"Nabave v zdravstvu že daljši čas spremljajo pritiski. Včasih gre za korenček, torej podkupovanje, ob drugih prilikah ali pa kar istočasno pa palica: od groženj z diskreditacijo do dejanskega ogrožanja življenja." - dr. Dušan Keber

Prve sekvence filma o zadnji nabavi operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic so kazale, da gre za finančno grotesko. Pač, izbrane so bile mize, ki so za polovico dražje od dveh ponudb, ki sta bili zaradi formalnih razlogov izločeni. Potem pa smo naenkrat ugotovili, da ne gre zgolj za finančno grotesko. V nekem trenutku so se v filmu pojavili podatki o zasebni korespondenci med vami in enim od ponudnikov, ta zasebna korespondenca se je znašla celo v anonimnem grozilnem pismu, ki je bilo poslano poslancu Kanglerju, podatek o Kanglerjevi korespondenci z enim od ponudnikov operacijskih miz pa je prav tako prišel v javnost. Torej gre za film s primesmi vohunskega žanra. Vas to preseneča?

Nadaljevanje zgodbe je pravzaprav logično za čas, v katerem živimo: čas plenilskega kapitalizma. Čiste groteske do konca niti ne bi mogli izpeljati. Ljudje, ki so videli podatke o cenah operacijskih miz, bi namreč rekli: saj to je vendar norčevanje iz države kot kupca. Zato je potrebno krajo zamegliti z diskvalificiranjem tistih, ki ponujajo pošteno ceno. Ali groziti tistim, ki opozarjajo na to nepoštenost.

Nabave v zdravstvu že daljši čas spremljajo pritiski. Včasih gre za korenček, torej podkupovanje, ob drugih prilikah ali pa kar istočasno pa palica: od groženj z diskreditacijo do dejanskega ogrožanja življenja. Obstajajo mednarodne ocene, da se pri nabavah v zdravstvu ukrade do 30 odstotkov javnega denarja. Ponekod manj, drugje tudi več. Sredstva, o katerih govorimo, so orjaška. V Sloveniji gre za nabave materiala, storitev in opreme v zdravstvu kakih 200 milijard, kar je eden največjih posamičnih kosov javnega denarja. Že če dobavitelji in izvajalci od tega denarja dobijo samo deset odstotkov, kar razviti kapitalizem običajno smatra za pošteno pridobljeni dobiček, je to dober posel. Če pa je dodatno možno ukrasti še dvajset ali trideset odstotkov, si lahko predstavljate krvavo bitko vsakogar z vsakim za ta kolač. Verjetno so nekateri od udeležencev v tej bitki - sem pa je poleg trgovcev potrebno prišteti tudi pokvarjene kupce, ki razpolagajo z javnim denarjem - pripravljeni storiti dobesedno karkoli, da bi se pririnili k temu proračunskemu koritu in da bi ob njem ostali. Malo obešenjaško, zlasti do tistih, ki so bili izpostavljeni življenjski nevarnosti, si lahko štejem za zaslugo, da so v času, ko sem vodil ministrstvo za zdravje, obstajali znaki, da članom komisij za nabavo opreme grozijo, ne pa, da jih podkupujejo. Morda jim pa v kakšnem drugem času in v drugem mandatu ni treba groziti s palico, ker zadostuje korenček.

Vaša zasebna elektronska pošta se je znašla kot priloga v pismu, ki ga je prejel poslanec Kangler. Imate kakšno teorijo, kako se je to lahko zgodilo?

Poslal sem jo iz svojega stanovanja in z njo vsaj na mojem računalniku ni mogel razpolagati nihče drug. Razen, če je kdo obiskal moje stanovanje. Sicer pa pri elektronski pošti to ni potrebno. Vsekakor bi to moralo zanimati tiste državne organe, ki so dolžni varovati pravico do zasebnosti, kamor sodi tudi nedotakljivost pisemskih pošiljk. Po pravici povedano pričakujem, da bo kdo sprožil postopek po uradni dolžnosti.

