15. 6. 2005 | Mladina 24 | Družba
"Eksterci so dajali možnost, da mi v osnovni šoli ni bilo treba imeti samih petic, ampak sem imel še rezervo v ekstercih, kjer sem razliko lahko nadoknadil. Eksterci so ponudili priložnost tistemu, ki je znal malo bolj miselno telovaditi in je s tem nadomestil pridnost." - prof. Janez Šušteršič
Prof. Janez Šušteršič, ravnatelj Gimnazije Bežigrad
© Borut Krajnc
Kateri trik je nekoč najtežjo gimnazijo, ki je slovela po tem, da so tam celo republiški matematični prvaki šolsko lahko pisali cvek, revolucionarno spremenil v šolo, kjer otroci briljirajo z ocenami? Pogovarjali smo se o sodobnem smislu gimnazije, o načinih učenja, o odnosih med učitelji in otroki, o konfliktih, ki so lahko celo zaželen motivator znanja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 6. 2005 | Mladina 24 | Družba
© Borut Krajnc
Kateri trik je nekoč najtežjo gimnazijo, ki je slovela po tem, da so tam celo republiški matematični prvaki šolsko lahko pisali cvek, revolucionarno spremenil v šolo, kjer otroci briljirajo z ocenami? Pogovarjali smo se o sodobnem smislu gimnazije, o načinih učenja, o odnosih med učitelji in otroki, o konfliktih, ki so lahko celo zaželen motivator znanja.
Odpravljeni so "zloglasni" eksterci. Kaj boste storili, če bodo učenci drugo leto kandidirali samo z ocenami iz spričeval? Boste vpeljali sprejemne izpite?
Težko bi rekel, ker za zdaj te možnosti niti nimam, za vpis skrbi država. Eksterci so bili bolj objektiven kriterij, sito, skozi katerega so šli vsi otroci, ne glede na to, v kateri osnovni šoli so bili in kdo jih je učil. Takšno eksterno preverjanje je žal edino merilo, ki omogoči objektivno primerjanje med šolami. Zadnja leta ga je že prejšnje ministrstvo nekako izigralo. Prvotno so vsi otroci vedeli, da jih čakajo eksterci, da jih morajo narediti, in ni bilo kalkulacij, da če ne grem na tistih nekaj omejitvenih šol, se mi ni treba truditi z eksterci. Potem so prvotni sistem spremenili, ker je bila menda cela generacija pod prevelikim stresom. Popolnoma narobe, ker če je cela generacija pod stresom, se ta malo razporedi, če pa rečeš, da jih bodo delali samo tisti, ki se želijo vpisati na nekatere šole, so ti pod petkratnim ali desetkratnim stresom. Ko je prejšnje ministrstvo to naredilo, je podrlo osnovni sistem. Eksterci so dajali možnost, da mi v osnovni šoli ni bilo treba imeti samih petic, ampak sem imel še rezervo v ekstercih, kjer sem razliko lahko nadoknadil. Eksterci so ponudili priložnost tistemu, ki je znal malo bolj miselno telovaditi in je s tem nadomestil pridnost.
Kakšen bo vpis v prihodnje? Sam že vrsto let zagovarjam tezo, da bi morali šoli, ki ima omejen vpis, dati pravico do wild carda, da ravnatelj, ki šolo predstavlja, dobi možnost, da po svoji presoji izbere določen odstotek kandidatov.
Ali ne bi potem ravnatelj izbiral po poznanstvih in pritiskih?
Ne, gre za to, da otroke presodiš po nekaterih drugih kriterijih, ki jih šolske ocene ne uspejo upoštevati. Za take otroke bi bil potem odgovoren ravnatelj, da jih pelje skozi gimnazijo. Naj bo tak, ki se aktivno ukvarja s športom, recimo s plesom, ali navsezadnje kakšen, ki se naravoslovno udejstvuje, denimo zelo dober matematik ali fizik. Če takšen otrok ni socialno kompatibilen s prostorom, nima nobenih možnosti, da bi prišel na udarno gimnazijo. Vrsto let sem to dokazoval s športom. Če ne vplivaš na športnikov razvoj miselnega procesa, ne bo dosegel vrhunskih rezultatov. Dokazali smo, da če se za nekaj športnikov ogrejemo in jih odgovorno izobražujemo do konca, so vsi ti vrhunski športniki prišli tudi do diplome. Usmerili smo se na košarkarje, plavalce in atlete. Enako velja za druga področja. Spomnim se matematika, ki ni imel nobenih možnosti, da bi prišel skozi sistem. Bil je neprilagodljiv, tako asocialen, da se je plazil po tleh, za matematiko pa je imel možgane, da to ni res. Danes je doktor matematike. Za takšne otroke dosedanji sistem, tudi z eksterci, ni poskrbel. Ti so bili slovenski družbi vnemar.
