"Ta vlada ni spremenila parametrov svoje predvolilne kulturne revolucije, s katero je prišla na oblast. Jo pa mora, če želimo vsi skupaj uspeti z želenimi in pričakovanimi reformami." - dr. Bogomir Kovač

Ste član liberalne akademije, ki je pred kakšnim mesecem razpravljala tudi o stanju v LDS. Če na hitro povzamem, ugotovili ste, da ima stranka problem z identiteto, programom in vodstvom. Se pravi z vsem ...

O tem sestanku ne morem kaj dosti povedati, ker sem prišel čisto na koncu. Je pa slaba samopodoba LDS očitno problem slovenskega političnega prostora. Če se neka stranka, ki je tako dramatično oblikovala svojo dominantno pozicijo v zadnjih 10 letih, znajde v takšni samodestrukciji, kot velja za LDS po volilnem porazu, ni to slabo samo zanjo, ampak na neki način tudi za državo. Nekako v smislu, kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko in obratno. LDS ob političnem porazu ni bila sposobna spremeniti niti svoje notranje strukture niti uveljaviti svoje opozicijske vloge.

Ali je res šlo za samodestrukcijo?

Glejte, vsi od vodstva do vplivnih članov, vsi govorijo o resni krizi stranke, vključno z liberalno akademijo. LDS je vpeta v konstrukcijo svoje lastne krize.

Ker nima identitete, nima programa, nima vodstva?

LDS preživlja sindrom Andersenovih cesarskih oblačil. Cesar je gol in konec je sprenevedanj. Je pa to rezultat dejansko nekega globljega načina vladanja in obvladovanja slovenskega političnega prostora, ki ga je LDS uveljavila v 90. letih.

Ena od ugotovitev je slišati precej bizarno. Opozicija naj bi se v Sloveniji oblikovala šele leto dni pred zadnjimi volitvami, prej pa naj bi živeli v sistemu SZDL. Kot argumenta sta navedena hitra profesionalizacije vojske, ki ji opozicija ni nasprotovala, in vstopanje v EU, ki je imelo svoje pomanjkljivosti, a opozicija nanje ni opozarjala. Se vam ne zdi to malo premalo za takšno trditev?

Slovenija je v zadnjih 10 letih preživela v različnih koalicijah. Nikoli ni šlo za veliko koalicijo, ker nismo imeli večinskega sistema, ampak venček koalicijskih partnerjev ob neki veliki stranki. Imeli smo tudi splošen politični konsenz glede dveh, treh glavnih strateških ciljev, kot sta EU in Nato, in neko razmeroma skromno opozicijo, ki nikoli ni bila posebno bistra in prodorna. Sicer pa sintagma SZDL v bistvu bolj velja za notranjo zgradbo in način delovanja same LDS. LDS je delovala bolj kot gibanje in ne kot trdna stranka, nekaj zelo podobnega kot HDZ na Hrvaškem. Stranka ni imela zelo jasne liberalne ideološke platforme, bila je pragmatična in ob nekih splošnih ciljih je poskušala združevati ter povezovati politično telo. Vsaj zadnja leta tudi ni imela zelo jasnih razločevalnih pozicij v razmerju do drugih političnih opcij. Stranka, ki ni imela zelo jasne trdne notranje strukture, je imela hkrati tudi zelo specifičen način vladanja. Na vrhu je bila naveza Drnovšek-Golobič, potem je bila tu vlada, ki je bila večinsko eldeesovska, zadaj pa so bili stranka, ki je delovala zelo kaotično, ter poslanke in poslanci z lokalnimi interesi. Dokler je ta politična kompozicija vozila na prvem tiru, vse skupaj ni bilo tako problematično. Problem je nastal po volilnem porazu, ko ni imela niti idejne platoforme niti političnih vzvodov navznoter in navzven, kako učinkovito delovati kot opozicijska stranka. Lahko bi celo rekel, da je danes občutek krize v LDS povsem nesorazmeren z razmeroma skromnim volilnim porazom. Vendar to kaže, kako globoka so bila njena strankarska protislovja že pred tem. Gre za cel niz stvari, ki jih analiza stranke po volitvah ni pokazala, in od tod tudi povsem zmedena politika vodstva stranke.

