"Pred nekaj leti, pod prejšnjo oblastjo, so nas podpirale ravno stranke, ki so danes v vladi. Posebno takrat, ko smo se sprli s prejšnjo vlado." - Miha Ulčar

Nekoč ste dejali, da molk študentov pelje v totalitarizem. Študenti gredo sedaj na ulice. Se Slovenija bliža totalitarizmu?

Na ulice gremo, ker ni dialoga. Zato, ker smo po letu in pol pogajanj z vlado ugotovili, da se nič ne spreminja. Še vedno nismo relevanten sogovornik, znova in znova se vračamo na pogajalska izhodišča. Pravzaprav se je izoblikoval vzorec ravnanja vladnih pogajalcev. Vlada ne upošteva veljavnih in že podpisanih dogovorov, kadar koli se na pogajanjih prebijemo do kakšne rešitve, se v naslednjem krogu spet vrnemo na začetek. Vladni pogajalci se včasih zatekajo kar k absurdnim izgovorom. Tako recimo trdijo, da smo kakšne predloge poslali prepozno, čeprav smo jih oddali pravočasno. Politični konflikt čutimo predvsem zaradi ignoriranja, predstavniki vlade se obnašajo, kot da nas ne bi bilo. Obstaja recimo svet vlade za študentska vprašanja, ki naj bi pregledal vse zakonske spremembe, ki se tičejo dela in življenja študentov, a se je že večkrat zgodilo, da ta svet nekaterih zakonskih sprememb sploh ni obravnaval. Tako je bilo pri zakonu o dohodnini. Ko pa le obravnavamo kakšen zakonski predlog, nas predstavniki vlade poučujejo o tem, kaj je prav in kaj ne, potem pa delajo naprej po svoje.

Vaša trditev je nenavadna. Minister Zupan javno trdi, da je pripravljen na kompromis, da ste v večini spornih točk že dosegli sporazum, da vaše zahteve načeloma podpira.

To ne drži. Na pogajanjih se samo pogovarjamo in minister se pogovarja s figo v žepu. Nekaj se je pogovarjati, drugo po pomeni poiskati konkretne rešitve. Naj dam za primer eno izmed spornih točk. Medtem ko so pogajanja o kakovosti visokega šolstva in dosledni implementaciji bolonjske reforme še potekala, je minister že vložil novelo zakona o visokem šolstvu in tako na svojo roko zaprl dve pogajalski poglavji. Še več, javno je trdil, da je bila omenjena novela usklajena s študenti, pa čeprav se pogajanja o tej točki še niso končala.

Kaj je sedaj s pogajanji, so resnično prekinjena?

Stvari so se zaostrile prejšnjo sredo, ko so se predstavniki vlade na sestanku pojavili s povsem novimi izhodišči. Pravzaprav so se vrnili na stališča iz socialno-gospodarskih reform. Predlagali so, da se nekatere dikcije iz koncepta Damijanovih reform dobesedno prepišejo v nastajajoči sporazum med vlado in študenti. Sedaj se nikakor ne bi pogovarjali o šolninah, lahko se pogajamo samo o višini in načinu plačevanja. Nič več. Na zadnjih pogajanjih smo ministru celo predlagali, da bi se sestajali pogosteje, a nam je povedal, da za to pač nima časa. Očitno mu ni do tega, da bi bil sporazum sklenjen. Pogajanja sicer niso popolnoma prekinjena, ena imamo jutri, a ne verjamem, da se bo zaradi grožnje z demonstracijami odnos spremenil.

Pod kakšnimi pogoji boste demonstracije odpovedali?

Samo če bomo z vlado podpisali sporazum.

Takšen sporazum je bil podpisan februarja 2004, ta vlada je pravna naslednica dogovora izpred dobrih dveh let. Zakaj nov sporazum?