Zastavljajo pa se mi tudi vprašanja o tistih, ki so do mojega pisma prišli in ga uporabili za izsiljevanje. Ne o njihovi morali, o njej mi je vse jasno, temveč o njihovi pameti. Vsebina pismo je namreč povsem nedolžna. Torej je že sam stik z menoj po mnenju piscev anonimke kompromitirajoč. V tem vidim poskus discipliniranja koalicijskega poslanca, češ: saj se vendar ne boš zavzemal za nakup pri dobavitelju, ki ima stike s človekom iz opozicije. Anonimka ima tudi preventivni učinek: pazi, s kom se družiš! Veliki brat te opazuje.

Pravite, da se je groteska zasukala v realno, razumno zgodbo.

Bolje bi bilo reči, da je zgodba groteskna samo za naivne in poštene ljudi, ki ne morejo razumeti, da se kupec na vse kriplje trudi, da bi zavrnil cenejšo ponudbo in za enako stvar zapravil 200 milijonov več denarja. Sicer pa se je zgodba uresničila, torej je bila ves čas realna.

Po drugi strani pa tiste sekvence filma, ko se začno pojavljati anonimke, ko začnejo v javnosti krožiti podatki o zasebni korespondenci, kažejo, da je racionalno jedro zgodbe v resnici v mesarskem klanju, s katerim skušajo dobavitelji priti do posla.

Drži. Grožnja poslancu je še zelo nedolžna. V času mojega ministrovanja je članici komisije za izbor teh istih operacijskih miz odletelo kolo z avtomobila med vožnjo, druga je v zadnjem hipu ugotovila, da vijake na kolesu lahko privija kar z roko. Če vas zanimajo oblike pritiska na ljudi, ki delajo v zdravstvu, pobrskajte po internetu. Želja po razkosavanju javnega denarja je tolikšna, da v Latinski Ameriki vsak teden ubijejo nekaj zdravstvenih delavcev, ki nasprotujejo privatizaciji zdravstva. Da se razumemo - privatizacije ne povezujem s korupcijo. To je nek drug film, ki pa ima tudi sam groteskne dimenzije: ko zdravstvo sprivatizirate, korupcija ni več potrebna, ker je plenjenje javnih financ legalizirano. V zdravstvu si trgovci ne konkurirajo, temveč kartelno potiskajo cene navzgor, hkrati pa se zagrizeno borijo drug z drugim za čim večji delež na trgu.

Omenjate oceno, da se pri nabavah zdravstvene opreme in zdravil izgubi okrog 30 odstotkov denarja. Gre za tako visoke provizije posrednikom?

Provizije, ki jo proizvajalci večje opreme, kamor sodijo tudi operacijske mize, priporočijo svojim posrednikom, so 5 do 10 odstotne. Tudi nekateri slovenski posredniki so me prepričevali, da vzamejo največ toliko. Hkrati pa količinski popust, rabat, ki ga prizna proizvajalec, znaša pri operacijskih mizah 30 odstotkov in več. Tudi če posrednik vzame 10 odstotkov, bi moral kupec, ki kupi več miz, doseči vsaj 20 odstotkov nižjo ceno, kot je zapisana v ceniku proizvajalca.

Ali so lahko v majhnih državah, ki nabavljajo manjše količine opreme ali zdravil, cene višje, ker ni količinskih popustov?

Ne, ne gre za to. Naročilo 18 operacijskih miz je tudi v mednarodnem merilu velik nakup. Kaj šele nabava 38 operacijskih miz za Klinični center, kjer pa sploh ni bilo razpisa. Slabo je le, če nabavlja vsaka bolnišnica zase po en kos opreme. Zato sem v svojem mandatu pričel s skupnimi nabavami. Zanimivo je, da jih je sedanji minister na začetku mandata skritiziral, sedaj pa poskuša nadaljevati z njimi, morda zato, ker jih podpira tudi vladni zdravstveni reformator Mrkaić. Če popusta ni že pri nabavi dveh miz, je to že sumljivo. Zadeva pa smrdi do neba, če je povprečna cena za 18 miz celo višja od cene v ceniku proizvajalca.

Mimogrede, zakaj naročniki zdravstvene opreme te ne nabavljajo direktno pri proizvajalcu? Zakaj oprema do Slovenije pride prek enega ali, kot bi se lahko zgodilo v primeru nabave osemnajstih operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic, prek dveh slovenskih posrednikov? Je nakup pri proizvajalcu tako zapleten?

