"Bojim se, da se bodo vse te napovedane zasebne univerze ukvarjale samo s tistimi področji, ki bodo zanje tržno zanimiva. Vendar mora biti visoko šolstvo osnova vsega, kar se dogaja v tej družbi. Mora biti dostopno vsem posameznikom in mora ponujati vse možnosti." - dr. Andreja Kocijančič

So se ljudje, ki so sestavili koncept ekonomsko-socialnih reform, znotraj katerih je ukrep, namenjen spremembam visokega šolstva, kaj posvetovali z vami?

Ne.

Ni bilo nobenih stikov, nihče ni prišel na pogovor, si ogledal vaše raziskave, načrte?

Ne, niti po telefonu niti po elektronski pošti, nikjer. Prvič smo se z vsebino predlaganih reform seznanili, ko so bile objavljene na internetu. Potem smo se razmeroma hitro organizirali. Zbral se je senat Univerze v Ljubljani in podal skupen komentar reformnih ukrepov. Mnenje senata je bilo, da je reformni ukrep številka 26 nedorečen. Da so v njem elementi, ki jih je mogoče natančneje razdelati in dopolniti, vendar bi za to potrebovali več časa in predvsem temeljitega pogovora. Vendar se tisti, ki so pisali ta, po dolžini besedila res skromen ukrep, v problematiko visokega šolstva verjetno niso preveč poglobili. V ukrepu so recimo naštete nekatere stvari, ki niso povsem točne. Takšna je recimo zahteva po odpravi nostrifikacije diplom, čeprav je bila ta že odpravljena, ali po uvedbi kreditnega sistema, kar v naši državi izvajamo že nekaj časa. A "spodrsljaji" niso najpomembnejši. Univerzo je najbolj zmotila dikcija ustanavljanja zasebnih univerz, termin, ki nikjer ni točno opredeljen. Univerza se ne more strinjati s stvarmi, ki so meglene ali pavšalne. Tako ne vemo, ali je zasebna univerza institucija, ki jo nekdo ustanovi s svojimi sredstvi in jo potem z zasebnimi sredstvi tudi vzdržuje, ali pa je to samo neka predelava že sedaj delujočih zasebnih zavodov, ki naj bi jih država potem financirala iz javnih sredstev.

Kakšen je vaš pogled na razmerje med zasebnimi in javnimi visokošolskimi institucijami? V predlogu je recimo zapisano, naj bi bilo financiranje javnih in zasebnih zavodov izenačeno.

Ravno tega ne razumem. Zame je zasebna institucija tista, ki se financira pretežno iz zasebnih virov, tako kot na primer v ZDA. Morda je analogijo njihovih predlogov mogoče poiskati v zdravstvu. Če gre zdravnik med zasebnike, zaprosi za koncesijo in zdravstveno prakso nadaljuje kot zasebnik. Po koncesiji njegovo delo financira država, zdravnik se samo obveže, katere storitve bo opravljal. Če imajo predlagatelji v mislih takšen princip, se mi postavlja sto, ne le eno vprašanje. Predvsem vprašanje kakovosti pouka. Ne vem tudi, kako si reformisti predstavljajo nadzor nad kakovostjo v zelo izoliranih zasebnih ustanovah. Celo v ZDA, kjer je približno dve tretjini univerz zasebnih, so te enako nadzorovane kot javne, nadzoruje jih neodvisna nacionalna agencija za preverjanje kakovosti visokega šolstva.

Nekaj izkušenj imamo s sedanjimi zasebnimi visokošolskimi zavodi.

To so zasebne fakultete, ne pa zasebne univerze. Med njimi je velika razlika. Lahko se namreč zgodi, da bodo zasebniki na zasebnih univerzah v učnem procesu predstavljali zgolj tiste programe, ki so privlačni. Vendar je treba v visokem šolstvu skrbeti, da je izobraževanje pokrito v celoti, živeti morajo tudi smeri, tisti deli pouka, ki niso tržno zanimivi, a jih mora Slovenija vseeno gojiti. Sicer bomo preprosto osiromašili naše izobraževanje in izbrisali slovensko identiteto.

