Jani Sever

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Družba

"Meni se je koalicija LDS-SDS vedno zdela mogoča in bi imela svoje prednosti. Takšna koalicija bi vsekakor imela več kadrovskega potenciala in več sposobnosti za vodenje države, imela pa bi najbrž tudi več težav, čeprav tudi sedanja vladna koalicija ne deluje brez njih." - Janez Drnovšek

Janez Drnovšek, predsednik RS

© Denis Sarkić

Ste bili za ali proti novemu zakonu o RTVS na referendumu? Ali je vprašanje preveč intimno?

To je res preveč intimno vprašanje. Sem pa odgovor zaupal Brodiju.

Kljub temu ste se dvakrat oglasili pred referendumom in je bilo vaše stališče pravzaprav dovolj jasno, čeprav ni bilo prav veliko komentarjev na vaše besede.

Povedal sem, da je mogoče vsak zakon izvajati tako ali drugače. Dobro ali slabo. Tudi ta novi zakon o radioteleviziji se lahko slabo izvaja, lahko pa se izvaja tako, da ne bo zaradi tega nobene škode, stvari se lahko celo izboljšajo.

Je res lahko novi zakon boljši za RTVS?

Možnost vedno obstaja. To je odvisno od ljudi.

Se vam ne zdi, da je pri zakonih bolj pomembno, da so vanje vgrajene formalne varovalke, kot pa da lahko le upamo na to, da bodo politiki dobri?

Res je, da je predreferendumska diskusija tekla predvsem o varovalkah, češ da jih je v prejšnjem zakonu več.

In kaj mislite vi, jih je bilo več ali manj?

Kolikor sam poznam oba zakona, je bilo varovalk v starem zakonu več. Ampak to še ne pomeni, da se bo novi zakon slabo izvajal. Pričakujem in tudi upam, da bo javna razprava, ki je potekala pred referendumom, pomenila dodatno varovalko, da bo razumljena tako, da se ta zakon enostavno ne sme slabo izvajati oziroma z njim manipulirati.

Ste pričakovali tako tesen rezultat?

Nisem se preveč obremenjeval s pričakovanjem, ker je bolj preprosto počakati na izid. Nad njim nisem presenečen.

Kje vidite razloge za tako jasno polarizacijo mnenj glede tega zakona?

Očitno je, da je v debati okoli zakona del politike poravnaval stare razlike in jih nekako prenašal v sedanjost, morda tudi v prihodnost. Zakon pa je postal zelo pomembno politično vprašanje, morda tudi zato ker je bil to prvi tak spopad po volitvah, v novih razmerah, med novo vlado in novo opozicijo.

Poleg tega je spopad potekal za medijsko področje, ki je za novo vlado posebnega pomena. Vlada rada govori o uravnoteževanju medijskega prostora. Kako vi vidite to sintagmo?

Očitno je, da to napovedovano uravnoteževenje pri marsikom vzbuja malo nezaupanja. Tudi zato so bile reakcije na novi zakon ostrejše. Tisto, kar si nekdo predstavlja kot uravnoteževanje medijskega prostora, je namreč lahko povsem nekaj drugega. Prav to lahko povzroči, da se ravnotežje izgubi. Tako da je v bistvu obstajala bojazen, da si predlagalci novega zakona nekoliko narobe razlagajo uravnoteženi medijski prostor. Verjetno je v tem največji problem te referendumske zgodbe, ne toliko v zakonu.

In kako vi vidite uravnoteženi medijski prostor?

Tako da imamo čim več neodvisnih in odgovornih novinarjev, ki razmišljajo s svojo glavo, ki si ne dajo vplivati ne s strani politike ne s strani kapitala. To seveda ni vedno lahko, ampak to je tisto, k čemur težimo.

Kako ocenjujete konkretno medijski prostor pri nas pred sprejetjem novega zakona o RTVS?

Sam mislim, da ni bil politično neuravnotežen, da ni bil, recimo, politično navijaški.

Majčkeno v korist LDS je bila tehtnica vendarle nagnjena, se vam ne zdi?

Ko sem bil predsednik LDS in predsednik vlade, se mi to ni zdelo ...

Tako kot se najbrž nobenemu predsedniku vlade ne zdi, da so mu mediji dovolj naklonjeni?