Ali se je to spremenilo v času, ko je Rop prevzel stranko? Ali je bil Drnovšek drugačen?

Drnovšek je v veliki meri krivec tovrstnega načina delovanja stranke in načina vladanja. Ekipa, ki je prišla za Drnovškom, ni spremenila temeljnih postavk in sloga njegovega vladanja. Z Ropom smo dobili Drnovška brez prave karizmatičnosti. V vsakem primeru je sestop krmarja Golobič-Drnovšek eden izmed povodov za to, kar se je pozneje zgodilo. Toda prevlada cincavega političnega pragmatizma, fevdalizacija stranke, kjer vladne in strankarske resorje obvladujejo isti ljudje skoraj deset let, je bil model, ki ga je postavil Drnovšek. Ta sistem je bil slepa ulica, ki bi se prej ali slej končal klavrno.

Tine Hribar se je pred kratkim hvalil, kako je prispeval k zmagi nove oblasti s tem, da si je izmislim slogan: Kdor ni proti nam, je z nami, kar naj bi obrnilo izključujočo logiko, ki se je prej vezala na pomladne stranke.

V Sloveniji je vedno zmagovala opcija, ki je bolj učinkovito zasedala sredino. Toda sredina je vedno politično ideološko prazen prostor. Ob tem je zanimivo, kako je prejšnja opozicija zmagala. LDS je porazila tam, kjer je bila najšibkejša. Zmagala je z ideologijo. S konceptom 3 D in 3 K. 3D pomeni pozitivni projekt tradicionalnih vrednot doma, družine in države. 3 K pa predstavlja kritiko, ki je letela na 10-letno vladanje LDS in se je vezala na korupcijo, klientelizem in konspirativnost različnih združb, ki se je na koncu prepoznala v politično povsem zgrešenem projektu Kučanovega Foruma 21. Tako so ustvarili občutek, da je družba v nekem kaotičnem stanju. In v resnici, če se vprašamo, kje so danes v gospodarstvu in političnem sistemu vzvodi za spremembe, ugotovimo, da se je družba po 10 letih vladavine LDS znašla v razvojno kaotičnem stanju. Zato je volilno telo ocenilo, da potrebuje spremembe. To, kaj se danes v resnici ponuja kot spremembe političnoekonomskega sistema, pa je že druga zgodba.

In kaj naj bi ponujala LDS? Ključna dilema, koliko naj bo stranka liberalno oziroma socialno usmerjena, je bila že jasna pred volitvami. S tem je imela LDS vedno težave. Vi ste predstavnik liberalne struje v stranki ...

Sem bolj sopotnik stranke, kljub temu da sem bil v začetku med njenimi ustanovitelji. Sicer pa vrednote svobode, pravičnosti in socialne enakosti v Evropi pomenijo kvas, s katerim se politično manipulira. LDS je v zadnjem času Ropove administracije v socialni državi videla neko veliko politično priložnost in tako se je poskušala pomakniti v socialnodemokratsko levosredinsko pozicijo, hkrati pa je zanemarjala tisto, kar je bil tradicionalni eldeesovski pendant, se pravi ponižani in razžaljeni z vidika človekovih pravic. Vedno bolj je prisegala na politični intervencionizem in vloga države se je povečevala. Zadnji dve leti je bil eldeesovski koncept model državnega kapitalizma, z vedno večjo vlogo države in vedno večjim pomikom k socialnemu prerazdeljevanju. To pa je ravno nasprotno od tega, kar zahtevata reforma evropskega modela socialnotržnega gospodarstva in logika ekonomskega liberalizma.

Je torej LDS pravzaprav sledila evropskem trendu, če ne govorimo o Skandinaviji in Veliki Britaniji?

Naslanjala se je na francoski model državnega kapitalizma, ki se opira na intervenistično vlogo države. Hkrati pa je bil Ropov način obvladovanja problemov tak, da je skoraj hektično interveniral na posameznih področjih, da je sam poskušal biti krizni menedžer. To je bilo seveda diametralno nasprotno slogu, ki ga je prej gojil Drnovšek, ki je vedno zgolj minimiziral tveganja.

