"Duh interpelacije je: vi niste tako dobri, kot piše v koalicijski pogodbi, da bi morali biti." Dr. Matej Lahovnik

Dr. Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo

Leta 2000, ko je nastajala koalicijska pogodba, ki je predmet interpelacije o delu vlade, ste pisali doktorat. Kdaj ste koalicijsko pogodbo prvič resneje prebrali?

Takrat sem bral, kaj so poročali mediji. Zanimalo me je tisto, kar zanima običajnega državljana. Torej osnovna načela. Nekoliko več me je ta reč zanimalo, preden sem postal minister. V politiko sem sicer padel kot z neba, aprila letos. Še marca letos sem na posvetu pri predsedniku republike sodeloval kot naključni strokovnjak.

Kot fakultetni učitelj.

Politika med ni pretirano zanimala, poslancev nisem poznal. Ko sem prišel v državni zbor, sem se moral najprej pozanimati, kdo je kdo.

A vam je rojak Kavtičnik pomagal in predstavil ljudi.

Še vedno se imam za političnega outsiderja, nisem kak star politični maček. Kakšne politične kalkulacije me niso zanimale; menda se je to dalo razbrati tudi iz mojih nastopov.

Koalicijsko pogodbo ste morali, ko je bila vložena interpelacija, vendarle natančneje prebrati. Interpelacija sicer govori o delu vlade, hkrati pa o koalicijski pogodbi. Ne glede na to, da to ni eno in isto, me zanima, ali ste med branjem koalicijske pogodbe v njej našli reči, ki so vas navdajale z dvomom?

Tole izhodišče se mi zdi problematično. Janša vlaga interpelacijo o koalicijski pogodbi, saj je to zaveza med partnerji. To je nekako tako, kot če bi jaz problematiziral sosedovo zakonsko zvezo in bi naokoli govoril, da ta zakonska zveza ni dobra. Ali pa, da je škodljiva za lokalno skupnost. Tako je tudi interpeliranje koalicijske pogodbe problematično početje. S tem interpelaciji daje izključno politično dimenzijo. Interpelacija se lahko vloži na delo vlade. Res je sicer, da koalicijska pogodba do neke mere predstavlja temelj na sestavo vlade. Vendar ima vlada svoj program. Ko sem pozorno bral interpelacijo, sem bil presenečen zaradi napak. Hkrati so zadeve precej pomešane. Navajajo, denimo, da poročil o uresničevanju strategij ni. Urad za makroekonomske analize vsako leto izdela poročilo o razvoju. Morda je v Sloveniji narobe, da takšna poročila niso predstavlja z vsem pompom. V ZDA predsednik vsako leto januarja nagovori ljudstvo, bere poročilo naciji. Med velikim spektaklom poroča, kaj je bilo narejeno. In potem merijo, kako je reagiral kongres.

Kolikokrat je bil predsednik prekinjen z aplavzom.

Kakšna je bila jakost aplavza, kakšna je bila minutaža ploskanja, kakšni so bili odzivi v javnem mnenju, kolikšen žar je predsednik vložil v nastop ... Ob interpelaciji dela vlade bi se mi zdelo logično, če bi opozicija pod vprašaj postavljala poročila o razvoju. Res je, da imamo koalicijsko vlado, res je, da pri tem štirje partnerji sklenejo nek minimalen dogovor o pogledu na prioritete. Vendar potem reči prevzamejo ministrstva. Če bi bila koalicijska pogodba res ključ za poslovanje vlade, bi se vprašal, zakaj vlada sploh izdeluje strategijo razvoja. Zakaj ima vlada svoj ekonomski program? Če bi bila koalicijska pogodba ključni dokument, bi zadoščalo, da politični šefi pogodbo podpišejo - in to bi bilo to. Vendar ta logika ni prava.

Vendarle: kot človeka, ki prihaja iz akademskih vrst, bi vas vprašal, kaj so šibke točke koalicijske pogodbe. Notri, denimo, lahko najdemo prognoze o gospodarski rasti, te napovedi pa uporabljajo žargon t.i. nove ekonomije, ki je bil leta 2000 moderen, danes pa ta žargon izgleda kot izumrla vrsta.

