“ Imamo primere v vplivni sferi KAD-a in SOD-a, ko so bili imenovani ljudje, ki dejansko ne zbujajo velikega strokovnega zaupanja, in seveda je to lahko velik problem tudi za delovanje gospodarskih družb.” - Dr. Marko Simoneti

Zakaj Ljubljanska borza životari, zakaj je država glavni igralec na sivem trgu, komu je do tega, da slovenski trg kapitala ostane neurejen, zakaj neodvisni in strokovni nadzorniki ne dobijo priložnosti in kdo sodi v "prvo ligo"? Prvi mož Ljubljanske borze in član vladnega strateškega sveta odgovarja tudi na vprašanje, ali je sedanja oblast na dobri poti, da ponovi napake, ki so pokopale prejšnjo.

Kakšne so razmere na slovenskem trgu kapitala?

Borza ostaja najbolj reguliran, urejen in nadziran del kapitalskega trga, vendar je to razmeroma majhen del celotnega kapitalskega trga v Sloveniji, saj se na njem opravi tako rekoč samo 25 odstotkov transakcij, preostalih 75 odstotkov pa se jih opravi drugače. Gre predvsem za transakcije s svežnji, o približno 25 odstotkih teh transakcij poročajo borzi borznoposredniške hiše, za kar polovico transakcij pa ne poznamo cene in ne vemo, kako potekajo. Ta del transakcij ima seveda tudi povraten vpliv na to, kakšna je kakovost organiziranega trga. Če bi se te transakcije v večjem delu izvajale prek organiziranega trga, bi bila tudi njegova kakovost večja - zaradi večje likvidnosti, oblikovale bi se poštene vrednosti za te papirje. Poštena vrednost, poštena cena pa je ključna za male investitorje in za portfeljske investitorje, ki si želijo prodajati ali kupovati po trenutni najboljši ceni, takšni, ki vsebuje vse informacije, dostopne na trgu. To je največja zaščita za vse male investitorje. Enako velja za tuje portfeljske investitorje. Naša prva naloga je zagotoviti, da bi organizirani del trga postal večji del trga na Slovenskem.

Kdo so glavni igralci na sivem trgu?

Očitno za večji del transakcij na kapitalskem trgu v Sloveniji ne moremo reči, da gre za transakcije z vrednostnimi papirji, ampak gre za transakcije, ki so povezane z nadzorom. To pa pomeni, da se spreminja nadzor nad podjetji, ki ga izvajajo veliki investitorji, ki ne nastopajo kot portfeljski investitorji, ampak kot neke vrste upravljavci podjetij, ne pa upravljavci vrednostnih papirjev. Med temi največjimi igralci so paradržavne institucije - KAD, SOD, pravni nasledniki privatizacijskih skladov in tudi nekateri holdingi, ki nastajajo v Sloveniji v družbah, ki so prodale osnovno dejavnost. Taka je recimo Sava, podobno je v Istrabenzu ...

Kdo so glavni krivci za takšne razmere?

Gre za splet okoliščin in posledic naše razdelitvene privatizacije, pri kateri so se delnice številnih podjetij razdelile med številne male delničarje. Za mnoga podjetja taka lastniška struktura ni primerna, zato poteka koncentracija lastništva. Ta se zadnjih deset ali petnajst let izvaja na domačem trgu, ki ni odprt za mednarodno konkurenco, zato so tudi cene nižje in postopki drugačni od tistih, ki veljajo v svetu za javne delniške družbe. Konsolidacija lastništva je prišla že do točke, na kateri naj bi velike delniške družbe, ki bodo dolgoročno ostale na trgu kapitala, začele delovati kot prave javne delniške družbe, ki imajo veliko finančnih lastnikov, ki jih zanimata ne nadzor, ampak poštena tržna cena in trgovanje na borzi.

Kdo si želi, da bi bil slovenski trg kapitala neurejen, nepregleden?

Interesi so zelo različni in zelo razpršeni. Zagotovo so na takem trgu cene nižje, kot bi bile na odprtem trgu z mednarodno konkurenco, kjer bi veljal zakon o prevzemih in bi vsi, ki koncentrirajo, morali ponuditi izstop malim delničarjem. Glavni kupci so prav verjetno med tistimi, ki jim takšen položaj ustreza. Potem je to zelo donosna dejavnost tudi za udeležence na trgu kapitala - gre za posle, ki so veliki, kjer so seveda tudi velike možnosti za različne storitve. V ozadju pa je verjetno tiho soglasje politike, da je tak način domače konsolidacije za Slovenijo primeren in naj se opravi najprej konsolidacija doma, v naslednji fazi pa naj se Slovenija odpre in da enake možnosti še drugim.