Potemtakem tudi ob vaši benevolentni drži številni problematični mali genialci ne pridejo na vašo gimnazijo?
Bi se strinjal. Kar nekaj takim, ki so za naš program bolj sposobni, ki bi lahko z ustvarjalnostjo prebrodili najstniška leta, so vrata zaprta. Pogosto se mi zdi, da je teh "pravih" vedno manj, da je ogromna večina pridnih, čeprav tudi pridnost veliko pomeni. Potem se vprašam, kje končajo ti otroci. - Če bi uspeli na drugih gimnazijah, bi jih opazili vsaj na tekmovanjih iz znanj, a jih ne. Očitno jih torej dobesedno izgubimo.
Če bi tak tip učenca opisali kot trouble-makerja, ki ima v sebi silno potrebo po afirmaciji svoje energije, a jo težko kanalizira znotraj šolskih predmetov ... Ali lahko primerjate generacije trouble-makerjev, ki so se lahko vpisali na gimnazijo pred 30, 40 leti, in ugotovite njihov karierni uspeh?
Raziskave žal ni, bilo bi pa lahko šokantno tudi za Gimnazijo Bežigrad, če bi bila taka raziskava narejena. Lahko pa vam povem na osebni ravni, ker sem na tej šoli že več kot 30 let. Če pogledam gimnazijo do osemdesetih let, na razred, ki sem mu bil razrednik, je dala nekaj takih otrok, ki so danes na kar zavidanja vrednih družbenih položajih in v znanstvenem svetu. Če bi jih preselil na začetek devetdesetih, sem prepričan, da tretjina teh sploh na gimnazijo ne bi prišla, kaj šele, da bi maturirali. Ne bi postregel z imeni, ampak bili so tiste vrste trouble-makerji, ki so naredili samo toliko, kolikor se jim je dalo. Danes bi bilo premalo, in sem prepričan, da se danes tudi ne bi bili sposobni premakniti v to smer.
Potem je prišlo usmerjeno izobraževanje, kjer smo imeli veliko pretiravanje z naravoslovnimi predmeti. Otroci so res znali neprimerno več kot danes, ampak bili so tako napolnjeni, in ker niso imeli drugih ventilov, so morali eksplodirati. Bile so populacije, ki so bile leta 1989 v sociološkem smislu na meji, da jih sploh pripelješ normalne do konca: šolo bi razdejali, razmontirali bi sistem.
Ko pa smo prišli v novo reformo, tudi dobrih strani nismo hoteli prekopirati. Vse, kar je bilo povezano z usmerjenim izobraževanjem, je bilo tabu.
V času usmerjenega izobraževanja smo imeli eksperimentalno delo pripeljano do take perfektnosti, da so bili ob ustanavljanju mednarodne mature tuji inšpektorji tako fascinirani, da so dejali, da ni možnosti, da bi kdaj prej v zgodovini ali tudi v prihodnje Zahodna Evropa dosegla kaj takega. Ampak žal smo s koncem usmerjenega izobraževanja nekatere odlične segmente opustili in pozabili.
Kaj ovira vašo gimnazijo, da tega ne poskušate obnoviti?
Veliko se govori o avtonomiji šol, v resnici pa je teko rekoč ni. Gimnazijski program je tako začrtan, da se ga moraš držati kot pijanec plota. Drugače je pri programu mednarodne mature, kjer je predakademski študij zreduciran na normalno prebavljivo vsoto predmetov, znotraj teh predmetov pa so stvari postavljene kot izbirne. Tu lahko učitelj izbira po svoji afiniteti, prav tako učenec. Formula za rešitev je matura, kjer učenec lahko izbira; izbral bo tisto, kar zna. Drugače od naše mature, kjer mora biti pripravljen na širši repertoar snovi. Če bomo hoteli poglobiti in spremeniti srednješolski program, bodo morale iti mature v to smer.
