"Del državnega aparata me je poskušal odstraniti iz države, drugi del države, , kraljica, pa je ugotovil, da sem pomembno prispevala k življenju naroda." - Farhat Khan

Na spletnih straneh antirasističnih skupin in Nacionalne koalicije proti deportacijam je mogoče prebrati, da ste bili pod pritiskom Urada za notranje zadeve, ki je začel postopek odstranitve iz države, hkrati pa ste prejeli povabilo britanske kraljice na častni sprejem v Buckinghamski palači kot priznanje za vaš izreden prispevek v lokalni skupnosti v Manchestru.

Ne vem, ali je kraljica sploh vedela, da sem prosilka za azil. Ko sem aprila 2003 dobila dokončni negativni odgovor na vlogo za azil, mi je Urad za notranje zadeve odvzel delovno dovoljenje. Že več let delam v svetovalnem centru v Cheetham Hillu, najprej sem delala kot prostovoljka, potem sem imela plačano zaposlitev in sedaj, ko prosilcem za azil od leta 2002 ni več dovoljeno delati, spet delam kot prostovoljka. Dovoljenje za delo so mi odvzeli, ampak zakaj bi sedela doma, ko pa lahko kaj koristnega naredim za skupnost. Toliko prostovoljnega dela sem opravila zato, ker nimam delovnega dovoljenja, sicer bi raje dobivala plačo. Ko se je to zgodilo, ko so mi odvzeli delovno dovoljenje, je bil pred svetovalnim centrom množičen protest, prišel je lokalni svetnik in o tem so pisali lokalni mediji. Verjetno me je kateri od lokalnih azijskih časopisov predlagal za priznanje na področju prostovoljnega dela, ki ga vsako leto podeljuje kraljica. To priznanje sem prejela decembra 2004. Tik preden sem prejela kraljičino vabilo, sem dobila še neko drugo, manj prijazno vabilo.

Decembra 2004 so me poklicali na lokalni imigracijski urad. Izjemoma sem morala priti skupaj z otroki. Na tem uradu se morajo vsak mesec zglasiti prosilci za azil (to je kontrola Urada za notranje zadeve). Ko smo prišli ob določeni uri, je bila tam uslužbenka pakistanskega veleposlaništva. Nisem vedela, zakaj, kaj se dogaja. Imigracijski uslužbenec je meni in mojim otrokom pojasnil, da bomo odstranjeni iz države. Zelo sem bila šokirana, saj smo že pet mesecev pred tem (septembra 2004) vložili povsem novo vlogo za azil. Niso je našli. Obupano sem klicala svojega odvetnika in ta jo je takoj poslal po faksu na imigracijski urad. Potem so se nam opravičili. Napaka je nastala, ker ima Urad za notranje zadeve 13 map o mojem primeru in vse niso shranjene na isti lokaciji.

Dan po tem zoprnem dogodku sem delala v 'drop in' pisarni, kamor lahko stranke pridejo po nasvet, ne da bi bile vnaprej naročene. Sodelavka mi je po telefonu rekla, da me v pisarni čaka kraljičino povabilo na častni sprejem v Buckinghamski palači. Pomislila sem: "Ti ljudje imajo pa res izkrivljen smisel za humor." Mislila sem, da se norčujejo iz mene, ker sem bila prejšnji dan na imigracijskem uradu, kjer so se ukvarjali s tem, da bi me odstranili iz države. Ko sem prišla k pisalni mizi, me je tam zares čakalo pismo z vabilom v Buckinghamsko palačo. Pisalo je, da sem "pomembno prispevala v dobro narodovega življenja" (significant contribution to national life). Saj to je smešno, seveda nisem prispevala nič k nacionalnemu življenju, mogoče sem prispevala v skupnost Cheetham Hilla v Manchestru, to že, ampak k nacionalnemu življenju ... Saj nisem vedela, ali naj se smejem ali jočem.

Ste šli na sprejem?