Eden izmed reformatorjev, Janez Šuštaršič, je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo rekel, da bi se morale humanistične fakultete, ki neposredno ne sodelujejo z gospodarstvom, bolj potruditi z utemeljevanjem svojega pomena. To zveni kot grožnja.

Morda so nepotrebne za trg, a so potrebne za Slovenijo, njeno identiteto in predstavljanje te drugim nacijam. Brez njih ni naše države. Za univerzo so pomembne tudi umetniške akademije, humanistika, pa čeprav tržno niso tako zanimive. V tem trenutku je v Sloveniji na ekonomski fakulteti zelo veliko študentov. Študij ekonomije je tako zelo privlačen, ker se študentom zdi, da bodo tisti, ki to študirajo, nazadnje dobili zelo dobre službe ...

... podobno je z nekaterimi študiji na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Na smer Mednarodni odnosi se praviloma vpisujejo zelo dobri dijaki, verjetno zato, ker mislijo, da bodo nekoč delovali v mednarodnih institucijah in na veleposlaništvih.

Morda res tako mislijo, čeprav je kasneje njihova zaposljivost vprašljiva. In bojim se, da se bodo vse te napovedane zasebne univerze ukvarjale samo s tistimi področji, ki bodo zanje tržno zanimiva. Vendar mora biti visoko šolstvo osnova vsega, kar se dogaja v tej družbi. Mora biti dostopno vsem posameznikom in mora ponujati vse možnosti.

Bi se vam zdelo sporno, če bi profesor dopoldne učil na javnem zavodu, popoldne pa na zasebni instituciji?

Namigujete na možnost konkurenčne prepovedi, ki bi jo lahko uveljavljali javni zavodi. A trenutno ni tako preprosto, tega prehajanja je več tudi med javnimi zavodi. Obstajajo profesorji, ki učijo v Ljubljani, Mariboru, na Primorskem, v Celju in še kje, ker država tem središčem ni zagotovila dovolj sredstev za redno zaposlitev lastnih učiteljev. A če bo res izpeljana prava bolonjska prenova, bo tega vedno manj. Potem bo profesor ostajal na matični univerzi, k njemu pa bodo prihajali študentje, tudi z drugih fakultet ali univerz, ki bodo potrebovali njegovo znanje. Gre torej za mobilnost študentov k dobrim profesorjem in ne seljenje profesorjev naokoli.

Na ljubljansko univerzo se lepijo očitki, da vsi profesorji niso zainteresirani za posredovanje svojega znanja, da so nekateri slabi, pa čeprav so potem na zasebnih univerzah bolj motivirani za delo. Kako boste s položaja rektorice izboljšali kakovost študija, se pregrizli skozi "profesorske vrtičke", dvignili ...

... pripadnost? Vsega tega ni mogoče narediti čez noč, a vse omenjene stvari se mi zdijo zelo pomembne. Najmanj se doseže s prepovedjo, veliko več pa z motivacijo, dvigom kakovosti in predvsem z nadzorom nad kakovostjo. In če kaj zamerim ljudem, ki krojijo slovensko politiko, jim to, da še vedno nimamo agencije za nadzor nad kakovostjo visokošolskega študija.

Tudi reformisti je ne omenjajo.

Ukrep številka 26 iz prve različice predloga reform je bil pomanjkljiv, sedanji popravljeni 28. ukrep pa bolj poudarja tudi ocenjevanje. A žal je še vedno pomanjkljiv, saj spet očitno spregleduje že uzakonjeno zahtevo, kdo in kako naj bi naše visoko šolstvo ocenjeval. Torej je težava že v tem, da niti dosedanje zakonodaje ne izvajamo. V zadnjem rangiranju najboljših svetovnih univerz, ki ga je objavil angleški Times Higher Education Supplement, nas sploh niso ocenjevali, pa četudi smo se v izbor prijavili. Verjetno zato, ker nimamo agencije za nadzor nad kakovostjo študija. Pomemben del tega ocenjevanja so namreč mnenja agencij. Zato nismo znotraj evropske mreže ENQA, to je Evropske asociacije za nadzor nad kakovostjo študija. Po sedaj veljavnem zakonu o šolstvu je skrajni rok, da država ustanovi nacionalno agencijo, konec letošnjega leta. Na to temo bomo prihodnji teden sklicali rektorsko konferenco in bomo državo še enkrat pozvali, naj uresniči obljubljeno. Po zakonu bi morala država to agencijo ustanoviti do konca leta. Zaradi države postajamo neenakopravni, samo Portugalska in Slovenija sta v EU še brez agencije!