Koalicijska pogodba naj bi pač poskrbela za nek pozitiven naboj, ki naj bi ga dobila vlada. Napnimo jadra in računajmo, da bomo ujeli pravi veter. Leta 2000 je bila diskusija o novi ekonomiji, e-upravi, informatizaciji in e-podjetjih zelo mrzlična. To je bila ena ključnih tem. Vrednosti delnice dot.comov, internetnih podjetij, v svetu so letele v nebo. To se je sesulo. Izkazalo se je, da je bil svetovni balon nove ekonomije napihnjen, mit o neskončnem potencialu internetnih podjetij se je razblinil. Če se postavimo v leto 2000, se zdi logično, da so pričakovanja slonela tudi na pomenu nove ekonomije. Leta 2000 je bil tak pač duh časa. Geslo iz koalicijske pogodbe, da je potrebno Slovenijo informatizirati, je poskrbelo za to, da bi vlada dobila nek pozitiven naboj. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali nam je to uspelo. Dejstvo je - tega ne more zanikati nihče - da je bil narejen izjemen korak naprej. Diskutiramo lahko, ali je bilo narejeno dovolj ali premalo. Tu gre za konkretne podatke. Sporno pa je, če opozicija interpelira samo dejstvo, da je bila v koalicijski pogodbi ta energija izražena. Projekt vlade je bistveno širši od projekta koalicijske pogodbe. Pravzaprav mi kot političnemu outsiderju niti ni povsem jasno, kako koalicijske pogodbe nastajajo.

Najbrž gre tako, da skušajo stranke, ki vstopajo v koalicijo, volilni program deloma prevesti v koalicijsko pogodbo. Koalicijska pogodba je podpisana dva tedna pred imenovanjem vlade. Potem predsednik vlade izbere ministre, ki med predstavitvijo v državnem zboru orišejo svoje načrte, ti načrti pa le še deloma slonijo na koalicijski pogodbi ali na strankarskih programih. Ko predsednik vlade prebere programski govor, ne prebere koalicijske pogodbe ampak nekaj drugega.

Morda. Med letoma 2000 in 2004 pa se je zgodilo še precej reči. Leta 2002 so bile predsedniške volitve, dobili smo novega predsednika vlade, novega finančnega ministra, leta 2004 je sledil odhod SLS iz koalicije, minister za evropske zadeve Podočnik je šel za komisarja, ministrica za gospodarsko je šla v Haag. Ekipa, ki v vladi obstaja danes, je bistveno drugačna od ekipe, ki je obstajala v času nastanka koalicijske pogodbe. V najbolj paradoksalni situaciji je SLS. Za čas, ko so nekatere resorje vodili ministri iz vrst SLS, bodo odgovarjali ministri, ki zagotovo niso iz vrst SLS. Ker je Janša vložil interpelacijo o koalicijski pogodbi, ne pa o delu vlade, je situacija precej shizofrena. Koalicijsko pogodbo izdelujejo politični organi strank, vladna ekipa pa je nekaj drugega. Nič nimam proti problematiziranju dela vlade. Nenavadno pa je, da moram odgovarjati za dogovor, sklenjen med strankarskimi funkcionarji. Glede na predvolilni čas pa ta poteza z interpelacijo vendarle ni nelogična. Je sredstvo medstrankarskega političnega boja. In zaradi nje so ljudje nekoliko zmedeni. Tudi mene, ki sicer sem politik, te reči begajo; najbrž zato, ker sem politični novinec. Morda pa je to namen interpelacije: da bi ljudem priskutili politiko in potem ljudje ne bi šli na volitve. Nekaj vpijejo drug na drugega, mi pa ne vemo, za kaj v resnici gre. Morda je namen v tem, da bi dosegli nizko volilno udeležbo. Upam, da bodo ljudje vendarle dojeli, da abstinenca pomeni zgolj to, da bo namesto njihove volje veljal glas tistih, ki bodo prišli na volišča. Sam sem bil sprva ob vložitvi interpelacije presenečen, ker mi ni bilo jasno, zakaj nekdo dva meseca pred volitvami vlaga interpelacijo. Zatem me je dejstvo, da je bila interpelacija vložena, razveselilo, saj se mi je dozdevalo, da bomo lahko govorili o vsebinskih vprašanjih. Zdaj pa sem spet začuden. Pobudniki interpelacije nam namreč očitajo, da odgovor na interpelacijo pišemo skupaj z državnimi uradniki. Problem naj bi bil, da pri pisanju odgovora na interpelacijo o delu vlade sodelujejo vladni uradniki. Ni mi jasno. Ali so se predlagatelji interpelacije ušteli, ko so po eni strani hoteli ciljati stranke, pa so ob tem uporabili orožje interpelacije, ki je določeno za ciljanje vlade. Ali pa gre res zgolj za nek folklorni dogodek, ki je predigra za septembrsko volilno kampanjo.