Ja, šla sem. Dovolili so mi, da grem. Urad za notranje zadeve je dal izjavo za javnost, da povabila ne bodo umaknili in da lahko grem. Mediji so se zelo zanimali za to reč, ker je bilo tako kontradiktorno. Del državnega aparata, eno izmed ministrstev, me je poskušal odstraniti iz države, drugi del države, najvišje predstavniško telo, kraljica, je ugotovil, da sem pomembno prispevala k življenju naroda. Kraljičino povabilo je zelo velika čast. Mediji so me spraševali, ali bom s kraljico načela vprašanje deportacije, in rekla sem jim, da bom. Na sprejem sem odšla skupaj s svojim bivšim šefom iz Pakistana (ki je Anglež) in ne vem, kdaj sem se nazadnje tako smejala. Zdelo se nama je zelo smešno, da sem jaz, prosilka za azil z negativno odločbo, pravzaprav so me hoteli odstraniti iz države, povabljena v Buckinghamsko palačo, ker sem pomembno prispevala k življenju naroda. Ko sva bila tam, nama je neki visoki uradnik prijazno, ampak zelo jasno rekel, da ne bi bilo primerno s kraljico govoriti o vprašanjih azila in da so me mediji verjetno napačno navajali. No, mediji so me pravilno navajali. Razlog, da to ne bi bilo primerno, je v tem, da kraljica ne odloča o političnih zadevah.

Moj primer je bil medijsko zelo izpostavljen in novica, da sem prejela povabilo britanske kraljice, je prišla celo v pakistanske medije. Prijateljica, ki dela v British Councilu v severozahodni pakistanski provinci, mi je povedala, da so mediji čisto ponoreli in da so jih tri dni neprestano klicali in hoteli zvedeti podrobnosti ...

Kako pa je sploh prišlo do tega, da ste zaprosili za azil v Veliki Britaniji? V Pakistanu ste imeli dobro službo in v gmotnem smislu zelo udobno življenje.

Več kot 20 let sem delala na področju razvojne pomoči za različne zahodne vlade. Zadnja tri leta sem bila zaposlena v Britanskem uradu za mednarodni razvoj (UK Department for International Development). Delala sem na področju zagovorništva in opolnomočenja žensk v Pakistanu. Za azil sem prav v Veliki Britaniji zaprosila zato, ker sem delala za britansko vlado in sem pričakovala, da bodo razumeli moj položaj in me podprli. Iz Pakistana sem zbežala zaradi nasilja, ki ga je nad mojimi otroki in mano izvajal moj mož. To je trajalo več let. Nasilje nad ženskami je v Pakistanu resnično vsakdanje, doživljajo ga mnoge ženske, nasilje je doživljala tudi moja mama, moja sestra ... Čeprav sem nasilje od nekdaj sovražila, sem ga prenašala, ker je to tako razširjen, pravzaprav vsakdanji pojav. Če odrasteš v takih razmerah, se ti zdi, da tako pač je. Ko pa je to doletelo tudi moje otroke, še posebej, ko je prizadelo hčerki, tega nisem mogla več prenašati. Mož se je odločil, da se bosta hčerki, takrat sta bili stari šest in osem let, poročili z njegovima nečakoma, ki sta za povrh vsega še petnajst let starejša od njiju. Ne da bi se o tem pogovoril z mano, kaj šele s svojima hčerkama, je kar sklenil zaroko. Vedno sem upala, da si bosta hčerki, ko bosta zrasli, po svoje uredili življenje, imeli svoj dom in odšli stran iz teh razmer. Nisem si mislila, da bo taka oblika nasilja še bolj prizadela njiju, kot je mene. Še celo moj oče se mi je zdel bolj naklonjen kot moj mož, torej njun oče. Ko sem zvedela za to zaroko, sem se odločila, da bomo zapustili Pakistan.

Če sprašujete v gmotnem smislu, je življenje za nas tu seveda zelo drugačno, kot smo ga bili vajeni v Pakistanu. Tu živimo v zelo majhni hiši, ki je last občine, in dobivamo socialno podporo - žal prosilcem za azil ni dovoljeno delati za denar, le prostovoljno. V Pakistanu sem imela dobro službo, veliko sem potovala in res smo živeli precej udobno. Imeli smo svoje avtomobile, šoferja, gospodinjsko pomočnico, ki je kuhala za nas, poskrbela za otroke itd. Tukaj pa smo, ker smo pač prosilci za azil, najrevnejši med revnimi, pa še stalno nas kritizirajo v medijih. Za tako spremembo je bilo treba ogromno prilagajanja.