Po vašem torej avtorji ukrepa 28 izhajajo iz napačnega, posplošenega mnenja: ker so slovenske univerze slabe, jih moramo reformirati?

Če koga obtožiš, da je slab, mu moraš dokazati, v čem je slab. Če gledamo po kakovosti diplomantov, to ne drži. Naši diplomanti so dobri diplomanti. Lahko dobijo službo v Sloveniji in drugod po svetu. Še nisem slišala relevantnih argumentov za to, da so tisti, ki končajo kako ljubljansko fakulteto, brez znanja. Navsezadnje so naši ministri prišli s te univerze, tu so se izobraževali tudi reformatorji. Kako je lahko potem ljubljanska univerza slaba? Na podlagi lestvic, kjer nas ne ocenjujejo? Če država ne bo ustanovila omenjene agencije, bomo za evalvacijo prosili kako drugo mrežo. Iz kake druge države. Eden od ključnih problemov slovenskega visokega šolstva je ignoriranje mednarodno uveljavljenih kazalcev kakovosti. Eden od ključnih kazalcev za mednarodno uvrščanje univerz je tudi razmerje med številom študentov in številom pedagoških delavcev. V tujini velja, da manjše ko je, bolje se uvrsti ocenjevana univerza. Poleg akademske odličnosti je prav to eden od pomembnejših kazalcev. Žal se naši normativi, ki jih je predpisala država, zadnjega četrt stoletja niso spreminjali, zato imamo v povprečju približno dvakrat več študentov na učitelja, kot je povprečje v EU. S postopnim spreminjanjem tega razmerja na sedanjih univerzah bi pripomogli k lažjemu nastajanju novih fakultet ali celo univerz. Druga pomanjkljivost pa je premajhen delež javnih sredstev za raziskave. Tako na primer znamenita angleška univerza v Cambridgeu, ena od vodilnih v svetu, prejme od države več denarja za raziskave kot za poučevanje.

Pravite, da izhodišče ukrepov ni dobro, da obstajajo zadržki glede razumevanja zasebnih univerz, kaj pa mislite o sistemu odloženih šolnin in vavčerjev, ki jih predlagajo reformisti?

Vse skupaj se, to reformisti prav tako pozabljajo, dotika štipendijske politike. A tudi ta je v predlogu reform obdelana zgolj v nekaj stavkih. Ne vem, ali bomo lahko v visokem šolstvu nazadnje zdržali brez šolnin. Moj predhodnik Mencinger jih je recimo zagovarjal, a hkrati v isti sapi dodajal, da se mora uvesti pametna štipendijska politika. V nasprotnem primeru bi bil študij rezerviran samo za tiste, ki imajo denar, to pa bi bila velika katastrofa, dolgoročna katastrofa. Če bo premalo denarja za visoko šolstvo, se bo seveda treba pogovarjati o participaciji študentov. Odkrito povedano že danes študentje plačujejo za študij. To stanje bi se potem reguliralo. A ponavljam, da se moramo sočasno pogovarjati tudi o štipendijski politiki. V predlogih je prav tako nedodelan sistem že omenjenih vavčerjev. Ne ve se, ali bo vsak študent dobil vavčer, koliko bo ta vreden, ali bodo fakultete brezglavo pobirale vavčerje, država pa ne bo razmišljala o potrebah celotnega šolstva v Sloveniji. Kadar je fakulteta odvisna od vavčerjev in živi samo od tega, koliko študentov bo imela, je logično, da bo težila k temu, da se bo osredotočila samo na trenutno privlačne programe. Potreba naše družbe pa ni samo marketing, ampak tudi slovenščina, zgodovina, geografija. Ne pravim, da dosledno nasprotujem vavčerjem, ti so pač ena od znanih oblik participacije študentov oziroma države pri financiranju visokega šolstva, a o podrobnostih se je treba pogovoriti. Tega ni mogoče odpraviti le v nekaj stavkih. Ravno zato mislim, da bi morala univerza sodelovati pri pripravi reforme in da je nenavadno, da nas ni bilo zraven.