V primeru sporne nabave miz znamke Maquet ima proizvajalec v Sloveniji svojega ekskluzivnega distributerja. Kolikor vem, bi se pri tako velikem paketu vseeno lahko obrnili neposredno na proizvajalca. Kar se mene tiče - navsezadnje se je razpis za teh 18 miz začel v mojem mandatu - sem bil prepričan, da bo konkurenca med dobavitelji poskrbela za ustrezno znižanje cen. Imel sem prav. Vendar se je začela igra z razveljavljanjem razpisov, ki jo dopušča slabo napisani zakon. Po zamenjavi oblasti pa so krivci za afero Klinični center dobili zlate plakete, razpis so ponovili, cenejši ponudniki so bili izločeni zaradi nepomembnih napak in ministrstvo se je odločilo za precenjene mize.

Če primerjamo nabavo 18 operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic in nabavo 38 operacijskih miz za Klinični center, vendarle prihaja do pozitivnega razvoja. Ob nabavi operacijskih miz ni bilo razpisa, zdaj pa je bil.

Razpis je samo nujni, ni pa zadostni pogoj. Nenehne afere pri javnih razpisih dokazujejo, da jih je mogoče voditi tako, da nazadnje kupiš pri tistemu, ki si si ga vnaprej izbral. Javni razpis je postal alibi za korupcijo in to še zlasti zato, ker se organi nadzora ukvarjajo zgolj s formalno pravilnostjo postopkov in iz vsebinskih razlogov - zaradi nesmotrnega nakupa - na razveljavljajo nakupov. Če kradeš po pravilih, se ti še vedno nič ne zgodi. Sam verjamem, da javni razpis lahko pomaga pri smotrni izbiri. Verjamem, da je skupni javni razpis, ki ga v imenu več zdravstvenih ustanov izvede državni organ, boljši od posamičnega zbiranja ponudb. Verjamem, da tak razpis vsaj do neke mere ščiti pred korupcijo, saj je država bolj na očeh javnosti, kot je to v primeru, ko opremo nabavljajo razpršeni kupci. Seveda pa se mora ta boljši javni nadzor tudi izkazati. Če se ob zadnji nabavi 18 miz ne bo zgodilo nič, potem lahko javne razpise kar ukinemo.

Je centralni razpis bistveno cenejši?

Seveda. Že sama priprava razpisa je zahteven posel. Mnogi razpisi padejo zato, ker niso ustrezno pripravljeni. Stroški priprave razpisa in njegove objave ter stroški delovanja komisij se s centralizacijo nekajkrat zmanjšajo. Predvsem pa gre za velike prihranke na račun količinskih popustov. Tudi nadzor je lahko boljši. Seveda se razpršena korupcija lahko preseli na državno raven, zato smo si v mojem mandatu skupne nabave zamislili tako, da so se ljudje iz različnih ustanov, ki so kupovale opremo, združili v enotno komisijo, ministrstvo pa je bilo pri tem samo koordinator, servis. "Nabavni" iz različnih bolnišnic, ki so imele poprej vsaka svojega "priljubljenega" dobavitelja, so si tako lahko gledali pod prste.

To, kar pripovedujete, me spominja na zgodbo o socializmu. Opis sistema zveni imenitno, vendar ne funkcionira. Zakaj ne?