To je glede na strukturo stranke in oblasti, o kateri ste govorili prej, zelo pomembna razlika.

Gotovo. Druga pomembna točka je bilo zgledovanje po zgrešenem nemškem pristopu k trgu dela in socialni vlogi države. Skratka, imeli smo slabe evropske vzore na najbolj problematični osi v sedanji Evropi, to je os Berlin-Pariz, medtem ko smo skandinavsko britansko os, ki je kazala več reformne sposobnosti, zanemarili. Skandinavski pristop je pomemben, ker je njihov model kapitalizma globoko prežet s kulturo in vrednostnim sistemom in ravno zato ni najbolj primerna za posnemanje. Skandinavija je pomembna, ker nam bolje od drugih kaže, kako zelo so z vidika razvoja pomembni mehki dejavniki. Gre za vprašanje vrednot, poslovnih podjetniških kultur, za vprašanje intelektualnega kapitala in njegovega spodbujanja, za vzpostavljanje mrež od države do lokalne ravni in odgovornosti družine. Poleg tega je ta model kapitalizma pokazal zelo visoko sposobnost dinamike, pripravljenost na reforme ter hkrati tradicionalno vpetost njihove kulture sprememb v protestantsko etiko. V sprejemanje podjetniške logike, socialne odgovornosti in hkrati spoštovanje pravil pravne države.

Slovenija ima precej drugačno tradicijo. Tudi LDS je bila v 90. ujetnik tradicije socializma. Ali je bila LDS sploh kdaj liberalna stranka?

Morda v nekem obdobju od leta 92 pa tam nekje do leta 95. Kar je bila posledica tega, da je imela takrat LDS v notranji strukturi še veliko ideoloških navezav na svojo svetlo zgodovino boja proti komunizmu s konca 80. let. Hkrati pa je to obdobje, ko Drnovšek še ni imel velike moči, ko je bil dovolj kooperativen, ko še ni bilo notranjega razcepa v stranki. LDS se je šele po blejskem združiteljskem kongresu dramatično spremenila. Struktura je s prihodom socialistov in demokratov postala SZDL-jevska in Drnovšek je to izkoristil. Povečal je moč centra, hkrati pa je odprl začetek notranjega razcepa med stranko in vodstvom.

Bili ste kandidat LDS za predsednika republike leta 96. Kako gledate danes na to izkušnjo? Ljubo Sirc, ki je bil kandidat LDS pred vami, je prepričan, da ga je stranka prevarala. Rezultati so bili v obeh primerih porazni in ves čas je bilo jasno, da LDS podpira kandidaturo Milana Kučana.

Sam sem si v letu 1992 prizadeval, da pridobimo Sirca kot tradicionalnega liberalca, ki prihaja iz Glasgowa iz Škotske in je član liberalne internacionale, zelo uglednega moža, ki je s svojo življenjsko zgodbo prinašal natančno to, kar je LDS potrebovala v iskanju svoje identitete. Na žalost je on najbrž preprosto verjel, da bo za sabo potegnil kup glasov in da to sploh ni noben problem. Stranka pa je zadevo v celoti vzela tako bolj mimogrede. Dejstvo je, da je bil Sirc pred volitvami fizično navzoč v Sloveniji samo 14 dni. Sam sem pozneje do njega čutil svojevrsten dolg, saj je bil Sirc globoko razočaran nad delom stranke in zelo obtožujoč tudi do mene, čeprav nisem imel s političnim projektom volitev nikakršne zveze. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sem se takrat odločil, da sprejmem ponudbo glede kandidature in ponovim njegovo usodo.

Takrat ste bili v javnosti vezani na zgodbo o igralništvu, ki je bila zaznamovana z afero HIT ...

Ko sem študiral v Kaliforniji, sem sodeloval v nekih projektih, ki so obravnavali igralništvo. Poznal sem razmere v Sloveniji in hkrati tip ameriškega igralništva ter ureditve igralništva v državi Nevada, zato sem skušal predlagati, da bi bilo to dobro ponoviti pri nas. Želel sem, da bi država prevzela pristop Nevade, ki poudarja korporativno organizacijo in lastništvo igralnic ter sistematičen nadzor države nad tem biznisom.