Odgovor ste vendarle napisali. Kako obsežen je?

Precej. Tule na mizi ga imam.

Izgleda kot Tolstojev Vojna in mir.

Med 350 in 400 strani. Ministrstvo za gospodarstvo je napisalo nekaj sklopov.

Zakaj gospodarska rast v Sloveniji med letoma 2000 in 2004 ni bila štiri do pet odstotna?

Ko govorim o gospodarski rasti, napovedi temeljijo na določenih predpostavkah. Slovenija 55 odstotkov svojega BDP-ja izvozi. Od tega deleža gre 70 odstotkov na področje EU. Če je gospodarska rast na ključnih trgih bistveno nižja od pričakovane, se to odrazi tudi na gospodarski rasti Slovenije. To lahko lepo pokažemo tudi na mikroravni. Poglejmo Gorenje, ki proizvaja hladilnike in jih prodaja v Nemčijo ter Francijo. Ko so se leta 2001 sesuli delniški trgi, ko je nemški delniški indeks DAX strmoglavil, se je to odrazilo tudi na negotovosti prebivalstva. Potrošnja se je znižala.

Ko si negotov, ne kupuješ hladilnika.

Nakup odložiš, zato se prodaja zniža. Gorenje 93 odstotkov proizvodnje izvozi. Če je na tujih trgih recesija, je rast pač manjša od pričakovanj. Enako se dogaja na makroravni. Tudi o pisanju strategije razvija Slovenije ni ključen podatek, da načrtujemo pet odstotno gospodarsko rast. Tega nismo postavili kot imperativa: ali pet odstotna gospodarska rast ali smrt. Bistven je drug strateški cilj: gospodarska rast Slovenije mora biti višja od povprečja rasti v EU. Cilj bi bil, da bi rasli za 2.5 do 3 odstotne točke hitreje od evropskega povprečja. Če si ogledamo podatke med letoma 2000 in 2004, vidimo, da smo povprečno rast v EU prehitevali za 1.5 do 2 odstotni točki letno.

Na ta način ste cilje zapisali bolj previdno, zvito.

Ne. Bolj logično. Z revežem težko trguješ. Ko gre ljudem dobro, lažje sklepaš posle. Logično je, da se slovensko gospodarstvo prehladi, če nemški gospodarski stroj kihne. Logično je, da pričakovana rast v ZDA vpliva tudi na indekse delnic v Evropi. Interpelacija pa gradi na logiki, da se je koalicija, ko si je s pogodbo kot cilj postavila pet odsotno gospodarsko rast, zlagala ljudstvu. In vse skupaj naj bi bil dokaz nekredibilnosti. Ob tem pa ne povedo, da je v zadnjih štirih letih Slovenija dohitevala EU. Med letoma 2000 in 2004 je Slovenija po bruto domačem proizvodu, merjenem po kupni močni na prebivalca, prehitela eno od starih članic EU, Portugalsko - torej se je življenjski standard v Sloveniji tako dvignil, da smo prehiteli Portugalsko. Če bi hotel manipulirati, kot to počnejo avtorji interpelacije, bi to seveda lahko storil.

Pa manipulirajte.

Recimo: rečemo lahko, da je bistvena relativna razlika v gospodarski rasteh Slovenije in EU. To načeloma drži. Kdaj je bila ta razlika najnižja? Kdaj je rast v Sloveniji najmanj prehitevala rast v EU? Kot rečemo: navadno je bila slovenska rast za dve odstotni točki višja kot v EU. Leto 2000 pa je problematično. Gospodarska rast Slovenije je bila tedaj res 3.9-odstotna, hkrati pa je bila gospodarska rast v EU tedaj 3.6-odstotna. Torej je bila leta 2000 razlika med Slovenijo in EU najnižja. EU smo prehiteli zgolj za pičle 0.3 odstotne točke. Hkrati je bil proračunski primanjkljaj leta 2000 nenavadno visok. In potem se vprašajmo: zakaj so bili ravno leta 2000 podatki za Slovenijo v primerjavi z EU tako slabi? Zakaj smo za vsega tri desetinke odstotne točke prehiteli rast EU? In pogledamo, kdo je vodil vlado, ter rečemo: Ops! Joj! Saj je bila vendarle pol leta na oblasti Bajukova ekipa. Če nadaljujem: torej je bila zaradi dejstva, da je slovensko vlado vodila Bajukova ekipa, prednost slovenske rasti pred evropsko najmanjša. In potem bi sklenil: leto 2000 je bilo leto zastreljane enajstmetrovke. Nismo dali gola.