Ne vem, če gre za socializem: pri nabavah z javnim denarjem se to dogaja v marsikateri državi. Spomnite se na Italijo. Razlogov je več. Eden so povezave kupcev - od vodstva bolnišnice do posameznih zdravnikov - z dobavitelji. Drugi je dejstvo, da se zdravniki zaradi svoje velike strokovne avtoritete vpletajo v izbor dobavitelja in jim s tem podeljujejo monopolni položaj, namesto da bi bili udeleženi samo v tistem delu, ko je potrebno v razpisu opredeliti, kakšne zahteve mora izpolnjevati kupljena oprema. Tretja možnost je, da pri tako velikih vsotah želi primakniti svoj lonček še kdo, na primer politika. Pri "mojem" razpisu operacijskih miz se je izkazalo, da je težko priti do razpisa, ki ne bi bil pisan na kožo enemu samemu ponudniku. Včasih sem moral osebno vprašati sestavljavce, zakaj mora biti določen vijak štirioglat, ne pa okrogel, ali zakaj mora biti držalo za roke dolgo natančno 570 centimetrov. V nekaterih bolnišnicah so vnaprej vzidali v tla nekatere nosilne elemente za mize, za katere so domnevali, da ustrezajo samo enemu proizvajalcu in so ta argument brez sramu uporabljali, ko so zagovarjali svoje pristransko navijanje, čeprav bi morali biti kaznovani, ker so s tem vnaprej izločili ostale ponudnike. K sreči se je izkazalo, da to ne drži in da obstajajo ponudniki, ki se lahko prilagodijo tudi takim oviram. V zadnjih mesecih ministrovanja sem dosegel, da je bil razpis vsaj približno tak, da se je nanj lahko prijavilo več dobaviteljev. Zadnji razpis pod novim ministrom je ponovno skrenil v staro smer: tehnični del razpisne dokumentacije je bil spremenjen in je deležen upravičenih pripomb, da je pisan v korist enega proizvajalca.

Vloge na razpis so tako obsežne in podrobne, da je skoraj nemogoče, da v njej ne bi našli kake napake, če jo hočemo najti. Vendar niso vse napake take, da je zaradi njih potrebno ponudnika izločiti, zlasti če je najcenejši. Zakon namreč dopušča, da ponudnik svojo vlogo pojasni in dopolni. Zame je prozorno, da so napake našli pri dveh najcenejših ponudnikih in ju izločili, ne da bi zahtevali pojasnil, nobene napake pa niso našli pri dveh najdražjih. Toliko bolj prozorno, ker sta oba ponudnika v tesni povezavi, saj je samo eden od njiju uvoznik, drugi pa bo to opremo moral kupiti od prvega, pa jo je vseeno ponudil po simbolično nižji ceni kot uvoznik. Že samo to dejstvo bi moralo zadostovati za njuno izločitev. Sedaj pa poznamo še druge napake pri izbranemu dobavitelju: na primer popravljanje cen s korekturnim lakom brez dokaza, da je bilo to opravljeno pred oddajo ponudbe. Revizijska komisija bo postopek nedvomno razveljavila.

Poanta je skratka ta, da je bil javni razpis zlorabljen v korist vnaprej izbranega dobavitelja. Ne gre za vse kriviti slabega zakona. Tudi sam sem se srečeval z njegovimi slabostmi: zakon daje neskončne možnosti za zavlačevanje razpisa in izčrpavanje potrpežljivost tistih, ki kupujejo opremo. Vendar je še toliko bolj nesprejemljivo, da se na koncu to izplača oderuhom, dobičkarjem in podkupljencem. Temeljno dejstvo ostaja: ministrstvu ne bi bilo treba kupiti ničesar, ne pa da je sprejelo edino preostalo ponudbo in jo preplačalo za 50 odstotkov.

50 odstotkov? Pri operacijskih mizah je bila zavrnjena ponudba vredna nekoliko manj kot 400 milijonov, druga pa nekoliko manj kot 600. Gre za tretjinsko razliko.

Ne, gre za polovico! Izhajati morate iz nižje cene, ta predstavlja 100 odstotkov. Izbrani ponudnik je s 600 milijoni to ceno presegel za 50 %.

Zakaj je tako težko sestaviti opis opreme, ki jo nabavljamo, pa ta opis opreme ne bi bil diskriminatoren? Menda v EU obstajajo nekakšni tehnični standardi, kakšna mora biti oprema, da bi zadovoljevala neke minimalne kriterije.

Standardi obstajajo, vendar niso omejeni navzgor. Če policija objavi razpis za 100 avtomobilov za policiste, bodo verjetno ustrezali tako renaulti kot mercedesi, zato je vselej potrebna še presoja, kaj je najbolj gospodarno glede na denar, s katerim razpolagamo. Predstavljajte si, da bi bila ponudba renaultov zaradi napake ponudnika izločena in bi na mizi ostali samo mercedesi, notranji minister pa bi to dejstvo izkoristil za razlago, da mu ni preostalo drugega, kot da kupi sto mercedesov. Nekako tako brani svojo odločitev zdravstveni minister. Pri tem pa je stvar še hujša: pri operacijskih mizah je šlo v obeh primerih za podobno kakovost in vrednost "avtomobila", le da je izbrani dobavitelj svoje "renaulte" podražil na raven "mercedesov".

