"Ko so po upokojitvi nadškofa dr. Šuštarja iskali kandidata za vodenje Ljubljanske nadškofije so iskali najbolj primernega človeka. Ocenili so, da je to dr. Rode. Ni pa šlo za to, da bi morali preverjati, ali je dr. Rode sposoben voditi nadškofijo." - Dr. Borut Košir

Dr. Borut Košir je profesor cerkvenega prava na teološki fakulteti. V devetdesetih letih je bil direktor Zavodov svetega Stanislava, leta 1996 pa je bil sekretar cerkvenega odbora za pripravo papeževega obiska. Je doktor cerkvenega in civilnega prava, na teološki fakulteti pa vodi katedro za cerkveno pravo.

Cerkev je kot institucija izjemno kompleksno pravna tvorba. Kakšne so ključne značilnosti cerkvenega prava?

Cerkev je najstarejša živeča in delujoča institucija, ki jo poznamo. Neprekinjeno deluje že več kot 2000 let. Deluje brez prekinitve. Kristus je Cerkev ustanovil tudi kot institucijo. Svojo prvo institucionalno obliko je dobila znotraj rimskega imperija. Za pravno podstat je Cerkev sprejela od takrat do popolnosti oblikovano rimsko pravo. Tudi teritorialno se je naslonila na organizacijo rimske države. Kanonsko pravo je zato direktni naslednik rimskega prava; znotraj kanonskega prava lahko odčitamo nekatere še živeče institute rimskega prava, ki so na civilno-pravnem področju znani zgolj še teoretično. Cerkev je po svoji institucionalni konstituciji hierarhično urejena institucija. Ta hierarhija ni postavljena zgolj pravno, pač pa ima tudi teološko osnovo. Temeljni hierarhični nivoji v Cerkvi so teološkega izvora. Kanonsko pravo jih je v določenem zgodovinskem in kulturnem okolju oblikovalo tako, da so lahko služili svojemu namenu. Temelje cerkvene hierarhične strukture zato ne moremo spreminjati. Sama institucionalna postavitev Cerke v izvedbi pa je v veliki meri cerkveno-pravnega izvora. Seveda se ta lahko skozi čas glede na potrebe, ki jih ima Cerkev v določenem času, kulturi, zgodovinskem obdobju, spreminja.

Gre za pogoste spremembe?

Ne. Celotni Zakonik cerkvenega prava je dokument, ki je nastal z ambicijo, da bi pravno opredelil vsa področja, ki zadevajo življenje Cerkve. Prvi tak zakonik je naročil pripraviti papež Pij X., razglasil pa ga je papež Benedikt XV. leta 1917. Ob nastajanju so za mnenje povprašali vse škofe na svetu ter izvedence za cerkveno pravo. Ta zakonik je bil zelo lepo sprejet. Vsaka zakonodaja pa ima ta problem, da je s trenutkom, ko je sprejeta, že na nek način tudi zastarela. Ob napovedi II. Vatikanskega koncila je bila napovedana tudi prenova zakonika cerkvenega prava. Novi zakonik, ki je zdaj v veljavi, je bil objavljen leta 1983. Gre za dokument, ki v pravni jezik prevaja nauk II. Vatikanskega koncila.

To pomeni, da se je zakonik cerkvenega prava spremenil po 66 letih. Je torej Cerkev konservativna institucija?

Lahko rečemo, da je Cerkev konservativna institucija, če "konservativnost" razumemo v plemenitem pomenu besede: stvari se ne spreminjajo čez noč, spreminjajo se počasi. Cerkev s tem želi doseči, da se ne zaletava v različne smeri, pač pa išče optimalne rešitve, ki potem lahko preživijo dalj časa.

Kako bi lahko ustavno-pravno opredelili Sveti sedež? Gre za monarhijo?

Katoliške cerkve in Apostolskega sedeža ne moremo enačiti z vatikansko državo. Vatikanska država je oseba mednarodnega prava, prav tako pa tudi Apostolski sedež, ki po dikciji sedanjega zakonika predstavlja bodisi rimski papež samega ali pa rimskega papeža skupaj s kurijo in pomeni vrhovno upravo celotne Katoliške cerkve. Apostolskega sedeža torej ne moremo primerjati z ustavno-pravnimi formacijami na civilnem področju. Lahko pa določene primerjave potegnemo za vatikansko državo. Suveren vatikanske države je rimski papež. Glede tega lahko vatikansko državo primerjamo z absolutno monarhijo. Vendar gre za monarhijo elektivnega tipa.