Afera Hit tej ideji ni ravno pomagala, kakor tudi ne vaši kandidaturi.

Afera je imela politično ozadje. Celotno zgodbo je gnal naprej Marjan Podobnik. Sam se nisem mešal v njihove lastniške in korporativne zgodbe. Vsekakor je bil to eden izmed negativnih momentov volilne kampanje, ki pa ni usodno vplival na končni rezultat ...

Šlo je vendarle za liberalen projekt, socialdemokrati in konzervativci igralništvu praviloma niso naklonjeni zaradi negativnih vplivov na družbo ...

Tako je. Šlo je za projekt, ki je bil nekakšen lakmus, ali smo sploh sposobni iti na neka področja, kjer bi orali ledino, v smislu neke kompleksne igralniške destinacije ali nekega področja biznisa, ki ni kopija kakšnih avstrijskih pristopov ali pa državnih projektov, ki jih je v Sloveniji polno. Problem Slovenije je, da ne znamo razmišljati, kako bi bili drugačni. Konkurenca pomeni, da si drugačen, da najdeš na svojem področju poslovno nišo in jo s svojimi sposobnostmi tržno izoblikuješ.

Kako ocenjujete igralniški projekt, ki je sedaj aktualen?

V okviru turistične strategije, ki sem jo soustvarjal pred nekaj leti, smo dali igralništvu zelo močan poudarek, tudi s približno takšnim igralniškim centrom, ki bi bil globalno evropsko usmerjen.

Kaj to pomeni?

Glede prometa mora tak igralniški center za sabo potegniti 500-600 milijonov dolarjev. To je slaba polovica trenutnega letnega prometa turizma v Sloveniji. Z igralništvom bi morali ob takem centru doseči turistični priliv, kot ga imamo danes v celoti. Tako bi dobili dvakratnik zdajšnjega prometa, ki ga imamo od turizma, torej okoli 2 milijardi dolarjev.

To se niti ne sliši tako veliko.

Seveda ne. V Sloveniji je dramatično to, da že ne preveč ambiciozni projekti, kot je recimo ta, pomenijo fantazmo, ki se je vsi bojimo. Preprosto nismo zreli za spremembe in velike zgodbe.

Veliko se govori o razvojnih programih. Igralništvo je glede tega ena redkih konkretnih zgodb. Ali ste razmišljali tudi o kakšnih drugih nišah?

Igralništva si v strategiji nismo izmislili. Postavil ga je Hit in temu smo samo sledili. Podobno smo imeli neki farmacevtski grozd, imamo Gorenje, podjetja bivše Iskre, imamo Mercator ... To so poslovni centri, ki so že s svojo kritično maso nosilci razvoja, in okoli njih bi pravzaprav morali začeli spletati razvojne mreže, da bi se ta podjetja z inovativnimi proizvodi, blagovnimi znamkami in neko tržno globalno usmerjenostjo povzpela in za sabo potegnila širši razvoj v regiji in v celotni državi. Ne moremo si izmišljevati tople vode. Izhajati moramo iz obstoječih razmer. Ustvarjati bi morali pogoje za razvoj velikih podjetniških jeder in podjetniških inkubatorjev za mala podjetja. Naša mesta nimajo nobenih idej, kako to zadevo pripraviti, kako privabljati investitorje, kako tržiti svoje lokacije. Vladajo jim nepremičninski lobiji, ki zaradi visokih cen nepremičnin zavirajo vstop kapitala. Tu imamo popolno razvojno blokado. Hkrati imamo univerze, na katerih sta napredovanje in akademski status povezana z objavljanjem zgolj teoretičnih člankov. To pomeni ločevanje univerze od razvojnih problemov družbe. Nimamo raziskovalnih skupin, ki bi bile tudi na univerzi potrjene skozi sodelovanje z gospodarstvom. Gospodarstvo nima jasnih predstav, katere inovacije uporabiti in kako se organizirati, da bi prišli do konkurenčnih proizvodov z visoko dodano vrednostjo. Imamo davčni sistem, ki je nestimulativen in izjemno zapleten ter popolnoma nefleksibilen s trgom dela, na katerem je izjemno težko in stroškovno drago zaposlovati ali odpuščati. Imamo izjemno zbirokratizirano okostenelo javno upravo, ki je podjetniško neprijazna in razvojno povsem nesposobna. Smo podjetniško in razvojno zaprta in neinovativna družba.