Kot David Beckham, ki je na evropskem prvenstvu zastreljal dve enajstmetrovki.

In je žoga poletela med oblake.

Ampak?

Vprašanje je seveda, ali je tak sklep metodološko pravilen. Vzameš neke podatke in jih potem interpretiraš.

In kaj bi vi rekli? Kaj se je zgodilo leta 2000?

Hja, saj ste že omenili, da sem se leta 2000 ukvarjal s pisanjem doktorata.

Po letu 2000 ste imeli čas preveriti, kaj se je dogajalo.

Težko rečem, kaj je bilo. Ne pade pa mi na pamet, da bi iz konteksta izvlekel en podatek in potem z njim mahal. Dr. Bajuku na osnovi tako iztrganega podatka za leto 2000 ne bi mogel dati rdečega ali rumenega kartona. Te kartone bodo itak delili volivci. Ker sem bolj tehnokratska duša, me moti, če kdo površno opleta s številkami. Zato bom navedel še nekaj sorodnih manipulacij, ki jih lahko srečate v interpelaciji. Dokument, denimo, navaja, da je bilo decembra 2000 izplačanih 40 tisoč denarnih socialnih pomoči, decembra 2003 pa 59 tisoč denarnih socialnih pomoči. Decembra 2001 je šlo za socialno pomoč 1.3 milijarde SIT, decembra 2003 pa 2.6 milijarde SIT. Predlagatelji interpelacije na osnovi teh podatkov sklenejo, da se v Sloveniji povečuje revščina, to pa naj bi dokazovalo naraščanje števila prejemnikov denarnih socialnih pomoči. Nihče pa ob tem ne pove, da se je v vmesnem času dvignil cenzus. In da lahko danes socialno pomoč pridobijo tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki pa se prej niso mogli potegovati za denarno socialno pomoč. To je klasična manipulacija: vzameš podatke in potem širokopotezno sklepaš, zamolčiš pa, da je vmes prišlo še do enega pomembnega dogodka. Še en primer: interpelacija navaja, da je bila vladajoča koalicija "neuspešna pri pogajanjih o višini pomoči EU, saj je v prvem programskem obdobju Sloveniji dodeljeno le približno 0.6 odstotka BDP pomoči Evropske unije." V bistvu to ni res. Po eni strani nam je v resnici dodeljeno več. Ker pa nekaj v proračun EU tudi plačujemo, bo neto učinek v resnici še nižji od številke, ki jo navajajo v interpelaciji. Podatek, s katerim operirajo predlagatelji interpelacije, je torej čuden. Ne veš, kaj z njim početi. Če bi govoril še o drugih resorjih, bi lahko naštel še kak nesmisel. Nihče ne zanika, da je revščina problem. Posamezniki, ki socialnega sistema ne poznajo in zato izpadejo iz mreže socialnih pomoči, obstajajo. Obstajajo ljudje, ki res živijo na robu. Vendarle: če pogledamo poročilo Urada za makroekonomske analize in preučimo stopnjo tveganja revščine, vidimo, da ta stopnja znaša 12.9 odstotkov. V EU to tveganje znaša 15 odstotkov. Torej je stopnja tveganja revščine v Slovenija nižja kot v EU. Podatki, ki jih navaja Boenke, znan avtor, ki piše o problemih socialne izključenosti, poroča o stopnji socialne izključenosti v evropskih državah. Navaja podatke, da je Slovenija med vsemi državami EU tista država, kjer je tudi med ogroženim prebivalstvom stopnja socialne izključenosti najnižja. Stopnja socialne zaščite je vendarle visoka. Pa ne gre za to, da bi se s tem trkali po prsih in trdili, da problemov ni. Seveda so! Vendar trditev, da je ob nivoju socialne zaščite, ki pri nas obstaja, to eden glavnih problemov, se mi zdi nekorektno. Lahko bi torej uporabili kakšne druge, bolj kompleksne in kazalce.

Katere?