Vi se torej ne strinjate s takim načinom?

Mislim, da je v Sloveniji prišel trenutek, ko moramo pogledati resnici v oči in povedati, katere javne delniške družbe so dejansko delniške družbe, ki bodo delovale kot javne delniške družbe in spoštovale pravice malih delničarjev in portfeljskih lastnikov. Prav tako je čas, da se pove, katere so tiste finančne institucije, ki nalagajo v vrednostne papirje in upravljajo portfelje vrednostnih papirjev in se torej ne ukvarjajo z upravljanjem podjetij, ampak z upravljanjem portfelja vrednostnih papirjev. Take institucije nimajo svojih predstavnikov v nadzornih svetih podjetij, ker bi potem avtomatično dobile status "insajderjev", s tem pa bi bile njihove možnosti, da aktivno trgujejo s temi vrednostnimi papirji, omejene. Take institucije seveda tudi ne trgujejo predvsem na sivem trgu, ampak uporabljajo organizirani del trga. V Sloveniji je, glede na to, da smo vstopili v Evropsko unijo, da prihajajo evropska pravila za ureditev trga kapitala, da bomo leta 2007 uvedli evro, da si želimo privabiti tudi tuje portfeljske vlagatelje, ki so se našega trga kot edinega trga v tranzicijskih državah doslej tako rekoč izogibali, čas, da te stvari postavimo na svoje mesto.

Katere so torej družbe, ki bi morale funkcionirati tako?

To so največje slovenske delniške družbe, ki so pri nas uvrščene v borzno kotacijo: Krka, Petrol, Gorenje, Istrabenz, Sava, Luka Koper, Intereuropa ... Nekaterih družb, ki spadajo v prvo ligo slovenskih podjetij, pa na borzi še ni. To so predvsem družbe, ki so še v državni lasti ali pa so deloma privatizirane, delno pa so v državni lasti, kot so Telekom, NLB, NKBM, Zavarovalnica Triglav. S temi družbami bi Ljubljanska borza postala reprezentativna za slovensko gospodarstvo in zato še dodatno zanimiva za tuje portfeljske vlagatelje.

Kakšne zadržke imajo do našega trga tuji vlagatelji?

Tuji vlagatelji - odprtje trga za tuje vlagatelje je eden pomembnih ciljev - nas opozarjajo, da je prvi pogoj ta, da zagotovimo enake možnosti za domače in tuje investitorje. Dokler v naših delniških družbah ne bo urejeno korporacijsko upravljanje; dokler ne bo jasno, kakšen tip lastnika so domače finančne institucije; dokler ne bodo imeli tujci zagotovil, da gre za portfeljske investitorje, s katerimi bodo imeli izenačene možnosti, bodo seveda imeli upravičene zadržke do vstopa na tak trg. Druga pomembna stvar je gotovo likvidnost. Tujci v papirje, ki niso dovolj likvidni, ne bodo vlagali. Konec koncev že samo ime pove, kaj se pričakuje od tržnih papirjev. To pomeni ne le, da so uvrščeni na trg, ampak da se z njimi tudi trguje. Likvidno trgovanje je najboljša zaščita za vsakega finančnega investitorja, saj je potem tudi možnosti za različne tržne manipulacije bistveno manj. Tretji pogoj je, da so trgovalni mehanizmi in zakonodaja, institucionalni okvir, usklajeni z mednarodnimi standardi. Tudi stroški so v Sloveniji razmeroma visoki, toda največji strošek je, da je papir nelikviden in da se pri vsaki večji prodaji ali nakupu bistveno spremeni cena.

Koliko je po vašem državi v resnici do tega, da bi se umaknila iz gospodarstva?