Kakšna je razlika med maturantom mednarodne mature in klasičnim maturantom v njunih sposobnostih na univerzi?
Lahko vam spet povem izkustveno: maturanti mednarodne mature so tako rekoč skoraj stoodstotno uspešni na slovenskih in tudi tujih univerzah. Čeprav je treba upoštevati, da imamo samo po en razred z 20 učenci, ki smo jih sistematično izbrali in so zato že v štartu uspešnejši. Če se vrneva k prejšnji temi, v program mednarodne mature ne sprejemamo samih odličnjakov, ampak se zanje odločimo na podlagi pogovorov, intervjujev, kjer potipamo njihove interese, ambicije in pregledamo, kako jih je šolski sistem navadil sprejemati delovne navade. Če so preveč ukalupljeni v gimnazijski program, tako rekoč niti niso primerni za mednarodno maturo. Tak, ki je zelo učinkovit in zelo priden, je sposoben zelo vleči voz, je sposoben narediti to, kar mu učitelj naroči, in je zelo nesrečen, če tega nima. Tega v mednarodni maturi ni, ker je poudarek bolj na diskusiji, pogovoru, kjer je učitelj bolj podajalec poti v razumevanje neke snovi kot pa razlagalec.
Sprejemne izpite imate torej za program mednarodne mature. Katere so lastnosti, ki jih najbolj cenite?
Upoštevamo pogovor, kjer dobimo informacije, ali je nekdo le egocentričen ali pa zna izstopiti iz svojih okvirov, da mu niso tuje prostovoljne in socialne zadeve, da deluje kreativno na glasbenem ali kulturnem področju in se ukvarja s športom. Pa ni treba, da je vrhunski športnik. Nekaj je seveda šolski uspeh, predvsem pa so pomembna mnenja, mnenja mentorjev, ki ga poznajo dve leti ali prej osem let.
Ali ne traja osemletka osem let?
Ja, vendar se na mednarodno maturo vpišejo po drugem letniku, lahko sicer s katerekoli gimnazije. Otroci poiščejo mentorja, ki zares pozna njihove najbolj pozitivne strani in jih zna predstaviti. Tu torej ni usodno, če nimaš samih petic.
Zanimanje je veliko: zakaj samo en razred?
Prvi problem je država, ki stvar financira. Ko smo v začetku devetdesetih let vpeljali mednarodno maturo na Gimnaziji Bežigrad in v Mariboru, sva z mariborskim ravnateljem Lavrenčičem imela namen, da kolektiv in učitelje pripeljeva do reke, v katero bodo lahko skočili in si pridobili nove izkušnje. Bistveno več mi je bilo do tega, da dobim nove možnosti pretoka znanja, da imajo učitelji nove možnosti izobraževanja. Kakovost je v tem, da ima pri meni 25 učiteljev vsaj enkrat v dveh letih možnost oditi na seminar, kjer se srečajo z učitelji z vsega sveta. To je vir, ki je neizčrpna zakladnica izkušenj, znanja in tudi potrjevanja mojih učiteljev.
Po pravilu, da je dober učitelj ta, ki se sam vseskozi uči.
Tako, vendar ne v smislu, da učitelj to vzame samo zato, da bo dobil nove točke, da pride v višji razred, ampak ga mora program sam izzivati, da se izpopolnjuje, in ga to zagrabi kot neke vrste droga.
Kakor da je večja umetnost izobraževati učitelje kot učence?
Bi se lahko strinjal. Res je, da smo s plačilnimi razredi in z nazivi prinesli veliko, saj tudi, če ni povsem idealno, je še zmeraj bolje, kot da ni nič, saj učitelje sili, da poskušajo narediti še kaj. Če dosežeš študijsko motiviranost učiteljev, si nacionalni šolski sistem postavil na višjo stopnjo. Lep primer so Finci.