Kdor je pozabil, naj ga spomnim, da smo pod vlado, ki jo je vodila LDS, tudi demonstrirali. Bilo je leta 2001, zapletlo se je pri vprašanjih šolnin in pomanjkanja študentskih postelj. Kasneje je prišlo do sprememb, nastal je projekt gradnje in prenove študentskih bivalnih zmogljivosti, z Antonom Ropom je bil podpisan omenjeni sporazum. Ko se je vlada zamenjala, smo se sestali z Janezom Janšo in mu predlagali, da se veljavni sporazum parafira in po potrebi posodobi. Julija lani se je Janša strinjal, naj se oblikuje nov sporazum, za pogajalca in koordinatorja pa je določil ministra Zupana. Na začetku so pogajanja dobro tekla, nekatere pripombe in svoje poglede so začeli pošiljati vladni resorji, tudi mi smo predlagali svoje rešitve. Zdelo se je, da bo nov dogovor sklenjen. Potem pa se je minister Zupan kar nenadoma odločil, da vsebinskega sporazuma med vlado in študenti ne bo, da bo sporazum samo proceduralne narave. Začele so se težave.

Lahko datirate, kdaj so se začeli ti zastoji?

Že na začetku je šlo bolj počasi, mislim pa, da je vzrok novega zastoja implementacija Damijanovih reform. Na začetku, ko sama ministrstva še niso imela začrtanih programov na podlagi reform, je šlo lažje. V zadnjem času so se v pogajanja vključili še predstavniki vladne službe za razvoj in morda so tudi zaradi njih pogajalci spremenili taktiko. Tako je minister Zupan dejal, da nima mandata, da bi se pogovarjal o stvareh, ki niso v okviru gospodarsko-socialnih reform. Se pa iz predloga reform vidi, da so jih za področje visokega šolstva pripravljali ekonomisti in ne strokovnjaki za visoko šolstvo. Pripravljali so jih ljudje, ki so študirali v ZDA, ki želijo tržni ameriški sistem izobraževanja uvesti tudi v Slovenijo.

Obtožili vas bodo, da niste za razvoj Slovenije, ker ne zagovarjate reform.

Absolutno smo za razvoj Slovenije, študenti smo za reforme, a za takšne, ki so sprejete na podlagi širšega družbenega konsenza. Za primer lahko omenim bolonjsko reformo, ki je bila začrtana z zakonom o visokem šolstvu leta 2004. Bolonjska reforma je bila konsenz vseh glavnih partnerjev, konsenz študentov, akademikov, vlade in gospodarstva.

Ste na teh pogajanjih karkoli dosegli? Zupan javno zatrjuje, da se glede velikega dela vprašanj strinjate.

Niti najmanj. Na začetku je bilo morda nekaj upanja, a so se njihova stališča vseskozi spreminjala in dvakrat so se ustavila pri ključnih točkah spora. Pri šolninah, pri študentskem delu in pri dosledni implementaciji bolonjske reforme. Zanimivo je, kako je bilo s številom štipendij. Najprej smo se dogovorili, da bo štipendij 20.000. Na naslednjih pogajanjih pa so nam ponudili, da bo država zagotovila od 10.000 do 20.000 štipendij do leta 2010. Med enim in drugim pogajanjem so si izmislili interval.

Pravite, da se vladni pogajalci sedaj sklicujejo na ukrepe nekdanjega Damijanovega odbora, vi pa ste jih že pred časom označili za nedomišljene, površne, morda celo škodljive.

Že lani smo nekaj predlogov, povezanih z visokim šolstvom, ovrgli. Svoje pripombe k ukrepom smo poslali novonastali vladni službi za razvoj. V tem dopisu je bil izražen naš dvom, saj sprejeto reformistično gradivo ponuja več vprašaj kot pa rešitev. Po mesecu dni so nam poslali splošne odgovore, v katerih so bili stavki, ki so dobesedno prepisani iz opisa ukrepov, ki smo jih problematizirali. Zgolj podrobnost: za izhodišče svojih predlogov so se reformisti sklicevali na deset let stare raziskave, ki ne odslikavajo današnjega realnega stanja. Ukrepi izhajajo iz teze, da je v Sloveniji populacija študentov razmeroma stara. A to ni res, po podatkih raziskave, ki jo je naročil UMAR, je večina študentov na rednem študiju stara od 18 do 25 let, samo 3 odstotki študentov so starejši od 25 let. Prav tako je po podatkih evropske raziskave Eurostudent 2005 slovenskih študent eden izmed najrevnejših študentov v Evropi. Celo latvijski imajo več prihodkov kot slovenski.