Zakaj pri razpisih prihaja do favoriziranja določenih tipov opreme?

Zdravniki, vajeni ene opreme, si morda želijo, da bi še naprej delali z opremo istega proizvajalca. Vendar se mi zdi ta interpretacija nekoliko naivna. Drug odgovor pa je osebna korist ali korist določenih interesnih skupin.

Zdravniki so pač tisti, za katere se predpostavlja, da vedo več.

Večkrat slišimo: "Stroka pravi, da je ta oprema najboljša." Če pa od blizu pogledamo primer nabave operacijskih miz, ugotovimo, da stroka drugih tipov operacijskih miz sploh ni poznala.

Kirurgu tega ne gre zameriti, zato pa tudi ni potrebno, da sodeluje pri končnem izboru dobavitelja. Imeti mora pravico, da navede svoje potrebe, le-te pa bi morali strokovnjaki, specializirani za nabavo opreme, prevesti v nediskriminatorno naročilo. V ZDA in v marsikateri evropski državi zdravniki pri izboru dobavitelja ne sodelujejo. Ni mogoče, da bi bil od vseh mogočih proizvajalcev, ki spodobno živijo na svetovnem trgu, za Slovenijo primeren zgolj eden.

In zakaj jih kirurg ne pozna? Ker imajo bolnišnice od časov, ko je na operacijski mizi ležal tovariš Tito, isti tip opreme?

Res je, da v naših bolnišnicah že desetletja prevladuje en sam proizvajalec. Saj to ni nič narobe, narobe je to, da je svoj monopolni položaj pri zadnjih nabavah izkoristil do skrajnosti.

Trdite, da tip operacijske mize ne more biti razlog za slabšo oskrbo pacienta.

Ne obstaja niti en podatek, ki bi dokazoval, da je tip operacijske mize pacientu povzročil škodo. Cenejši in dražji dobavitelj v slovenskem primeru imata v Nemčiji podobno velik trg in dosegata domala identične cene. Brez kritik uporabnikov pa svoje mize prodaja še nekaj ducatov proizvajalcev.

Obrnimo optiko. Kakšna škoda doleti hipotetičnega pacienta, če 200 milijonov SIT porabimo za nakup dražjih operacijskih miz, ne pa za oskrbo hipotetičnega pacienta? Kaj lahko dobimo za 200 milijonov SIT?

Na primer sto srčnih operacij. Ali eno srednje zmogljivo napravo za slikanje z magnetno resonanco. Potrebujemo štiri do pet novih naprav, da bi čakalne dobe spravili na sprejemljivo raven. Naj vas spomnim, da je minister preplačal tudi linearni akcelerator za onkološke bolnike za okrogle pol milijarde - in to istemu dobavitelju. Torej bi lahko ob razumnih izdatkih pri mizah in obsevalnih napravah za isti denar dobili še tri magnetne resonance. Ali pa dve obsevalni.

Je javna administracija, ker tradicije javnih naročil pač ni, preslabo usposobljena za izvajanje razpisov?