Če sva še bolj radikalna: še bolj krucialno je, če se učitelji uspejo učiti od učencev.
Absolutno, za učitelja, ki je inovativen in ima širino, je učilnica velika zakladnica znanja. Sam se največ naučim iz pogovorov z učenci, ki pridejo k meni.
Ali lahko poveste nazornejši primer?
Recimo v smislu, kako razumeti življenje. Moja izkušnja je, da mladi veliko hitreje kot učitelji razumejo to, da je problem, ki pride, sestavni del življenja, da ne more biti mirnega življenja. Umetnost, kako preživeti, je, kako se s takimi problemi spopasti, kako jih rešiti, namesto vas jih ne more rešiti nihče drug. Problema, ki nastane med učiteljem in otrokom, ne more rešiti ravnatelj, ampak samo onadva. Pogosto otroci rešijo problem s tem, da ga razumejo, učitelj pa ga ne more razumeti in sprejeti.
To pomeni veliko revolucijo, v naših gimnazijskih časih se je tak problem reševal po enem samem modelu - z ukorom ravnatelja.
Ja, formalno se še zmeraj rešuje tako, toda ukor je samo posledica. Svoj namen je dosegel, kadar sta ga obe strani razumeli, kadar je otrok razumel, da če je naredil kaj, kar je zoper norme, in bil glede tega opozorjen, a je demokratična načela kršil, potem mora nositi posledice. Sam učiteljem, otrokom in staršem vedno dopovedujem, da ukorov ravnatelja ne dajem, ampak otroka pripravim do tega, da razmišlja. Če ni kompatibilen, ga tudi razumem, takrat je dolžnost šole, da mu pokaže druge možnosti. Na koncu je možnost, da šolo zapusti, ampak hkrati se lahko zmeniva tudi drugače: če ne moreš prenesti tega, če te stvar dolgočasi, se zmeniva za didaktično pogodbo in tu pa tam se najde kakšen mlad, ki tako pride skozi sistem.
Če je kdo v sporu z učiteljem, mu ni treba hoditi k njemu na ure?
Ja, toda prej mi mora dokazati, da tega res ne zmore, in potem lahko opravlja izpite. Praviloma to ni samo pri enem, ampak pri več predmetih, toda pri drugih je kompatibilen in hodi k pouku. Kot ravnatelj bi imel rad možnost, da bi otroku rekel: imaš težave, pametno bi bilo, da poiščeš tistega, ki ti zna pomagati. Zdaj bi tvegal, da bi me starši tožili, češ da sem otroku rekel, da je nor ali kaj takega. Možnosti vključitve psihoterapevta nimam.
Šolski psihologi ne funkcionirajo?
Niti približno ne tako, saj niso usposobljeni za terapije, njihova naloga je bolj oborožiti učitelja, da ve, kako odreagirati v skupinskem smislu, kako kontaktirati z razredom.
Zakaj na šoli nimate terapevtov?
Država nam jih ne plača. Moja zamisel je sicer, da bi šolo odprli okolju. Da odpreš telovadnico, da odpreš knjižnice, gledališke dvorane, da odpreš računalnice in daš otrokom iz okolja možnost, da pridejo tja, jim daš mentorja, da z njim delajo in se z njim pogovarjajo. Da jih v kaj usmeri.
Ideja ljudske popoldanske gimnazije.
Vse, kar bi potreboval, je, da država plača tri mentorje in kakšnega terapevta. To bi bil denar, ki bi bil naložen v mladino. Tako pa samo ugotavljamo, da je v Ljubljani ne vem koliko tisoč narkomanov, kriminal v porastu, streljajo se po ulicah, divjajo.
Če se vrneva nazaj v zgodovino gimnazije, v čas drugačnih učiteljev. Vi pripovedujete o številnih postopkih za blažitev težav, toda če vzameva primer enega najslavnejših učiteljev, legendarnega profesorja Štalca, ki je pri matematiki dajal podvojene rimske cveke, ki je za nepoznavanje osnovnih principov dajal celo minus točke, tako da je bil rezultat nič točk pri testu lahko celo objektivno dober. Njegov sistem je produciral izjemno sposobnost preživetja, ki je učencu dajala notranjo moč v smislu: če preživi Štalca, zanj nobena šola v življenju ne bo več težka. Kaj pomeni ta revolucija, ta pohod novega učencu naklonjenega učitelja?