Slovenija je v zelo paradoksalnem položaju. Petnajst let po začetku privatizacije in konsolidacije v domačem, zaprtem krogu lastnikov se nam je zgodilo, da imamo tako rekoč v vseh najpomembnejših slovenskih družbah najmočnejšega lastnika, povezanega z državo. Če KAD in SOD, ki sta paradržavni instituciji, povežemo še z državnimi bankami, zavarovalnicami in njihovimi skladi, tako rekoč obvladujejo vsa najboljša slovenska podjetja. Bolj ko smo privatizirali, bolj je postajalo državno. To je položaj, ki verjetno ni sprejemljiv, saj pomeni, da država lahko, če tako hoče, posega v ta podjetja in tudi nastavlja svoje ljudi v nadzorne svete in uprave. Umik države iz teh podjetij bi bil, če bi se organizirani trg uredil, dokaj preprost. Gre za najboljša slovenska podjetja, s katerimi bi se lahko aktivno trgovalo na borzi, to pa bi pomenilo, da investitorji vsak dan preverjajo delo uprav, da se cene gibljejo odvisno od tega, kaj te uprave delajo, da se uprave preverjajo na podlagi primerljivih mednarodnih podjetij. S tem bi se zmanjšala potreba, da bi država aktivno, prek nadzornih svetov in postavljanja svojih ljudi v uprave, opravljala vlogo nadzornika, za katero je slabo usposobljena. Drugače je v družbah, kjer ima država večinske deleže in kjer se ne more umakniti brez programa privatizacije. Podjetja, ki jih danes obvladuje država, so drugačna od tistih 1350, ki smo jih pri privatizaciji brezplačno razdelili državljanom. To so podjetja, ki so po ekonomskih značilnostih primerna za borzno kotacijo. To so velika, stabilna podjetja, ki imajo poslovanje in strategije jasno definirane. Mnoga od njih ne potrebujejo strateških lastnikov in za mnoga bi bil verjetno primeren model delne privatizacije in mešanega lastništva, kjer bi država obdržala morda 25 odstotkov kot nekakšno zlato delnico. To bi ji omogočalo, da na skupščinah blokira spremembe, ki bi bile morda v nasprotju z narodnogospodarskim interesom Slovenije, in tudi prepreči, da bi koncentrirali takšni lastniki, ki ne bi bili sprejemljivi. Zavarovalnice, NLB in recimo Telekom so tipična podjetja, ki so zelo primerna za borzno kotacijo, mešano lastništvo pa je verjetno edina možna, javno sprejemljiva privatizacijska metoda v tem času. Mednarodno integriran domači trg kapitala, kjer bi aktivno nastopali tudi tuji portfeljski investitorji, je gotovo prvi pogoj, da se privatizacija v Sloveniji dejansko opravi tako, da bo to družbeno sprejemljivo. Posebej je treba poudariti, da strateška podjetja, ki jih država želi obvladovati na dolgi rok, ne morejo biti skrita v portfelju KAD-a in SOD-a, ampak so neposredno pri državi in država mora za to prevzeti odgovornost.

Kakšna bi torej morala biti vloga KAD-a in SOD-a?

Podobno kot privatizacijski skladi bi se morala preoblikovati v prava portfeljska vlagatelja. To pomeni, da bi morali pri KAD-u najprej sploh določiti, kakšne so letne obveznosti do pokojninske blagajne. Taki ad hoc ukrepi, ko KAD dobi vsako leto sproti naročilo, koliko sredstev je treba zagotoviti za pokojninsko blagajno, ne omogočajo racionalnega upravljanja premoženja. Druga bistvena stvar je, da je treba to premoženje potem globalno razpršiti. Nerazumno je, da je vsa nacionalna rezerva za javni pokojninski sistem, ki je odvisen od položaja domačega gospodarstva, naložena v vrednostne papirje istega gospodarstva. Bistveno je tudi, da KAD in SOD ne nastopata v nadzornih svetih in da se ne ukvarjata z upravljanjem podjetij, ampak z upravljanjem portfelja. Zelo jasne so tudi omejitve glede naložb, nobeno podjetje recimo ne more predstavljati več kot 5 odstotkov take finančne institucije in v nobenem podjetju ne morejo imeti take institucije velikih nadzornih deležev. Vse transakcije bi seveda morali opravljati na anonimnem organiziranem trgu. Obstajajo pa še bolj strukturirane rešitve, na primer, da se del portfelja prenese v upravljanje profesionalnim upravljavcem, ki imajo izkušnje. Saj ni nikjer napisano, da morajo ljudje, ki so v KAD-u in SOD-u, dejansko upravljati portfelj. Definirati morajo strategijo, izvajanje strategije pa se lahko prenese tudi na zasebni sektor, ljudem, ki se spoznajo na upravljanje finančnih naložb. Pomembno je, da se kaj naredi z netržnimi papirji, ki so še v KAD-ovem in SOD-ovem portfelju. Gre za delniške družbe, ki ne kotirajo na borzi, in tukaj so možnosti za izstop KAD-a in SOD-a razmeroma omejene. Vendar tudi tu ne kaže odlašati z izstopom. Vsekakor pa nekateri papirji, ki so danes netržni, lahko postanejo tržni, če bi se ti dve instituciji zavzeli za kotacijo na borzi v podjetjih, kjer nastopata kot pomembna lastnika.