Reforma, strategija razvoja, je bila pripravljena že v času vlade LDS. Sedaj ima podporo vlade - Damijan jo frizira v detajlih - in predvsem podporo SDS. Ali mislite, da jo vlada lahko izpelje?

V okviru nastajanja te strategije v letu 2004 sem vodil gospodarsko skupino in večina mojih sodelavcev je danes v Damijanovi skupini. To so ljudje, s katerimi se dajo pripeljati prave stvari na pravo mesto. Sedaj je model slovenskega kapitalizma malo bolj razčiščen, bolj pomembno pa je to, da se prvič razmeroma jasno govori, da Slovenija potrebuje odprt razvojni koncept in radikalnejše celovite političnoekonomske spremembe. Imamo splošno strateško usmeritev, da potrebujemo partnerski model države, ki pa mora biti socialno racionalen, in da moramo imeti odprto globalizirano gospodarstvo, z ekonomsko liberalnim pristopom, poudarjanjem podjetništva in tržne konkurence namesto prevladujočih tranzicijskih kartelov. V tem modelu sta v ospredju gospodarska rast in konkurenčnost. Postavlja se seveda vprašanje, kako to uresničiti. Kot razvojni potencial vidim to, da imamo v Sloveniji sedaj večji konsenz, da potrebujemo radikalnejše političnoekonomske spremembe. Dobro je tudi to, da prihajamo prvič do nekega relativnega sistematičnega, celovitega in organiziranega pristopa k reformi. Vse skupaj morda spominja na administrativne zgodbe iz 80. let prejšnjega stoletja, ko so komunisti nekajkrat zagnali ogromno mašinerijo za reformo sistema. V 80. letih je bila političnoekonomska analiza popolnoma jasna. Komunisti so to počeli zato, ker so potrebovali reforme, da se nič ne bi spremenilo. Zdaj je seveda nekoliko drugače. Zdaj politična oblast reforme potrebuje, da bi se obdržala na oblasti, saj mora biti uspešna v razmeroma kratkem času. Težava je v tem, kakšno je razmerje med reformno skupino in oblastjo. Politična oblast je namreč naročila strokovno reformo, ne da bi pri tem jasno definirala, kakšni so njeni strateški cilji, razvojna vizija in poslanstvo sprememb. Nekakšna koalicijska pogodba to vsekakor ne more biti.

Glede političnih ciljev je videti, da so razlike velike. V reformni skupini vsekakor prevladujejo liberalci. Vprašanje je, ali sploh imajo na politični sceni svoj pendant. Za LDS smo v dvomih, da gre za pravo liberalno stranko, za SDS verjetno še bolj?

Po svoje je v tem hipu glede na to, da je vlada reformni skupini dala neki mandat, pravzaprav vseeno, kaj je politični credo reformne skupine in kdo se vključuje vanjo. Bolj pomembno bo, kako bo s tem v tistem hipu, ko bo konec septembra reforma idejno potrjena in v decembru ali januarju precizirana. Takrat bo treba izpeljati operacionalizacijo reforme, za katero bodo odgovorni vladni resorji, in veliko bo odvisno od sposobnosti ministrov ter njihovih političnih zavez in programskih usmeritev. Tu bo imel veliko odgovornost predsednik vlade. Odločiti bo moral, ali hoče takšno reformo, in jo, če se bo tako odločil, prevzeti na vladna pleča, se sam identificirati z njo ter hkrati organizirati operativno sposobne ekipe v posameznih resorjih, ki bi bile takšno reformo sposobne speljati.

Kateri so ključni deli reforme?