Za veliko beguncev je že sama pot na Zahod travmatična, saj pogosto potujejo brez vizumov, to pomeni, da se morajo skrivati. Kako ste vi in vaši otroci zapustili državo?

Vizume smo imeli; ker sem delala za britansko vlado, s tem ni bilo težav. Moj šef v službi, Anglež, ki je zelo dobro vedel, kaj sem preživljala, je skupaj z mano iskal rešitev. Zelo me je podpiral. Prav on je bil tisti, ki me je spodbudil, naj odidemo iz Pakistana. Najprej mi je poskušal najti službo v Bangladešu, a se ni izšlo. Potem mi je predlagal, naj bi šla v Anglijo, sicer ni vedel nič o azilu, mislil je, da bi mi njegova prijateljica, ki dela v Uradu za svetovanje (Citizens Advice Biro), lahko pomagala.

Prvič sem z otroki pobegnila v Veliko Britanijo avgusta 2000. Poiskala sem to gospo, ona pa me je napotila k odvetniku za tujce in begunce, ker se njihov urad ni ukvarjal z imigrantskimi vprašanji. Še pred datumom prvega sestanka z odvetnikom nas je mož prisilil, da smo se vrnili v Pakistan. Za nami je poslal nekega moškega, ki naj bi bil njegov prijatelj (nikoli prej ga nisem videla). Z grožnjami, da bo ubil mene in otroke, nas je prisilil, da smo se vrnili. Takrat sem tako zbolela, da me skoraj niso pustili v letalo. Mož je bil besen name. Je precej fundamentalistično usmerjen, nasprotuje izobraževanju žensk in podobno. Nikoli mu ni bilo prav, da sem hodila v službo. Verjame, da islamska in paštunska kultura (to je kultura zahodne pakistanske province, iz katere prihajam) zelo dobro varujeta pravice žensk. Po njegovem so ženske, ki iščejo pravice zunaj doma, na policiji ali v organizacijah, ki zagotavljajo podporo ženskam, slabe. "In ti delaš s takimi ženskami," mi je vedno govoril, "ki nasprotujejo volji svojih mož in svojih sorodnikov, pravzaprav si ena od njih."

Ko smo se vrnili v Pakistan, je bilo res grozno. Mož zaradi svojega dela veliko potuje, in ko smo se vrnili, so me nadzorovali tašča in drugi sorodniki. Ne vem sicer, kako je bilo to mogoče, ampak nikoli mi niso vzeli potnega lista. Ni jim prišlo na misel, da imam vizum za večkraten vstop v Veliko Britanijo. Čim prej smo morali spet proč. Odločila sem se, da se vrnemo v Veliko Britanijo. Skupaj s sinom sva kupila letalske vozovnice. Še bolj me je bilo strah kot prvič. Po moževih navodilih so nas njegovi sorodniki ves čas strogo nadzorovali: niso mi pustili v službo, otrokom niso pustili v šolo. Tašča je prihajala k nam vsak dan ob devetih zjutraj. Let smo sreči imeli ob pol sedmih zjutraj. Še vedno se živo spominjam tega občutka, kako zelo me je bilo strah, tudi ko smo že pristali na dubajskem letališču ... Pred odhodom vso noč nismo spali, pripravljali smo stvari ... Bila sem tako živčna, da sem na letalu izgubila denarnico z vsem denarjem in s potovalnimi čeki vred ... Letalo je v London prispelo s peturno zamudo. Predstavljala sem si, kaj se je dogajalo pri nas doma, sorodniki so že zdavnaj odkrili, da nas ni, gotovo so koga poslali, naj nas poišče in pripelje nazaj. Nenadoma sem po zvočniku zaslišala svoje ime "Farhat Khan, Farhat Khan ..." in tam so stali policisti. Skoraj sem umrla od strahu. Takoj sem pomislila, da je vsega konec, da so nas našli. Nisem imela izbire. Javila sem se policistu, on pa me je vprašal, ali sem izgubila denar. "Ne, nisem izgubila denarja," sem odgovorila. "Prosim, preverite, ali imate ves svoj denar pri sebi!" je vztrajal policist. Potem sem pogledala v torbico in ugotovila, da ga nimam. Mislim, da so čistili letalo in nekdo zelo pošten ga je našel in vrnil. Toda raje bi izgubila ves denar, kot da bi me našli.