Tako naj bi torej bilo. Koliko pa je po vašem vladi v resnici do tega, da se to doseže? Ali lahko primerjate, kakšen odnos sta do tega imeli Ropova in Janševa vlada?

Da lastniške in nadzorniške mreže v naših najboljših družbah obstajajo in da te družbe država lahko obvladuje tudi tako, je dejstvo. Ni pa se to v zadnjih desetih letih zgodilo po naključju, brez zavedanja politike. To je nastajalo sistematično, ko sta se KAD in SOD umikala iz netržnih družb, njuna moč pa se je osredotočala v najboljših slovenskih podjetjih. Te mreže so zdaj vzpostavljene in obstaja skušnjava, da se ohranijo in da se z novimi ljudmi dela po starem. Če smo čisto odkriti, bi za izstop politike iz gospodarstva lahko ob zamenjavi vlade največ naredila sedanja opozicija, ki bi vsem svojim predstavnikom v nadzornih svetih predlagala, naj se umaknejo. Po drugi strani pa je v skušnjavi tudi nova vlada, da bi te ljudi postopoma zamenjala s svojimi ljudmi po načelu: ni pomembno kaj zna, pomembno je, da je naš.

Nova vlada je na oblasti pol leta. Se vam zdi, da se dogaja prav to, da se bodo torej le zamenjali akterji?

Nastaja mešan občutek glede tega. Imamo primere v vplivni sferi KAD-a in SOD-a, ko so bili imenovani ljudje, ki dejansko ne zbujajo velikega strokovnega zaupanja, in seveda je to lahko velik problem tudi za delovanje gospodarskih družb. Na primer pri imenovanju članov nadzornega sveta NLB imamo na eni strani tuje poklicne bankirje in zavarovalničarje, na drugi pa domače ljudi, ki imajo že po naravi stvari na tem področju bistveno manjše izkušnje. Zaradi neustreznega imenovanja nadzornikov, za katerega se odloči država, se lahko izpelje tudi prevzem NLB, ne da bi kdo kupil dodatno delnico, le na podlagi pristojnosti in poznavanja zadev. Hkrati bom rekel, da smo v Zavarovalnici Triglav vendarle doživeli pozitivno presenečenje, saj je bila uprava imenovana na podlagi razpisa in po merilih, ki so verjetno predvsem profesionalna.

V katero smer torej gremo?

Še vedno upam, da bodo nekatere stvari, ki so bile napovedane v koalicijski pogodbi in jih je na tem področju predlagal strateški svet, uresničene. Če ne bi verjel v to, tudi ne bi več sodeloval v nekaterih od teh projektov.

Kaj pa glede na vse do zdaj videno, denimo glede na vsa sporna kadrovanja?

Signali so mešani. Kar nekaj jih kaže, da zadeve potekajo sicer z novimi ljudmi, vendar po starih poteh, še vedno pa obstajajo napovedi, ki so drugačne in nove. Upam, da se bodo stvari premaknile, da se bo država umaknila iz gospodarstva, da se bodo podjetja privatizirala in da pri Telekomu, bankah in zavarovalnicah ne gre za oddaljevanje od začrtane smeri, ampak za začetne težave pri izvedbi projektov.

Je v Sloveniji dovolj sposobnih ljudi, ki bi lahko opravljali vlogo neodvisnih nadzornikov?