Po vsebinski plati zna gospodarno kupovati skoraj vsak državljan. Ne znam si predstavljati, da bi si kdorkoli, če bi šlo za njegov denar, enako stvar kupil pri tistemu, ki bi mu jo ponujal po bistveno višji ceni kot nekdo drug. Po formalni plati pa zakon zahteva veliko natančnost pri sestavljanju javnega razpisa in pri vlogah dobaviteljev. Sam sem prepričan, da je brez sleherne napake te dokumente skoraj nemogoče pripraviti, zlasti če si nekdo zada za cilj, da bo neko napako na vsak način našel. Je pa sprevrženo, če kupec na tak način izloči najugodnejše ponudnike in se nato izgovarja, da so mu na rešetu pač ostali samo najdražji, saj bi lahko od ponudnika zahteval pojasnila in odpravo napak. Žal se tudi revizijska komisija zelo rada omejuje samo na presojo formalne pravilnosti postopka. Tvegal bom javno provokacijo: ali bo revizijska komisija pri zadnji nabavi operacijskih miz sploh opazila kak vsebinski problem? Bojim se, da ne bo povedala svojega mnenja o očitni pristranskosti postopka in o negospodarnem trošenju javnega denarja, pač pa bo - pa še to lahko zgolj upam - razveljavila razpis zaradi napak v vlogi izbranega dobavitelja. To vtikanje glave v pesek me spominja na prakso računskega sodišča, kot sem jo sam doživljal. Pa ne gre za kakšno osebno zamero - konec koncev je ministrstvo, ki sem ga vodil, lani edino dobilo pozitivno mnenje tega sodišča. V oči pa mi je padlo, da je računsko sodišče omejeno - ali pa si je to omejitev samo postavilo - na iskanje formalnih napak. Kadar je lopovščina izvedena formalno pravilno, organi nadzora običajno molčijo.

Strokovna komisija, ki je izbirala operacijske mize, si je pridržala pravico, da od ponudnikov zahteva dopolnitev ponudb. Vendar te pravice ni aktivirala.

Seveda ne, saj je očitno iskala način, da nekatere ponudnike izloči. Če bi se to zgodilo v mojem mandatu in če bi mi neodvisna analiza pokazala, da so cenejše mize po kvaliteti primerljive z dražjimi in da v tujini celo dosegajo enako ceno, me z nobenim sredstvom ne bi prepričali, da moram kupiti dražje mize. V skrajnem primeru se za nakup sploh ne bi odločil- taka rešitev je namreč možna - in ponovil razpis.

Vendar potem brez potrebne opreme ostanejo bolnišnice.

Ne pozabite, da se razpis vleče že eno leto, čeprav je minister ob nastopu obljubil, da ga bo takoj rešil. Poleg tega je pristranski izbor sprožil pritožbo in zelo verjetno se bo razpis ponovil.

Trdite, da so nekatere operacijske mize, ki jih je nabavil KC, slabše od prejšnjih?

Nekatere so tehnološko manj ustrezne. Ginekologi so večkrat povedali, da so nove mize preširoke in da so bili s starimi, ki so še vse odlično delovale, bolj zadovoljni. Nekateri kirurgi so izjavili, da ne bi niti v sanjah pomislili, da sodi nabava operacijskih miz med prioritete.

Ob tem, ko je KC nabavil 38 operacijskih miz, ste zagnali velik halo. Vendar so postopki pravosodnih organov pokazali, da kaznivih dejanj ob tej nabavi ni bilo. Torej je bilo vse v redu.

Ni se izkazalo, da je bilo vse v redu. Kar se mene tiče, je poročilo t.i. Končinove komisije prava enciklopedija nepravilnosti. Tožilstvo zgolj ni našlo razlogov za kazenski pregon. Zanj je potreben dokaz, da se je kdo s preplačilom opreme osebno okoristil. To pa je pri nas očitno nemogoče dokazati, pa čeprav si ljudje z državnimi plačami kupujejo vile in jahte. Pametnejši, ki ukradejo več denarja, pa sploh niso tako neumni, da bi ga javno razkazovali. Trdni pa so bili dokazi, da je šlo za nepravilnosti v postopku in da so bile mize preplačane. Najmilejša možna kvalifikacija je bila negospodarno ravnanje z denarjem, zaradi katerega so Klinični center in slovenski zavarovanci utrpeli veliko škodo. Vodilni uslužbenci so za svoje ravnanje dejanje odgovarjali pred organi zavoda.

Paradoks je, da v Sloveniji obstaja množica civilno-družbenih iniciativ, ki z neizmerno energijo zbirajo denar za nakup bolnišnične opreme. V današnji številki revije Jana je denimo popisana dejavnost iniciative, ki zbira denar za opremo oddelka porodnišnice, ki skrbi za nedonošenčke. In pravijo, da jim manjkajo še štirje milijoni.

Res je. Na drugi strani pa oderuhom podarimo stotine milijonov. Morda bodo kot meceni kak milijon vrnili. To je podobno kot pridige tistih, ki skušajo prihraniti kak milijon z zmanjšanjem porabe toaletnega papirja in varčevanjem s toplo vodo, ne spregovorijo pa o plenjenju denarja pri nabavah. Pa prav tu bi prihranili največ denarja: verjetno kakih trideset milijard na leto.

