"Slovenski šport bo generalno pričel kakovostno padati, ne zato, ker ne bi bili sposobni, ampak ker smo v tej mali državi z vsega dvema milijonoma prebivalcev in s finančnim potencialom, ki ga ta država ima, ta trenutek v športu premočni." - Tone Vogrinec

Tone Vogrinec - direktor alpskega smučarskega sklada

© Borut Krajnc

Moj odgovor bo zgolj moje osebno mnenje, saj se od leta 2002, ko sem prepustil funkcijo športnega direktorja, a priori nočem ukvarjati s stroko. Tina je očitno dozorela, to ni od včeraj do danes, ampak je že vrsto let v permanentnem počasnem vzponu, že pri mlajših kategorijah je bila med vodilnimi na svetu. Vedno je bila v ospredju, zlasti v veleslalomu je vedno dosegala vrhunske rezultate. Od njene prve zmage pred dvema letoma se je samo še čakalo, kdaj bo toliko dozorela, da bo manj napak, da bo tehniko toliko popravila, da bo konkurenčna na vsaki tekmi. Zlasti pomembno se mi zdi, da je poleg veleslaloma pridobila še vsaj dve disciplini, kjer lahko meša štrene. V super G-ju sicer nepričakovano, v smuku logično kot nadaljevanje super G-ja in celo v slalomu. Sedaj bo zaradi visoke uvrstitve v skupnem seštevku dobila pravico, da štarta v slalomu takoj za številko trideset, saj je prav v slalomu štartna številka najbolj kritična.

Vi ste s svojim sistemom želeli izničiti prav dejavnik štartne številke.

Da, ta šport je zelo krivičen, zato sem forsiral formulo tekmovanja, kjer bi se možnosti izenačile. Po tej formuli štartajo v evropskem pokalu, v svetovnem pokalu pa enostavno niso imeli jajc, da bi to uvedli.

Kakšen je vaš trik?

Vedno se dva primerjata na isti progi in zmagovalec gre naprej. Sedanji sistem v slalomu pa je tak, kot da bi recimo Britta Bilač skakala s travnika, njena konkurenca pa s tartana. Pri nogometu, košarki, tenisu imajo igralci enake možnosti, pri smučanju pa je v slalomu recimo med številko ena in deset včasih že za pol sekunde razlike zaradi proge.

Gre za stotinke. Kje recimo Tina dobi teh nekaj dodatnih stotink?

Pri nas, v vseh naših selekcijah, gotovo ne treniramo trotelnov. Vsi so tekmovalci, ki imajo za sabo že deset in več let intenzivnega dela in prej ali slej mora iz tistih, ki so iz malo boljšega testa, nekaj nastati. Recimo ve se, da je Gorza iz dobrega testa, zdaj je bil v veleslalomu deveti in morda je to tisto malo, kar mu je manjkalo, da bo recimo zdaj še dvakrat deveti, da bo izboljšal štartno številko in bo v veleslalomu lahko konstantno zraven, pa bo lahko še v slalomu kaj napravil. A to se nikoli ne ve, to so kritični momenti, ali ti uspe ali ne. Če tekmovalcu ne uspe, je tako demoraliziran, da odneha. Zakaj se ne ponovijo časi, ko smo Slovenci imeli tri med prvimi petimi? Enostavno se je svetovni šport začel povsod razvijati, začelo se je zelo veliko vlagati.

Čeprav smučanje ni ravno tipičen šport, kjer bi imela globalizacija velik vpliv ...

Ne, tudi tu je globalizacija precejšna. Dobili smo Fince, smuča kakšen Škot, potem lahko pogledamo primer Hrvaške, Ana Jelušić je z Reke, Nika Fleiss živi v Samoboru, kjer ni blizu nobenega hriba. Zadnjič so bili med prvimi dvajsetimi predstavniki enajstih držav. Večkrat nas hočejo primerjati z atletiko, v atletiki na svetovnem prvenstvu štarta blizu dvesto držav, ampak od teh dvesto jih je sto enaindevetdeset, katerih športniki ne bodo nikoli zmagali.

No, ampak mi smo včasih v smučanju veliko zmagovali.