Reforma je v celoti seveda kompleksna, njeni stebri pa so gotovo podjetniška, davčna, socialna, pokojninska in zdravstvena reforma ter del, ki je vezan na šolstvo in javno upravo. Toda pravi problem reforme tiči drugje in vanj trčijo vsi reformatorji po svetu, od stroke do politikov. Ali je sploh mogoče s tovrstno reformno usmeritvijo priti do spremembe strukture sistema? Kriza slovenskega modela kapitalizma je namreč mnogo globlje strukturne narave. Gre za to, da ni mogoče zgolj s spreminjanjem parametrov upati, da se bo sistem spremenil. Sistem zahteva spremembe v strukturi, ne zgolj gospodarstva, ampak tudi v političnem, kulturnem podsistemu. Povedano z metaforo: mi lahko spreminjamo parametre ribnika, širino, brežino, količino in pretočnost vode, a vprašanja, kako bomo v ribniku prišli do dobrih rib, s tem ne bomo rešili. Mislim, da se pri nas pojem gradualizma kot počasnosti reform prehitro zamenjuje s problemom gradualizma kot evolucijskega spreminjanja znotraj sistema. Vprašanje je, kako vzpostaviti kompleksno političnoekonomsko razmerje za odprto družbo, za kulturo sprememb in inovativno družbo. Upanja, da so Slovenci homo ekonomikusi, ki se bodo zaradi davčnih parametrov začeli drugače obnašati, zaradi drugačnih socialnih transferov postali malo bolj samoodgovorni, so v bistvu nevarne reformne iluzije. Problem te reforme je, da se reformatorji premalo zavedajo, da je v ozadju sklop mnogo globljih strukturnih problemov slovenske družbe in da so pri tem najbolj pomembni že omenjeni mehki razvojni dejavniki.

Kar se trenutno dogaja v gospodarstvu, ni ravno v skladu s cilji reforme.

Vse, kar se trenutno dogaja, ji nasprotuje. Nimamo tendenc, da bi postali odprta inovativna družba, ampak smo še vedno zaprta, še vedno delujemo po načelu 3K in 3D. Ta vlada ni spremenila parametrov svoje predvolilne kulturne revolucije, s katero je prišla na oblast. Jo pa mora, če želimo vsi skupaj uspeti z želenimi in pričakovanimi reformami, za katere moramo razviti skupen razvojni konsenz. Imamo vodilnega moža v vladi, ki razmišlja zelo operativno, kar je prednost, hkrati pa v nasprotju z Drnovškom deluje zelo hierarhično, hoče imeti povsem jasno komandno linijo. Janša je v tem nekakšen anti-Drnovšek. Obenem pa z željo po hitrem političnem obvladovanju gospodarstva ponavlja stare napake, ki jih je počela LDS. LDS je spletala zelo kompleksne političnogospodarske mreže, s katerimi je obvladovala slovensko družbo, toda tega ne morete spremeniti na način, ki bo slaba kopija starih napak LDS. Tipičen primer je na primer zadnja intervencije na Mercatorjevi skupščini ...

... kako to komentirate?

Gre za vzorčni primer delovanja nove oblasti. O Jankoviću si lahko mislimo karkoli, a dejstvo je, da je doslej njegovo vodenje Mercatorja ena redkih pravih zgodb o uspehu. Imamo menedžersko skupino, poslovni sistem in nekega menedžerja, ki je paradigma poslovne uspešnosti. Če bi klonirali Jankovića in nekaj podobnih, bi bila to dobra poslovna niša za razvojni preboj Slovenije. Ker ni skrival določenih prijateljstev s Kučanom, je postal problematičen. Janković je že nekaj časa pripravljal zgodbo o dokapitalizaciji Mercatorja, toda LDS mu tega ni dopustila, ker ni bila na koncu sposobna dopustiti ničesar, kar bi vodilo do hitrejših sprememb in razvoja. Nova oblast je to dovolila, toda hkrati je ravnala povsem zgrešeno. Ne gre zgolj za dokazovanje moči pri zamenjavi nadzornega sveta, kar je bolj kazalec poslovne kulture novih uprav Kad in Sod. Med upravo in lastniki mora obstajati neko medsebojno zaupanje, ne pa nekakšne zakulisne igrice, kot da bi se igrali v otroškem peskovniku. Gre za popolno zmešnjavo glede dokapitalizacije, ki je lahko poslovno usodna za Mercator, in kar je še huje, vlada je s prodajo dobaviteljem povzročila svojevrsten lastniški incest, ki kaže na njeno popolno nerazumevanje konkurenčnega prava. Istrabenz in Laško kot dobavitelja in lastnika nikakor ne smeta vplivati na tržno politiko Mercatorja, zato bo najbrž gospod Plahutnik kot državni varuh konkurence postal novi neformalni član NS Mercatorja. Skratka popoln strokovni in politični škandal. Če bo SDS dejansko hotela iskati razvojno alternativo in postaviti okvire za ustvarjalno in odprto družbo, bi morala absolutno spoštovati pravna pravila, se osredotočiti na strokovne pristope in se dosledno izogibati uporabi arogance moči.