Absolutno. Dejansko se danes v Sloveniji pretvarjamo, da imamo neodvisne nadzornike, v bistvu pa jih ni. Predstavniki delavcev so po definiciji odvisni od svoje delavske baze, predstavniki države so seveda odvisni od države in od tistih, ki so jih imenovali, in v tretji skupini so predstavniki različnih finančnih holdingov ali pa privatizacijskih skladov. Mislim, da je pot iz te zagate v tem, da se jasno prizna odvisnost in opredelijo primeri, kjer odvisni člani ne morejo odločati zaradi neskladja interesov. Pravzaprav moramo začeti redefinirati, kdo so resnično neodvisni člani nadzornih svetov. In takšni obstajajo. Imam kolege, ki so o korporacijskem upravljanju verjetno napisali več, kot so ljudje, ki danes sedijo v nadzornih svetih, o tem prebrali. Pa nikoli ne dobijo ponudbe za članstvo v nadzornih svetih, najbrž predvsem zato, ker so v resnici strokovni in neodvisni.

Si država in uprave v resnici želijo neodvisne nadzornike?

Stvari so zelo preproste in zelo banalne. Članstvo v nadzornem svetu bo po novem prineslo 5 do 10 tisoč evrov za opravljanje funkcije, v petih nadzornih svetih je to 50 tisoč evrov. Seveda se ljudje, ki dobijo tako potencialno nagrado, tej zelo težko odrečejo in zelo težko sprejmejo kakšno drugo filozofijo. Deloma so to ljudje, ki jim po drugačnih merilih ne bi uspelo priti do take funkcije. Navsezadnje so to tudi zaposleni v KAD-u in SOD-u. Če je upravljanje družb iz portfelja redna dejavnost KAD-a in SOD-a - za opravljanje redne dejavnosti se sicer dobiva plača -, taki dodatki za opravljanje funkcij niso upravičeni. Poleg tega je tudi odgovornost nadzornikov danes zelo abstraktna, saj tako rekoč še nihče ni materialno odgovarjal za svoje ravnanje. Pri teh ljudeh iskati zavezništvo za umik iz nadzornih svetov je precej utopično. Seveda tako naivni tisti, ki to predlagamo, nismo. Ima pa vse to širše posledice za to, kako deluje naša ekonomija, kakšno gospodarstvo imamo in v kakšni državi živimo. Tukaj je treba zavestno iti v posledične odločitve, se upreti številnim osebnim interesom v splošno dolgoročno korist vseh.

Bo mogoče doseči širši konsenz glede tega?

To je politična odločitev. Ko bo država zadeve začela urejati pri sebi, bo lahko tudi od drugih zahtevala, naj jih uredijo. Problem KAD-a in SOD-a je absolutno mogoče urediti že s samo politično voljo, z zakonodajo pa je mogoče zadeve urediti dokončno, prav tako vprašanje investicijskih družb, ki tudi upravljajo podjetja, ne pa portfelj vrednostnih papirjev. Država lahko v Sloveniji največ naredi za male delničarje predvsem tako, da sama v funkciji delničarja začne spoštovati temeljna načela, in mislim, da je to tisto, kar bi državi dalo kredibilnost pri izvajanju sprememb.

Aktualno dogajanje kaže bolj v drugo smer ...

Gre za presojo, ali se splača stvari opravljati z novimi ljudmi po starem in zapasti v položaj, kakršen je, tako verjamem, povzročil spremembo na oblasti. Taki sistemi nepreglednih, medsebojno povezanih zaprtih krogov istih ljudi, ki enkrat nastopajo kot nadzorniki, drugič kot upravljavci, s pomembno vlogo države v teh mrežah, imajo cel kup slabosti in jih ljudje v Sloveniji očitno ne odobravajo. Na kratki rok je to lahko zelo privlačno, na dolgi rok pa je lahko tudi politično pogubno.

Se Janševa vlada tega zaveda?

Zdaj se malo vrtiva v krogu, dejansko sem že povedal, da imamo primere, ki kažejo na eno, in primere, ki kažejo na drugo. Tisti, ki na ekonomskem področju svetujemo vladi, si želimo, da bi bilo čim več primerov, ki bi šli v novo smer.

Katere zakonske spremembe na tem področju so - tudi glede na zadnji razvpiti primer menedžerskega odkupa Autocommercea in še prej BTC-ja - nujne?