Pa vzemimo nekdanjo Vzhodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki sta bili skoraj v vsakem športu svetovni velesili, ker je kapital prišel od države. Ko se je tam spremenil sistem, jih v športu ni bilo nikjer več. Šele zdaj se počasi pobirajo, vendar predvsem zaradi svoje velikosti in raznih Abramovičev, ki tudi v Rusijo nekaj vlagajo. In zakaj imajo prav države nekdanjega komunističnega režima velike težave z dopingom? V nekaterih športih danes brez dopinga ni dosežkov, vprašanje je le, ali te dobijo ali ne.

Kako je z dopingom v smučanju?

Tu je dopinga zelo malo, saj pride ta bolj do izraza pri vzdržljivostnih športih. Povsod pa je meja, do katere je dopingiranje dovoljeno, in do te meje je nešteto možnosti različnih medikamentov. Visoko razvite in bogate države imajo tehnologijo, da gredo tudi prek teh mej, in jih ne odkrijejo. Nekoga, ki te stvari jemlje, in nekoga, ki jih ne, je nemogoče primerjati. Danes lahko brez medikamentov vrhunski športnik z vsemi predispozicijami štiri dni intenzivno trenira, peti dan pa ne bo več zmogel. Z medikamenti pa lahko treniraš tudi peti, deseti in stoti dan. Ti medikamenti, gre za vitamine in minerale, ki jih uporabljamo tudi mi, vzdržujejo organizem tekmovalcev v takem stanju, da je sposoben trdo delati. Danes pa si v Sloveniji teh medikamentov lahko privoščimo vse manj. S prepovedanim dopingom nikoli nismo imeli težav, le predlani so dobili enega fanta, smukača Skerbineka, ki mu je verjetno po neumnosti kdo v fitnesu kaj podtaknil. Pri nas nadzor opravlja dr. Milič na fakulteti za šport in mimo njega ne gre noben preparat. On tudi odgovarja, če bi šlo kaj narobe.

Dovoljeni doping je torej predrag?

V zvezi s temi preparati je nastala cela znanost, cene so se dvignile in majhne države si tega pač ne morejo več privoščiti. Še vedno pravim, da si bo Slovenija lahko tudi v prihodnje privoščila vse potrebno za vrhunski šport, vendar ne v petdesetih športnih panogah! Trg bo napravil selekcijo.

Kateri športi bodo torej v Sloveniji preživeli in ostali vrhunski?

Moja napoved je, da je ta trenutek selekcijo nemogoče napraviti z administrativnimi ukrepi. V preteklosti sem to zamisel že forsiral, da bi olimpijski komite in ministrstvo za šolstvo in šport razdelila športe v prvo kategorijo, kjer je slovenski interes, nekatere športe bi dala v drugo kategorijo, preostale pa v tretjo, ki bi bila zgolj na ravni rekreacije. Vendar se to ne bo nikoli zgodilo, ker bi se prej stepli. Vse to bo uredil trg in že tudi ureja. V nekaterih športih imajo danes tudi svetovne prvake, pa ti nimajo več niti za malo pivo ...

Recimo?

Vzemimo Hokejsko zvezo Slovenije, ki je v totalnem bankrotu, čeprav naša reprezentanca nastopa v skupini A svetovnega hokeja. Verjamem, da si je Nestl Aljančič gotovo prizadeval napraviti maksimum, vendar je mogoče prehitro obljubil nagrado 7000 evrov na osebo za uvrstitev v skupino A. In fantje so se tja res uvrstili. Kako naj jim sedaj izplača nagrade, če pa ni denarja? Da se komu ne zamerim: danes imamo lahko svetovnega prvaka v sabljanju, a kje bo dobil denar!? Od šestdesetih panožnih zvez, ki jih imamo v Sloveniji, jih bo trg dve tretjini spravil na raven rekreacije. Za te športne panoge bi morala država vlagati v potrebne objekte, kjer bi se ljudje lahko množično ukvarjali s športom, in iz tega dogajanja bi tu in tam izšel kakšen vrhunski talent, enega samega je mogoče financirati, ne pa cele piramide sabljanja. Odločil bo trg, torej gledalci, elektronski in pišoči mediji, sponzorji.

Toda če ni piramide, tudi prvaka ne bo ...

Lahko pa se kakšen zgodi. Vzemimo veslanje. V Sloveniji vesla neprimerljivo manj ljudi kot v ZDA, pa smo vseeno zelo uspešni. Pa jadranje, kjer imamo bronasto olimpijsko kolajno, čeprav tekmovalno pri nas jadra zelo malo ljudi.

Smučanje naj bi obstalo, torej tudi smučarski skoki in biatlon?