Tako je. Se mi pa zdi, da je bil politično medijski prostor sorazmerno uravnotežen in da si sedanja vlada morda dela preveč problemov z medijskimi reakcijami. Zdi se mi, da ni bila tako slabo sprejeta in da mediji niso bili proti njej apriori nastrojeni. Na začetku mandata so jo sprejeli povsem normalno.

Eden izmed urednikov Dela je prvi dan po referendumu napisal, da sedaj sledi Delo. Vtis je, da ima vlada glede uravnotežitve medijev še precej večje ambicije. Ne le, da bo zakon, ki je bil izglasovan na referendumu, uporabljala tako, da bi se strahovi uresničili, ampak da želi tudi osrednji dnevni časnik pripraviti do tega, da bi spremenil svojo uredniško politiko.

Težko bi to komentiral. Ne vem namreč, ali jo bo res spremenil in kako. Ali bo bolj kakovostna ali manj. Ali bo politično nevtralna ali ne. Vsekakor je to slednje tisto, za kar se zavzemam, in upam, da se tudi v primeru Dela strahovi ne bodo uresničili. Tisto, kar lahko poudarim in sem v svojih izjavah do sedaj poudaril, pa sta nujnost in potreba po kakovostnih in samostojnih medijih in novinarjih.

Novemu zakonu o RTVS so nekateri evropski strokovnjaki ostro nasprotovali, na drugi strani pa zagovornikov med strokovnjaki ni bilo. Kako vidite to evropskost zakona?

V to referendumsko retoriko se sam niti ne bi spuščal.

Je evropskost zakona o javni televiziji res samo referendumska retorika?

Govorim o retoriki. Kaj pomeni evropskost, si lahko vsak lahko razlaga po svoje.

Morda si gre njo razlagati tako, da imajo v Evropi zakoni varovalke in se zakonodajalci ne zanašajo na dobronamernost vlad?

Zaradi tega nas je tudi malo skrbelo. Kot civilno družbo.

Ste tudi vi civilna družba?

Seveda. Vsaj nevladna.

Delovanja vlade ne komentirate prav radi. Po slovenski ustavi ima predsednik republike bolj reprezentativno funkcijo. Jo vi tako razumete?

V bistvu da. Dejansko bi bilo neprimerno, če bi bil predsednik države nekakšen dežurni kritik vlade. To nalogo ima opozicija. Mislim tudi, da je prav, da predsednik v vsakdanjo politiko ne posega, razen če bi zašla v kakšne ekstreme, ki bi povzročali krizo v državi.

Odgovorom na vprašanje o Mercatorju ste se izognili, češ da je to preveč zapletena tema.

No, včasih si lahko privoščim tudi kakšen humoren odgovor.

Vlada sicer ob vsaki svoji napaki, ki se ji očita, ponavlja isti odgovor: še hujše stvari je počela tudi LDS ...

LDS je bila res grozna.

Se s tem strinjate?

V narekovajih seveda.

Ali nimate občutka, da ti očitki pravzaprav letijo na vas? Več kot desetletje ste vodili stranko in njene vladne koalicije.

Pravzaprav ne, sam se ne počutim posebej prizadetega. Če kdo misli, da kaj ni bilo prav, ima vso pravico misliti, da bi se dalo boljše. Že nekajkrat sem povedal, da ima vlada priložnost, da pokaže, da zna stvari narediti bolje, če misli, da se dajo bolje narediti. Naj torej manj govorijo o tem, kaj je bilo prej narobe, in pokažejo, kako se da to bolje narediti. Sam jim bom prvi ploskal, če bodo stvari naredili bolje, kot smo jih prej delali mi.

Kako lahko odgovorite na očitke, da je LDS s ščitenjem nacionalnega interesa v gospodarstvu, lobijev in zavlačevanjem s privatizacijo vzpostavila neko stanje državnega kapitalizma?

Malo počasneje smo privatizirali kot nekatere druge države, to je res in zaradi tega smo morda naredili kakšno napako manj. Vsak model ima svoje pluse in minuse. Morda je zaradi tega res ostalo nekoliko preveč države v gospodarstvu, ampak mi smo jo mislili hitreje eliminirati, vsaj od leta 2000 naprej. Zadnji mandat smo začeli z ambicijo, da je treba državo umakniti iz gospodarstva in pustiti drugim subjektom, da gospodarijo z boljšim motivom, kot ga ima običajno država.