Kakšna pa bi bila po vašem mnenju najboljša štipendijska politika?

Štipendijska politika bi si morala prizadevati za dosego tako socialnih kot ekonomskih ciljev. To pomeni, da bi morala omogočati študij vsem, ki so sposobni pridobivati dodatno znanje, potem ko dosežejo srednješolsko izobrazbo, in četudi nimajo želje po študiju, bi jih morala k temu spodbujati. Posebno pozornost je treba posvečati ljudem iz manj premožnih skupin, ki jim je že študij brez šolnin veliko težje dostopen in se zanj težje odločajo. Brez 'znanja za vse' bomo lahko gradili elitistično družbo z naraščajočim slojem marginalcev, kakršni sedaj opozarjajo nase v Franciji, ne pa 'družbo znanja'. Štipendijska politika pa lahko ima tudi ekonomske cilje, na primer s spodbujanjem študija na deficitarnih poklicnih področjih. Navsezadnje vse raziskave potrjujejo, da so naložbe v znanje ene najdonosnejših. Taka naložba so tudi štipendije.

Ljubljanska univerza ima težave zaradi neusklajenega financiranja med fakultetami. Tako se je nekaj izrednih študentov na FDV pritožilo, ker so morali plačati ponavljanje študija.

Na tej univerzi je 60.000 študentov, od tega jih je izrednih 10.000, od teh se jih je pritožilo le 12, torej tisti, ki so morali plačati zaradi ponovnega vpisa. Ko smo analizirali, kaj se je dogajalo, je postalo jasno, da so bili to posamezniki, ki niso izpolnili niti polovice svojih obveznosti. V tem primeru je bilo res preveč medijske pozornosti za nekaj, kar ni omembe vredno, je pa zato nazadnje pomagalo univerzi. Videli smo, da si lahko ohlapen cenik vsaka fakulteta, ne glede na to, ali je požrešna ali pač ni, razlaga po svoje.

Kaj pa pravite na to "pomembnejše neskladje": ko se študentje vpisujejo na podiplomski študij, ob vpisu, torej ob sklenitvi pogodbe, še ne vedo, s koliko sredstvi bo njihov študij subvencionirala država? Ne vedo, ali bodo plačali 100.000 tolarjev ali štirikrat več. Ne gre pri tem za vprašanje pravne varnosti?

Krivda ni povsem na naši strani. Fakultete in univerza so zelo nemočne, ker morajo čakati na odločitev ministrstva. Še do danes nismo podpisali pogodbe o financiranju univerze v kosu (lump sum). To je gotovo način, ki ga bomo morali spremeniti. Fakultete, predavatelji, univerza, vse funkcionira, kot da denar bo, čeprav ga še ni. Priznam pa, da je takšen položaj za študente in za nas slab, ker vseskozi obstaja finančna negotovost.

Z ministrom Zupanom ste se že srečali?

Seveda, večkrat. Z njim zelo dobro sodelujem.

Nedavno so se pojavili očitki, ker se je nekaj profesorjev vključilo v predreferendumsko razpravo o novi ureditvi javnih medijev. So lahko profesorji politično aktivni, ne mislim le v ozkem smislu razumevanja politike kot strankarskega opredeljevanja?

Profesorji morajo biti avtonomni, lahko pa so tudi politično aktivni. Seveda samo do tedaj, dokler katedre ne izkoriščajo za to, da širijo svoje politično prepričanje. Sama sem recimo ponosna na tiste ministre, ki so izšli iz profesorskih vrst te univerze in ki se bodo, vsaj upam, vrnili v predavalnice. Prav tako ni niti najmanj sporno, če ima na fakulteti minister kakšno predavanje.