Skoki imajo pri nas perspektivo, z njimi se ukvarja kar nekaj mladih. Biatlon pa je šport, ki v bistvu ni drag in je super zanimiv, saj se vrstni red nepričakovano spreminja. Poleg tega je biatlon v Sloveniji tako rekoč samo reprezentanca, klubov skorajda ni in so čudežno dobri za bazo, kakršno imajo. Vzemimo plavanje, ki je pri nas razmeroma uspešen šport. Le da predvsem v petindvajsetmetrskem bazenu; ko bomo enkrat z olimpijade prinesli kolajno, potem bomo pravi frajerji.

Če preidemo k financiranju, najprej povsem banalno vprašanje. Se bo Smučarski zvezi Slovenije kaj poznalo, da se je oblast zamenjala?

Absolutno ne. V bistvu so se ti vplivi nehali. Nekateri sicer mislijo, da je šport v Sloveniji povezan z oblastjo, večkrat tudi zaslediš komentarje, da imajo ali bivši komunisti ali bivši fašisti ali kdorkoli vpliv na šport. Ti vplivi so se nehali z osamosvojitvijo Slovenije oziroma s spremenjenim političnim sistemom. Včasih, v bivšem sistemu, je bilo seveda pomembno, ali je bil šport povezan s politiko, ampak ne po moralnopolitični plati, pač pa predvsem po tem, da ti je kdo odprl vrata ali pa zavrtel telefon in priskrbel denar temu ali onemu. Denar se je tako kanaliziral.

Je bil to pred osamosvojitvijo edini način vmešavanja politike v šport?

Edini. Marsikdo misli, da so bili kakršnikoli politični vplivi pri strokovnih odločitvah, pri nominacijah športnikov, ah kje! Pri teh odločitvah smo bili vedno samostojni, za smučanje to lahko trdim stoodstotno in sem prepričan, da tudi v drugih športih vmešavanja politike ni bilo. Seveda je bilo takrat koristno, če si imel kje v kakšnem komiteju kakšnega botra, ki je poklical kakšno državno podjetje. Pri državnih podjetjih je bilo to zelo enostavno, saj če je vse naše, lahko damo komurkoli. Tako so se dobivala sredstva in tu so bili pomembni politični botri. Ampak danes, ko se pojavljajo zasebni lastniki, nadzorni sveti, zasebniki, vpliva politike ni več. Teoretično bi danes to bilo mogoče v še preostalih nekaj močnih državnih podjetjih, kjer bi lahko kdo od trenutnih oblastnikov zapovedal kakšno financiranje. To se je sicer po mojem tudi dogajalo v obdobju, ko so se menjavali direktorji Telekoma, morda se je takrat dalo dobiti kakšno sponzorstvo, ne samo v športu, tudi drugje, recimo v kulturi, zdravstvu. Zadnje čase to ni več mogoče, v večstrankarskem sistemu si nihče več ne upa mimo marketinških strategij in interesov podjetja investirati sredstev tja, kamor se ne bi smelo. Danes imaš nadzorni svet, ki drži za vrat direktorja ali predsednika uprave, ta potem drži za vrat svojega šefa marketinga in v marketingu ne upajo nič, če ni v soglasju z odločitvami nadrejenih. Slovenski šport bo generalno pričel kakovostno padati, ne zato, ker ne bi bili sposobni, ampak ker smo v tej mali državi z vsega dvema milijonoma prebivalcev in s finančnim potencialom, ki ga ta država ima, ta trenutek v športu premočni. Na vseh področjih smo premočni. Še vedno stojim za tole primerjavo: če bi pripravili dvoboj Slovenija proti Muenchnu v petindvajsetih športnih panogah, jih nabijemo kot mačke! Prebivalcev ima Muenchen toliko kot Slovenija, gospodarski in finančni potencial pa petkrat večji kot Slovenija, a kljub temu nimajo šans, da nas premagajo. V nekaj panogah bi nas že nabili, a v skupnem bi zmagali mi. Glede tega sem pripravljen stavo sprejeti kadarkoli. Danes hoče v Sloveniji od fundacije, ki pridobi sredstva od iger na srečo, imeti denar šestdeset športov, in ko pogledaš vsakega posamezno, so vsi uspešni. Ko pa gledaš, koliko denarja je na voljo, žal ne moreš vsem ugoditi ali pa jim daješ zgolj drobtinice. Če mi letos ne bi odprli vrat in ne bi šli denarja iskat v tujino in če v tem trenutku v Slovenijo ne bi prihajala dunajska zavarovalnica, ki je naš generalni sponzor, bi se danes pogovarjali le, kako bomo preživeli. Pol trenerjev bi odpustili, pol ekip razpustili.

