"Tukaj gre za manipulacijo s pojmom, kaj je država. Ko je o tem govoril Janez Janša, je govoril na način, ki ga on vedno uporablja. On namreč vedno poudarja, da smo država mi vsi, vsi posamezniki, državljanke in državljani, vsi prebivalci in vse institucije. V tem smislu je seveda lahko pojmovati sedanjo televizijo tudi kot državno ..." - Branko Grims

Kakšne so glavne spremembe Zakona o RTVS, ki ga je vlada v četrtek poslala v državni zbor glede na prvotno objavljeno besedilo?

Upoštevane so vse bistvene pripombe, ki so jih dali tisti, ki jih ta zakon dejansko zadeva. To se pravi, upoštevane so pripombe tako sindikatov RTV Slovenija kot tudi vodstva RTV Slovenija.

Spremenili ste tudi to, da bo parlament zakon obravnaval po rednem in ne po hitrem postopku, kot ste želeli sprva.

Tudi tukaj se je upoštevala pripomba sindikatov RTV Slovenija in Društva novinarjev Slovenije, ki je kot svojo ključno pripombo in dejansko edino konkretno dalo prav z zahtevo, da se zakon obravnava po rednem postopku.

Zakaj pa ste hoteli novi zakon najprej sprejeti po hitrem postopku?

Postopek predlaga vlada, a dokončno o njem odloči državni zbor. Ves čas sem zagovarjal načelo, da morajo imeti tisti, ki se jih zakon dotika, neposredno možnost, da povedo svoje pripombe. Toda to ne pomeni, da se bo pristajalo na zavlačevanje nujnih sprememb v nedogled, kar je želja tistih, ki jim ustreza sedanji, skrajno spolitizirani Svet RTV Slovenija, iz katerega so že protestno izstopili pravi predstavniki civilne družne - avtonomne osebnosti, kot so Milan Dekleva, pokojni mag. Rudi Šeligo, mag. Rosvita Pesek in Aleš Berger.

Vseeno je zanimivo, da je vlada predlagala hitri postopek za sprejem zakona. Verjetno vsi vemo, da za sprejem takšnega zakona recimo na britanskem BBC-ju porabijo nekaj let in vključijo res vso javnost. Zakaj se niste odločili za takšen način sprejemanja novega zakona o RTV Slovenija?

To je seveda proces, ki je možen v državi, v kateri je že 200 let vse v redu. Pri nas pa je situacija na RTV-ju takšna, da vsi dobro vemo, da je upravičeno pohiteti. Seveda na način, da imajo tudi ljudje možnost dati svoje pripombe. To jim je bilo zdaj omogočeno in še enkrat poudarjam, osebno sem zelo vesel, da je vlada oziroma ministrstvo za kulturo vse ključne pripombe tudi sprejelo.

Kdo je predlog zakona, ki naj bi šel na vlado prejšnji četrtek, spremenil v verzijo, ki je bila na vladi ta četrtek?

To je bilo skupno delo celotne ekipe, ki je delala na tem zakonu, s tem, da to tudi ni bilo vezano le na ministrstvo za kulturo, ampak so v ekipi sodelovali tudi ljudje iz zakonodajne službe, ministrstva za javno upravo in še kdo.

Pri pripravi zakona naj bi sodelovalo celo obrambno ministrstvo. O katerem delu se je odločala obrambna stroka?

Sodelovala so vsa ministrstva, saj je normalni del vsakega vladnega postopka oblikovanja predlogov zakonov medresorsko usklajevanje. Si kdo želi neusklajenih zakonov?

So pri pripravi sodelovali le ljudje, ki so uslužbenci državnih ustanov, ali so sodelovali tudi kakšni strokovnjaki, ki niso zaposleni na ministrstvih?

Sodelovali so tudi strokovnjaki, ki niso v službi na ministrstvih. Naj pri tem povem, da je zanimivo, kako vse zanima, katere osebe o pri tem sodelovale, pri čemer praviloma potem sledijo očitki, da gre tu za nestrokovnost in podobne neumnosti, kot da je strokovnost rezervirana samo za neko točno prepoznavno ozko skupino z ene ali dveh fakultet ...

Na katero fakulteto mislite?