V Sloveniji obstaja nekaj imen, ki obvladujejo gospodarsko področje. V vseh velikih zgodbah se praktično pojavljajo ista imena.

Že nekaj let se izgrajujejo velike lastninske mreže in pogosto prihaja do zmedenega korporativnega inženiringa, spomnite se samo različnih holdingov, pa skušnjav o izgradnji raznih finančnih stebrov. Vendar je vse to v resnici težko zgraditi, ne le zgolj zaradi različnih interesnih blokad, ampak so za to potrebne sposobne menedžerske skupine in poslovni modeli, ki morajo omogočiti poslovni preboj. Pri nas pa smo dobili nov kapitalistični fevdalizem, z zaprtimi lastniškimi strukturami in menedžerskimi elitami, kjer prevladujeta kratkoročna finančna logika in predvsem obramba pred "turškimi vpadi" globalnega kapitalizma. To je razkroj tržnega gospodarstva. Solni cvet slovenskega menedžerstva je zbran predvsem v nekaj holdinških zvezah, ki postajajo nekakšne poslovne kneževine, poslovnimi konglomerati s povsem lokalnimi političnimi interesi.

Mislite na Istrabenz?

Zlasti na njega in poslovni sistem Laško. Ste morda pomislili, da temeljni poslovni prostor Istrabenza sovpada z rapalsko delitvijo Slovenije, da koncentracija kapitala in podjetij v Primorju povečuje politično in kulturno ranljivost tega prostora? Za povrh je vse to skoncentrirano v poslovnem sistemu, ki nima povsem jasne razvojne perspektive in je odprta delniška družba. To je s strateškega vidika na zelo problematičnem političnoekonomskem prostoru veliko tveganje.

Kaj pa Gantar, je on najmočnejši slovenski kapitalist?

Gantarjeva pozicija je drugačna in njegova pot simbolizira tranzicijsko finančno podjetništvo. Prišlo je njegovih pet minut in vedno je bolje od nekaterih drugih razumel povezanost politike in poslov, čeprav se tega navidezno izogiba. Ker je dober poslovni kombinatorik, se očitno umika iz prvih linij neposrednega nadzorovanja, da se bo lahko posvečal strateškim stvarem. Čeprav za zdaj finančno stebričenje še nima neke prave razvojne zgodbe, jo bo skupina okoli KD zagotovo spremenila v poslovno priložnost.

Eden od pogojev za izvedbo razvojne strategije je tudi privatizacija, ki se je v Sloveniji zgodila v zelo omejenem obsegu ...

Imeli smo dve fazi lastniške reforme. Že v prvo, ki pomeni zgolj lastninjenje podjetij, smo šli razmeroma pozno, drugi del je nastal v letih 2000-2004, ko so se začele lastniške konsolidacije in so nastala različna lastniška mreženja ter grupacije, ki so ustvarile sedanje kapitalske fevde. Na koncu imamo v rokah države še vedno polovico slovenskega gospodarstva in to je absolutno preveč. Zdaj bi morali začeti s tretjo fazo in pravo privatizacijo v nacionalnem smislu, v katerem bi se morala država umikati iz gospodarstva. To bi se lahko zgodilo v dveh fazah. Najprej bi spremenili vlogo Kada in Soda in nevtralizirali njuno politično vlogo kadrovanja, ki je sedaj enaka kot v obdobju LDS. Državne sklade je treba spremenili v depozitne sklade, jih postaviti na kapitalsko borzo in njuno upravljanje zaupati profesionalnim skupinam za upravljanje premoženja ali pa njihov portfelj preprosto spremeniti iz navadnih v prednostne delnice. Tehničnih rešitev je skratka veliko. V drugem delu pa bi bilo potem treba pripraviti privatizacijske modele za posamezne družbe, kjer je država večinski lastnik. Tu pa je privatizacija postopna in bo trajala vrsto let, podobno kot v razvitem delu EU.