Mislite, da so v tem konkretnem primeru komunikologi izkoristili svoje akademske nazive za konkretne politične cilje?

Mislim, da ne. Povedali so svoje strokovno mnenje. Vsak od nas je posameznik, ki ima tudi svoje politično prepričanje, to je celo ustavno zagotovljena pravica. Prav je, da ga ima, in prav je tudi, da ga izraža. Ne more pa svojih idej širiti v predavalnici. To ne bi bilo prav.

Komentator Radia Vatikan je konec septembra tistim doktorjem znanosti, ki so opozarjali, da je vladni predlog zakona o RTV slab, zagrozil, češ da zaradi tega niso upravičeni do financiranja, ki ga zagotavlja država. Čutite kakšne politične pritiske na avtonomnost univerze?

Ne, res ne. Prav tako si težko predstavljam, da bi obstajali. Na tej univerzi je veliko različnih posameznikov, mnenj, prepričanj. In ravno ta konglomerat različnosti ji daje podlago za avtonomijo in avtonomnost. Političnih pritiskov ne čutim.

Kaj pa finančna avtonomnost?

Ha, ha ... Denar dobimo večinoma iz javnih sredstev in sama sem absolutno na strani tistih, ki zagovarjajo tezo, da mora biti poraba javnih sredstev transparentna. Sicer pa, kako bi bili povsem avtonomni? Tudi zasebne fakultete so odvisne od trga in od tistih, ki jih financirajo.

Eden izmed ciljev predlagane reforme visokega šolstva je tudi liberalizacija oziroma več univerz ter razdelitev ljubljanske univerze.

To upravičujejo s tem, da bi bilo dobro, če bi bila znotraj Slovenije konkurenca na področju visokega šolstva. Sama mislim čisto drugače. Slovenija je tako majhna, da bi se morala v visokošolskem prostoru zelo povezati, ne samo že sedaj delujoče univerze med seboj, ampak tudi univerze z raziskovalnimi inštituti. Za Slovenijo so konkurenca Dunaj, Trst, London, Rim, Pariz, ne da se mi sami znotraj male Slovenije prerekamo o tem, kdo bo imel več denarja in več študentov. Kdo bo bolj ugajal državi in študentom.

Pravijo, da je ljubljanska univerza z množico fakultet prevelika, preokorna.

Mnenja so zelo različna. Če želite, da je univerza popolna, mora imeti toliko fakultet, kot jih ima ljubljanska. Kar se tiče števila pedagoških delavcev, je naša univerza srednje velika evropska univerza. Pri nas je samo veliko študentov in samo po tem se lahko hvalimo, da smo res veliki. Zaradi naše velikosti se pojavljajo težave s prostorom, stanovanji, prehrano, prevozi ... Študentov, ki so vezani na Ljubljano, je res malo preveč, bolje bi bilo, če bi se razdelili po nekaj univerzah po Sloveniji. Sedaj jih nekaj pobere Maribor, nekaj Primorska in verjetno je v Sloveniji še prostor za kakšno univerzo. A ne za toliko, kot jih predlagajo reformatorji. Vse to pa seveda ne pomeni, da je treba deliti ljubljansko univerzo. Zgolj za primerjavo ... Si predstavljate, kaj bi si mislili o nekom, ki bi rekel, da je treba na primer deliti Gorenje, ker je preveliko za slovenski prostor? Samo ljubljanska univerza je lahko, če se bo gradilo na njeni kakovosti, v mednarodnem prostoru res konkurenčna. In zares elitna. Predvsem pa za napovedano množico novih univerz ni dovolj, če obstaja politična volja in če si univerzo želi tudi lokalno okolje. Za dobro univerzo je potreben tudi dober kader. Kdor koli misli, da bo z ljubljanske univerze odpeljal dober kader in ga ustoličil kje na periferiji, se mora zavedati, da bo s tem slabil ljubljansko univerzo. To pa ne bo dobro za Slovenijo.

Nekoč ste bili predsednica sveta za visoko šolstvo, sedaj ste kot rektorica njegova članica. V času vašega predsedovanja je svet obravnaval vlogo za ustanovitev PFDA ali "Ruplove diplomatske akademije", kakor je neuspešni poskus bolj znan v javnosti. Zakaj ste vlogo takrat zavrnili?