Saj dobro veste, katere so v igri.

Fakulteto za družbene vede?

Prepuščam raziskovalnemu novinarstvu.

Pa menda ne mislite na Teološko fakulteto?

Lahko bi bila tudi, če vi mislite, da je v igri. Mislim, da bi bilo mnogo pomembnejše, da se govori o tem, kakšni so bili cilji in kakšne spremembe, pa tudi, kakšni so mehanizmi, ki so predvideni v zakonu. Do te vsebine ponavadi v teh razpravah niti ne pridemo. Tudi zadnjič na razpravi na TV Slovenija je bilo tako. Zaradi tega je nastala tragikomična situacija. Generalni direktor na lastni televiziji ni mogel priti do besede, ker je novinarka vedno znova dajala prednost drugim. To je praktičen prikaz realnega stanja na televiziji.

Generalni direktor težko pride do besede, če je tam kulturni minister, ki mu je tako rekoč nadrejen ...

Ne, gre za vprašanje vodenja. Vsi vemo, da je vodenje glavni problem na televiziji. Vsak hoče imeti svoj vrtiček, generalni direktor pa želi in mora slediti rešitvam, ki so v korist celotni javni radioteleviziji.

Ali bodo ljudje, ki so pomagali pisati ta zakon, pa niso v zaposleni na ministrstvih, prejeli honorarje?

Ravno to sem hotel poudariti. Medtem ko se ves čas sprašuje, kdo so avtorji zakona, se to vprašanje do tega trenutka nikoli ni pojavilo, zato sem vam hvaležen zanj. To vprašanje bi moralo vedno zanimati državljane. Nekateri pisci zakonov so v minulem obdobju zaslužili zelo visoke, milijonske vsote. V danem primeru ni nihče od zunanjih sodelavcev za svoje delo dobil niti tolarja.

Ena izmed novih sprememb je tudi v tem, da ostaja v veljavi sedanje obračunavanje RTV-prispevka, ki je vezano na posedovanje priključka za elektriko. V prvem predlogu zakona ste želeli, da bi RTV-prispevek obračunavali glede na last radijskega ali TV sprejemnika.

To je bila temeljna pripomba vodstva RTV Slovenija, ki je vztrajalo, da v tem trenutku RTV ni pripravljena, da bi prešla na drugačen način obračunavanja RTV-prispevka, ki bi nujno povzročil nekatere druge spremembe, predvsem na področju kontrole, in da bi zaradi tega prišlo do hudega izpada dohodka oziroma do praktično nerešljivih težav. Vlada je odgovorna po ustavi tudi za to, da vsi sistemi v državi dobro delujejo, zato je ministrstvo popustilo, vendar z opombo, da gre za začasno rešitev. To se pravi, da je ministrstvo trdno odločeno, da do spremembe pride čim prej, vendar na tak način, da javna RTV ne bi bila oškodovana.

Govorilo se je, da naj bi z obračunavanjem, kakršno ste predlagali, izgubili od 1,5 do 5 milijard.

Številke so bile verjetno pretirane, čeprav lahko organizacijske težave povzročijo dejanski izpad.

Glavna sprememba, pri kateri vztrajate, je sprememba sveta RTVS in nadzornega odbora, ki se bosta poslej imenovala programski svet in nadzorni svet. Prvega vsaj delno postavlja civilna družba, čeprav je izbor zelo nedorečen, drugega pa postavljata samo vlada in parlament. Ali sestave teh dveh organov ni bilo mogoče rešiti tako, da bi imel parlament z izbori ljudi v ti dve telesi manj dela?

Saj je parlament vendar tisto edino telo, v katerem so združene vse politične sile, ki prestanejo test glasovanja javnosti. Na neki način bi bilo treba tukaj opozoriti na sintagmo civilna družba. Civilna družba gotovo ni tisto, kar je današnji svet RTVS. Tukaj gre za ekstremno spolitizirano telo, ki ga pooseblja ravno njen predsednik. Civilna družba je tudi predmet stalnih polemik znotraj politologije. Saj veste, da obstaja toliko definicij civilne družbe, kolikor je politologov. V najširšem politološkem smislu je civilna družba vse, kar ni militaristično, kar torej nima zveze z vojaštvom. Seveda je v tej definiciji tudi parlament del civilne družbe, pa tudi politične stranke. Pri nas se je v glavnem uveljavljal ta pojem tako, da so politične stranke iz tega izvzete. Poudariti želim, da bo daleč največji del programskega sveta imenovan prav na predlog te dejanske civilne družbe v najširšem pomenu besede.