Kaj to pomeni?

Da je vsakokratni suveren izvoljen. Ne gre torej za dedni položaj.

Dr. Franc Rode je postal kardinal. Postal je torej član kardinalskega zbora. Kaj je pravzaprav kardinalski zbor?

Pri tem se je treba nekoliko ozreti v zgodovino. V začetku so papežu, ko je prevzemal vedno več obveznosti, povezanih s celotno Katoliško cerkvijo in ne zgolj z rimsko škofijo, pri vodenju celotne Cerkve pomagali rimski kleriki. Kleriki pa se delijo na diakone, duhovnike in škofe. Diakoni so vodili pomembne rimske diakonije in so se ukvarjali predvsem z dobrodelnostjo. Duhovniki so vodili rimske župnije, škofje pa so vodili primestne škofije - cel Rim je obdan z vencem teritorialno zelo majhnih škofij. Papežu so diakoni, duhovniki in škofje iz primestnih škofij pomagali tudi pri slovenskih bogoslužjih. Rimski kler prvotne cerkve je zametek kardinalskega zbora. Zato se kardinali delijo na red kardinalov diakonov, red kardinalov duhovnikov in red kardinalov škofov. Do reforme, ki jo je izvedel papež Janez XXIII. (1958 - 1963), so bili kardinali dejansko, po posvečenju, bodisi diakoni, duhovniki ali škofje. Po reformi pa so bili vsi kardinali posvečeni v škofe, kljub temu pa se je kardinalski zbor še naprej delil na tri redove. Kardinalska služba je tako pomembna, da je prav, da vsi kardinali opravljajo tudi škofovska opravila. Zato morajo biti posvečeni v škofe.

Sicer pa se kardinali delijo na rezidencialne kardinali in kurijalne kardinale. Slednji delujejo v sklopu rimske kurije in so bodisi prefekti kongregacij ali pa predsedniki papeških svetov.

Ta položaj navadno primerjamo s položajem ministra.

Recimo, da bi lahko potegnili to primerjavo čeprav zelo na splošno. Institucije Katoliške cerkve ne moremo primerjati z državno ureditvijo; vlečemo lahko zgolj določene paralele. Tako kot se v državi s pomembnejšimi sklopi opravil ukvarjajo ministrstva in drugi državni organi, se v Cerkvi z zaokroženimi sklopi opravil ukvarjajo uradi rimske kurije.

Kaj pa so rezidencialni kardinali?

To so tisti kardinali, ki so hkrati nadškofje določenih škofij. Ker so nekateri nadškofijski sedeži izrednega pomena, je tak nadškof povzdignjen tudi v kardinala. To so, denimo, sedeži kot so Berlin, Krakov, Toledo, Dunaj, veliko takih sedežev je v Italiji in drugod po svetu. Ti kardinali so torej škofje svojih škofij, vendar so hkrati tudi kardinali. Kardinal slovenskega rodu dr. Ambrožič je, denimo, nadškof v Torontu. Kardinal Messia je bil goriški nadškof.

V kardinalski zbor so privzeti tudi vzhodni patriarhi.

Na drugem vatikanskem koncilu se je pojavil manjši problem, kako po dostojanstvu primerjati patriarhe vzhodnih katoliških cerkva z ostalimi najvišjimi dostojanstveniki. Katoliška cerkev se namreč deli na zahodno in vzhodno. Zahodno cerkev imenujemo tudi latinski patriarhat. Na vzhodu pa je nekaj več kot 20 vzhodnih katoliških cerkva - poleg drugih krščanskih cerkva, denimo pravoslavne. Nekatere od vzhodnih katoliških cerkva so patriarhalne. To pomeni, da je njihov predstojnik patriarh. Patriarhi imajo tudi kardinalski naslov.

Na pogrebu papeža Janeza Pavla II. smo vzhodne patriarhe lahko prepoznali po drugačnih oblačilih.