Kdo so torej sponzorji slovenskega smučanja in koliko dobite od novega generalnega sponzorja?

Generalni sponzor je Wiener Staedtische, zavarovalnica z največjim zneskom v zgodovini. Prosili so me, naj ne govorim o številkah, je pa veliko. Noben generalni sponzor doslej ni segel niti do petdesetih odstotkov tega zneska. No, naprej gre piramida sponzorjev tako, da je glavni sponzor moških Nova Ljubljanska banka, pri ženskah pa Droga Portorož. Močen sponzor pri moških in pri ženskah je še Hervis, ki je tudi tuje podjetje. Prav tako Siemens. Potem so tu še Mobitel, ki je povsod zraven ...

Pa saj so vodilna telekomunikacijska podjetja tudi v tujini povsod zraven ...

Tudi na Hrvaškem je T-Mobil oziroma hrvaški Telekom, ki je sicer v nemški lasti, generalni sponzor hrvaške reprezentance. Hrvaški smučarski zvezi nameni dvakrat toliko, kot mi dobimo od našega dunajskega generalnega sponzorja.

Pa zamenjajte sponzorja ...

Če bi imeli Kosteliće, bi tudi mi imeli tako močnega sponzorja. Verjetno bi bilo to v Sloveniji sicer malo težje. Pri Hrvatih je treba upoštevati, da so Kostelići zrasli iz ničle, poleg tega je prisotna še večna tekma s Slovenijo, zato so prezadovoljni, da v našem bazičnem športu, v slovenskem ponosu, premagajo Slovence. Janica je trikratna olimpijska zmagovalka, v katerikoli državi bi bila zanimiva za sponzorje. Poleg tega, kje se je še kdaj zgodilo, da sta bila brat in sestra isto leto športnika leta?

Mislite, da Mazejeva letos ni na dobri poti, da postane športnica leta, predvsem pa magnet za sponzorje, da postane biznis zase?

Naša Tina to že je, ona dela z menedžerjem v Švici. Na splošno pa so pri naših tekmovalcih možnosti razmeroma omejene. Mi prodajamo tekmovalce kompletno, ker imamo sponzorje reprezentance. Že če pogledamo drese tekmovalcev, so tam le sponzorji reprezentance. To prodajamo mi, smučarska zveza, smučarski sklad. Tini Maze predpišemo, v dogovoru z njo samo, kakšno opremo bo uporabljala. Uporablja lahko samo opremo tistih proizvajalcev, ki so člani poola, saj jaz te proizvajalce že prej včlanim v pool in od njih poberem, kolikor je pač mogoče denarja in opreme, ker zaradi nje dobi opremo tudi mali pionirček. Skratka, zaradi boljših tekmovalcev gre denar tudi med druge kategorije. Takšen je pač sistem, da najboljši skrbijo še za druge; tudi ko je bila Mazejeva pionirček, je dobivala denar za razvoj in treninge od Križaja, Franka, kasneje Petroviča in podobnih in enako bo veljalo v prihodnosti. Mazejeva ima pravico z vsemi temi opremljevalci skleniti še posebno pogodbo o nagrajevanju. To pomeni, da ko se odloča med opremljevalci, pazi na dve stvari. Če je pametna, se odloča predvsem po kakovosti materiala, ki ji ustreza, in pa seveda po tem, kateri opremljevalec ji ponuja večje bonitete. Te bonitete se v zadnjem času večinoma zmanjšujejo, povečujejo pa se za uvrstitve med prve tri. Stopničke v svetovnem pokalu prinesejo, če se izrazim v odstotkih, prvo mesto sto odstotkov, drugo šestdeset, tretje trideset, četrto mesto prinese zgolj drobiž, dvanajsto mesto pa ravno dovolj za eno malo pivo. Če se torej redno uvrščaš med prve tri, že tudi pred sezono z opremljevalcem lažje skleneš pogodbo o nagrajevanju. Tekmovalci poskušajo v pogodbi premije raztegniti do šestega mesta, nekateri tudi do desetega, pač odvisno od tega, kako uspešno se pogajaš. Mi to toleriramo. Čisto njihova last, za določeno odškodnino, pa je napis na čeladi ali kapi. Višina odškodnine je odvisna od ranga, čim višje na lestvici si, višja je odškodnina, vendar ne več kot 5000 evrov na sezono. Odškodnina je tu tudi zato, ker vsi skupaj ne bi radi, da bi tekmovalci na čeladah imeli vse po vrsti od pizzerij do sosedovega bifeja, ki bi se rad oglaševal za 50.000 tolarjev. Če je tekmovalec dober, naj si najde dobrega sponzorja.