In to je?

To so praktično vsi. Predlog zakona je napisan s povsem drugačnim izhodiščem od obstoječega in v ospredje prvič postavlja uporabnike - gledalke in gledalce ter poslušalke in poslušalce programov RTV Slovenija. Poleg njih bodo lahko predlagatelji tudi razna društva, organizacije, združenja društev.

Kdo nam zagotavlja, da bodo vsi ti res prisotni?

Sami bodo imeli priložnost predlagati člane programskega sveta. Sedanji zakon je dajal sicer res ekskluzivno pravico 20 subjektom, da so neposredno, sami imenovali svoje predstavnike. Vprašanje pa je, koliko je bila ta zadeva sploh pravno ustrezna, kajti vsi vemo, da je pri teh imenovanjih neprestano prihajalo do konfliktov v postopkih, do katerih je imela celo republiška volilna komisija zelo velike pomisleke. Tudi če to pustimo ob strani, je bil to princip, ki je dejansko izločil največji del civilne družbe v tistem pozitivnem pomenu te besede. Velikanska večina društev in drugih institucij civilne družbe namreč sploh ni imela pravice, da bi predlagala svoje kandidate. Zdaj bodo imeli to priložnost vsi, seveda je pa jasno, da mora nekdo narediti izbor.

Predlagali bodo gledalci in poslušalci.

Pa društva in univerze.

Kako bo to videti?

Objavljen bo javni poziv, na katerem bo imel vsakdo priložnost, da predlaga neko osebo, ki ustreza kriterijem, ki so postavljeni v zakonu, seveda z njenim pisnim privoljenjem. Prvič v zgodovini zakon prinaša jasna merila za članstvo v organu, ki mora biti jamstvo neodvisnosti javne radiotelevizije - programskemu svetu RTV Slovenija.

Bistveno merilo je, da naj bi bile to osebnosti, ki s svojimi dosežki na kateremkoli področju družbenega življenja pripomorejo k dobremu delovanju in ugledu javne RTV.

Kdo pa določi, kateri so ti dosežki?

Najbrž je to stvar ocene, ki bo potrebna znotraj parlamenta. Predvsem pa je bistveno, da so vnaprej izločeni vsi, ki so imeli v zadnjih letih kakršenkoli pomemben stik s politiko. Tako kot člani organov političnih strank kot seveda tudi vsi tisti, ki so bili poslanci, ministri, državni sekretarji oziroma na nekih ključnih funkcijah v javni upravi, župani. Ta definicija je postavljena tako široko, da v največji možni meri odstrani tudi konflikt interesov, ki bi lahko izviral iz te funkcije. Zato so tako ali drugače izločeni vsi, ki kakorkoli poslovno sodelujejo z RTV-jem ali pa so člani organov upravljanja, nadzora ali vodenja v nekih konkurenčnih medijskih družbah. Tukaj je sicer treba zelo pohvaliti novinarje, ki so pred leti prvi odprli vprašanje združljivosti, s tem, da so oni odprli le poslovni del. Ta merila so zdaj bistveno razširjena in dodelana.

Ali to pomeni, da obstaja možnost, da bomo prek glasov poslušalcev in gledalcev v programski svet dobili predstavnike Romov, homoseksualcev, izbrisanih, alternativnih kultur, ki jih v sedanjem Svetu RTVS ni bilo?

Možnost obstaja, če imajo v svojih vrstah ljudi, ki ustrezajo kriterijem, ki so postavljeni v zakonu o RTV Slovenija.

Izjavili ste, da bi bilo že to veliko, če bi se v programskem svetu znašel predstavnik Nove revije.

To sem dal kot primer.

Kaj predstavnik Mladine, Maga, Dela ...

Ne, ker gre za konkurenčen medij. To je pa po zakonu nezdružljivo. Predstavnik konkurenčnega medija ne more biti v programskem svetu RTV Slovenija.