V svetu smo bili zelo natančni in dosledni glede izpolnjevanja osnovnih pravil in meril, ki smo jih postavili. Ne glede na to, kakšen je bil naziv vloge in kdo so bili pobudniki akreditacije, smo želeli, da bi bili izpolnjeni določeni pogoji. Med drugim je bila recimo zahteva po tem, da ocenjevalci vemo, kje in kakšni so prostori, želeli smo vedeti, kje in kakšna je knjižnica, kdo so pedagoški delavci, ali so ti za svoje področje dela dovolj kvalificirani, ali imajo tisti, ki so že zaposleni, dovoljenje trenutnega delodajalca, da lahko delajo na drugi ustanovi itd. Teh pogojev ta vloga ni izpolnjevala in zato nismo mogli dati dovoljenja. Zato ta ustanova tudi ni bila akreditirana.

Vloga je sedaj obnovljena in nagrajena, nova fakulteta naj bi nosila ime Pravna fakulteta v Portorožu, njena pobudnika pa sta Miha Pogačnik in Peter Jambrek.

Kolikor vem iz medijev, je svet za visoko šolstvo potrdil ustanovo, ne pa še programa fakultete. Pri ustanavljanju novih visokošolskih zavodov gre namreč vedno za dvostopenjski proces, najprej se preveri ustreznost ustanove in potem tudi ustreznost programov in njihova skladnost.

Obstaja mnenje, da je malce nehigienično, če predsednik sveta za visoko šolstvo Jambrek v času trajanja mandata ustanavlja svojo zasebno fakulteto.

To je gotovo čudno in neprijetno, tudi za predsednika sveta. Sicer se je izločil iz glasovanja, ko so odločali o njegovi vlogi, a strinjam se s tem, da je to najmanj neprijetna situacija.

Obstajajo v Evropi kakšne večje univerze, ki bolonjske reforme ne uvajajo?

Čisto točno ne vem, največ pa je gotovo velikih, znanih angleških univerz, ki imajo bolonjski sistem že vpeljan. Na njihovih izkušnjah pravzaprav temelji celotna bolonjska reforma. Ne poznam nobene, ki bi bolonjsko reformo popolnoma obstruirala. To tudi razumem, osnovna zamisel mobilnosti študentov in profesorjev je zelo vabljiva. Se pravi, da vsi učimo na podoben način, da pripravljamo podobne programe in s tem omogočimo premikanje študentov, kar pa naj bi bilo zgolj dobro.

Kako pa pri mobilnosti zagotoviti, da študentje ne bodo izbirali samo tistih predmetov, ki bodo lažji, in da ne bodo recimo odhajali v tujino zgolj zato, da bi študirali daleč od doma, ne pa, da bi si pridobili kakovostna znanja.

Nič zato, če se bo to dogajalo. Tudi v drugem - morda lažjem - okolju si bodo pridobili nekaj izkušenj. Zahtevnost programa ni nujno povezana s kakovostjo. In tudi pri zelo kakovostnem programu posamezni študentje ne odnesejo enakih stvari. Gre za druge stvari, študentska leta so leta dozorevanja in pridobivanja izkušenj. Jasno, v našem primeru tudi znanstvenih in strokovnih. Ena od teh je tudi to, da študirajo v tujini, da spoznavajo druge jezike, običaje, kulturo, študijske programe. Že sam študij v drugem okolju prinese nekatere izkušnje, vprašanje večje ali manjše kakovosti pa je pri tem manj pomembno. Sicer pa moramo študente obravnavati kot odrasle osebe, ki dobro vedo, kaj delajo, in prevzemajo odgovornost za svoje odločitve.

Nekateri profesorji se pritožujejo, da morajo biti predavanja vedno bolj spektakularna, privlačna, da morajo vpeljevati ameriški slog, da je forma predavanj včasih pomembnejša od vsebine.