Drži. Na II. Vatikanskem koncilu je papež določil, da so vzhodni patriarhi po dostojanstvu izenačeni s kardinali; zato so tudi vsi imenovani za kardinale.

Imajo enake pravice in dolžnosti?

Imajo podoben status kot rezidencialni kardinali, torej kardinali, ki so hkrati škofje določenih škofij oziroma patriarhi svojih patriarhalnih Cerkva.

Papež za kardinale izbira osebnosti, ki se izredno odlikujejo po znanju, nravnosti, pobožnosti in preudarnem delovanju. Kaj so tiste osebnostne lastnosti dr. Franca Rodeta, zaradi katerih ustreza vsem kriterijem za kardinalski položaj?

Kardinal Rode je gotovo osebnost z izjemno globoko in široko kulturo. Ima neverjetno teološko znanje. Ima globok čut pripadnosti Cerkvi. Dokazal se je s sposobnostmi vodenja. Prepoznal je zadeve, ki so v določenem trenutku za Cerkev izjemnega pomena. In te zadeve je znal tudi reševati. Ima tudi velik dar za jezike. Gladko govori več svetovnih jezikov. Preden je prišel v Ljubljano za nadškofa, je bil tajnik Papeškega sveta za kulturo. Tudi v kuriji je že tedaj pokazal svoje sposobnosti za delo v centralnih uradih Katoliške cerkve.

Pravite, da je znal dr. Rode prepoznati zadeve, ki so za Cerkev izjemnega pomena. Na kaj mislite?

Razume položaj človeka v družbi. Razume procese sekularizacije, ko so ljudje tako hudo zaposleni zgolj z materialnimi opravili, da prezrejo svojo duhovno razsežnost, ki pa je temeljnega pomena, če želi človek celostno razviti svojo osebnost. Hkrati je dr. Rode razumel potrebo po pogovoru z državo. Razumel je, da morata dve instituciji, ki delujeta na istem teritoriju, med istimi ljudmi, druga ob drugi v miru dosegala svoje cilje.

Ali lahko domnevamo, da je bil že med delom v kuriji, torej pred prihodom v Ljubljano, nekako "evidentiran" za potencialnega kardinala?

Po svojih sposobnostih prav gotovo. Tedaj se je ukvarjal z odnosom Katoliške cerkve do kulture v najširšem pomenu besede. Znan je kot velik poznavalec svetovne literature, je neizmerno načitan človek, človek svetovnega formata. Na nek način je presegal to velikokrat majhno slovensko okolje in je bil zato morda kdaj narobe razumljen.

Je bilo njegovo vodenje ljubljanske nadškofije zadnji sprejemni izpit za njegov sedanji položaj?

Ne bi rekel. Ko so po upokojitvi nadškofa dr. Šuštarja iskali kandidata za vodenje Ljubljanske nadškofije so iskali najbolj primernega človeka. Ocenili so, da je to dr. Rode. Ni pa šlo za to, da bi morali preverjati, ali je dr. Rode sposoben voditi nadškofijo.

Kako se kardinal razlikuje od navadnega škofa?

Razlikuje se po dostojanstvu in odgovornosti službe, ki jo opravlja. Zbor kardinalov je poseben zbor; v zgodovini se je pokazalo, da je primerno, če ima papež okoli sebe posebno skupino dostojanstvenikov, ki mu pomagajo pri vodenju vesoljne Cerkve. S papežem tesno sodelujejo, mu svetujejo. Po mnenju cerkvenih pravnikov je njihova najpomembnejša in najodgovornejša naloga ta, da volijo novega papeža.

Papeža volijo in so hkrati lahko izvoljeni za papeža.

To ni povsem točno. Kardinali, ki na dan papeževe smrti še niso dopolnili 80 let, imajo aktivno volilno pravico - oni so tisti, ki volijo papeža. Pasivno volilno pravico - torej pravico biti izvoljen - pa imajo vsaj teoretično vsi krščeni moški. Teoretično je torej vsak krščen moški lahko izvoljen za papeža.

Kaj pa praktično?

Praktično je za papeža izvoljen eden izmed kardinalov. Vendar se je v zgodovini že zgodilo, da je bil za papeža izvoljen nekdo, ki ni bil kardinal. Recimo Celestin V. (1294 - 1294).