Mladina je konkurenčna RTV Slovenija, Nova revija pa ne?

Govoril sem o društvu Nove revije, ne o uredništvu Nove revije. Rad bi poudaril še nekaj. Govorimo o dveh telesih, o programskem svetu in nadzornem svetu. Po novem zakonu bo med njima jasna razmejitev, kajti po dosedanjem zakonu je obstajal nadzorni odbor, ki je bil papirnati tiger, in svet RTVS, ki je imel v rokah škarje in platno, saj je imel v rokah tako pristojnosti s področja kadrovanja kot tudi s področja financ, poslovanja in seveda vsa s področja programa. Zdaj bo to smiselno porazdeljeno med dve telesi, pri čemer bo programski svet tisti, ki bo imel roko nad programom in bo tudi zaradi te specifične sestave, zaradi teh velikih omejitev, pomenil jamstvo za čimvečjo neodvisnost javne RTV in njenih programov. Po drugi strani je pa nadzorni svet tisti, ki bo imel roko nad poslovanjem v ožjem pomenu te besede, nad financami, sprejemal bo letno poročilo ... Normalno je, da imajo pri sestavi nadzornega sveta institucije države, vlada in državni zbor, večjo vlogo. Zakaj? Ker gre za vprašanje odgovornosti za poslovanje javnega zavoda. Nevzdržno bi bilo, da bi se vladi ta pravica odrekla, po drugi strani bi pa vlado napadali z argumentom, zakaj ne poskrbi za odstranitev izgube v javnem zavodu in za ustreznejše poslovanje.

Vas zanima kakšna funkcija na RTVS?

Že tisočkrat sem povedal, da sem funkcijo, ki me najbolj zanima, že pred časom osvojil, ko sem postal oče dvojčkov, in to funkcijo bom ustrezno opravljal.

No, v službo je treba hoditi ...

Saj sem v parlamentu. S programom RTV se zagotovo ne bom ukvarjal.

Predlagali ste, da bi bila poslej dva člana programskega sveta predstavnika verskih skupnosti. Eden izmed njiju naj bi bil pripadnik RKC. Zakaj bi morala imeti RKC svoj sedež v programskem svetu?

Nikomur ni sedež dan vnaprej, to je popolnoma jasno iz besedila zakona. Predsedniku države bo prepuščeno, da bo v skladu s predlogi registriranih verskih skupnosti, ki jih bo prejel, oblikoval predlog dveh in ju tudi sam imenoval v programski svet. To je gotovo bistveno boljše od dosedanje ureditve, ko je na voljo eno mesto in prihaja do stalnih konfliktov med temi skupnostmi. Od predsednikove modrosti in političnih izkušenj bo odvisno, koga bo

izbral. Tako bo v državnem zboru razbremenjena razprava o predstavnikih verskih skupnosti, saj bi imela ta nedvomno ideološki naboj. Poslanci bodo odločali le o tistih članih programskega sveta, ki jih bodo predlagali uporabniki, univerze, društva.

Torej je teoretično možno, da bosta v programskem svetu sedela dva pripadnika RKC?

Močno dvomim, da bo prišlo do tega. V zakonu je predlagano le, da sta dva iz vrst verskih skupnosti.

Mimogrede, najprej ste predlagali, da bi bila dovoljena verska propaganda. V popravljeni verziji tega predloga ni več.

Predlagana je bila zaradi nedorečenosti, ker je bila sedanja ureditev, ki je versko propagando generalno prepovedovala, zelo raztegljiva in je povzročala voluntarizem. Ljudem na RTV Slovenija je bilo prepuščeno, da sami po svoje vsakič znova interpretirajo, kaj obsega pojem politične in verske propagande. Zdaj je to zelo jasno definirano. Kar se tiče politične propagande, se sklicuje na zakon o volilni kampanji, omejena pa je samo tista, ki se tiče neposrednega vplivanja na glasovanje volilcev. Se pravi razne objave niso problematične, kar je bila tudi dosedanja praksa. Glede verske propagande: zakon jo zelo jasno definira, tako da ne more več priti do tistega, kar je bilo v ozadju izraženo kot strah - da bi nekdo lahko v prihodnje znova to generalno prepoved, ki je bila v zakonu (brez definiranja, kaj verska propaganda sploh je), tolmačil tudi kot prepoved poročanja o verskih praznikih, objavo čestitk ali prepoved prenosov verskih obredov. Vedeti moramo, da se je to določilo v preteklosti tolmačilo ravno na takšen način, ki pa je zagotovo nezdružljiv z neko moderno pluralno državo.