Skupna naročila so en korak pri racionalizaciji. Kaj so drugi koraki?

Potrebujete pregled nad gibanjem cen v tujini, ker se domači ponudniki včasih dogovorijo, da si bodo na razpisu le navidez konkurirali. Sami ste pisali o sejmu medicinske opreme v Duesseldorfu, kjer ste iz prve roke izvedeli, da je cena posamične mize bistveno nižja kot cena mize v slovenskem paketu! Sam sem tu in tam kak cenovni podatek dobil od ministra kake druge države. Seveda do teh podatkov ni mogoče priti v pisni obliki, ker dobavitelji zavežejo kupce, da podatkov o popustih ne trosijo naokoli. Če imaš podatke o cenah v tujini, te dobavitelji težje opeharijo.

Pri nabavah govorite o plenjenju javnega denarja. Ali se plenilski pohod obeta tudi pri drugem delu financiranja zdravstva, namreč pri poslovanju zdravstvenih zavarovalnic? Vzajemna zdravstvena zavarovalnica najavlja, da se bo preoblikovala v delniško družbo.

Vse večje zanimanje zasebnega sektorja za javni zdravstveni sistem kaže, da so tudi pri nas posamezniki zavohali dobičke, ki jih ta orjaški in doslej neprofitni sistem prinaša zasebnikom po vsem svetu. Proces pa se ne začenja samo od zunaj, temveč tudi od znotraj: brez strategije in brez regulacije se začenja razkosavanje tega javnega organizma v korist zasebnih lastnikov, pa najsi gre za zdravnike ali zavarovalničarje. Klasičen izgovor je, da je zasebništvo bolj učinkovito od javnega sistema. Da to ni res, dokazujejo ZDA, kjer prevladuje zasebni način izvajanja zdravstvenega varstva, zdravstveni stroški na državljana pa so dvakrat večji kot v sosednji Kanadi, kjer se zdravstvo varstvo izvaja skoraj izključno na neprofitni javni način. Ob tem v ZDA 40 milijonov ljudi sploh nima zdravstvenega zavarovanja, v Kanadi pa je zdravstveno varstvo eno najboljših na svetu. Ko so analizirali, zakaj obstaja takšna razlika v stroških med Kanado in ZDA, so ugotovili, da polovico razlike v ceni pograbijo zasebne zavarovalnice, drugo polovico pa zasebni izvajalci.

Vzrok, da trg v zdravstvu ne deluje in da konkurenca med ponudniki ne pomeni nižje cene, se v žargonu ekonomistov imenuje neelastično povpraševanje. "Kupec" v zdravstvu je namreč prisiljen kupiti določeno blago oz. storitev ne glede na ceno, saj je premalo informiran, da bi lahko izbiral med potrebnimi in nepotrebnimi storitvami. Če bi si na primer vsak zdravnik omislil ultrazvok, cena te storitve ne bi padla, kot bi se to zgodilo na pravem trgu, temveč narasla, saj bi se zmanjšalo število preiskav na eni napravi, zdravnik pa bi si želel povrniti strošek nakupa in še kaj zaslužiti. Večina njegovih bolnikov, ki jim bo tudi po nepotrebnem ponujal to storitev, bo na to izsiljevanje pristala, saj nima alternative.