Se vam zdi, da se je ta pospešek, o katerem govorite, zaustavil ob zamenjavi vlade, ko je predsednik vlade postal Anton Rop?

Mislim, da se je tempo vsekakor zmanjšal.

Kar pomeni, da Rop kot predsednik vlade in stranke po vašem mnenju ni sledil spreminjanju paradigme delovanja LDS, ki ste jo vi že začeli spreminjati?

Do neke mere, čeprav je bil Rop v drugačnem položaju. Privatizacij ni enostavno izvajati. Koliko je bilo na primer hrupa ob privatizaciji NLB. Predsednik vlade mora imeti močan položaj in avtoriteto, da takšne stvari izvaja, da ga razni lobiji ne zaustavijo. Verjetno je to težje nekomu, ki na novo prevzame vlado, in verjetno je tudi to vplivalo na tempo sprememb.

Se strinjate z oceno, da se je LDS potem, ko ste vi postali predsednik republike, premaknila na levo? Eden izmed dokazov naj bi bila davčna reforma, ki je vse skupaj zastavila še bolj progresivno.

Malo več je bilo retorike v to smer in nekako ni bilo več toliko prizadevanja, da bi se stranka profilirala kot sredinska. Vendar tudi nikoli prej LDS ni imela protisocialne politike. Ves čas je bilo pravzaprav bistvo v tem, da smo iskali optimalno razmerje med socialno državo in konkurenčnostjo. Torej, koliko sociale si lahko privoščiš zato, da ne potopiš gospodarstva, da gre lahko gospodarstvo dinamično naprej. V zadnjih letih mojih mandatov smo imeli sorazmerno veliko socialne države, toliko kot smo jo lahko največ prenesli ob sposobnosti našega gospodarstva.

Pred zadnjimi volitvami so bili ena od najbolj izpostavljenih tem izbrisani. Vprašanje je še vedno odprto, čeprav vlada obljublja, da naj bi rešitev predlagala do konca leta. Se vam zdi, da ste glede tega naredili vse, kar bi lahko za te ljudi, ki se jim je po mnenju ustavnega sodišča zgodila krivica? Tudi kot predsednik republike.

Težko bi karkoli naredil. Na potezi je vlada, ki mora predlagati rešitve, tako kot je obljubila. Seveda ima tudi odgovornost za to. Vlada in državni zbor. Glede preteklosti pa je težko ocenjevati, ali sem glede tega vprašanja naredil vse, kar bi lahko. Imeli smo različne ocene, kaj je pametno narediti, da se ta problem reši. Sam sem opozarjal na to, da bi bilo dobro najti sporazum, ki bi v takratni opoziciji zmanjšal strasti, ki so se razvile, in bi omogočil rešitev tega vprašanja. Morda ne v najširši, optimalni obliki, ampak v meri, ki jo naša politika in naša javnost lahko preneseta. Hkrati pa bi bilo seveda treba skušati vplivati tudi na to, da bi več prenesla.

Je etično deliti človekove pravice glede na to, koliko jih preneseta politika in javnost?

Odgovoril vam bom z drugim vprašanjem: komu pomaga ekstremno zaostrovanje tega vprašanja? Komu pomaga iskanje maksimalnih rešitev, če potem ostaneš brez vsega, ker se javnost tako zelo zrevoltira? Opozicija je s tem dobila v roke zelo močno orodje. Nominalna prizadevanja za rešitev tega vprašanja človekovih pravic pa niso prinesla ničesar. Tisto, kar sem želel, je, da so problemi rešeni. Ne pa, da tekmujemo, kdo od nas je bolj čistunski zagovornik izbrisanih ali človekovih pravic.

Mislite, da je šlo za to?

Šlo je za rešitev, ki je še sedaj ni.

Mislim za čistunskost?

Marsikdo se je zadovoljil s tem, da je ozmerjal druge, da niso za človekove pravice.

Se vam ne zdi, da gre preprosto za to, da je bila več kot 18.000 ljudem kolektivno odvzeta neka pravica, ki jim jo sedaj skušajo vračati individualno? Da razumeš, da s tem nekaj ni v redu, ni treba biti ravno vrhunski pravnik.

