"Če bi štel število vplivnih ljudi v stranki, potem mislim, da je ta trenutek veliko več tistih, ki imajo pomisleke glede članstva v koaliciji, kot tistih, ki takšno koalicijo zagovarjajo. Sam sem med tistimi, ki imajo pomisleke" - Milan Potrč

Ali veste, da ste funkcionar, ki je v tej stavbi najdlje od vseh?

Ja, res je tako, tukaj sem skoraj četrt stoletja, od leta 1982, ko sem imel pisarno kot vodja slovenske delegacije v zboru republik in pokrajin. Od takrat pa do danes se je način dela zelo spremenil, leta 1990, ko sem zapuščal položaj predsednika skupščine, je ves aparat tedanjega slovenskega parlamenta štel okoli 130 ljudi, danes je vseh ljudi približno štirikrat več. Ne trdim, da je velik del nepotreben, vseeno pa mislim, da je kaj tudi neracionalnega. Sicer pa so ustaljene predstave o tem, kako naj bi bili delali nekoč, neobjektivne. Tudi nekoč smo imeli zelo težke in trde boje, sistem dela je bil takšen, da smo iskali rešitve vse do tedaj, dokler ni bilo soglasja.

V politiki ste že četrt stoletja, gotovo imate veliko izkušenj, izid volitev ste potemtakem pričakovali?

Presenetil me ni, nisem pa ga bil vesel. Prvi trenutek sem si, pa čeprav navadno ne reagiram čustveno, rekel: "No, pa smo tam."

Kje?

V nobeni tragediji, v zmagi desnice. Pred volitvami je imela ZLSD tri cilje: enak ali boljši izid, ostati tretja najmočnejša stranka in zagotoviti dovolj glasov, da bi levosredinska vlada nadaljevala mandat. Od teh ciljev smo dosegli le enega, ostali smo tretja najmočnejša stranka v parlamentu, v primerjavi z LDS nismo izgubili toliko poslanskih mandatov, a v Sloveniji bomo imeli desno vlado.

Statistika pokaže, da je tokratni izid ZLSD vaš drugi najslabši na državnozborskih volitvah. Izgubili ste 30.000 glasov, en poslanski mandat, predsednika parlamenta, če ministrov, ki jih verjetno ne boste več imeli, niti ne omenjam.

Zame osebno volilni izid ZLSD ni uspeh, čeprav so mnenja v stranki različna, odvisno pač od položaja in interesov, za katere se posamezniki zavzemajo. Volilne izide lahko gledamo različno, zmaga nekega poslanca v nekem volilnem okraju je odvisna predvsem od njegovega lastnega izida v tem okraju, ne pa od izida njegovega konkurenta iz druge stranke. Govoriti o tem, da je na primer Partljiča premagala Maša Merc, vizualno sicer drži, a Partljič je izgubil v primerjavi s kolegi iz svoje stranke, ker jim je v drugih volilnih okrajih iste volilne enote uspelo zbrati več volilnih glasov kot njemu. Seveda pa je ZLSD na volitvah izgubila zelo pomembno število glasov v do sedaj močnih volilnih enotah. Grdo smo izgubili recimo na Primorskem. A vendar smo v drugem krogu dobili tudi župana iz Moravč, iz kraja, ki ni ravno tradicionalno lev. Seveda nikakor ne trdim, da je zmaga v Moravčah prvi znanilec sprememb v volilnem telesu.

Bi se strinjali s trditvijo, da največja poraženka volitev ni LDS, ampak vaša stranka? ZLSD namreč ni znala pritegniti glasov levih volivcev, ki so zadnji dve leti nezadovoljni zapuščali LDS. Prvo strateško napako ste recimo naredili na evropskih volitvah.