Veliko razburjenja je požela izjava premiera Janeza Janše o tem, da je RTV Slovenija državna televizija. Protestiral je predsednik mednarodne zveze novinarjev Aidan White, pa tudi slovenski medijski strokovnjaki. Ali ni nerodno, da premier izjavi kaj takšnega?

Gre za vprašanje tega, kako pojem definiraš. Vsi vemo, da ima politologija, pa tudi druge družboslovne vede, težave včasih že, ko v dveh sosednjih pokrajinah iste države ljudje pod istim pojmom ne razumejo povsem iste vsebine. Tukaj gre za manipulacijo s pojmom, kaj je država. Ko je o tem govoril Janez Janša, je govoril na način, ki ga on vedno uporablja. On namreč vedno poudarja, da smo država mi vsi, vsi posamezniki, državljanke in državljani, vsi prebivalci in vse institucije. To je država kot celota. To je tudi že večkrat javno povedal. V tem smislu je seveda lahko pojmovati sedanjo televizijo tudi kot državno ...

Skratka on je mislil, da je javna, samo rekel je, da je državna ...

Seveda. Gre pa tudi za vprašanje, kaj sploh je javna RTV. Ker ko v tujini rečejo državna televizija, mislijo na vladno televizijo. Kar je pa seveda nekaj, o čemer v Sloveniji nihče od predlagateljev zakona niti v vladi ne želi razmišljati, kaj šele, da bi to predlagal.

Torej trdite, da je predsednik mednarodne zveze novinarjev Aidan White narobe razumel Janšo?

Nesporazum je bil, ampak to je bila namerna manipulacija tistih, ki so o tem iz Slovenije obvestili predsednika novinarske zveze. Kajti če bi vprašali Janšo, bi vam prav tako povedal, kot vam jaz govorim. Poleg tega so g. Janšo zagotovo že sami slišali, ko je opozarjal, da smo država vsi skupaj.

Vlada je nedavno menjala nadzornike v Petrolu, kjer je zapostavila male delničarje, v nadzorni svet pa je pripeljala svoje, strankarske ljudi. Recimo Jožeta Zagožna, ki je član SDS. Pravite, da boste pri RTV Slovenija ravnali obratno. Da boste upoštevali želje gledalcev in poslušalcev. Zakaj uporabljate različne strategije?

Cilj je čim večja dejanska avtonomija medija in ne le verbalna, kot je sedaj. Z vso odgovornostjo si upam trditi, da v tem trenutku RTV Slovenija zaradi sestave sveta - to se pravi zaradi organov, ki jih ima - niti slučajno ni oddaljena od politike, ampak je še kako prežeta z eno točno določeno ideologijo in s tem s politiko. Še enkrat poudarjam: ki jo pooseblja predsednik sveta RTVS. Odločitev, da se takšen človek postavi na čelo sveta RTVS, je bila izrazito politična odločitev, ki se ni zgodila enkrat, ampak dvakrat. Pregovor pravi, enkrat je nobenkrat, dvakrat je pa obakrat. Posledica te odločitve je bila, da so iz sveta RTVS izstopili nekateri najbolj ugledni člani, resnični predstavniki civilne družbe, ker jim je bilo popolnoma jasno, da je pri sedanjih mehanizmih zakona katerikoli poskus obsojen na enak konec. Da pride gor nekdo, ki morda ne bo ravno ta gospod, ki je v tem trenutku, ampak mu bo ideološko enakovreden.

Pravite, da je predsednik sveta RTVS Kocijančič član bivše totalitarne stranke. Toda ali ni bil marsikdo član bivše totalitarne stranke?

Toda Kocijančič jo je vodil v prejšnjem režimu. Bil je predsednik nekdanjega komunističnega podmladka na ravni cele Jugoslavije, potem pa stalen član kadrovskega vrtiljaka samozvane "avantgarde".