Take vrste učitelj, kot je bil gospod Štalec, je v današnjem sistemu praktično neuresničljiv. Spremenilo se je kup stvari: od vrednot, delovnih navad, spodbud iz okolja, tudi demokracija je bistveno drugače razumljena. Danes soočenje s problemi lahko privzgojiš samo v sistemu kot celoti. Funkcijo šole razumem tako, da šola otroke navadi uporabljati znanje, jih spodbudi, da so kritični, jim to privzgojiti kot vrednoto. Drugo pa je, da zaradi številnih učiteljev dijaki vedno naletijo tudi na takega, ki jim ni pisan na kožo. Drugače bi bili preveč v vato zaviti, življenje ni idealno. Dijak mora spoznati tudi človeka, ki mu ni simpatičen, ki mu je malo bolj zoprn, in tu se lahko nauči preživeti. Potem pride s podobnim občutkom, kot so ga dobivali učenci pri gospodu Štalcu. Zdaj se lahko spopadam z najzahtevnejšimi umskimi operacijami in grem lahko na katerikoli študij.
Kaj je osrednji konceptualni problem gimnazije kot take?
Gimnazija bi morala poskrbeti za različne izhode ali pa za sistem, ki bi znal v slovenskem merilu reči: zdaj bomo pa vse, kar si naredil, poskušali ovrednotiti; to bi morali vcepiti v mlade, da šteje to, kar si naredil, ne pa ono, kar ti je kdo dal ali si s šolskimi slalomi dosegel. Zamisel je, da ne bi delali izgubarjev, ampak vsakemu povedali, kaj je napravil, in ga napravili za uporabnega člana družbe. Če povem slikovito: nekdo ima za sabo štiri leta gimnazije in to bi moralo v tej družbi že nekaj veljati, zdaj žal ne velja nič, v splošnem sistemu šteje, kot da ima le izobrazbo na ravni osnovne šole. Če pri maturi s petimi predmeti nekdo ne naredi vseh petih, je spet samo osnovnošolsko izobražen. Tudi če naredi štiri, tri, dva ali enega. V sistemu mednarodne mature dobiš lahko full diplomo ali pa dobiš certifikat, ki natančno ovrednoti tvoj uspeh. Naš sistem je na drugem okopu, ves sistem od vrtca do fakultete je tak, da otroku povemo, česa ni naredil, ne pa, kaj je naredil. Ker nisi naredil, si izgubar.
Če se v rednem roku nisi vpisal na bežigrajsko gimnazijo, si izgubar, ki jo je dokončno izgubil?
Ne, naval na šolo je ogromen in tudi med letom imam na mizi neprestano prošnje za prešolanje. Tu pa je odločitev o sprejetju prepuščena šoli. Ko gledam otroke, ki imajo tako silen interes, da vztrajajo mesece po začetku pouka, je velika verjetnost, da bo tak otrok, če ga sprejmeš, tudi uspešneje delal kot ta, ki se je vpisal avtomatično, po ocenah. Šola ima po 32 ali 34 stolov na oddelek, kar praviloma pomeni, da se jih 10 odstotkov vpiše po rednem vpisu. Pogosto čakajo tudi po pol leta, zakaj jaz ne grem na prebiranje prek sprejemnih izpitov, ker je zame osnovno vodilo želja. Otrok, ki je ob vpisu odklonjen, gre na drugo gimnazijo in se tam vživi. Če pa kljub temu, da je bil pri nas odklonjen, vztraja še naprej in če ga vodi izjemna želja priti k nam, potem to željo pri naknadnem vpisu ocenim kot kvaliteto.
Vaš problem je, če karikiram, kako na elitno šolo pridobiti prav dobre?