Signal, da naj bi privatizirali samo četrtino Telekoma, ni ravno v skladu z liberalnim pristopom k privatizaciji ...

To je tipični problem kompromisarstva, kjer se reformatorji že začeli s političnim samoomejevanjem. Ker politični mandat strokovnim lobijem ni bil dovolj jasen, so se začeli samoomejevati, da bi sploh lahko karkoli napravili. Model 25 odstotkov + zlata delnica naj bi bil še vedno boljše kot nič. To je precej problematična rešitev.

25 + 1 je še manj kot tretjina v primeru NLB ...

NLB je sicer eden boljših primerov strokovno dobro pripravljenega privatizacijskega modela. Seveda lahko vidimo v njem tudi posledice ekonomsko nacionalistične evforije, ki so jo takrat zganjali vsi z leve in desne zaradi t. i. nacionalnih interesov. Sicer pa LDS oziroma prejšnje vlade nikoli niso jasno stale na stališču do odpiranja slovenskega trga za tuje investicije. Zgodba se je vedno v ozadju prikrivala s strahom Banke Slovenije, da bi prevelik pritok tujega kapitala povzročili težave z inflacijo in tečajem. Šlo pa je za to, da so se vsi bali spustiti v radikalnejše spremembe slovenskega gospodarstva. Sprememba, ki se je zgodila tudi pri pripravah za prevzem evra, je vendarle pokazala, kje so bile dotedanje zablode monetaristov, in sedaj ni več problemov z odpiranjem slovenskega gospodarstva. In če bi vprašali Damijana, ki je strokovno vezan na mednarodno ekonomijo, je tudi v reformni skupini absolutno zmagala opcija čimradikalnejšega odpiranja navzven. Predlog, ki kroži v javnosti glede Telekoma, ki so ga navrgli člani vladnega strateškega sveta, pa vendarle priča o njihovem kompromisarstvu.

Mnogi pravijo, da je v Sloveniji ekonomska situacija še najbolj odvisna od tega, kaj se dogaja v njeni okolici, da sama v zelo omejenem obsegu vpliva na svoj razvoj ...

To je dejstvo. Dileme velikih razvojnih konceptov imajo velike države v EU. Trenutno sta najbolj izpostavljeni Francija in Nemčija, ki sta živeli v iluziji, da narekujeta pravila igre. Slovenija poskuša posnemati države, ki so po velikosti veliko večje od nje, namesto da bi izkoristila priložnost majhnega, gibčnega in zlasti prilagodljivega subjekta v mednarodnih odnosih in subjekta, ki ima razvojne ideje in ve, kaj pravzaprav hoče. Slavni Piranski zaliv je značilen primer, kaj počnete, ko nimate pojma, kaj bi pravzaprav naredili, in kar počnete, zato delate narobe.

Tudi LDS je videti, kot da nima pojma, kaj bi naredila. Kdo je po vašem mnenju človek, ki to najbolj razume in bi lahko bil uspešen predsednik stranke? Kacin, Vajgl, Lahovnik, Gantar ...?

Mogoče je z notranjimi razmerami najmanj obremenjen bivši zunanji minister Vajgl. Gotovo je politično talentiran Lahovnik. Dobra rešitev bi bil Janez Potočnik. Bavčar je sicer zanikal, da bi imel te ambicije, vendar mislim, da bo še doživel politični come back, ko bo ocenil, da so politične delnice vrednejše od poslovnih. Toda to so ugibanja. Samo sprememba predsednika pa ne bo rešitev stranke. Pomembnejša bo notranja prenova in morda bomo kdaj v prihodnosti celo doživeli kakšno veliko koalicijo med LDS in SDS, če bomo do takrat preživeli vse te politične in ekonomske cunamije.