so zaprli in nekatere izpustili. Toda ko so prišli do prave hiše, tistega, ki so ga lovili, že dolgo ni bilo več tam. Druga stvar pa je najti in ubiti. Ali res ni drugega načina kaznovanja?

Takšne eksekucije brez sojenja so izraelska praksa v boju proti Palestincem. Američani jih najbrž le posnemajo.

Veliko časa sem preživel v Izraelu in na zasedenih palestinskih ozemljih. Prepričan sem, da Američani uporabljajo tehnike Mosada in drugih izraelskih varnostnih služb pri pridobivanju potencialnih informacij.

Kakšne so te tehnike? Mučenje zapornikov kot v primeru Abu Ghraib?

Govoril sem s številnimi bivšimi zaporniki iz zapora Abu Ghraib in z njihovimi družinami. Abu Ghraib je grozen zapor. Tam so se za časa Sadamovega režima dogajale strašne stvari. V njem naj bi bili takrat pobili nekaj tisoč ljudi. Toda tudi sedaj se tam dogajajo strašne stvari, ki se sicer s Sadamovim početjem ne morejo primerjati. Toda to je počel diktator, zdaj pa to počne vodilna demokracija na svetu. Organizacije za človekove pravice so nam dale številna poročila. Sedanji zaporniki so pripovedovali, da so jih za časa Sadama tam mučili. Američani pa so jih v zaporih slekli in žalili. Marsikdo je dejal, da bi rajši videl, če bi ga ubili, kot da so počeli to. Arabski ponos je nekaj, kar je težko razumeti. V zaporu so jih poniževali. Arabci bi recimo rajši videli, če bi jim odsekal roko, kot pa da jih spolno zlorabljaš ali jim tlačiš v usta umazane čevlje, kar je za muslimane hudo poniževanje.

Afera z Abu Ghraibom je izbruhnila šele, ko so ameriški mediji objavili slike zlorab ujetnikov.

Pisna poročila o zlorabah v tem zaporu, ki so jih pripravili Human Rights Watch, Amnesty International, Rdeči križ, so med novinarji krožila že štiri mesece prej, preden je izbruhnila afera. Opozarjala so na to, toda novinarji na terenu zgodbe niso pograbili. Šele ko so prišle na dan neke brezvezne fotografije, je zgodba postala aktualna. Sicer pa se večkrat šalim, da bodo novinarji velikih medijskih hiš, ki so zdaj v Bagdadu, na koncu svoje kariere lahko napisali knjigo Od strehe do strehe. Večina jih poroča le s streh in teras hotelov. Bagdadska hotela Palestina in Sheraton sta sedaj pravi trdnjavi in nevarnosti tako rekoč ni.

Reuters in MS NBC sta ob objavi fotografij iz Abu Ghraiba protestirala, ker naj bi bili podobno mučili tudi vaše iraške kolege, ki so delali za ti medijski hiši. Uradno pa so Američani kot ponavadi zanikali kakršnokoli zlorabo položaja.

Bili so akreditirani novinarji s kamerami in z izkaznicami. Nihče nima niti najmanjšega razloga, da ne bi verjel njihovi pripovedi o tem, kaj se je dogajalo. Najbrž so se dogajale še celo hujše stvari, o katerih niso želeli govoriti. V takšnih primerih se potem sproži preiskava, ki traja nekaj mesecev. Na koncu pa se najde zaprisežena izjava nekega ameriškega vojaka, čigar beseda je močnejša od kakršnihkoli dokazov. Tudi tisti, ki so imeli nevtralen odnos do Američanov, so postali njihovi sovražniki. Američani so pravi mojstri za proizvodnjo sovražnikov.

Kaj so naredili tem novinarjem?

Mojega kolega, ki ga dobro poznam, so aretirali v Faludži in obtožili, da je terorist in kaj jaz vem, kaj vse. Nato so ga mučili tako, da so mu porivali najrazličnejše predmete v anus. Potem si je moral tudi sam porivati prste v anus in jih lizati, v usta so mu tlačili umazane čevlje in podobno.

Takšne zgodbe so še dodatno povečale odpor do Američanov. Sicer pa, ali je podatek o mrtvih in ranjenih ameriških vojakih, ki ga objavljajo mediji, resničen ali ga Američani načrtno prikrivajo?

Ameriških vojakov umre točno toliko, kolikor je navedeno v poročilih. V Iraku pa umre veliko Američanov, ki počno umazane stvari. Veliko je zasebnih vojska, ki jih sestavljajo cele brigade, oborožene celo z oklepnimi vozili in s helikopterji. Te zasebne vojske varujejo ameriške predstavnike v Iraku. Nikomur niso odgovorne in ti zasebni vojaki so imeli glavno besedo v Abu Ghraibu. Zagotovo so bili glavni zasliševalci. Ameriška vojska v glavnem izvaja le nekatere akcije in nadzira pomembne inštalacije in poti.