Seveda gre za to. Ampak gre tudi za rešitev, ne za tekmovanje v tem, kdo je proti človekovim pravicam in kdo za. To delitve in napetosti še povečuje. Na koncu je to povzročilo še večji odpor javnosti, referendum in to, da je vladajoča koalicija izgubila volitve.

Kaj je po vašem mnenju razlog za tako vztrajni odpor javnosti do poprave krivic izbrisanim?

V javni debati argumenti niso bili dobro predstavljeni. Zagovorniki izbrisanih so stvari postavili preveč ekstremno. Brez občutka za javnost. Niso bili ravno spretni, niso upoštevali realnega stanja. Če iščeš rešitev, moraš upoštevati realnost, ne pa živeti v nekem drugem svetu, ki ga tukaj ni. Ta svet je tukaj in moramo z njim komunicirati, na razumljiv način. Tega ni bilo in takratna opozicija je znala to velikokrat tudi demagoško izkoristiti. Ljudje niso imeli občutka, da velike krivice še obstajajo. Da so bile v preteklosti storjene napake, ki so v glavnem že popravljene. Da je bil zdaj problem preveč napihnjen.

Vi ste pravzaprav avtor rešitve, ki jo sedaj ponuja vlada, nekakšnega ustavnega zakona, s katerim bi obšli odločitev ustavnega sodišča?

Ne, nisem avtor. Takrat se je pač govorilo o različnih rešitvah in sam sem iskal neki najmanjši skupni imenovalec med sprtimi stranmi. Tudi meni bi se bilo veliko lažje postaviti na čistunsko pozicijo, dobiti nekaj aplavza in reči, da sem svoje opravil. Odločil sem se, da ne bom ravnal na ta način. Takrat sem prekinil svojo prakso nevmešavanja v dnevno politiko. Srečal sem se z opozicijo in z vladno stranjo ter s pravnimi strokovnjaki, ker sem predvideval, da bo prišlo do eskalacije, do kakršne je pozneje prišlo.

Ena najbolj izpostavljenih predvolilnih retorik je govorila o transparentnosti, korupciji, klientelizmu ... Se vam zdi, da se glede tega stanje, po skoraj letu druge vlade, popravlja?

Ne vem, ali se popravlja ali ne, počakati bo treba na na kakšno poročilo o tem. Mislim pa, da prej na tem področju nismo bili nikoli ekstremno slabi. Marsikje drugje v svetu je precej slabše. Seveda pa so glede tega skušnjave vedno prisotne in vedno je treba biti na to pozoren.

V Sloveniji je politika zelo prepletena z gospodarstvom. Ali obstaja upanje, da se bo politika vsaj nekoliko manj vezala na gospodarstvo, kot se je doslej? Ali pa opažate znake, da so trendi ravno obratni?

Upam, da bo vlada izpolnila tisto, kar je sama napovedala, se pravi, da se bo umikala iz gospodarstva. Da je preveč države v gospodarstvu, se načeloma strinjamo bolj ali manj vsi. Sam upoštevam, da je ta vladajoča koalicija prišla na oblast po nekem daljšem obdobju v opoziciji in da zato morda potrebuje nekaj časa, da obvlada vse instrumente in začne učinkovito razreševati nekatera precej težka in zapletena vprašanja, ki jih vlade velikokrat tudi po daljšem obdobju ne rešijo.

Katera privatizacijska vprašanja bi izpostavili kot najtežja?

Privatizacija je vedno zapletena in pri nas privatizacija kakega javnega podjetja vedno pomeni tudi politični problem, konflikt interesov. V Sloveniji je to verjetno še bolj izrazito, ker smo majhni, ker je vse bolj naše, ker nam je vse bolj blizu. Pa tudi po svetu se marsikatera vlada v takšnih situacijah odloči, da je oportuno z vročim kostanjem še malo počakati.

O Mercatorju, ki je prvi tak podvig sedanje vlade, niste želeli govoriti. Pa vendar, ali ni res, da pri poslu bode v oči dejstvo, da ni bil transparenten, če pozabimo ostalo?

Transparentnost je že nujna pri takih zadevah, če drugega ne, da se očitki že naprej zavrnejo. In jasno je, da je treba biti pri vsakem politično vročem vprašanju še toliko bolj pozoren na vse korake in na to, da se zadeva prepričljivo predstavi javnosti.