Ali so kardinali, ki službujejo v kuriji, bolj pomembni?

Glede dostojanstva so vsi kardinali med seboj enaki. Ločijo pa se po kanonični starosti. Tisti, ki so bili prej imenovani za kardinale, imajo kanonično prednost, precedenco, pred pozneje imenovanimi.

Govorimo torej o kanonični, ne biološki starosti.

O kanonični starosti. Glede na to, kakšno delo opravljajo, pa imajo večjo težo kurijski kardinali. Kurijski kardinali vendarle vodijo urade, ki upravljajo zadeve z učinki v celotni Katoliški cerkvi. Rezidencialni kardinali pa so odgovorni predvsem za lastno škofijo.

Hkrati se rednih konzistorijev udeležujejo zgolj tisti kardinali, ki se zadržujejo v mestu Rimu.

Konzitorij je posebej slovesna seja papeža s kardinali. Na takih sejah papež izvrši določena pomembnejša opravila. Denimo, razglasi imena novih kardinalov ali novih svetnikov. Kanonsko pravo govori tudi o izrednih konzistorijih, na katerih naj bi obravnavali določeno urgentno zadevo. Takega konzistorija bi se morali udeležiti vsi kardinali.

Taka seja bi bila sklicana v primeru pomembnih vprašanj?

Tako je. Mediji so poročali, da je bil tak konzistorij v četrtek, ko se je zbrala že večina kardinalov za slovesni javni konzoristij v petek, na katerem je Sveti oče postavil 15 novih kardinalov. Iz poročil medijev je mogoče razbrati, da so se na četrtkovem konzistoriju med drugim pogovarjali tudi o dialogu z islamom ter o njegovem vplivu na gibanja v sodobni družbi.

Najbrž se zelo redko zgodi, da se seje udeležijo praktično vsi kardinali?

Do zdaj je bila to redkost. Novi papež želi pokazati, da se želi s kardinali pogosteje posvetovati o ključnih vprašanjih.

Sicer pa se vsi kardinali zberejo le ob konklavu, ob volitvah novega papeža.

V Cerkvi obstajata dva položaja: ko je sedež zaseden, in položaj sede vacante, torej stanje, ko je sedež izpraznjen. Ko je sedež izpraznjen, veljajo posebni zakoni.

Stanje izpraznjenega sedeža nastopi ob papeževi smrti.

V takem primeru je vodenje vesoljne Cerkve zaupano celotnemu kardinalskemu zboru. Vendar lahko kardinali odločajo zgolj o rednih zadevah, ki morajo biti izvršene zaradi normalnega življenja Cerkve. Ne smejo pa skleniti nič, kar bi kakorkoli temeljno zavezovalo prihodnjega papeža.

Ali v kardinalskem zboru obstajajo še kakšne posebne funkcije?

Kardinal dekan, torej častni predsedujoči, je izvoljen s strani kardinalov, vendar je primus inter pares, prvi med enakimi. Nima posebnih pooblastil - razen da kardinalski zbor častno predstavlja in posebne dolžnosti v času izpraznjenega sedeža. Kardinal komornik ima v času izpraznjenega sedeža določene dolžnosti pri vodenju kardinalskih sej; ima tudi dolžnost uradno ugotoviti papeževo smrt. Kardinal protodiakon je najstarejši kardinal v redu kardinalov diakonov po kanonični starosti - ta mestu in svetu razglas novega papeža. Ko je še obstajalo kronanje papeža, je kardinal protodiakon papeža kronal. Ko je papež izvoljen, ga kardinal protodiakon vpraša, ali sprejme izvolitev in kako se bo imenoval. Med drugim metropolitom deli tudi palije.

Nekatere naloge kardinalov zvenijo precej protokolarno. Ali se za temi opravili, ki se nepoznavalcem zdijo protokolarne, skriva kakšna globlja vsebina?

Na kaj konkretno mislite?

Denimo podelitev palija.

Palij je del liturgičnega oblačila, ki ga nosi metropolit. Hkrati pa gre za znamenje metropolitove povezanosti z Apostolskim sedežem. Metropolit je v treh mesecih po imenovanju dolžan papeža zaprositi za palij. Palij metropolitu med slovesno mašo podeli papež. Če je papež zadržan, se slovesnosti udeleži kardinal protodiakon.