Dejstva pač kažejo, da se je število poslancev LDS zmanjšalo s 34 na le 23. To je zelo velik padec, takšnega mi niti slučajno nismo doživeli. LDS je na volitvah leta 2000 dosegla izjemen izid, ki ga objektivno ni bilo mogoče ponoviti. A to seveda ni opravičilo za tolikšen padec. V stranki radi pravimo, da smo relativno zadovoljni z našim izidom tudi zato, ker so vse stranke, ki so bile v vladnih koalicijah z LDS, praviloma izgubljale veliko več, kot smo tokrat izgubili mi. Glede evropskih volitev pa bi rad ponovil trditev, ki se ni najbolj prijela. Za kandidaturo na evropskih volitvah se je odločil Pahor sam. Še danes se govori, da ima naš predsednik v stranki "prijatelje" ali trdorokce, ki so ga poslali v Bruselj. Resnica je drugačna, v stranki smo ga ves čas pregovarjali, naj ne kandidira. A Pahor je dobronamerno v neki fazi presodil, da je izid na evropskih volitvah za stranko, tudi zaradi naših evropskih prijateljev v socialistični internacionali in zaradi bližajočih se državnozborskih volitev, tako pomemben, da se ne sme zgoditi, da ZLSD ne bi dobila poslanca. Tako se je sam odločil, da bo kandidiral, čeprav smo mu mnogi svetovali drugače.

Ampak zakaj se je postavil na zadnje mesto na listi?

Tudi to je bila njegova odločitev. Jaz, ki naj bi bil tisti, ki ga je pošiljal v Bruselj, sem ga vseskozi rotil, naj se za to ne odloči. V neki fazi pa me je prosil, naj mu pomagam v zvezi s kandidaturo. V stranki so obstajali resni pomisleki, vedeli smo, da bi bilo bolje, če bi kandidiral na državnozborskih volitvah. Ko se je vendarle odločil za kandidaturo za Evropo, sem mu svetoval, naj ostane na prvem mestu ali naj sploh ne kandidira.

Bi stranka na volitvah dosegla boljši izid, če bi Pahor ostal v Sloveniji?

Mislim, da ne bi bilo bistvene razlike. Predsednik se je za te volitve zelo potrudil, programsko in z nastopi, sodeloval je tudi na številnih prireditvah. Morda bi nam prinesel bistveno več glasov v Novi Gorici, a v skupnem seštevku bi težko pripeljal še enega poslanca, dveh gotovo ne. V tem primeru bi morali bistveno drugače peljati volilno kampanjo, Pahor bi moral nastopati kot kandidat za bodočega predsednika vlade.

Če že govoriva o predsednikih ... Kako ste se počutili, ko pred leti Milan Kučan ni odmrznil svojega članstva v vaši stranki?

Nič me ni presenetilo. Milan Kučan je deloval kot predsednik države brez članstva v stranki. Po dvojnem mandatu je bilo iluzorno pričakovati, da bi se vrnil v katerokoli stranko. Kučan se je na teh volitvah opredelil dovolj jasno, kaj več bi težko pričakovali, a žal njegovo sporočilo ni zagotovilo zmage sedanje vladne koalicije.

Morda pa vam je podpora Milana Kučana škodila. Pojavljajo se teze, da je ZLSD sicer zanimiva stranka z dobrim programom, vendar je njen največji problem komunistična preteklost.

Tako radi govorijo desni komentatorji. Mislim, da je takšno razmišljanje neobjektivno, osebno se s tem ne obremenjujem in sem žalosten, kadar kdorkoli v stranki počne kaj takšnega. ZLSD je bila v teh 14 letih v vladah približno sedem let. Sodelovali smo z zelo različnimi strankami, nikoli sicer kot mandatarji, a bili smo skupaj s SKD, SLS, z Desusom, LDS in tudi s SDS. Res pa je v ZLSD veliko bivših članov Zveze komunistov, a pokažite mi stranko, kjer takšni ljudi ni. ZK je pač nekoč funkcionirala kot množična stranka, v njej so bili mnogi iz prepričanja, mnogi iz karierizma, mnogi čisto slučajno ... ZLSD je enakopravna članica socialistične internacionale, sprejeli so nas kot socialdemokratsko stranko. Pred volitvami nas je obiskal nekdanji danski premier Rasmussen, bil je še na Forum 21, a prišel je sem tudi zato, da bi nas podprl na volitvah. Že pred leti smo v Slovenj Gradcu obsodili, ne le obžalovali, pač pa obsodili povojne usmrtitve, zato ne razumem, kaj je danes v ZLSD takšnega, da bi nas posebej kvalificiralo kot komunistično stranko.