Poznavalci sprememb v gospodarstvu pravijo, da se v bistvu trenutno v Sloveniji dogaja nekakšen prevzem LDS-ove gospodarske mreže s strani nove vlade ...

Nikoli nisem bil zagovornik tako imenovane LDS-ove mreže. Vedno sem deloval proti vsakemu lobiju ali vsaki taki interesni povezavi. Tudi če bi takšna mreža obstajala, ne vidim nobenega razloga, da bi jo kdo zagovarjal, seveda pa ni tudi nobenega razloga, da bi kdo vzpostavil namesto te neko drugo tovrstno mrežo ali povezavo.

V svetu se o liberalizmu zadnja leta vedno več razpravlja. Do kod in kako naj se odpirajo trgi, kaj je s socialo, kaj s progresivnostjo davkov? Se vam zdi, da bo Janševa vlada bolj liberalna, kot so bile vaše, kljub temu da jih je vodila LDS?

Zlasti v zadnjem obdobju sem sam skušal usmeriti pozornost v večjo deregulacijo gospodarstva, v poenostavljanje postopkov in predpisov, v zmanjševanje vpliva birokracije ter politike na gospodarstvo in javno življenje, v to, kako spodbuditi zasebno pobudo in jo podpreti z državnimi sredstvi. Ta vlada ima priložnost, da gre v to smer. Mi smo to začeli, nismo pa dokončali. Nismo prišli dovolj daleč. Na začetku so bile pač drugačne prioritete, treba je bilo vzpostaviti državo, sedaj bi morala biti na vrsti bolj fina obdelava. To je pred nami in mislim, da Slovenci želimo tovrstno državo.

Del državljank in državljanov je gotovo bolj socialdemokratsko usmerjen.

Seveda, to je normalno, saj navsezadnje izhajamo iz sistema, ki ga še nismo povsem pozabili. Solidarnost je ljudem blizu. Dala jim je neko varnost.

No, najbrž ne gre samo za dediščino socializma. Socialdemokrati so v Evropi bolj uspešni od liberalcev. Na Norveškem so pravkar premočno zmagali na volitvah...

Imena pravzaprav niso važna, ali temu rečemo socialdemokrati ali liberalci. Skandinavske države pa sam dajem največkrat za zgled tistemu, čemur naj bi sledili.

Ampak gre vendarle za neko precej drugo smer od tiste, o kateri ste govorili. Na Norveškem je zmago prinesla obljuba o socialni pomoči, bolj progresivnih davkih ...

Norveška je specifična. Oni imajo preveč denarja zaradi nafte in glavna debata pri njih je, kako ta denar porabiti, ali ga hraniti za prihodnost ali ga potrošiti. Potrošiš pa ga lahko za takšne ali drugačne socialne zadeve. Skandinavci so nam lahko za zgled zato, ker imajo učinkovito gospodarstvo, ker jim je uspelo doseči neko inovativnost, izkoristiti potenciale ljudi, in zaradi tega, ker zato lahko ohranjajo sorazmerno visoko raven socialne države. Vsak si želi socialne države in solidarnosti. Vprašanje pa je, kako priti do nje. S kvazi državnim gospodarstvom to ne gre.

Kljub temu da ste predsednik republike, ali ste še vedno liberalni demokrat?

Moja knjižica je ... zamrznjena.

Nisem mislil, ali ste član stranke, ampak ali ste liberalni demokrat in kaj bi vam to pomenilo?

O tem lahko sodite sami. Povem tisto, kar mislim, da je prav. Ali je to bolj liberalnodemokratsko ali socialdemokratsko, o tem pa naj presodijo drugi.

Stranka, katere predsednik ste dolgo bili, je v krizi tudi zaradi dileme, kam se obrniti, ali biti bolj "prava" evropska liberalna stranka ali biti bolj liberalnodemokratska stranka z nekimi socialnimi notami. Kaj je vam osebno bliže?