Kazalec, ki se mi zdi - če govorimo o sociali - ustrezen, je indeks človekovega razvoja. Če namreč ekonomisti govorimo o rasti bruto domačega proizvoda (BDP), mi znanci, ki niso ekonomisti, pravijo: kaj imam pa jaz od tega? Kazalci o rasti BDP namreč povedo relativno malo. Ljudi zanima, da se njihov življenjski standard dvigne. Da se dvigne kvaliteta njihovega življenja. In indeks človekovega razvoja je tak lep sintetičen kazalec. Vključuje zelo različne kazalce: recimo podatke od smrtnosti dojenčkov do enega leta. Zelo pomembno se mi zdi - pa ne samo zato, ker sem v tistih letih, ko se ukvarjam s starševstvom - da je ta smrtnost bistveno nižja kot sicer v EU. In ta kazalec zelo zgovorno govori o kvaliteti zdravstvenega sistema. Tega se ne da zanikati. Vendar bi bilo neprimerno, če bi se s temi podatki hvalisali. Tudi če so ti podatki ugodni, je potrebno razmišljati, kaj narediti, da bi bilo stanje boljše. Konec koncev: leta 1998 je bilo potrebno na operacijo sive mrene čakati tri leta. Danes je čakalna doba v povprečju skrajšana na štiri mesece. Če torej gledamo obdobje med letoma 2000 in 2004, ugotovimo, da so dodatne investicije zgolj v zdravstvene programe znašale pet milijard SIT. Ta abstraktna cifra ljudem ne pove veliko. Veliko pa povedo, če dodamo, da so se čakalne dobe za operacije srca, ortopedske posege ali operacije sive mrene več kot prepolovile. Ali pa, denimo, stanovanja: res je, da smo leta 2002 zgradili 500 neprofitnih in socialnih stanovanj, kar se zdi malo. Vendar je leta 2003 skok že viden: zgrajenih je bilo 1140 takšnih stanovanj. Letos bomo na 1500. Interpelacija pa nam očita, da nismo dosegli cifre 1500. Opozicija nam torej ne more očitati, da nismo nič naredili, saj smo skočili na številko, za katero nam opozicija očita, da je nismo dosegli. Duh interpelacije je: vi niste tako dobri, kot piše v koalicijski pogodbi, da bi morali biti. Nihče ne pravi, da smo supermani. Ne trdim, da ni odstopanj od zastavljenih ciljev. Zastaviti si je treba ambiciozne cilje in delati vse, da jih uresničiš. Nihče pa ne more reči, da večina ciljev ni bila realizirana. Ne trdimo, da so bili realizirani vsi cilji. To bi bilo verjetno tudi iluzorno pričakovati. Mnogi cilji pa so bili doseženi. Ali preseženi. Predlagatelji interpelacije govorijo, med drugim, dolgu centralne države. Slovenija naj bi se vrtoglavo zadolževala, vse naj bi šlo narobe. Ne povedo pa, da je dolg centralne države trenutno pod 28 odstotki BDP. Maastrichtska meja pa znaša 60 odstotkov BDP-ja. Ne povedo, da smo ena redkih držav v EU, ki smo sposobni izpolnjevati maastrichtske kriterije. Stopili smo v sistem evropskih menjalnih tečajev. Nemčija ima že tretje zaporedno leto to težavo, da bo prebila 3-odstotni proračunski primanjkljaj in maastrichtskega kriterija ne bo izpolnila. Tudi skupni javni dolg v deležu BDP-ja znaša 38 do 39 odstotkov, torej je krepko pod drugimi razvitimi državami. Še več: ne povedo, da se je od leta 2000 do 2003 delež obresti, ki jih plačujemo iz naslova javnega dolga, znižal z 2.1 na 1.8 odstotka BDP-ja. Ta delež je torej padel za 0.3 odstotne točke.

In?

0.3 na letni ravni znaša okoli 16 milijard SIT. Torej osem tisoč SIT na glavo vsake državljanske, državljana. In ta denar lahko razvojno usmerimo. Podatki torej kažejo, da smo priča učinkovitemu upravljanju z javnim dolgom.

Kazalci, ki govorijo o indeksu človekovega razvoja, so ugodni. Kazalci, ki govorijo o kompetitivnosti Slovenije, pa niso ugodni.

Na katere podatke mislite?

Na poročilo o svetovni kompetitivnosti, ki ga pripravlja švicarski IMD.