Katerega sponzorja ima na čeladi Tina?

Drogo Portorož. Sodelujeta že vrsto let in tudi v Drogi so zadovoljni. Očitno so stavili na pravega konja. Iz zanesljivih virov pa vem, ker so me že klicali iz tujine, da je v prihodnji sezoni zelo zanimiva za neko multinacionalko, ne vem pa, kdaj ji poteče pogodba z Drogo oziroma ali jo lahko prekine. Poleg tega, da je Tina dobra, obvlada tudi recimo jezike. Jure Košir je bil prav tako vreden bistveno več, kot so bili njegovi rezultati, ker je faca in ker je znal jezike, ker se je znal obnašati in ker je znal kaj lepega povedati. Tudi Tina ima vse to. Poleg tega je še dobra mačka in izredno fotogenična, to pa je za sponzorje zanimivo. Če bo še naprej tako napredovala, ji ni treba skrbeti.

Koliko je Tina Maze zaslužila z zmagami in drugimi visokimi uvrstitvami?

Čisto točno tega nikoli ne bom mogel vedeti in niti nočem. Vem pa, da mora biti nagrada za prvo mesto na tekmi svetovnega pokala najmanj 40.000 frankov, to je nekaj več kot 20.000 evrov, 100.000 frankov je minimalni nagradni sklad za tekmo svetovnega pokala in štirideset odstotkov dobi zmagovalec. Vse to dobi ona, mi tekmovalcev ne gulimo. Potem je tu še nagrada opremljevalcev, pa tudi mi imamo sistem nagrajevanja, za prvo mesto dobi 5000 evrov od zveze in še 2500 od B-sponzorja, to sta NLB pri moških in Droga pri ženskah.

Kaj pa smučar, ki sicer tekmuje vso sezono in se nekajkrat uvrsti med prvih trideset, kdaj modra med prvih deset ... Kako shaja tak smučar?

Nekaj je štipendije. Če se uvrsti med prvih petnajst ali celo med sedem v svetovnem pokalu, dobi nekaj več kot 500 evrov štipendije, drugače so to minimalni zneski. Tekmovalec se mora pač uspešno prodati.

Kako torej lahko nekateri z ne preveč bleščečimi rezultati vztrajajo leta in leta?

No, starejši, recimo Kunc, Košir, so v svojem najboljšem obdobju že nekaj zaslužili, ustvarili so si ime in imajo boljši položaj za pogajanja z opremljevalci. Sicer pa zavestno nikoli nisem želel vedeti, kolikšni zneski so to, tudi nisem nikoli v življenju od nikogar pobral niti tolarja, ker me to pač ne zanima. Pa me je veliko ljudi prosilo, ali bi lahko bil njihov menedžer, a to pač ne gre skupaj. Moram pa povedati, da sem marsikateremu od njih pomagal, da sem kje potrkal, kaj lepega povedal, torej odprl vrata in jih nato zaprl, pa naj se sami dogovarjajo. Ampak to ni moja naloga, moja naloga je zbrati milijon evrov na leto. Toliko je proračun smučarskega sklada, poola, celotni proračun Smučarske zveze Slovenije pa je okoli 1,7 milijona evrov. Letos smo nekako dosegli to številko, vendar toliko ne moremo porabiti, ker moramo plačati stare dolgove.

Letošnjo sezono je bila prva zgodba imenovanje Janeza Šmitka za glavnega trenerja pri tehničnih disciplinah. Ali ni bil prav Šmitek dolga leta nekakšna opozicija zgodbam, v katerih ste glavno vlogo igrali vi?