Potem ste vendarle srečno prišli v Veliko Britanijo in ste 13. novembra 2000 že takoj na letališču zaprosili za azil. Glede na to, da ste iz Pakistana zbežali zaradi nasilja v družini, kako ste to pravno utemeljili v azilni vlogi?

Moja azilna vloga temelji na pripadnosti posebni družbeni skupini - spolu. V Veliki Britaniji je zgornji dom parlamenta leta 1999 sprejel zelo pomembno in odmevno odločitev, ki je povezana s šeriatskim pravom. V Pakistanu je diskriminacija žensk močno razširjena, pakistanska vlada pa brez volje in moči, da bi ženske zavarovala. Na podlagi tega je britanska vlada pakistanskim ženskam priznala status posebne družbene skupine. To pomeni, da lahko zaprosimo za azil, če gre za nasilje v družini. To je bila prva odločitev take vrste v Evropi. Zahodna pakistanska provinca, od koder prihajam, ima edina v državi še vedno šeriatsko pravo. V preostalem delu države je vlada bolj ali manj sekularna in zakoni prevzeti od britanskih kolonizatorjev. Diskriminacija žensk pod vladavino šeriatskega prava pa mislim, da je še hujša, odkar sem z otroki zapustila Pakistan.

Čeprav izpolnjujete zakonsko predpisane pogoje za pridobitev azila, ste dobili negativno odločbo od Urada za notranje zadeve in od sodišč, potem ko ste se večkrat pritožili in izčrpali vsa pravna sredstva azilnega postopka.

Ugotovili so, da govorim resnico, tudi moj nekdanji šef je bil priča vsemu, kar sem preživela. Kljub temu so odločili, da nimam pravice do zatočišča v Veliki Britaniji, češ da se lahko v Pakistanu preselim v drugo veliko mesto. Neuradna pripomba je bila, da sem zelo močna in emancipirana in da se bom že znašla. Vendar notranje selitve niso primerna rešitev za pakistanske ženske. Morala bi se zaposliti in tako bi me moževi sorodniki hitro izsledili. V Pakistanu ni tako kot tukaj, kjer te vsi pustijo pri miru. Tam so sosedi zelo radovedni, vsa soseska hoče vedeti, kdo si, od kod si itd. Ljudje, ki nočejo govoriti o sebi, so sumljivi. Bolj ko poskušaš kaj prikriti, bolj se bodo drugi zanimali za tvoje življenje.

Od prihoda v Veliko Britanijo ste dejavni v lokalnem svetovalnem centru v Manchestru, pa tudi pri svetovanju prosilcem za azil in beguncem v lokalni skupnosti, zato dobro poznate življenjske razmere domačega prebivalstva in prosilcev za azil. Kakšna so vaša opažanja?

Vedno sem delala v skupnosti in takšno delo sem želela nadaljevati tudi tukaj, v Veliki Britaniji. Mislila sem, da ljudje tu nimajo kaj dosti težav, saj je to bogata država, pravice žensk so spoštovane itd. Ko sem začela delati, sem hitro ugotovila, da ni tako. Bila sem šokirana, koliko težav imajo ljudje, še posebej iz manjšinskih skupnosti. Zaradi znanja jezikov pogosto delam z ljudmi iz azijske manjšinske skupnosti. Veliko je mater samohranilk, ki zares težko shajajo.