Kaj pa naloga kardinala protodiakona, da papeža vpraša, ali sprejme izvolitev? Se je kdaj v zgodovini že zgodilo, da izvoljeni ne bi sprejel izvolitve?

Da nekdo postane papež, mora izpolniti tri pogoje. Biti mora izvoljen. Izvolitev mora sprejeti. In biti mora posvečen v škofa. Primera, ko izvoljeni ne bi sprejel izvolitve, ne poznam.

Vendar javnost ne ve, kaj se dogaja v konklavu.

Za vse, kar se dogaja v konklavu, velja papeška molčečnost. O tem ne sme nihče govoriti. Hipotetično pa je možno, da v preteklosti kdo, ki je bil izvoljen, izvolitve ni sprejel.

Ni nujno, da papež pove ime izbranega kardinala. Gre za kardinala, ki je

V tem primeru papež imena ne pove nikomur. Niti tistemu ne, ki je bil imenovan. Če so zunanje okoliščine imenovanju zelo nenaklonjene - takšne okoliščine so v polpretekli zgodovini v nekaterih totalitarnih režimih obstajale - in bi celotna krajevna Cerkev ter imenovani zaradi tega trpela hude pritiske in škodo, papež imena ne razglasi. Z razglasitvijo počaka do ugodnega trenutka. Ko bi ime vendarle razodel, bi imel razodeti kardinal takšno kanonično starost, kot da bi mu tekla o trenutka, ko je bil imenovan in pectore.

Če pa papež umre, to imenovanje ni nikjer zabeleženo.

Nikjer.

Ko papež Janez Pavel II. ob zadnjem imenovanju kardinalov enega imena ni razglasil, so obstajale špekulacije, da je šlo najverjetneje za kitajskega dostojanstvenika.

Obstajale so špekulacije, vendar ne bomo nikdar vedeli, za koga je šlo.

V tisku lahko srečamo oznako, da so kardinali princi katoliške cerkve. Metafora je slikovita. Je tudi točna?

V današnjem času manj. Kardinali so imeli skozi zgodovino zaradi velikega dostojanstva najrazličnejše nazive. Na različnih mestih lahko zasledimo veliko naslovov tudi za papeža, recimo škof rimske škofije, metropolit rimske metropolije, patriarh zahoda, Pontifex maximus ...

Papež lahko kardinalu zaupa tudi posebne naloge, ko kardinal papeža zastopa

Papež lahko po svetu pošlje odposlance z različnim statusom. Odposlanec z najbolj imenitnim statusom je t.i. legatus a latere, torej papežev odposlanec, ki je vzet s strani kardinalskega zbora. Imenovan je s posebnim dokumentom. Papeški odposlanec ima na vsakem kraju, kamor pride, isti položaj, kot če bi bil tam prisoten papež sam. To je njegov alter ego. Pred 2. svetovno vojno so se papeži zaradi zapletov z italijansko državo razglasili za vatikanske ujetnike in Vatikana niso zapuščali. Tedaj smo imeli v Sloveniji dva velika shoda: evharistični kongres in kongres Kristusa kralja. Udeležil se jih je papežev odposlanec z najbolj imenitnim statusom, poljski kadrinal Hlond. Tedaj so poljskega kardinala Hlonda povsod sprejemali, kot da bi prišel papež sam. Ko je bil evharistični kongres v Lourdesu, se ga papež Janez Pavel II. zaradi okrevanja po atentatu ni mogel udeležiti; zato se je kongresa v Lourdesu udeležil temnopolti kardinal Gantin. Kardinal Gantin je tedaj nosil tudi papežev procesionalni križ. S tem je bila še bolj poudarjena papeževo prisotnost.

Kardinali so naprošeni, naj po dopolnjenem 75. letu starosti dajo odpoved službi.

To velja za vse službe v cerkvi - od službe župnika do škofa in kardinala. Smatra se, da je človek, ko dopolni 75 let, dopolnil svoje aktivno poslanstvo. Predstojnik pa potem presodi, kdaj bo odpoved službe sprejel.