V stroko se dejansko ne mislim vmešavati. Lahko rečem le, da je bil Šmitek vsa ta leta dober trener, prihajalo pa je tudi do nesporazumov in zaradi njih nisva mogla sodelovati. Nasploh je v članskih kategorijah potrebnih ogromno dejavnikov, da se doseže vrhunski rezultat. Pri mlajših kategorijah ima trener bistveno večjo vlogo kot pri vrhunskih tekmovalcih, pri teh je treba združiti ogromno znanj in ogromno obrobnih dejavnosti, od razpoloženja v reprezentanci do motivacije in ne vem česa vse še. To ni odvisno od enega človeka, pač pa od vseh v timu. Glavni trener navadno vso zadevo povezuje, skrbi za razpoloženje in očitno smo doslej vedno našli pravo mero, ker že pred Vogrincem so bili dobri rezultati in tudi po Vogrincu bodo.

Koliko Smučarska zveza Slovenije pridobi s tem, ko se zaradi dobrih rezultatov Mazejeve precej govori o smučanju?

Pri imidžu pridobimo ogromno. Pri denarju pa v bistvu nič, edino to, da bodo tisti, ki so z nami že sklenili pogodbe, videli, da so pametno vložili denar. Naš novi generalni sponzor recimo nam je na zaupanje pred letošnjo sezono dal stoodstotni avans, torej smo ves denar dobili vnaprej, pogodba pa je sklenjena za pet let!

Kako ste sploh ujeli tako ugodnega sponzorja?

Želeli so si vstopiti na naš trg. Potem je bilo treba samo še najti prave povezave in prave ljudi na Dunaju. Sam sem bil tam štirikrat ali petkrat in očitno mi jih je uspelo prepričati.

Torej ste jim rekli, poglejte, mi vam za v bistvu ne prevelik vložek ponujamo vstop na naš trg skozi velika vrata?

Naša prednost je bila tudi v tem, da je na avstrijskem trgu to precej dražje. Povezati se recimo z Eberharterjem ali kom podobnim ni poceni. Uspelo mi jih je prepričati, da tudi v Sloveniji smučanje veliko pomeni. Čeprav gredo rezultati enkrat dol, drugič gor, medijska pozornost obstaja ves čas, prenosi na televiziji, v časopisih so slike smučarjev tudi, če so rezultati slabi. Računajo, da bodo s tem sponzorstvom zbudili pozornost na slovenskem trgu, in njihova poslovalnica v Ljubljani je že začela dobro delati. V Sloveniji so bili tik pred osamosvojitvijo že prisotni in so imeli kar precej življenjskih zavarovanj, vendar so jih takrat ustavili, ker so bile neke nepravilnosti. Sedaj svojo prisotnost obnavljajo.

Rekli ste, naj država v športu sodeluje predvsem kot graditelj infrastrukture?

Trenutno je nastal prav poseben problem - pri menjavi ljudi na ministrstvu za šolstvo in šport je ostala luknja in po podatkih, ki jih imam, vse subvencije, ki bi jih moralo ministrstvo že realizirati, stojijo na mrtvi točki. Če se torej novi minister ne bo začel intenzivno ukvarjati tudi s športom, se lahko zgodi, da prvih šest mesecev v Sloveniji ne bo sredstev za šport. Financiranje poteka na podlagi razpisov, ti pa sploh še niso bili objavljeni.

Pojavljajo se govorice, da naj bi se novi predsednik vlade Janez Janša poskusil promovirati z novim stadionom v Ljubljani, ki naj bi ga gradil skupaj z nekaj slovenskimi podjetji. Kaj menite o tem?

Svetoval bi mu, naj se nikar ne ukvarja s tem, ker se s tem ne bi veliko promoviral. Po mojem je dovolj pameten, da se ne bo spuščal v take zadeve. Mislim, da je naloga predsednika vlade, kar zadeva šport, predvsem ta, da poskrbi za dobro delovanje vsega športa. Ne bi bilo dobro, če bi se preveč ukvarjal le z enim športom. Sicer pa se blazno čudim, da kulturniki zganjajo tak vik in krik zaradi nove davčne zakonodaje, iz športne sfere pa sploh ni nobenih reakcij. Po mojem se sploh ne zavedajo, da pomeni trideset odstotkov manj olajšave točno toliko manj denarja v športu, in to bo najbolj prizadelo prav vse kolektivne športe. Komaj so si po dolgih leti športniki v kolektivnih športih uredili status, jih bo ta davčna zakonodaja tako udarila po glavi, da bo to še dodatno pokopalo nekatere športne panoge. Olimpijski komite bi moral napraviti cel cirkus, kraval. Ne glede na učinek se morajo vsaj oglasiti.