Poleg tega se ukvarjam tudi s prosilci za azil in begunci. Tudi tu je cela vrsta težav, od tega, da je težko najti dobro pravno pomoč, pa do slabih stanovanj. Večinoma so prosilcem za azil dodeljene hiše, v katerih noče živeti nihče drug. Na primer hiša, v kateri živim z otroki, je predvidena za rušenje. Sistem stanovanj, v katerih živimo, deluje tako, da Nacionalni sistem za podporo prosilcev za azil (National Asylum Support System), ki je ločen od siceršnjega socialnega varstva za državljane, sklene pogodbo za stanovanja z mestno občino. Ta stanovanja so navadno v odrinjenih soseskah, kjer se kopičijo socialni problemi od drog in vlomov do prostitucije in nasilja na ulicah ipd.

Zelo velik problem prosilcev in prosilk za azil je tudi socialna osamitev in osamljenost. Čas, ko preživljaš azilni proces, je stresno obdobje, zaznamovano s stalno negotovostjo. Ne veš, kaj se bo zgodilo s tabo, zato nimaš možnosti odločati o svojem življenju. Mislim, da je ta izkušnja tako stresna in različna od vsakdanjega življenja večine, da jo ljudje, ki tega niso doživeli na svoji koži, ne morejo zares razumeti. Veliko ljudi v naši skupnosti je zelo naklonjenih prosilcem za azil in nas na različne načine podpirajo; ampak ne verjamem, da si lahko zares predstavljajo, kakšno je življenje, če ne veš, kaj se bo zgodilo s tabo, in če živiš pod pritiskom, da te lahko vsak trenutek odstranijo iz države. Take življenjske razmere zelo vplivajo na duševno zdravje prosilk in prosilcev za azil, veliko ljudi trpi zaradi depresije in različnih tesnobnih stanj. Položaj je še dodatno otežen s tem, ker je v številnih kulturah, iz katerih prihajajo prosilke in prosilci za azil, tabu govoriti o težavah z duševnim zdravjem. Predstava o človeku s težavami v duševnem zdravju je predstava o nekom, ki je popolnoma nor. Iz delovnih izkušenj in poznavanja ljudi pa vem, da ima veliko prosilcev in prosilk za azil in beguncev take težave, pa še zelo izolirani so.

Je bil to razlog, da ste spodbudili nastanek ženske skupine Women Asylum Seekers Together?

Ja. Kot sem že rekla, podpora prijateljev, kolegov in ljudi iz lokalne skupnosti je zelo dragocena, vendar je v naši koži včasih izredno težko preživeti in še teže zbrati pogum in energijo za organiziran boj za naše pravice. Ker smo vse ženske, ki imamo enako izkušnjo azilnega postopka, najbolje razumemo, kaj preživlja druga, in se na različne načine medsebojno podpiramo, čustveno, pa tudi povsem praktično. Na primer, ko je ena od kolegic po operaciji prišla iz bolnišnice, smo skrbele zanjo in za njene otroke. Gre za majhne vsakdanje stvari, zaradi tega se svet še ne bo stresel. Zelo je pomembno, da imamo tako podporo, da te ženske, ki so v enakem položaju in ki točno vedo, kaj preživljaš, razumejo in podprejo. Nekatere od teh žensk so se aktivirale v antideportacijskih kampanjah. Tako kot jaz in moji otroci so izpostavile svoj primer v javnosti z namenom, da bi preprečile deportacijo iz države.

Aprila 2003 se je vaš azilni postopek končal z negativno odločbo in kmalu zatem, maja 2003, ste začeli antideportacijsko kampanjo. So vas že takrat hoteli odstraniti iz države?

Ne, niso. Takrat se ni zgodilo nič. Kljub temu smo začeli kampanjo. Zahtevali smo pravico za moje otroke in zame, da ostanemo v Veliki Britaniji. Čeprav Urad za notranje zadeve takrat še ni začel deportacijskega postopka, to ni ničesar rešilo, šlo je le za vprašanje časa. V Nacionalni koaliciji proti deportacijam (National Coalition of Anti-deportation Campaigns) so dejali, da je, če organiziraš kampanjo, manj možnosti, da te Urad za notranje zadeve deportira. Urad ne zmore deportirati vseh in raje odstranjuje tiste, ki nimajo javne podpore. No, ne vem, tudi ljudje, ki so imeli velike kampanje, so vseeno doživeli, da jih je Urad za notranje zadeve poskušal deportirati.