Obstaja množica indeksov. Če vzamete indekse bonitetne hiše Standard and Poor, je indeks Slovenije A+. Lovimo torej Italijo. Dunn & Bradstreet pravi, da ima Slovenija najboljšo boniteto v regiji. IMD pa je naredila raziskavo, ki pravi, da je slovenska konkurenčnost padla. Ta raziskava je v mnogočem metodološko sporna. To so povedali sami raziskovalci, ki so za IMD izdelali slovenski del raziskave. Lahko navedem zelo konkretne problematične metodološke prijeme. Kje se Slovenija uvršča najslabše? Pri ekonomski uspešnosti. Kako IMD meri ekonomsko uspešnost? Po bruto domačem proizvodu v milijonih USD. Po tem kazalcu smo na 56. mestu. Raziskovalci IMD-ja torej kot kriterij uporabljajo absolutno številko. Ne BDP na prebivalca, pač pa BDP kot tak. Gospodje so torej primerjali Slovenijo z nekajkrat večjo Poljsko ali Češko. Slabo nam gre pri izvozu komercialnih storitev. Vendar spet uporabljajo absoluten podatek. Po številu zaposlenih smo na 57. mestu; jasno, spet nas primerjajo z veliko Poljsko. Med desetimi kazalci ekonomske uspešnosti je sedem kazalcev absolutnih in malo Slovenijo postavljajo ob bok dvajsetkrat večjih držav. Dva kazalca sta nastala po anketi med slovenskimi managerji: in sami managerji so rekli, da je slovenski manager bolj kritični od kolegov v drugih državah. V tem sklopu je le en podatek relativen in upošteva velikost države. Mimogrede, tam, kjer so podatki relativni in upoštevajo velikost države, nam gre dobro.

Koliko vem, analitika IMD-ja opozarjajo na problem neučinkovitosti državne uprave.

Ponavljam: ne trdim, da problemi ne obstajajo. Vendar moramo poznati tudi metodologijo, ki je pripeljala do določenega rezultata. Iz raziskave je razvidno, da so precej kritičnih ocen podali managerji. Managerji izpostavljajo problem t.i. trgovanja z notranjimi informacijami. Vendarle: kdo ima notranje informacije? Managerji! Torej so managerji ocenili sami sebe. Tu očitno nek problem obstaja in nekaj bo treba storiti. Zakon o trgu vrednostnih papirjev se bo spremenil, spremenil se bo zakon o prevzemih. Problem, ki obstaja, je sivi trg, torej območje, kjer ni nadzora Agencije za trg vrednostnih papirjev in Borze. Ta sivi trg bo novela zakona pokrila.

Naj vas razveselim še z enih vprašanjem, ki se tiče koalicijske pogodbe. Koalicijska pogodba obljublja učinkovit protibirokratski program. S tem se ukvarjate tudi v strategiji razvoja Slovenije. Po mojih zaznavah je diskusija o tem, kako poenostaviti birokratske procedure, na dnevne redu že pol ducata let, pa vendarle te procedure niso poenostavljene. Ali ni morda tako, da ima sam birokratski aparat svoje interese, recimo interes po ohranitvi pooblastil? Uresničitev antibirokratskega programa bi torej prizadela vitalne interese pomembnega sloja?

Poglejmo Evropsko unijo: pred kratkim me je obiskal nizozemski veleposlanik. Pozdravil sem dejstvo, da je Nizozemska kot eno od prioritet predsedovanja izpostavila imperativ izboljšanja normativnega okolja za podjetja: kako narediti poslovno okolje bolj privlačno, kako narediti okolje takšno, da bodo ljudje na bolj enostaven način sklepali posle? Kako poenostaviti procedure? To, da politiki ne moremo delati namesto podjetnikov, je jasno. Lahko pa pomagamo vzpostaviti okolje, kjer se bodo dobro počutili. To je ena ključnih tem celotne EU. To bo ena ključnih nalog prihodnje gospodarske ministrice ali ministra. Skupaj s službo vlade za evropske zadeve smo na vlado dali sklep, naj bo ministrstvo za gospodarstvo nosilec procesa izboljšanja normativnega okolja. Preveriti moramo torej predpise in prakse, ki postavljajo nepotrebne ovire. Nizozemskemu veleposlaniku sem povedal, da bi se počutili zelo neprijetno, če bi morali ob prevzemanju evropskega pravnega reda v našo zakonodajo vpeljevati postopke in prakse, ki bi še dodatno nepotrebno zapletali poslovanje podjetij. Ko govorim s kolegi iz EU ali veleposlaniki, ugotavljam, da imajo tudi druge države težave z vplivi zakonodaje na poslovanje podjetij. Nizozemska, skratka, poudarja, da bo ta problem ena od prioritet njenega predsedstva. Kaj se da storiti za gospodarstvo: gospodarski minister nima magične paličice, s katero bi udaril in začaral, da bi bila podjetja boljša, kot so.