Ni je vodil v prejšnjem režimu.

Kdaj pa jo je?

V zdajšnjem režimu.

Od koga je pa prevzel žezlo? Bil je predsednik bivše totalitarne politične organizacije.

Tako kot Borut Pahor.

In koliko let je bil Kocijančič član vodstva te organizacije?

Če govorimo o članih bivše totalitarne organizacije, lahko pridemo do zelo zanimivih imen iz različnih strank in nemogoče bi bilo vse lustrirati.

Saj nihče nikogar noče lustrirati.

Pravkar ste to rekli za Kocijančiča.

Kocijančiča je treba zamenjati že zato, ker dejstvo, da je tak človek na vrhu RTV Slovenija, gotovo ne koristi ugledu javne RTV ne doma ne v svetu; in nikakor tudi ne koristi ugledu Slovenije v tujini. To je rešitev, ki je ne le evropsko neprimerljiva, ampak je po mojih informacijah unikum v Evropi in v zvezi Nato, katere članica smo. Dobesedno na celem svetu, kakor sem po najboljših močeh lahko preveril, ne najdemo takšnega primera.

Poleg tega Petrol, ki ste ga prej omenili, prodaja bencin. Petrol ne producira programa, v okviru katerega nastajajo tudi informativne oddaje, in ne uresničuje ustavne pravice do informiranja javnosti. Zato je položaj v RTV Slovenija povsem drugačen. Cilj je, da bi prišle v programski svet v največji možni meri avtonomne osebnosti. Vsak človek, ki ga nekam imenuješ, ne glede na to, ali je bil član politične stranke ali ne, ima neki vrednosti sistem in ga bo zagotovo ohranil tudi na novem položaju. S tem, ko bi se v programski svet postavile različne avtonomne osebnosti, pridemo do tega, kar je cilj celotnega zakona: do zelo jasnega, preglednega sistema odgovornosti, kateremu bo temelj čimvečja novinarska neodvisnost in profesionalnost in seveda tudi odgovornost, ki jo ta neodvisnost prinaša. Nad tem pa bdi vodstvo, ki mora imeti vse vzvode v rokah, da lahko organizira delo tako, da bo javni zavod kar najbolje funkcioniral. Moje osebno mnenje je, da marsikateri del tega, kar zdaj poslušamo kot upor ali pripombe na ta zakon, izvira tudi iz strahu pred odgovornostjo, ki jo nova ureditev prinaša. Kajti večja avtonomnost in večja odgovornost prinašata tudi večjo strokovnost. Prepričan sem, da velika večina zaposlenih to ima. Toda ali smo prepričani, da to premorejo res prav vsi na RTV Slovenija?

Ampak zdi se, kot da je zakon le preveč pisan na Kocijančičevo kožo. Kocijančič je namreč omenjen v uvodu predloga zakona.

Zaradi tega, ker je on najboljši simbol. To se je videlo že v prvi fazi te razprave. Ko začneš govoriti, vsi vpijejo, da ogrožaš civilno družbo, ker je cvet le-te združen v svetu RTVS. Kakšen cvet civilne družbe, ljudje božji??? Če je gospod Kocijančič za nekoga merilo za civilno družbo v Sloveniji, potem preprosto težko sodeluješ v takšni razpravi. Kajti civilna družba, ki je oddaljena od dnevne politike in ideologije, je nekaj povsem drugega. Ker sedanje stanje to tako odlično karikira, je jasno, da smo ga pri obrazložitvi zakona navedli kot primer, ki je vsakomur razumljiv.

Zadnjič ste na televiziji spomnili, da niti v Severni Koreji niti na Kubi na čelu javne televizije nimajo bivšega predsednika bivše totalitarne politične organizacije. Niti tam?

Kakor sem uspel preveriti, ni nikjer v Evropi niti v zvezi Nato na čelu javne RTV nekdo, ki bi bil bivši predsednik kakršnekoli politične stranke. To je ena stvar. Hkrati pa je zadeva še bolj problematična, ker gre za človeka, ki je bil v vrhovih politične stranke še v času totalitarnega režima. Bil je član njenega vodstva, da ne naštevam vseh organov, v katerih je sodeloval. Gre torej za nekaj, kar ni primerljivo z ničimer v Evropi in zvezi Nato. Čeprav je težko primerjati demokracijo z nedemokracijo. To tudi ni bil moj namen. Hotel sem samo opozoriti na absurdnost situacije.