Ha ha, tudi kakšen tak se najde. Hvala bogu, da je tako. Sam bi se zavzemal za to, da bi imel ravnatelj wild card. To bi bila velika odgovornost, hkrati pa tudi izziv. Včasih imam za tole mizo starše, otroka, pa tudi mentorje, ki ga poznajo. Niso samo športniki. Strašno rad bi prišel zaradi tega in tega, a je izjemno neprilagodljiv. Ima take in take sposobnosti, ampak nima nobenih možnosti, da bi se vpisal, čeprav je v matematiki ali umetniških predmetih super genialec. Zakaj ne takega? Tu ne gre za nevarnost malverzacije, za to so v demokraciji mehanizmi nadzora. Če ga sprejmem, sem odgovoren zanj, delam z njim in največji užitek je takega otroka pripeljati do konca. Učitelji moramo pokazati, da znamo učiti. Pred leti sem sprožil projekt: rekel sem, da bo družba bolj cenila učitelje, če bomo najprej mi pokazali, da smo strokovni in se bomo cenili. Na konferenci ne potrebujem tega, da mi našteješ, koliko ima kdo nezadostnih in koliko je neuspešnih. Povej mi, zakaj je tako, koliko si ga naučil, kje so objektivni razlogi, delaj z njim. Imam skupino učiteljev, ki so pripravljeni delati individualno. Z enim, dvema ali s petimi in potem hitro reče, saj otrok ni tako neumen, saj razume. Tudi za učitelja je to spoznanje in motiv. Tu si učitelj, tu učiš.
Včasih pride k meni učitelj, ki ima med 34 otroki štiri takšne, ki mu kravžljajo živce, in pravi: če bi jih dal ven, bi imel mir. Sam pravim: ampak to ni isto, potem imaš samo pridne, ki jih lahko dresiraš in imaš mir. Otroci, ki imajo v sebi malo uporništva, ki niso konformisti, ki hočejo narediti malo drugače, so lahko gibalo okolja. Če takih otrok ni v razredu, potem vse teče kot v dobri dresurni šoli.
Če pogledava na začetek gimnazije sredi tridesetih let, bi se tedanji ravnatelj v grobu obrnil, ko bi to poslušal. Takrat je bil sistem, v katerem je ob koncu leta padla tudi četrtina učencev. Kako bi vi ocenili tedanji šolski sistem?
Takrat so bile razmere le malo drugačne. Če je bil osip, so bili vseeno drugi izhodi. Gimnazijski maturant je nekaj veljal v tedanjem izobrazbenem smislu, tudi z malo maturo po prvih štirih letih osemletne gimnazije. Danes je gimnazija žal samo splošna izobrazba in samo stopnica več od osnovne šole. Ni več tak umski potencial in kapital. Če je kdo tam vmes odpadel, je vseeno našel prostor in bil cenjen tudi kot falirani gimnazijec.
Danes se postavlja drugo vprašanje: če se država odloči, da bo dala 40 odstotkov otrok v gimnazijo, bi moral biti hkrati že tak kriterij, ki bi zagotovil, da mora teh 40 odstotkov otrok gimnazijo tudi narediti. Če pa to ni možno, bi moral biti odstotek nižji. Ta sistem bi moral biti postavljen tako, da vsakogar pripelješ do konca in ga narediš uporabnega. Če se gremo kapitalizem: kje pa je kakšna firma, ki lahko sprejme material in vnaprej reče, da bo imela 20 odstotkov kala?
Ali je 40 odstotkov populacije osmošolcev v gimnaziji pretiravanje?
Gotovo. Ko je bila gimnazija postavljena z dano maturo, je bila za 20 odstotkov populacije. Takrat je iz tistega dela lahko bil izplen bistveno večji, otroci so bili bistveno bolj primerni za gimnazijski študij. Zdaj jih je preveč.
Kakšen motiv ostane otrokom, če ste vi bolj zaskrbljeni za njihov uspeh kot oni?
To bi lahko bil problem, tu je problem vrednot in zgledov, ko govorimo eno, delamo drugo. Mladi to hitro vidijo. Mi jim pravimo: učiti in učiti se, potem pa vidijo mladostnika, ki se vozi okoli z ne vem kakšnim dragim avtomobilom. Zakaj bi se učili?