Bo vaša stranka šla v koalicijo z Janezom Janšo?

O tem se pogovarjamo, mnenja v stranki so zelo različna, o tem še ni odločal nobeden od organov stranke, končno odločitev pa mora sprejeti konferenca. Če bi štel število vplivnih ljudi v stranki, potem mislim, da je ta trenutek veliko več tistih, ki imajo pomisleke glede članstva v koaliciji, kot tistih, ki takšno koalicijo zagovarjajo. Sam sem med tistimi, ki imajo pomisleke.

Kakšne so glavne ovire?

Prvi razlog je preprost: če bi se vključevali v koalicijo samo zato, da bi uveljavili nekatere elemente socialdemokratske politike, in če bi bila ta koalicija odprta za dobre zamisli, jih lahko uveljavljamo tudi v opoziciji. Če pa bi bila zaprta, nam takšne politike ne bo pustila uveljaviti niti v vladi, kjer bi imeli majhno moč, niti v opoziciji. Naše izkušnje iz dosedanjega parlamentarnega dela pa kažejo, da imamo glede številnih vprašanj s SDS vsebinsko različne, da ne bom rekel zelo različne poglede. Glede številnih vsebinskih vprašanj smo bili vseskozi izrazito konfrontirani in ne vemo, kako bi sedaj sodelovali. Nekateri sicer zelo hvalijo Janšo, ker je po volitvah postal zelo spravljiv. Tako je glede izbrisanih dejal, da tega vprašanja, če ne bo volje, pač ne bo načenjal.

To je zelo zavajajoča izjava.

Nekateri, tudi v vašem mediju, to komentirajo kot velik dosežek. Kdor pa presoja objektivno, opazi, da takšna izjava pomeni le to, da še štiri leta pet odločb ustavnega sodišča ne bo realiziranih. In to ni noben dosežek, pač pa samo debelo licemerstvo, ki govori o tem, da pravna država na tej točki za gospoda Janšo ne bo veljala. Pred volitvami je Janša recimo trdil, da bodo napisali zelo konkretno koalicijsko pogodbo, danes se že pripoveduje, da je bolje, da se v koalicijsko pogodbo vpiše samo čim več splošnih usmeritev in da recimo konkretnih številk o pričakovani gospodarski rasti v njej ne bo. Zakaj ne? Zato, ker je bila nedosežena gospodarska rast ena izmed točk interpelacije. Prav tako naj ne bi bila konkretno napisana obljuba o tem, da se bodo znižali davki, saj bi bilo kaj takega zelo težko izpolniti. Edina logika pričakovanj kogarkoli, ki si želi v koalicijo z Janšo, je v tem, da gre ZLSD v vlado le zato, da prepreči odločitve, ki bi bile proti logiki socialdemokracije in naših volivcev. A tega brez jasnega vnaprejšnjega dogovora, ki mora poleg vsebine vključevati tudi metodologijo dela vlade, ni mogoče doseči.

V hipotetični koaliciji bi bili druga najmočnejša stranka.

Objektivno to ne drži. Janša je dosleden vsaj v eni stvari, ves čas poudarja, da obstaja Koalicija Slovenija. Ta ima 38 glasov, in če se ji pridružimo samo mi, je naša moč le kakšnih 20 odstotkov vseh glasov znotraj vlade. Če pa slučajno pride še kdo drug, je naš vpliv še manjši. Tako bi bili le pridani Koaliciji Slovenija in bojim se, da bi se na takšen način tudi vladalo.

Kakšni so potem vaši pogoji, da bi vendarle privolili v koalicijo, in to zunaj razprave o kadrovskih vprašanjih?