Hkrati pa gre za človeka, ki je z reformami pomagal, da se je stvar obrnila.

On je bil med drugim tudi predsednik nekdanje jugoslovanske mladine. Če ste brali Vladimirja Dedijerja in še nekatere, vsi trdijo isto: ko so bile študentske demonstracije, je ta gospod zagovarjal silo. Trdijo, da je dejal, "da se zna, kako se postupa", sami pa smo ga videli in slišali, ko je prisegal na "tekovine revolucije". Če je ta človek tisti, ki naj bi skrbel za objektivno informiranost, neodvisnost in deideologizacijo javne radiotelevizije, potem stvar postane smešna. Enostavno ni prava oseba za to.

Vseeno je zoprno je ocenjevati, kdo je bil v kateri stranki.

Ampak v Zvezi komunistov so bili tudi ljudje, ki so zagovarjali zelo pozitivne stvari. Bili so nekateri, ki so bili idealisti. Bili so pa tudi ljudje, ki so se nagibali k nasilju in so objektivno in subjektivno odgovorni za kršitev človekovih pravic. Tisti so problematični.

Bili so tudi taki, ki so delali za Udbo, bili so taki, ki so izstopili ...

Vsakega je treba gledati kot posameznika in realno ocenjevati njegovo vlogo v posameznem obdobju.

Svet RTVS kljub vsemu le ni bil tako Kocijančičev, kot pravite. V primeru Uroša Lipuščka, ki ga je zagovarjal Kocijančič, je svet RTVS glasoval proti. Tudi v primeru Melite Zajc, ki jo je podpiral Kocijančič, je svet RTVS ni podprl. Svet torej najmanj dvakrat ni bil Kocijančičev.

O teh zadevah imam drugačno mnenje. Ko je šlo za kadrovsko politiko, je imel sedanji predsednik sveta RTVS celo več dejanske besede, moči ali vpliva kot generalni direktor RTV Slovenija. Kar njega vprašajte, če meni ne verjamete. In to je izhajalo iz sedanje zakonske ureditve. Zato se ta tudi spreminja.

Kaj pa omenjeni primeri?

Ko gre za vprašanje konkretnih ljudi, kjer je prišlo do reakcije tudi od znotraj, je treba vedeti, da to ni bila samostojna reakcija. Prihajalo je do večkratnih težav, včasih celo, če sem zelo diplomatski, za javno RTV težko sprejemljivih situacij, ki so dobile velik odmev v drugih javnih glasilih in šele potem je prišlo do reakcije sveta RTVS. To pa ni tisto, kar bi od njega pričakovali. Moje mnenje je, da bi moral svet RTVS vsako takšno težavo obravnavati že na začetku in se z njo odgovorno soočiti, ne pa se potem odzivati, ko mu že drugi javno servirajo problematiko. To zagotovo ni v korist javnega zavoda RTV Slovenija oziroma javne radiotelevizije.

Aleksu Štakulu, generalnemu direktorju RTVS, so zaradi nove kandidature nekateri na RTV odsvetovali nastop ...

Osebno menim, da so mu nastop odsvetovali iz povsem drugih razlogov. Če sem zelo konkreten, mislim, da je večji del vpitja o pomanjkanju strokovnjakov pri pripravi sedanjega predloga zakona o RTV povezano s tem, ker so nekateri računali, da bi s tem lahko dobro zaslužili, pa sedaj niso bili deležni tistih milijonov, ki so jih bili deležni v času LDS-ovih vlad, ko so imeli skoraj status "dvornih strokovnjakov". Precej interesa je bilo tudi, da pride do zavlačevanja, torej do ohranitve sedanjega stanja, ne pa da pride do dogovorov, ki so v korist javnega zavoda. Tisti, ki so želeli, da se to ne bi zgodilo, zdaj nastopajo proti tistim, ki so pri pogovorih sodelovali in s katerimi je bil tudi brez težav dosežen za javni zavod koristen dogovor o dopolnilih, ki smo jih potem vnesli v besedilo zakona. Naj še enkrat poudarim, tako pripombe sindikatov kot tudi pripombe vodstva so bile v predlogu zakona, ki je bil danes potrjen na vladi in bo poslan v parlament, upoštevane.