Ena izmed 13 zahtev je popolna implementacija bolonjske reforme. Obstajajo tudi kritike te povzdignjene reforme visokega šolstva. Načelo, da so fakultete financirane glede na število diplomantov, lahko nazadnje pripelje do komercializacije in zniževanja kakovosti študija.

Pri predlogu gospodarskih in socialnih reform je še huje, tam je predlagan čisti tržni sistem. Po reformističnih načrtih naj bi visoko šolstvo postalo tržno blago, študenti pa kupci. Reformisti predlagajo vavčerje, država bo dala študentom neko število vavčerjev, nato pa naj bi hodili od fakultete do fakultete in jih tam unovčevali. To pomeni, da bodo univerze tekmovale za dovolj študentov, da bodo namesto v kakovost vlagale v promocijo in prijaznost. Hkrati se bo denar, zbran prek vavčerjev, zbiral tudi v zasebnem, navidezno "prijaznejšem" šolstvu. Šolnine in vavčerji bi pravzaprav izenačili javne in zasebne šole. Že sedaj se plačuje za študij na zasebnih šolah, vlada pa bi rada, da se plačuje še na javnih. Z vavčerji bo dejansko javna sredstva prelila v zasebne šole. Poti nazaj ne bo več; ko se bodo šolnine enkrat uvedle, jih bo vsaka vlada še povečevala. Ko se v jezu enkrat pojavi luknjica, se potem samo še povečuje.

So lahko zasebne fakultete financirane na enak način kot javne?

Gotovo zasebne fakultete niso v enakem položaju kot javne, zato se tudi ne bi smele financirati na enak način. Zasebne fakultete ponujajo samo programe, ki so tržno zanimivi, javne pa imajo širšo družbeno vlogo, predvsem pri demokratizaciji družbe, socialni koheziji, vzpostavljanju družbe znanja, skrbi za študijske programe nacionalnega pomena itd. Problem sta tudi zelo ohlapna akreditacija in odsotnost zunanjega nadzora nad kakovostjo zasebnih šol, zato nihče ne more jamčiti, da se sredstva tu porabljajo smiselno in namensko. Vprašajmo se, zakaj v Sloveniji nastaja toliko pobud za zasebne fakultete, univerze, visokošolske zavode. Danes obstajajo tri univerze, reforme pa jih predvidevajo bistveno več, kar od sedem do deset. Že danes, ko so v Sloveniji samo tri univerze, je premalo učiteljev. Če je preveč različnih visokošolskih ustanov, se bo kakovost visokega šolstva znižala. Zasebne fakultete ne morejo biti prava alternativa javnim univerzam, zasebne imajo načeloma študijski program, ki je tržno zanimiv.

Je visokošolsko izobraževanje javno dobro?

Minister Zupan pravi, da ni. Žal visokošolsko izobraževanje razume samo z vidika ekonomije. A minister je pozabil, da je podpisal bergenski komunike, mednarodno listino, kjer je izobraževanje zapisano kot javna dobrina. Zupan pravi, da ljudje hodijo na fakultete zato, da bi imeli višjo plačo. In da je zato izobraževanje stvar zasebnega dobrega. Jasno je, da se moti. Nekdo, ki konča fakulteto, ima višjo plačo, zato plača tudi več davkov. Prav tako več troši in več producira. Stvar ni tako preprosta, kot si predstavlja minister Zupan. Kjer je višja izobrazba, je tudi manj kriminala, ljudje so bolj osveščeni, recimo glede ekologije itd. Posredno ima od višje stopnje izobrazbe korist celotna družba. Zato je izobraževanje javna, ne zasebna dobrina. Študij mora biti investicija države, investicija študenta pa je to, da se izobražuje, po študiju pa bo s svojim znanjem vrnil državi tisto, kar je vanj vložila. Če ga bo znala država uporabiti, ji bo lahko vrnil še več.