Meni bi bila blizu stranka, ki bi zagovarjala človekovo individualno iniciativo, če rečem podjetnost, in čim manj regulacije, ob tem pa toliko sociale, kolikor je možno. Obstajati mora neka socialna mreža, ki skrbi za tiste, ki so deprivilegirani, ki si ne morejo sami zagotoviti normalnega življenja. Mislim, da mora biti to cilj vsake dostojne družbe, vsake dostojne države. Ampak da to dosežemo, moramo biti dovolj gospodarsko učinkoviti, kajti ta svet ni samopostrežna miza, kjer bi si vzeli, kar bi hoteli, ampak si moramo vse zelo trdo izboriti.

Tako dolgo ste bili predsednik vlade in predsednik LDS, da vas mnogi krivijo za stanje v tej stranki danes ...

Vsekakor sem kriv za to, da je bila takrat tako uspešna. S tega vidika sem kriv.

Se vam zdi, da bi bila v tem mandatu vladna koalicija LDS-SDS nekaj utopičnega, smiselnega ali celo naravnega? Je sploh mogoča v tem političnem prostoru?

Če gledam z vidika koalicijskega politika, kakršen sem bil, se mi ne zdi nemogoča. Meni se je vedno zdela mogoča in bi imela svoje prednosti. Vedeti moramo, da tako v politiki kot v gospodarstvu nikoli ni rešitev, ki imajo samo pluse ali samo minuse. Takšna koalicija bi vsekakor imela več kadrovskega potenciala in več sposobnosti za vodenje države, imela pa bi najbrž tudi več težav, čeprav tudi sedanja vladna koalicija ne deluje brez njih. Z velikimi koalicijami je vedno tako, da mora v njih prihajati do nekih kompromisov, o katerih se je treba pogajati, to je precej naporno, mučno delo in vedno tudi ne najbolj učinkovito. Kljub vsemu pa je to ena izmed boljših možnosti, ker mislim, da bi takšna koalicija premogla precej državotvornosti ter politične moči. Če bi se ji uspelo dogovoriti za preboje v gospodarstvu in drugod, kjer bi bilo potrebno, bi jih lahko speljala.

Lažje kot sedanja koalicija?

Najbrž lažje. Seveda ni nobenega jamstva za to, da bi se jim uspelo dogovoriti, ampak če bi se, bi lahko bolj učinkovito speljala dogovorjeno, ker bi imela kar široko podporo javnosti. Meni se to ne zdi nemogoča opcija.

Eden prvih, eden izpostavljenih liberalnih demokratov, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, je že sklenil takšno koalicijo in mu gre kar dobro. Skupaj z njim ste nastopili na zasedanju generalne skupščine OZN, vendar so bili vajini poudarki precej različni. Vaš govor je bil precej pesimističen, govorili pa ste tudi o tem, da se vojna proti terorju ne da dobiti samo s puškami, govorili o globalnih razmerjih, o pravičnosti, minister pa je bil precej enodimenzionalen ...

Primerjave ne bi delal. Sam sem opozoril na, ne samo po mojem mnenju, vedno večja neravnotežja v svetu, kar se tiče porazdelitve bogastva, in na klimatske spremembe. Svet ne gre ravno v smeri večje uravnoteženosti, ampak prej nasprotno, v smeri večanja napetosti in ekstremov. Trendi ne dajejo prav nobenega jamstva, da se bo to umirilo in uravnotežilo in pripeljalo na neko smiselno pot. Terorizem je pač eden izmed izrazov takšnega stanja v svetu. Proti terorizmu se ne moremo boriti samo z oboroženimi sredstvi, s policijo in vojsko, ampak je treba razreševati temeljne probleme v svetu. Konkretnega terorista morda ne motivira revščina v Afriki, ampak vse okolje, iz katerega izhaja. Ves kontekst tega okolja pa pravzaprav temelji na tem, da v njem svet doživljajo kot popolnoma krivičen, in to potem vodi ljudi do takšnih skrajnih dejanj, ki seveda niso utemeljena, ker mislim, da nobeno nasilno reševanje problemov ni utemeljeno. Očitno je torej, da problemi so in da jih nihče pravzaprav zares ne rešuje. Predvsem ne najbolj razviti. To je osnovno sporočilo. Predvsem razvite države naredijo daleč premalo. Posebej najbolj razvita država bi lahko veliko naredila, če bi k temu pristopila.

Če bi del denarja, ki ga namenja za vojsko, namenila za druge stvari?