Kaj je lahko sodobno orožje šole? Francoski nobelovec Albert Camus se je rodil v Alžiriji, kjer je živel v revščini z materjo in babico, ki sta bili nepismeni, nad šolo pa se je navdušil zaradi učitelja, ki jim je s strastjo prinašal herbarije z metulji, jih vodil po zemljevidih ... Kaj atraktivnega lahko prinese danes šola, ko imamo doma internet in raziskovanja na televizijskih kanalih?
Če šola ne razume sodobnega sveta, jo bo čas povozil. Ena nujnih zadev je, kako na dovolj enostaven, a še zmeraj kakovosten način pripeljati v šolo tehnologijo, da jo učitelj samoumevno uporablja. Vzemimo pri slovenščini, kjer se učimo o narečjih ali o govorjeni besedi: učitelj lahko predvaja posnetek Staneta Severja, s čimer mladim prikaže, kdo je bil ta veliki igralec, ali recimo edini ohranjeni posnetek, kako govori Einstein. To se otrokom zareže v možgane. Učitelj s prenosnikom s pritiskom na nekaj tipk lahko privlačno uporabi možnosti sodobne tehnologije.
Ne smemo pa pozabiti, da moč šole ni samo tehnicizem, ampak učitelj kot človek. Dobrina je, ko mladi vzamejo učitelja za svojega, za miselnega mentorja. Poleg izobraževalne funkcije, ki jo je imel učitelj doslej, prihaja čas, ko bo tudi vzgajal, ko bo postal morda tudi idol.
Tu se zdi sodobni čas hendikepiran v primerjavi z denimo predvojno bežigrajsko gimnazijo, na kateri so učili matematik Alojzij Vadnal, Edvard Kocbek, France Vodnik, osebnosti, ki so imele velik družbeni ugled.
Na žalost si je naša družba sistematično prizadevala za razvrednotenje učiteljskega poklica. Dandanes je take učitelje, kot ste jih omenili, tako rekoč nemogoče najti.
Se lahko gimnazija spusti v tekmo in skuša pritegniti za učitelje tudi odlične univerzitetne profesorje?
Ja, to bi bilo mogoče, če bi sistem dal šolam malo avtonomnejšo vlogo pri financiranju. Iz prakse lahko rečem, da imamo kakšnega učitelja s fakultete praviloma na šoli v manjšem obsegu skoraj vsako leto. To bi lahko bila ena od podjetniških potez, ki bi ime in kakovost šole dodatno okrepile. Večje vprašanje je, kako bi lahko pripeljali udarne profesorje, ampak tudi za to ne bom rekel, da ni mogoče ... Še zlasti, če režim šole ne bo več tako okostenel, zdaj je še vedno tako, kot je bilo v Avstro-Ogrski: imamo predmete, šest in sedem ur na dan, praviloma naj bi bilo najbolj kakovostno delati sproti. Če pa bomo hoteli bolj poglobljen študij, z več razmišljanja, ko se bo treba bolj skoncentrirati, bo treba spregovoriti v drugačnih oblikah, v kurzih, v sklopih.
Pri dijakih imate podrobno izdelan princip, kako iskati primerne. Kako pa najdete učitelje?
Tu pogrešam možnost, da bi imel učiteljski poklic tudi obdobje, ki se mu reče staž, ko ima učitelj normalno pozicijo, ko se vpelje v sistem, ko se lahko potrdi in se nauči. Trenutni sistem vrže učitelja takoj v razred, kdaj pride tako rekoč med volkove. Že leta trkam na ministrova vrata v zvezi s tem, kako smiselneje uporabiti kapital, kot so učitelji. Ko pride človek s svojimi izkušnjami do nekega stanja, je kdaj antiproduktivno, če ga siliš v isti položaj kot tistega, ki je na začetku življenjske poti. Marsikdo pregori, pri 50, 60 letih biti po šest ur v razredu, ni enostavno. Moj predlog bi bil, da mu skrajšamo čas pouka in ga v preostanku uporabimo kot mentorja novim učiteljem ali kot mentorja učencem, ki imajo težave.
Ste razmišljali, da bi zaradi izjemne zaželenosti vaše šole odprli podružnico?
Sam nisem, če pa bi bil minister, bi razmišljal tako. Da bi imel bežigrajsko gimnazijo v dveh dislociranih stavbah.