Nekoč, ko sem na medicinski fakulteti prevzela katedro za interno medicino, se je dogajalo, da študentje predavanj niso obiskovali. Naredili smo analizo, poklicali smo nekega andragoga, da je poslušal naša predavanja in nas opozarjal, kje delamo napake, kje bi bili lahko bolj zanimivi, potem smo se popravili, a študentje predavanj vseeno niso obiskovali. Pojavila se je zamisel, da bi postala predavanja obvezna in bi začeli pobirati podpise, za kar sem mislila, da bi bilo od vsega najslabšega najslabše. Potem pa smo ugotovili, da vse tisto, kar govorimo na predavanjih, pa četudi je to še tako zanimivo, piše v knjigah. In to v učbenikih, na povzetkih, na internetu. Študentov s starimi zvijačami nismo mogli več privabiti v predavalnice. Potem smo določili za pedagoge sicer zelo naporen sistem - študente smo razdelili v nekaj majhnih skupin, ki so delale seminarje iz klinične prakse na točno določeno temo. Takrat so študentje začeli obiskovati naša predavanja. Če me sprašujete, ali so spektakularna predavanja tista, ki vlečejo, vam odgovarjam, da to ne drži. Pomembno je, kaj profesor pove in da pove tisto, kar še ni napisano. Ne spektakel, pač pa vsebina, ki izhaja ali iz raziskovalnega dela ali iz strokovne prakse. Profesorji morajo povedati kaj, česar študentje drugje ne bodo našli. Nekoč je bilo dovolj, da je profesor, ki je imel veliko, široko znanje, le predaval, študentje pa so si njegovo znanje zapisovali. Danes obstajajo knjige in internet in profesorjem ne preostane drugega, kot da povedo tisto, česar študentje drugje ne morejo dobiti. Profesor je tudi tisti, ki študenta usmerja in motivira.

Kako sodelujete s študenti?

Dobro, univerza jim je pri njihovem pogledu na predlagano reformo izrazila javno podporo.

Če bodo študentje pripravili protest, ga boste podprli?

Javno podpiram študente v njihovih zahtevah, ki jih formulirajo tako, da hočejo kakovosten študij, ki je dostopen vsem, in nasprotujejo ukrepom, ki bi študente še bolj socialno diferencirali, podpiram jih v tem, ko govorijo, da potrebujejo normalno štipendijsko politiko, podpiram jih v tem, da želijo spremeniti, izboljšati študiji, da želijo pomagati pri izpeljavi bolonjske deklaracije, da si želijo več praktičnega znanja ... A hkrati tudi dodajam, da ne sme več biti absolventskega staža, ker je študij danes predolg, in da je treba študij organizirati tako, da se znanje študentov preverja sproti in ne samo na koncu študijskega leta. Bolonjski proces predvideva cikle, dolge od nekaj tednov do nekaj mesecev, po katerih se opravlja preizkus znanja. Študentje si potem izpitov ne odlagajo in zbirajo za konec leta, ampak delajo sproti.

V predlaganih reformah je zaznati tudi premislek o tem, da so študentje preveč privilegirana populacija in da to ni pravično. Mislite, da morda država študentom vzeti nekatere ugodnosti, konkretneje študentsko delo?

Če ne bomo našli štipendijske politike, potem morajo imeti študentje pravico, da nekako preživijo. V študentskih servisih velika večina študentov služi denar za preživetje. Neracionalno se mi zdi, da bi jih obdavčili in jih hkrati s tem silili, da bi še več delali. Reformisti omenjajo šolnine, hkrati pa bi ukinili študentsko delo. Takšna rešitev ni izvedljiva, je sama sebi nasprotna, če bi bilo tako, bi lahko študirali samo tisti, ki imajo bogate starše. Študij ni poceni in danes študentje pač morajo delati. To je navsezadnje dobro, saj se seznanjajo z delovnimi navadami. Ampak tiste, za katere je študentsko delo osnova in vir za preživetje med študijem, je treba spoštovati. Ne pa zaradi finančnih malverzacij, ki se žal dogajajo na študentskih servisih, odpraviti vsega sistema. Tiste, ki sistem študentskega dela zlorabljajo, je treba pač kaznovati, ni prav, da želi država zaradi zlorab kaznovati vso populacijo.