Morda je učinek moje kampanje ta, da me do sedaj še niso deportirali in da sem smela vložiti povsem novo vlogo za azil (avgusta 2004), in sicer na podlagi tega, da so se razmere v Pakistanu spremenile.

Kakšne pa so videti antideportacijske kampanje v Manchestru? Kako ste na primer izvajali svojo kampanjo?

Najprej smo se začeli dobivati v manjši skupini, skupaj s prijatelji in podporniki, ki so bili pripravljeni vložiti svoj čas in energijo. Odšli smo na posvetovalni pogovor k Tonyju Openshawu, ki je bil takrat zelo dejaven v Nacionalni koaliciji proti deportacijam tu, v Manchestru, kjer ima ta koalicija tudi sedež. Pojasnil nam je, kako se oblikuje antideportacijska peticija, kako in kje naj zbiramo podpise, kako se posamezen primer javno predstavi itd. Sprva je bilo zelo mučno, najteže mi je bilo nagovoriti nekoga, ki je popoln tujec. Na primer, da rečeš, da si v tej državi prosilka za azil, in poveš stvari iz svojega osebnega življenja, ki jih nekdaj še prijateljem ne bi povedala - recimo to, da me je mož pretepal. Svojo dušo prineseš v javnost. In vsakič znova moraš povedati svojo zgodbo. To je zelo boleče, zgodbo vsakič, ko jo poveš, znova doživljaš.

Zbrali smo 10.000 podpisov v podporo antideportacijski peticiji in parlamentarni poslanec iz naše skupnosti Graham Stringer jo je izročil takratnemu ministru Desu Brownu. To je bila zares obsežna in odmevna kampanja, zato smo dobili podporo našega (to je lokalnega) parlamentarnega poslanca; poleti 2004 se je sestal s takratnim ministrom za imigracijo in mu predstavil moj primer, moje prostovoljno delo, peticijo s podpisi ter izrazil tudi svojo podporo.

To, da je moj primer dosegel sam ministrski vrh, je velik uspeh. Čeprav v pravnem smislu antideportacijske kampanje ne pomenijo nič, so izredno pomembna oblika pritiska na vlado, na tiste, ki odločajo. Če vidijo, da koga podpira na tisoče ljudi, ga/je ne bodo mogli na hitro odpraviti. Ministrstvo ima diskrecijsko pravico, da odloča mimo azilnega zakona, na primer lahko podeli dovoljenje za bivanje na podlagi sočutja. Meni tega sicer niso dali, lahko pa sem - na podlagi novih dokazov in spremenjenih razmer v izvorni državi - vložila novo vlogo za azil.

Nujno moram poudariti, da so kampanje zgolj oblika političnega pritiska, ki v skrajni sili kupijo nekaj časa, vendar pa učinki niso prav nič predvidljivi. Ne vem, kako je pri vas v Sloveniji, ampak tu ne bi nikomur svetovala, naj se zanese samo na kampanjo. Prosilec ali prosilka, ki je dobila negativno odločbo, naj razišče tudi politične razmere v svoji izvorni državi in na podlagi novih dejstev vloži povsem novo vlogo za azil.

Drugi april je postal evropski dan pravic imigrantov, beguncev, dan svobode gibanja in boja proti imigracijskemu nadzoru. Imeli ste množičen pohod po glavnih ulicah Manchestra. Menda je bil to najboljši dan vašega življenja v Veliki Britaniji.

Ja, res je. Kričali smo po ulicah Manchestra. Počutila sem se svobodno in močno. Bilo je ogromno policije ... vse življenje se jih bojiš, predstavljajo avtoriteto. Še posebno, če si prosilka oziroma prosilec za azil - že samo, če pomislim na policijo, me je groza.