Kadrovske stvari so resnično najmanj pomembne, razen morda v eni točki. V mislih imam imena ministrov, ki jih bodo predlagali nosilci te vlade. Morda bodo predlogi sijajni, a mnogi izmed tistih, ki sem jih do sedaj zasledil v javnosti, niso sijajni. Ravno nasprotno, po mojem mnenju ti ljudje niso dorasli ministrskemu poslu. Če bi se resno začeli pogajati s SDS, bi morali najprej narediti inventar tem, pri katerih smo bili v zadnjih štirih letih zelo narazen. Teh vprašanj je veliko, nekatera izmed njih so že v parlamentarni proceduri. Takšno je recimo vprašanje zakona o istospolnih partnerstvih. Za nas ta zakon pomeni pomembno uveljavljanje manjšinskih pravic, to je konec koncev tudi evropski projekt, vemo pa, kakšno je mnenje desnice o tem vprašanju. Narediti bi morali seznam, ga dati na mizo in se o njemu pogajati. Že takšna pogajanja bi vzela veliko časa. Potem bi se morali dogovoriti tudi o nekaterih večjih strateških programih. Cilj nove vlade naj bi bil liberalizacija gospodarstva, za nas pa je prvi cilj socialno-tržno gospodarstvo, kjer imata kapital in delo enako težo. Nova vlada bi rada še liberalizirala zdravstvo in šolstvo, a ne vemo, na kakšen način. In če bi se nazadnje že dogovorili o teh temah, bi se postavilo tudi vprašanje metod dela. Dogovoriti bi se morali o vprašanju, ali lahko v vladi predsednik vlade kadarkoli sprejema samostojne odločitve in pod kakšnimi pogoji. V vladni koaliciji nočemo biti stranka, ki bi čez kakšno leto javno vzdihovala, da v njej nima nobenega vpliva.

To se je recimo zgodilo s SLS.

Svoje stranke nikakor nočem primerjati s SLS. Zato smo se zavestno odločili, da bomo na volitvah govorili tako o slabih kot o dobrih straneh minulega vladnega mandata. Primerjava s SLS se mi nikakor ne zdi utemeljena.

SLS sem omenil le kot primer stranke, ki je zbirala glasove, ki je prispevala k večini in katere volilno telo se je tudi zaradi vstopa v koalicijo z LDS odzvalo negativno. Če bi vi vstopili v koalicijo s SDS, bi se verjetno zgodilo enako.

Naše volilno telo je najmanj razdeljeno, kje je črta delitve, pa težko presodim. Lahko govorim le za članstvo ZLSD. To v večini nasprotuje vstopu v koalicijo z Janezom Janšo.

Zanimivo je, da si s stranko bodočega mandatarja delite ime. SDS je bila še nedavno socialdemokratska stranka, vi pa zagovarjate socialdemokratski program.

Ime ni nujno enako programu. Oboji smo se potegovali za članstvo v socialistični internacionali, nas so sprejeli, SDS pa ne. Čeprav je Janša trdil, da se je sam odločil, da z njimi noče sodelovati, verjemite, da ima evropska socialdemokracija večjo vlogo kot on sam. Morda med ZLSD in SDS obstajajo na nekaterih področjih tudi stične točke, ampak na nekaterih področjih, predvsem tistih, ki se tičejo človekovih pravic in pravic manjšin, kakšnih podobnosti ni. Podobno je pri odnosu do laične družbe. Danes se govori, da je Janša nekje vmes, da pa SLS in NSi bistveno bolj zagovarjata interese katoliške cerkve kot on sam. A bodoči mandatar bo moral s tema strankama sodelovati in najbrž bo moral vsaj delno upoštevati njune zahteve. Zato bo večja vloga cerkve v družbi ena od njihovih zahtev, ki so za nas nesprejemljive.

Takoj po volitvah je Janša postal zelo umirjen. Med drugim je dejal, da bi lahko z ZLSD v vladi končno uredil vprašanje sprave na način, ki naj bi bil evropski. Eno od takšnih vprašanj je recimo vprašanje napisov na spominskih ploščah, kjer zdaj ni besed o žrtvah revolucije.

To je Janša sicer dejal, a ni povedal, kako bi to naredil. In dokler ne prestavi svojih pogledov, ne vem, ali je to za našo stranko sprejemljivo ali ni. Preprosto ne vem. Glede napisov pa tole: v državnem zboru smo sprejeli točno takšno odločitev, kot jo je nazadnje predlagala komisija za ureditev zamolčanih gobov. Sejo državnega zbora je desnica takrat zapustila, zanjo je bila ta rešitev nesprejemljiva. Zakaj komisija ponovno načenja to vprašanje, ne vem. Če je cilj nove razprave želja, da se prek spremembe napisa spreminja zgodovina, bomo odločno proti takšni rešitvi. Ne strinjam se s stališčem, da se beseda revolucija uporabi zgolj zato, da se nasprotniki partizanov upodobijo kot borci proti revoluciji, zamegli pa se to, da so bili hkrati tudi okupatorjevi sodelavci.

