23. 5. 2005 | Mladina 21 | Družba
"Dijaki begunske gimnazije, ki je delovala vsega nekaj let, so naredili izredne kariere. Alojzij Ambrožič je postal kardinal, Franc Rode je prefekt v Vatikanu, Andrej Bajuk, ki je živel v tem miljeju, je bil premier slovenske vlade. Po naravi sem optimist, ampak moj optimizem ni segel tako daleč, da bi v begunčkih z vetrinjskih polj videl kardinale, prefekte in predsednike vlad." - John Corsellis
John Corsellis, angleški humanitarni delavec, ki je med letoma 1945 in 1947 v službi britanskega štaba skrbel za slovenska begunska taborišča v južni Avstriji
© Borut Krajnc
Upokojeni pravnik danes živi v univerzitetnem mestecu Cambridge in pripravlja knjigo o življenju Slovencev v begunskih taboriščih v Vetrinju, Spittalu, Lienzu ... Poiskali smo ga, da bi dobili čim bolj objektivno sliko pričevalca travmatične in tako rekoč neznane slovenske zgodovine množičnega eksodusa, ko je skoraj 20 tisoč domobrancev in civilistov maja 1945 zapustilo domovino iz strahu pred komunizmom. Domobranci so v večini tragično končali v Kočevskem rogu, civilisti pa so nekaj let živeli življenje beguncev, ki je po Corsellisovih dolgoletnih izkušnjah edinstven primer v sodobni zgodovini begunstva. Namesto da bi životarili in potem v obupu privolili v vrnitev v Jugoslavijo, so si postavili šole, zgradili tovarnice, ustanovili krojaške delavnice, odprli klinike, izdajali časopise, skratka, organizirali so se v sodobno skupnost. Intervju o pozitivni strani tragične zgodovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