Drugega aprila sem lahko prvič v življenju na tak neposreden način protestirala in povzdignila glas proti avtoriteti, ne da bi zaradi tega občutila kakšne posledice.

Delati kampanje je izredno naporno, vendar te okrepi - dobiš moč. Aktivizem te po eni strani popolnoma fizično in psihično izčrpa, po drugi strani pa ti daje moč.

Tudi v Pakistanu sem se pogosto znašla v položaju, ko sem prišla navzkriž z avtoriteto, najprej z avtoriteto svojih staršev, kulturnih tradicij, moža itd. O sebi sem imela občutek, da sem močna ženska, ampak zdaj se mi zdi, da nisem bila tako močna: prenašati nekaj še ne pomeni biti močna. Prenašala sem nasilje, starši so me prisilili v poroko, prenašala sem moža in njegovo sorodstvo - nikoli se nisem mogla zares upreti temu položaju, razen ko sem odšla iz Pakistana in vse pustila za sabo.

Ko se postaviš po robu Uradu za notranje zadeve, na ulici ali pa z antideportacijsko kampanjo, te je najprej zelo strah. Mi smo tako majhni in brez moči v primerjavi z Uradom za notranje zadeve. Preden sem začela kampanjo, mi je veliko ljudi svetovalo, naj raje zaobidem zakon, torej naj ostanem v 'ilegali', naj ne izzivam ministrstva, naj bom raje tiho in nevidna. Nevidni se lahko izgubijo v sistemu. Vladni dogovor je, da če so otroci v državi več kot sedem let, jih ne deportirajo. In sedem let enkrat mine. Zaradi tega mi je marsikdo rekel: "Ministrstvo te še ni poskušalo deportirati, ne izpostavljaj se v javnosti, skrij se, pa te morda ne bodo opazili." Odločitev za kampanjo je ravno nasprotna temu. Saj nisem vsega pustila za sabo in prišla v to državo zato, da bi se skrivala. To sem v življenju že tako ali tako predolgo počela. Če bi dobila azil takrat, na začetku, ko sem prišla, leta 2000, morda sploh ne bi postala tako politična!

Kakšne so možnosti prosilcev in prosilk v Veliki Britaniji? V katero smer se razvija azilna politika v Veliki Britaniji?

Mislim, da ima azil veliko opraviti s politiko. Kot pravi Beth Humphries, je bilo vprašanje azila vedno tudi vprašanje rase. Azil se uporablja v različne politične namene na zelo rasističen način, za doseganje političnih točk, na primer. Kar se tiče zakona, mislim, da se stvari samo še zaostrujejo. Ne vem, kam to pelje. Na prosilce za azil se kaže s prstom kot na grešne kozle za vse, kar gre v družbi narobe ali česar vlada ni sposobna rešiti. Če je v kakšnem mestu premalo stanovanj ali so čakalne dobe v bolnišnicah predolge, bodo obtožili prosilce za azil, češ da so oni krivi, ker jih je preveč. Zelo malo pa je javne razprave o tem, kdo so prosilci in prosilke za azil, zakaj prihajajo, da so med njimi izobraženi ljudje, da imajo veliko zamisli, ambicij, da lahko pomembno prispevajo v to družbo. Vemo, da britanska družba potrebuje imigrante, ki bodo tu delali, plačevali davke in tako podpirali naraščajočo populacijo upokojencev.

Kaj pa osveščanje javnosti?

Mediji so seveda ključni in potrebujemo osveščene, proaktivne novinarje.