Pogovarjava se hipotetično. Recimo, da je vaša stranka postala članica nove vladne koalicije. Pred štirimi leti vam pri pogajanjih z LDS o koalicijski pogodbi ni uspelo prodreti z zahtevo, da se oblikuje posebna skupina, ki naj bi poskušala ugotoviti, kako popraviti krivice, nastale zaradi denacionalizacije. Bi podobno zahtevo postavili tudi sedaj?

Gotovo, pri denacionalizaciji bi bilo treba državljanom povedati, da bodo morali plačevati stotine milijard stroškov, ki jih je denacionalizacija naredila. Ker odškodninska družba nima teh sredstev, bo to obveznost proračuna in državljanov. To je povzročil nekdanji Demos, ki bo vladal tudi sedaj. Drugače se bo zgodba z izbrisanimi ponovila. Tudi te je, podobno kot denacionalizacijske probleme, povzročila bodoča oblast, ko je vladal Demos, ki zato krivi drugo stran. Gotovo bi zahtevali še, da se rešijo nekatera sistemska vprašanja. Recimo regionalizem, nekdanja opozicija je vseskozi širila čisto demagogijo o tem, da se morajo pokrajine graditi od spodaj navzgor. Če želi država svoje pristojnosti prenašati na pokrajine, si ne more privoščiti, da jih prenese na Primorsko, na Prekmurje pa ne. Prav tako bi postavili vprašanje referendumske zakonodaje, katerakoli oblast bo morala preprečiti nove blokade sprejemanja zakonskih rešitev z izsiljenimi referendumi.

Kateri so tisti posamezniki v ZLSD, ki so najbolj naklonjeni vstopu v vlado?

Za zdaj je v poslanski skupini večina proti, v predsedstvu je podobno, po mojih informacijah je tako tudi z ženskim forumom, mladi forum postavlja zelo veliko pogojev. Zelo malo je tistih, ki so vstopu naklonjeni, vendar jih ne bi navedel.

Po novem spravljivi Janša pod svoje okrilje vabil vse politične stranke. Na drugi strani pa omenja predčasne volitve, ki si jih sicer ne želi, a zanje bi bile krive vse stranke po malem.

Janševa koalicija je dobila 45 glasov, ljudje so pričakovali spremembe. In nobenega pomisleka nimam glede tega, da bi se te spremembe realizirale. A vendar ne sprejemam nobene teze o tem, da te vlade ni mogoče staviti, da smo za sestavo te vlade odgovorni vsi in da bomo krivi mi, če vlade ne bo. Janša že sedaj ve, da vlado lahko sestavi najmanj s Koalicijo Slovenija in s SLS. Janša tudi ve, da bo kot mandatar dobil najmanj glasova narodnosti, morda še štiri glasove Desusa, vlada pa je kasneje lahko tudi manjšinska. Če si Janša ne želi takšne vlade, naj vrne mandat, nima pa pravice obtoževati drugih, če sam ne bo sestavil vlade, kakršno si želi. Možne so tudi predčasne volitve, a samo in izključno, če 45 poslancev in poslank pomladne trojke ne izglasuje manjšinske vlade. Predčasne volitve bi verjetno bile samo v korist velikim strankam. Prišlo bi do polarizacije, eni bi želeli, da Janša dokončno zmaga, drugi ravno nasprotno. Vse druge stranke, ki smo nagnetene okoli tretjega mesta, bi izgubile. Seveda pa je odvisno tudi od tega, kdo bi bil prikazan kot krivec. Tistega, ki bi takšne volitve povzročil, bi volivci kaznovali.

Bi pod grožnjo predčasnih volitev sprejeli nenačelno koalicijo?