Primer Autocommercea kaže, da imamo v zakonodaji še celo vrsto ostankov tranzicijskih zgodb. Ena od teh je, da velja zakon o prevzemih za družbe, ki ne kotirajo na organiziranem trgu, in zato ni transparentnega oblikovanja pravične cene. So pa še druge take paradoksalne rešitve. V zakonu o prevzemih bi absolutno morali odpraviti izjeme za KAD, SOD in privatizacijske družbe, ki jim ni treba dati ponudbe, kadar koncentrirajo do 40 odstotkov. Prav tako bi morali odpraviti izjeme za koncentracijo, za katero so odgovorne družbe pooblaščenke, in določbe, po katerih se zakon o prevzemih uporablja tudi za družbe, ki niso na borzi, saj se je pokazalo, da je vsebino zakona razmeroma preprosto izigrati. Zakon o prevzemih, ki zdaj velja tudi glede na način lastninjenja, bi moral veljati samo glede na status javne delniške družbe. Pri BTC-ju so menedžerji našli pravno praznino v smislu, da zakon o prevzemih omogoča uporabo instituta družbe pooblaščenke tudi v javni družbi, zato ker pač niso bili privatizirani z javno prodajo delnic.

Kaj pa zakon o trgu vrednostnih papirjev?

Ministrstvu za finance smo predlagali, da z novelo zakona o trgu vrednostnih papirjev uredi najbolj odprte tranzicijske zadeve, ki se nanašajo na poročanje o vseh transakcijah s tržnimi vrednostnimi papirji. To pomeni, da bi o vseh transakcijah na sivem trgu imeli vsaj podatek o cenah pri teh transakcijah. Naslednja pomembna stvar je dovoljenje, da trgujemo tudi z netržnimi papirji - s tem bi dosegli višjo ceno, mali vlagatelji pa bi imeli bistveno boljši pregled nad vrednostmi. Nujne so tudi spremembe določb, po katerih še danes uvrščamo delnice na organizirani trg po zakonski prisili in brez aktivnega sodelovanja izdajateljev. Posledica je vrsta težav, kar zadeva kakovost poročanja in zaščito malih delničarjev. Poleg tega ima naša borza še vedno lastniške omejitve, lastniki so lahko samo člani. Želimo si, da bi se lastniško odprla, kar bi nam omogočilo, da se morda tudi institucionalno tesneje povežemo s katerim od sistemov borz, ki se danes oblikujejo v EU. Naslednja nujna sprememba je povezana z dematerializacijo ...

Se strinjate s predsednikom uprave KDD-ja, da je javnost delniških knjig nepotrebna?

Določbe glede javnega dostopa do delniških knjig omogočajo velikim investitorjem, ki si lahko privoščijo elektronski sistem, tako rekoč vpogled v lastniško strukturo vseh delniških družb in so zato neustrezne. Klirinško-depotna družba je bila nehote postavljena v tako vlogo, da opravlja funkcijo infrastrukture za sivi trg, ki ni anonimen, ampak znani kupci in prodajalci medsebojno vzpostavljajo stike in opravljajo transakcije v paketih, te pa seveda niso neposredno povezane s cenami, ki se oblikujejo na organiziranem trgu. Absolutno se strinjam s kolegom Šnuderlom, da je bila v času privatizacije javnost delniških knjig pomembna rešitev, vendar je ta model, ki je velika izjema v evropskem prostoru, preživet. Rekel bi celo, da se je sprevrgel v svoje nasprotje, ker ogroža razvoj organiziranega trga, sivemu trgu pa omogoča, da se še naprej razvija. Ta sistem tudi ne zagotavlja enakega zaupanja investitorjev v vrednostne papirje, kot ga poznajo pri drugem finančnem poslovanju.

Si Ljubljanska borza želi mednarodne lastnike?

Želimo si odprtih možnosti za aktivno sodelovanje v povezavah. V EU nastajajo štirje veliki sistemi medsebojno povezanih organizatorjev trga, ki opravljajo storitve po različnih državah, po različnih pravnih režimih, ki so si vedno bolj podobni in harmonizirani. Radi bi postali njihov del.

Kakšen je delež tujih portfeljskih vlagateljev v Sloveniji?

Okrog 5 odstotkov. Ta delež je treba bistveno povečati, cilj je, da bi 20-, 30-odstotni delež imeli pravi portfeljski vlagatelji iz tujine. To bi pomenilo, da je naš trg integriran v evropsko arhitekturo trgov, da tukaj nastopajo izdajatelji, ki vrednotijo podobna podjetja v drugih gospodarstvih, kakovost cen, ki bi se oblikovale, bi bila bistveno večja, enako velja seveda za likvidnost. Najprej pa je treba določiti, katera podjetja so primerna za take vlagatelje glede na velikost in standarde poročanja. Treba je segmentirati naš trg, oblikovati tako imenovano prvo ligo slovenskih podjetij in jo dopolniti s tistimi podjetji, ki bi morala biti že dolgo na trgu. Treba je zagotoviti enake pogoje za domače in tuje investitorje, urediti nadzorne svete, korporacijsko upravljanje, zakonodajo ... Seveda mora tudi borza z našimi izdajatelji predstaviti naše gospodarstvo in podjetja, ki so po svoji dejavnosti internacionalna, ki veliko investirajo v to novo rastočo regijo, ki jo sestavljajo predvsem trgi nekdanje Jugoslavije in tudi trgi nove Evrope.