Najpomembneje pa je, da smo prosilci in prosilke za azil sami dejavni v boju za svoje pravice. Tako bomo najlaže presegli stereotipno predstavo o nas. Stereotip prosilca za azil je mlad fanatičen musliman, ki globoko v sebi nosi željo, da bi posilil kakšno žensko, hkrati pa sodeloval v teroristični mreži. Ko sem bila na predavanjih pri profesorici dr. Beth Humphries na Univerzi v Lancastru, so mi bili študenti zelo naklonjeni, hkrati pa so bili presenečeni, da je oseba, kakršna sem jaz, prosilka za azil. Niso pričakovali, da so tudi izobraženci prosilci za azil. Upamo, da bo naša ženska skupina Women Asylum Seekers Together prispevala tudi k spreminjanju javnega mnenja o prosilcih in prosilkah za azil. Individualni protesti in kampanje so pomembni, ampak to žal ni dovolj, da bi se v družbi zares kaj spremenilo. Potrebujemo celo vrsto različnih ljudi in organizacij, sindikate, združenja socialnih delavk, učiteljic, novinarjev itd., ki se bodo dejavno uprli zatiralski imigracijski in azilni politiki - ki bodo rekli: "Ne, ne bomo sodelovali v sistemu, ki je zatiralski, ki tepta pravice ljudi in jih sili, da zapustijo to državo."

Veliko prosilcev in prosilk za azil hodi v šolo, ima sošolce, nenadoma pa tak otrok ne pride več v šolo, ker vso družino deportirajo. Otroci ne razumejo, zakaj je neka družina morala nazaj tja, od koder se je komaj rešila. Otroke to prizadene. Nekatere šole organizirajo proteste. Pred nekaj leti je bila čudovita kampanja; v podporo deklici iz Nigerije se je angažirala vsa šola. Vsi so protestirali, ravnatelj je bil na lokalni televiziji. Kampanja je bila uspešna, družina je dobila begunski status in lahko so ostali v državi. Ta šola je sodelovala tudi s pisateljem, ki je za otroke pripravil knjižico z informacijami in vajami, kjer so bili predstavljeni različni vidiki azila, tako da se že pri otrocih gradi politična ozaveščenost. Knjiga je na otroški način predstavila zgodbo temnopolte družine, ki je v Veliki Britaniji zaprosila za azil.

Razmere v Veliki Britaniji so prosilcem in prosilkam za azil bolj naklonjene kot v Sloveniji oziroma če razmere primerjam s slovenskimi, se zdi, da vas domačini bolje sprejemajo. Eden od razlogov je gotovo ta, da živite v skupnosti, v navadnih stanovanjih, imate sosede, prijatelje in ste stalno v interakciji z lokalnim prebivalstvom. V Sloveniji pa prosilci za azil živijo ločeno od drugih, v instituciji na robu mesta, in nimajo veliko stika z lokalnim prebivalstvom.

Tako živimo zato, ker nobena skupnost ne bi dovolila, da bi se pri njej zgradil tak center. Ljudje tukaj nam niso nič bolj naklonjeni. Sovraštvo in zavračanje prosilcev za azil sta tu tako razširjena, da kadarkoli poskušajo zgraditi take vrste center, se ljudje uprejo, protestirajo na vse načine. Do sedaj je moralo ministrstvo vselej umakniti svoje predloge. Zato ljudi po tihem nameščajo v navadne hiše. Tako prosilci za azil postanejo njihovi sosedi, in še preden lahko karkoli storijo in protestirajo, je soseska že polna azilantskih družin in posameznikov. Verjemite mi - čeprav je tak način nameščanja dobra rešitev za prosilce za azil, tega niso uvedli zaradi kake posebne skrbi ali naklonjenosti do nas. Ne vem, ali je to javno, ampak nekatere mestne četrti imajo moratorij. To pomeni, da prosilcev za azil ne smejo več nastanjati v tistih delih mesta, četudi so tam prazna socialna stanovanja. V našo četrt se je leta 2001 in 2002 naselilo veliko prosilcev za azil. Potem so se ljudje pritoževali pri našem parlamentarnem poslancu, da ne morejo poslati otrok v šolo, ker ni dovolj prostora, da ne morejo v bolnišnico in k zdravniku, ker so dolge čakalne vrste itd. Parlamentarni poslanec zastopa interese ljudi tega okrožja in tako je od vlade zahteval, da v naš del mesta neha nastanjati prosilce za azil. To so politična vprašanja. Tragično je, da se o tem v javnosti sploh ne razpravlja. Mnogi prosilci in prosilke za azil pa so v to državo prišli prav zaradi težav, ki jih je ta država soustvarjala.