No, v roki ima macolo, s katero lahko doseže, da podjetja postanejo slabša, kot so.

Ministrstvo za gospodarstvo lahko naredi podjetjem življenje bolj znosno. Kdorkoli bo minister, se bo moral precej meniti z ostalimi resorji, recimo z ministrstvom za okolje in prostor. Sami vemo, da je v Sloveniji premalo investicij, ki bi jih postavili od samega začetka, na zelenem polju. Premalo je investicij, ki bi ustvarjala nova delovna mesta, ko bi se tehnološko znanje od tujega investitorja prelilo na slovensko gospodarstvo. Vendar, tudi če bi danes našli investitorja, ki bi obljubil pet tisoč novih delovnih mest, ga ne bi imeli kam dati. V Mariboru, denimo, ga ne bi imeli kam dati. To je paradoks. Ob vseh težavah mariborske regije se pojavlja problem ustreznih komunalno opremljenih zemljišč. Kako prekvalificirati kmetijska zemljišča za kakšno drugo rabo?

Če bi prišel, denimo BMW, bi mu danes lahko odgovorili, da bodo papirji pripravljeni leta 2012.

Med Brnikom in Ljubljano proizvajamo najdražji krompir na svetu.

Med Brnikom in Ljubljano bi lahko stalo kaj drugega od krompirišča?

Kakšno idejo bi kot minister že imel, četudi ni moja naloga, da kot minister kar postavim. Naloga je, da omogočim, da bi bila tam možna tudi kakšna druga dejavnost.

No, tračnice že lahko potegnete do Brnika.

Tudi tračnice imajo lahko negativen vpliv na krompir.

Ne silim vas, da ukinete proizvodnjo krompirja. Lahko pa omogočite, da bi bilo med Brnikom in Ljubljano v zemljo mogoče zasaditi tudi kakšno lopato, ne le krompirja. In potem lahko tam postavimo temelji kamen za postavitev slovenske podružnice BMW-ja.

Ni štos v tem, da bi jaz rekel: nič več krompirja, bodi BMW.

Vendarle: če se, hipotetično, BMW odloči, da bo na krompirišču pri Brniku postavil nov obrat, boste temeljni kamen položili šele leta 2012.

Leta 2012? Hm. Morda bi lahko tistega leta še zadnjič okopavali krompir.

Osem let?

Postopki, če bi veljala sedanja pravila, bi bili izjemno dolgi. Težko realno odgovorim na vprašanje, ali bi osem let zadoščalo.

Sava Tires, ki je v lasti multinacionalke Goodyear, nima zgolj hipotetičnih težav. Ima realne težave s širitvijo.

Tam ne gre zgolj za vprašanje prekvalifikacije koruzne njive, pač pa tudi za vprašanje denacionalizacije. Ko je bil pri meni ameriški veleposlanik Young, sem mu predstavil tudi to dimenzijo. Mimogrede, če smo še vedno pri interpelaciji: eden od očitkov interpelacije govori o vedno večjih socialnih razlikah. Kaj pa socialne razlike, ki so posledica denacionalizacije? Demosova vlada je sklenila, da bo premoženje vrnjeno brez omejitev. Ali veste kaj bo, ko bo v naravi vrnjeno vse premoženje? Kaj bo, ko bo vnovčeno celotno premoženje Slovenske odškodninske družbe, ki je v delnicah in obveznicah? Ko bo vse to vnovčeno, bomo še vedno imeli 150-milijardno luknjo. Torej 75 tisoč SIT na vsako prebivalko in prebivalca Slovenije. Na vsakega otroka, ki se danes rodi, do upokojenke in upokojenca. 75 tisoč SIT bo vsak vzel iz žepa in dodal k tistemu, kar je že bilo vrnjeno v naravi. Si kdo upa sestaviti seznam stotih največjih denacionalizacijskih upravičencev in ugotoviti, kakšna je vrednost tega premoženja?