Tako je, za reševanje revščine, za izboljševanje zdravstvenih razmer. Podoba ZDA in drugih najrazvitejših držav bi se v tem primeru v svetu neskončno popravila in prepričan sem, da bi se tudi kakovost odnosov v svetu spremenila, saj bi se spremenil kontekst, iz katerega motivacije črpajo teroristi. Tudi predsednik Bush je tokrat v OZN govoril o širšem kontekstu, tudi o revščini, torej ne samo o oboroženem spopadu s teroristi. Tudi ameriška retorika se je glede tega začela spreminjati.

Kaj pa Evropa?

Seveda bi tudi EU lahko naredila bistveno več. Recimo kmetijska politika, ki dejansko uničuje nerazvite. Največ denarja dobijo najbogatejši kmetje v EU, zato da masovno proizvajajo presežke hrane. Se pravi, da jih EU subvencionira, jim daje denar zato, da lahko bistveno pod ceno prodajajo na svetovnih trgih in s tem uničujejo kmete v Afriki in državah v razvoju.

Za slovensko zunanjo politiko je še vedno videti, kot da je zanjo prvo vprašanje Hrvaška. Ob tem, ko se počasi končuje predsednikovanje OVSE-ju, svetovne evropske dileme ostajajo precej bolj v ozadju kot meja v Piranskem zalivu?

Morda res, pa saj isto velja tudi za medije, ki temu posvečajo veliko večjo pozornost. Karkoli se bo zgodilo v zvezi s Hrvaško, vsaka malenkost, čeprav se je že stokrat zgodila, bo deležna veliko več pozornosti kot na primer problemi svetovne revščine. Glede tega tudi sam dobim več vprašanj kot glede katerokoli druge teme.

Občutek je, da se je slovenska uradna politika odpovedala dogovoru med vami in takratnim premierom Račanom ter pristala na neko nenačelno politiko vezave naše podpore približevanju Hrvaške v EU na pogajanja o meji, ne pa na tiste parametre, o katerih se je evropska komisija dogovorila in veljajo za ključna pri pristopnih pogajanjih ...

Mislim, da se slovenska politika ni odpovedala mojemu sporazumu z Račanom, ampak so se očitno odločili, da ga ne bodo tako izpostavljali. Kar pa zadeva nova pogajanja, teh najbrž ne začnejo, ker se zavedajo, da bi težko prišli do kakšne boljše rešitve, kot je ta sporazum. Ne za Slovenijo, ker je že ta sporazum za Hrvaško preveč, ne za Hrvaško, saj Slovenija na manj ne bi mogla pristati. V takšnem kontekstu je seveda razumljiva politika vlade, ki pač umirja razmere. Zdi se mi prav, da tega vprašanja ne vežemo na hrvaško članstvo v EU. Mislim, da to ni dobro, takšne stvari potem še bolj poslabšajo odnose in dvomim, da so produktivne. Sam nikoli nisem izključeval arbitraže, ki je v takšni situaciji morda najboljša rešitev.

Kaj pa hrvaško sodelovanje s Haagom? V Sloveniji je to videti, kot da to ni problem ...

Hrvaška mora izpolniti pogoje, a mi tega ne potenciramo, tako kot tudi ne neke druge, predvsem sosednje države, ki se pač ne želijo izpostavljati. Ne bi rekel, da gre za nenačelno politiko vlade, ampak naših odnosov preprosto ne želimo obremenjevati še s tem vprašanjem, ker zaradi tega Hrvaška ne bi nič drugače delovala, kvečjemu slabše. In če bi mi izpostavljali Haag, bi se to mešalo z ostalim kontekstom naših medsebojnih odnosov, tako da se mi zdi razumljivo, da naša vlada tega ne izpostavlja.

Skratka, prvo vodilo so dobri sosedski odnosi. Zakaj potem razglašanje epikontinentalnega pasu nekje pri Vrsarju, ki je hrvaško javnost zelo zdražilo? Ali ni to poteza v neko nasprotno smer?

Seveda, to so realnosti, ki se dogajajo. Tudi našo javnost je razburilo, ko je Hrvaška razglasila svoj pas; in ko je prišlo do pogovorov med Italijo in Hrvaško, je naša vlada ocenila, da mora zaščititi svoje interese in tudi sama razglasiti ta pas, tako da smo vse tri države pač na tem, da se bo na koncu tudi treba dogovoriti in najti neko rešitev. Gre za odgovor na enostransko potezo.