Očitno je, da še edina neprofitna zavarovalnica, ki nudi prostovoljna zavarovanja, koprni po profitih. Ob tem je zanimivo vprašanje, kdo so tisti, ki koprnijo. Njeni lastniki so namreč vsi zavarovanci. Ne predstavljam si zavarovanca, ki bi rekel: želim si postati mali delničar, želim si dobivati dividendo in bom zato podpiral zvišanje premije. Gre za peščico članov njenega najožjega vodstva, ki na Vzajemno že zdaj gledajo kot na svojo lastnino; z manipulacijami so dosegli, da v organih upravljanja, zlasti v skupščini, predstavnikov zavarovancev skoraj ni, v njej sedijo od njih izbrani ljudje, ki bodo izpolnili želje uprave. Agencija za zavarovalni nadzor je po dolgem oklevanju ugotovila, da je taka sestava skupščine nelegitimna; zakon pa je Vzajemni naložil, da mora s spremembami statuta poskrbeti, da bodo v njenih organih upravljana ustrezno zastopani vsi zavarovanci. Vendar je tu tudi kavelj 22: tega ji ni potrebno storiti takoj in uprava je to razumela kot namig zakonodajalca, da lahko v prehodnem obdobju z obstoječo nelegitimno skupščino prevara svoje zavarovance in jim ukrade zavarovalnico. Če bi se za odločitev o preoblikovanju v delniško družbo v resnici odločili zavarovanci, temu ne bi mogli oporekati. Obstoječa skupščina, pa čeprav jo je zakon celo legaliziral za prehodno obdobje, pa nikakor ne more sprejeti tako pomembne strateške odločitve. Omejiti bi se morala zgolj na tekoče posle.

Kaj bi napovedana sprememba Vzajemne zavarovalnice v delniško družbo pomenila za javno zdravstvo?

Zavarovalnica, ki je usmerja interes lastnikov, ravna drugače, kot če ju usmerja interes zavarovancev. Zavarovanci ne pristanejo tako zlahka na povečanje premij, lastniki pa bodo potrebo po zvišanju dokazovali na vsakem koraku. Prišlo bo še do tesnejšega kartelnega povezovanja z drugima dvema zavarovalnicama, ki sta že delniški družbi, in država bo postala njihova ujetnica. Pravzaprav pa tistim, ki bi radi zmanjšali delež javnih sredstev za zdravstveno varstvo, to celo ustreza. Postopoma bodo stroške še bolj prenašali na zasebne žepe in premije dopolnilnega zavarovanja se bodo povečevale. Delničarji si bodo veselo meli roke, dostopnost do zdravstvenega varstva za tiste, ki ne bodo mogli plačati premij, pa se bo drastično zmanjšala.

Bodo pač imeli nekoliko slabše zavarovanje.

Ni res! Če nimaš dopolnilnega zavarovanja, ne prideš niti do pravic, ki ti pripadajo v obveznem zavarovanju. Kaj ti pomaga, če ti priznajo 75 % pravice, če pa ne moreš plačati preostalih 25 %! Ker se bodo revnejši pričeli izogibati storitvam, ki jim jih samo delno zagotavlja obvezno zavarovanje, bo več javnega denarja ostalo za druge. Porabili ga bodo bogatejši, ki si bodo z nakupom dopolnilnega zavarovanja kupili vstopnico za storitve iz obveznega zavarovanja. Prišlo bo do redistribucije denarja in pravic, ki se bodo od revnih selile k bogatim. Stebri, na katerih slonijo vrednote zdravstvenega sistema, torej solidarnost in pravična dostopnost, se utegnejo zrušiti; na obzorju je dvotirni zdravstveni sistem: eden za revne in drugi za bogate.

Bi bila škoda, ki bi ob tem nastala, popravljiva?

V ZDA postaja želja po uvedbi univerzalne dostopnosti do zdravstvenega varstva po vzoru Kanade ali Evrope že večinska, pa vendar je Clintonov predlog blagega premika v to smer propadel. Moč privatnih lobijev, utrjena v zadnjem stoletju, je bila prevelika: to so lobiji proizvajalcev zdravil in opreme, zavarovalnic in zdravnikov. Za nas je sreča v nesreči ta, da tudi obratnega procesa ni mogoče izpeljati čez noč. V enem mandatu se sistema ne da nepopravljivo pokvariti. Pa vendar se zdravstvena oblast zelo trudi v tej smeri. Obstoječi sistem je proglasila za relikt socializma in ga skuša pospešeno demontirati, v zameno pa ne ponuja nobene jasne alternative, o kateri bi državljani lahko vsaj razpravljali. V takih razmerah se bližamo kaosu, kjer vsakdo počne, kar se mu zljubi in najbolj profitirajo najbolj brezobzirni igralci. Skratka: če bomo porušili obstoječi model, namesto da bi odpravljali njegove šibke točke, bodo na pogorišču zavladali vojni dobičkarji.