Jaz ne, stranka pa bi se morala odločati. Tukaj je tveganje res veliko. A preden nam bo Janša postavil takšen ultimat, bo govoril z Desusom. Ta bi imel za ponoven vstop v parlament, glede na to, da je zelo majhna stranka, še manj možnosti kot mi. Ponavljam pa, da je skrajno nekorektno, če bi Janša kogarkoli krivil za predčasne volitve, ker sam ne bi želel sestaviti vlade.

Popravite me, če se motim, a vaš predsednik bi šel bistveno raje v koalicijo kot vi.

Njegov pogled na možno koalicijo je med bolj pozitivnimi kot pogled večine v stranki. Sam je v številnih izjavah povedal, da čuti pomisleke, da čuti nerazpoloženje v stranki in da vstopa v koalicijo, če bo v stranki resen odpor proti temu, ne bo predlagal. Res pa je, da vsaj v javnosti deluje najbolj povezovalno. Če ne bi deloval tako, bi najbrž o našem političnem statusu že razpravljali v organih stranke in bi odločitev že sprejeli.

Zdi se, da je ZLSD razcepljena stranka. Na eni strani je dokaj sredinski predsednik z uglajenim in povezovalnim nastopom, na drugi strani so poslanci, ki so vseskozi v ostrem konfliktu z verjetnim mandatarjem.

Seveda znotraj stranke obstajajo razlike, to se je videlo pri Natu, pri kandidiranju za evropske volitve, še pred leti smo imeli različne poglede na primernost resolucije o obsodbi prejšnjega sistema, celo pri izbrisanih smo bili različnih mnenj. Poslanska skupina je imela večinsko eno stališče, posamezniki pa so imeli drugačnega. Bile so tudi razlike glede tega, kako naj nastopa nekdanji predsednik parlamenta, ki je tudi naš predsednik. Ali naj torej predsednik stranke večkrat govori tudi kot predstavnik stranke ali naj nastopa le kot vodja parlamenta.

Kako pa naj stranka deluje, če je predsednik v Bruslju, vi pa ste bili že takrat, ko je bil v Sloveniji, nezadovoljni z njegovim javnim predstavljanjem strankinih stališč?

Morda je to lažje, tudi pri manjši fizični prisotnosti je ob dobri organizaciji dela veliko mogoče. Pahor bo najmanj enkrat na teden v Sloveniji. Gotovo pa je tako težje voditi stranko, kot če bi zanjo delal vsak dan po ves dan. A ni nemogoče. Glavna težava ni bila v tem, da je imel Pahor, ko je bil predsednik parlamenta, preveč dela, glavna težava je bila, da so o strankinih mnenjih govorili drugi. Ni res, da bi Pahorjev odhod za evropskega poslanca samodejno pomenil, da mora na položaju predsednika ZLSD priti do spremembe. Strinjam pa se, da lahko ta element pri spomladanskem odločanju o novem predsedniku igra neko vlogo. Sam sicer ne mislim kandidirati, verjetno pa se bo poleg Pahorja pojavil še kakšen kandidat, čeprav bi danes zelo težko govoril o posameznih imenih.

Pahor bi se z vrnitvijo in s prevzemom ministrskega položaja rešil osame in pozabe, ki mu grozita v Evropi. Se lahko zgodi, da vam bo predsednik ušel, da vam bo dal ultimat, ZLSD v vladi ali pa grem v vlado sam?

Pahor je v poslanski skupini, v predsedstvu, pa tudi v javnosti dejal, da njegove ambicije niso in nikakor ne bodo igrale odločilne vloge pri odločanju za vstop v koalicijo ali proti njemu. Zagotovil nam je, da se z Janšo ni pogovarjal o nobenem kadrovskem vprašanju. In nimam razloga, da mu ne bi verjel. Morda kadrovska vprašanja obstajajo, a niso bistvena. Po mojem je Pahor tako izkušen politik, da je dobro vedel, zakaj je odšel v Bruselj. In naj še enkrat povem, da nas je takrat prepričeval in prepričal, da to dela v dobro stranke. Odločil se je sam.

Predsednik državnega zbora si je pred slabim letom privoščil spodrsljaj, ko je zamudil rok za vložitev pobude za presojo ustavnosti referenduma o izbrisanih. Je kdo za to sploh odgovarjal?