Tako, da na koncu vsi postopamo enostransko?

Vsaka država je pač izkoristila svoje možnosti. To bodo pač potem tudi elementi za dogovor o arbitraži.

Zdi se, kot da se je Slovenija z vstopom v EU oddaljila od jugovzhodne Evrope. Pred leti je bila skoraj mantra, da je ta regija za Slovenijo osrednjega pomena, za gospodarstvo, za politični vpliv, za svetovanje velikim silam, ki jih je to področje zanimalo. Videti je skoraj, kot da je to neka preteklost. Ali prihaja na tem področju do strateškega obrata?

Ne da bi vedel. Tudi ne bi bilo prav, če bi prišlo. Mi smo locirani tukaj, kjer smo, smo sosedje te regije in smo zainteresirani za to, da je ta regija tudi čim bolj stabilna, prosperitetna. Mi bomo imeli korist od tega, pa tudi sicer je posebna vloga Slovenije, zaradi našega geografskega položaja in zgodovinskih izkušenj, še vedno aktualna, tudi mednarodna skupnost je še vedno za to zainteresirana. To bi morali znati čim bolje izkoristiti v korist te regije in v svojo korist. Morda se zdi, da smo jugovzhodno Evropo malce zanemarili, zaradi predsedovanja OVSE-ju, kjer se je treba ukvarjati z vsemi drugimi vprašanji, tako da je naša zunanja politika sedaj videti drugače. Vendar sem prepričan, da je naš dolgoročni interes v tej regiji. Treba je zagotoviti perspektivo te regije. In za zdaj je evropska perspektiva edina perspektiva, ki sploh je na voljo. In je v interesu vseh. Slovenija torej mora delati v tej smeri, biti še naprej tudi nekakšen sponzor jugovzhodne Evrope v okviru Evropske unije, biti zagovornik njenih interesov. Na to ne smemo pozabiti, saj so za to zainteresirane še nekatere druge, tudi Avstrija in Madžarska, regiji sta sorazmerno blizu, čeprav se mi zdi, da imamo mi še nekaj več razlogov.

Ste že razmišljali o svoji kandidaturi za položaj predsednika republike na volitvah 2007?

Ne, nisem. Sploh ne razmišljam tako daleč.

V Franciji, kjer bodo predsedniške volitve prav tako leta 2007, je kampanja tako rekoč v polnem teku. Znani so kandidati ...

Sploh jih ne razumem. Sam ne vem, kaj bo leta 2007.

Ali nimate političnih ambicij po tem letu?

Političnih ambicij sploh nimam. Kakšne pa bi še lahko imel? Bomo videli, kakšna bo situacija. Precej dolgo sem že na funkcijah.

Očitno ste dovolj uspešni ...

Drugače bi že šel ali pa bi me odslovili. Hočem reči, da je mogoče živeti tudi brez funkcije. Enkrat bo treba živeti brez njih. In včasih si tega kar želim. Kakšna pa bo splošna atmosfera in kakšni bodo moji občutki čez dve leti ter kako bodo ljudje doživljali stvarnost, pa bomo videli takrat. Ne zdi se mi pa tako življenjsko pomembno, da bi moral kandidirati, da bi se moral na to pripravljati že sedaj.

Morda je mogoče kot namig na to, da pripravljate kandidaturo, razumeti vaše zadnje čase pogoste poti po vsej Sloveniji. Po državi potujete, skoraj v stilu te vlade, ki ves čas obiskuje strateške točke na terenu ...

Saj so prej vsi govorili, da premalo hodim naokrog.

Prav ta sprememba da misliti, da nekaj stoji za njo.

Volitve zagotovo ne.

Kaj potem?

Začutil sem, da je morda čas za to, da malo povečam svojo navzočnost. Prej se mi to ni zdelo tako pomembno oziroma ne v takšni meri, zato sem se bolj omejil na formalne protokolarne, diplomatske in druge politične dogodke, ki jih mora predsednik države opravljati. Zdaj pa se mi je zazdelo, težko bi racionalno razložil ta občutek, da bi bilo treba iti več med ljudi, obiskati kraje, tudi bolj odmaknjene. Da predsednik vsaj enkrat pride v vsak kraj ali predel Slovenije.