Zakaj toliko slovenskih vlagateljev vlaga na južne trge, čeprav je že naš nelikviden?

Trgi jugovzhodne in južne Evrope so zanimivi zato, ker so pričakovani donosi razmeroma visoki. S tem pa so povezana tudi zelo velika tveganja. V Sloveniji tako velikih donosov, kot so bili v preteklosti, ni več pričakovati, je pa to povezano z večjo varnostjo in večjo organiziranostjo trga. Slovenske fizične osebe se obnašajo popolnoma racionalno in pričakovali bi, da bodo tudi tisti, ki upravljajo ogromna sredstva za račun države, vlagali podobno razpršeno.

Kaj pa je druga možnost? Če ne bo podpore za spremembe, je možna tudi razpustitev borze?

Ko je nova uprava prevzela vodenje borze, smo popolnoma odkrito povedali, da je položaj zelo resen. Stroški organiziranega trga so zaradi ljudi, ki so visoko kvalificirani, in zaradi tehnologije razmeroma visoki in le, če je promet res velik, je to mogoče opravljati z donosom za lastnike. Danes nimamo takega obsega poslovanja in imamo tudi skromno izbiro storitev, saj nekaterih produktov v Sloveniji še nimamo. Absolutno moramo povečati obseg trgovanja, pomen organiziranega trga znotraj tega trga, povečati število produktov, s katerimi se trguje.

Če nam ne bo uspelo, nas bodo najboljši izdajatelji, Krka in drugi, ki so zanimivi za mednarodni prostor, zapustili, s čimer bi kakovost tega trga upadla, likvidnost pa bi se še dodatno zmanjšala. Samo kakovost nam dolgoročno zagotavlja preživetje.

Kdo so vaši zavezniki v tej novi filozofiji?

Vsekakor verjamem, da ima Agencija za trg vrednostnih papirjev isti cilj. Torej da imamo nadzorovan, organiziran in likviden trg vrednostnih papirjev in da se zmanjša pomen sivega trga v Sloveniji. Mislim, da imamo zaveznike na različnih področjih, med najboljšimi brokerji, med največjimi investitorji, med najboljšimi izdajatelji. Ne dvomim, da bi najboljši del izdajateljev, borznih in bančnih hiš in pa najboljši del investitorjev zelo hitro pristopil k tej koaliciji za spremembe. Vsi težko pričakujejo, da se bomo usposobili za te projekte, najprej prek spremenjenih pravil borze in v naslednjem koraku še prek spremenjene zakonodaje.

Pa nasprotniki?

Tudi nasprotniki so po vseh teh skupinah. To so tisti, ki si še naprej želijo v Sloveniji imeti tranzicijo. To so lahko posamezni izdajatelji in posamezne uprave; investitorji, ki ne želijo postati pravi portfeljski investitorji, ampak želijo še naprej opravljati transakcije za nadzor nad podjetji na sivem trgu. Naši nasprotniki so tudi znotraj države, državnih institucij in pri posameznikih, ki imajo koristi od tega, da so stvari v nadzornih svetih, pri zakonodaji, ravnanju teh institucij takšne, kot so. Tisti, ki vztrajajo pri rešitvah prehodne narave, seveda niso naši zavezniki. Ne bodo pa tega odkrito povedali, ampak bodo znali našteti cel kup različnih razlogov, da stvari še danes ni mogoče spremeniti, da je treba te projekte odložiti, da je treba nekatere zakone še dodatno popraviti, pa čeprav bi bilo včasih treba samo spremeniti obnašanje. Vendar sem prepričan, da v vseh teh skupinah obstajajo tudi naši osnovni zavezniki in da lahko postopoma zgradimo koalicijo za spremembe znotraj trga v korist njegovega dolgoročnega razvoja in obstoja.