Lahko rečem, da bi bilo ob skrbnosti, pa ne samo njegovi, ampak tudi služb v državnem zboru, mogoče ravnati drugače. Čeprav so takrat pravna mnenja govorila o tem, da takšnega roka ni treba nujno upoštevati. Ali zaradi tega ne bi imeli referenduma, ne vem, lahko bi ga imeli v drugi obliki ali pa kasneje ...

Pot do njega bi bila težja.

S trditvijo, da bi bilo težje, se strinjam, s trditvijo, da ga ne bi bilo, pa ne. Sistem zakona o referendumu je takšen, da omogoča zavlačevanje. Tudi ustavno sodišče je priznalo, da obstaja določba, po kateri bi iz posebnih razlogov opravičili tudi tisto neprijetno zamudo. Najbrž je bila zamuda priročna odločitev za neodločanje, težje bi se bilo namreč odločati, ali bi bil referendum ustaven ali ne. Drži pa, da smo bili takrat v ZLSD vsi zelo slabe volje.

Pred kakšnima dvema letoma so se tudi zaradi vaše neprepoznavne politike v javnosti pojavile zahteve po nastanku nove leve stranke. Oblikoval se je civilni Forum za levico, posredno so ga podprli tudi vaši poslanci, a je kasneje zaradi različnih razlogov ugasnil. Ste takrat v stranki to razumeli kot nezaupnico vaši politiki?

V delu stranke da, v celoti pa ne. Razprava o tem, ali se je treba ali ne v čim več primerih jasno levo in socialdemokratsko pozicionirati, je v stranki še zmeraj prisotna. Pri nekaterih vprašanjih seveda bolj, pri drugih manj. Upam in verjamem, da je vedno več področij, kjer smo bolj jasno levi in socialdemokratski, nekatera pa nam še manjkajo.

Recimo katera?

Recimo pri tistih vprašanjih, o katerih sem prej govoril, da pri njih obstajajo razlike. Pri izbrisanih, pri istospolnih partnerskih skupnostih, pri nacionalnih manjšinah. To vprašanje se bo v novem mandatu odprlo zelo kompleksno, ne samo glede Romov in ne samo glede že priznanih manjšin. Osebno mislim, da je pobude o novih manjšinah treba obravnavati resno, mirno in preudarno. Morali bomo razumeti, da so upravičene, in najti pot, ki ne bo spet povzročila takšnih težav, kot so jih izbrisani. Če se bo kaj takšnega ponovilo, bo tudi tokrat škodilo manjšinam. Sicer ne mislim, da bi bil prvi in dokončen korak poseg v ustavo, določiti nove manjšinske poslance in podobno. Priznati pa si moramo, da v Sloveniji obstajajo tudi nacionalne manjšine in da jim moramo pomagati. Evropa to od nas pričakuje in zahteva.

Kaj pa se bo v tem mandatu zgodilo z izbrisanimi?

Želel bi si, da bi slej ko prej našli rešitev. Navsezadnje smo to obljubili tudi komisarju za človekove pravice Gil-Roblesu. Prepričan sem, da se da to narediti na tak način, da bo postopek individualiziran, da ne bo povzročil nobenih velikih materialnih obveznosti za državo, bo pa pomenil priznanje, da je ta država ravnala za 20. stoletje necivilizirano. Janševa vlada bi to vprašanje najlažje rešila, če bi nehala govoriti stvari, ki so neresnične, kar je delala ves čas. Poleg svoje polovice bi takoj dobila tudi našo podporo, če bi sprejela zakon, ki je v skladu z odločbo ustavnega sodišča. Žal mi je, da se v javnosti širijo fraze o konsenzu z ustavnim zakonom, ki pa še nima vsebine. Če se sprejema zgolj zato, da se odločba ustavnega sodišča izigra, sem proti, če pa zato, da se najde rešitev, ki bi se morda v čem deloma oddaljevala od odločbe, a bi hkrati priznala napako in reševala krivice, sem za. V Sloveniji je kup visokih politikov, ki predlagajo ustavni zakon, a ne povedo, kakšna naj bi bila njegova vsebina. A če bo vlada takšna, kot naj bi bila, in če bodo ravnanja takšna kot doslej, se bojim, da bodo izbrisani ostali madež na slovenski pravni državi.