Videli smo le pogovor ministra s predstavniki DNS in s sindikalistom Geričem s TV Slovenija. O katerih sindikatih govorite?

Sindikat, ki združuje delavce regionalnih studiev, je na primer želel, da se omenijo regionalni programi ter mariborski in koprski regionalni studio že v zakonu. Ta pripomba je bila upoštevana in zdaj so uvrščeni v tisti del, kjer so definirani programi vključno z omembo obeh regionalnih studiev. Da ne bo nesporazuma, oni so to razumeli, kot da jih želi kdo ukiniti, a to ni bil namen. Namen je bil, da bi se vsa notranja organiziranost prepustila statutu RTV-hiše, ki ga bo ta po novem sprejemala avtonomno - sama, in torej ne bo več potrebovala soglasja državnega zbora. Druga ključna pripomba sindikata novinarjev je bila, da želijo, da bi imel pri oblikovanju uredništva odgovorni urednik popolnoma proste roke. Se pravi, da ne bi bila več dva v liniji, odgovorni urednik in direktor radia oziroma televizije, temveč bi bil odgovorni urednik popolnoma samostojen. Ta pripomba je bila sprejeta in odgovorni urednik zdaj sam postavlja celotno uredništvo. Kar se tiče sindikata kulturnoumetniških delavcev, so želeli, da bi se posebej poudarilo vprašanje igrane produkcije v nalogah javne RTV. Tudi ta pripomba je bila upoštevana. Dali so še nekaj drugih konkretnih predlogov in tudi te so smiselno vnesene v predlog zakona.

Kaj bo z razpisom za novega direktorja RTV Slovenija? Bo s sprejetjem novega zakona postal ničen?

Ne, ta poteka po sedanji zakonodaji in z veljavnim statutom. Dokler ni uveljavljen novi zakon, veljata stari zakon in stari statut, zato je zadeva popolnoma jasna.

To teoretično lahko pomeni, da bo novi direktor imenovan za tri mesece?

Teoretično da, ampak v praksi je moje mnenje, da je vprašanje postavljati kogarkoli za celo obdobje v času, ko se menjajo pristojnosti, določene z zakonom. To vprašanje je izpostavil tudi predsednik sveta RTVS. Rešitev se bo verjetno iskala v vedejevstvu. Opozoril bi še na nekaj. Govorimo o ljudeh, ki predstavljajo vrh javnega zavoda in so primarno vezani na poslovanje. Tisti, ki dejansko oblikujejo program, so odgovorni uredniki. V zakonu pa je zelo jasno določilo, da odgovorni uredniki z delom nadaljujejo do konca mandata.

Govori se, da je tudi novi zakon o medijih že napisan. Ali to drži in ali ste sodelovali tudi pri pripravi tega zakona?

Obstaja predlog medijskega zakona, ki je bil napisan v času prejšnje vlade. Vprašanje je, ali obstoječi medijski zakon ustreza vsem zahtevam, ki jih je postavila nova vlada v okviru svojega delovnega načrta. Če bo oblikovala neki nov zakon, potem bo najbrž kmalu pristopila k temu delu, to je bilo tudi s strani ministra dovolj jasno povedano. Ampak če ste mislili na to, da bi imela nova vlada že nekje pripravljen nov zakon, pa to ne drži.

Ker se tako veliko ukvarjate z mediji, vam menda v stranki ljubkovalne rečejo Goebbels, po znanem Hitlerjevem medijskem promotorju.

Tega nihče ne uporablja in nihče me še nikoli ni tako klical. Tako me je le zadnjič v članku "krstil" neki novinar, ker res nisem vedel, da se bo naslednji dan nekaj zgodilo, in sem mu zato dal neaktualen podatek. To je bilo očitno "eno tako malo" medijsko maščevanje, čeprav sem mu pojasnil zaporedje dogodkov.