V Sloveniji je vedno več študentov, sredstva zanje pa se ne povečujejo z enakim tempom. Kakovost javnega dobrega, izobraževanja, se zaradi tega znižuje.

Država je v svojih dokumentih večkrat zapisala, da si želi postati na znanju temelječa družba in da je izobraževanje njena prednostna naloga. Če berete reformne dokumente, se država uradno zavzema za gospodarski razvoj, ki bo temeljil na inovacijah, raziskavah, povezovanju inštitutov z gospodarstvom in na izobraženih kadrih. V zadnjih 15 letih se je število študentov pri nas bistveno povečalo, trend je primerljiv z evropskim. Leta 1990 jih je bilo pri nas dobrih 33.000, danes pa jih je okoli 115.000. Mnenje, da je v Sloveniji preveč študentov, je napačno. Po deležu izobraženih ljudi še zmeraj zaostajamo za evropskimi državami, zato bi se moralo število študentov še povečevati. Slovenija nima pomembnih gospodarskih virov, zato bi moral biti cilj naše države, da aktivno vlaga v znanje. Čeprav je število študentov vseskozi raslo, se sredstva, namenjena študiju, niso sorazmerno povečevala. In ko bo država kmalu, vsaj tako si želi vlada, uvedla šolnine, se bo zaradi tega zmanjšalo število študentov, predvsem iz socialno šibkih okolij. Sicer pa kakovosti študija ne znižuje le pomanjkanje sredstev. Težave so tudi drugje. Fakultete zelo počasi prenavljajo programe, glede bolonjske reforme čakajo na zadnji vlak. Država noče ustanoviti neodvisne agencije za kakovost, ki bi evalvirala prenovo študijskih programov in hkrati asistirala fakultetam pri bolonjski prenovi študijskih programov. Minister bi jo moral po zakonu ustanovitvi do konca leta 2005. Tega ni naredil. Sedaj pripravlja prenovljen svet vlade za visoko šolstvo, ki pa ne bo temeljil na enakovrednosti vseh partnerjev, ki ne bo niti strokoven niti neodvisen organ.

Kaj je po vašem razlog za ministrovo izmikanje zakonodaji. Je zadaj Virantov kadrovski načrt ali, špekuliram, strah nekaterih novih zasebnih visokošolskih zavodov, ki se bojijo zunanjega arbitra?

Bojim se, da je razlog povsem banalen. Če bo imela agencija svojo strokovno službo, bo lahko tudi neodvisna v delovanju. Če pa bo odvisna od strokovnih služb ministrstva, bo imel minister vpliv na nadzornike v visokem šolstvu. Mimogrede, za vključitev v mednarodno mrežo javnih agencij za kakovost visokega šolstva ENQA je bistven pogoj prav neodvisnost od vlade. Naravnost smešen pa je Zupanov argument o varčevanju. Za visoko šolstvo država na leto namenja več kot 70 milijard tolarjev, hkrati pa ne more nameniti 50 milijonov, s katerimi bi nadzirala porabo teh sredstev in spodbujala h kakovosti visokega šolstva.

Eden izmed argumentov za uvedbo šolnin je prepričanje, da bodo šolnine skrajšale študij in hkrati zvišale njegovo kakovost.

Takšno razmišljanje je zavajajoče. Že danes v Sloveniji obstaja plačljiv študij, pa izredni študenti ne študirajo krajši čas, kakovost njihovega programa prav tako ni višja. Študij se bo skrajšal takrat, ko bodo fakultete prenovile programe. Zanimivo je, da imajo tudi druge države, Francija, Nemčija, Avstrija, približno enako dobo študija, kot jo ima Slovenija. V Italiji je doba še daljša. V EU obstajata samo dve državi, ki se po trajanju študija občutno razlikujeta od drugih. To sta Anglija in Irska, ki že poznata bolonjsko strukturo študijskih programov in kjer je povprečna doba študija 3,4 oziroma 3,6 leta.

Izredni študenti že zdaj plačujejo šolnine. Zakaj se že prej, tako kot ste se sedaj pri rednih, niste postavili za njihove pravice?

Stališče naše organizacije je vedno bilo, da je izredni študij namenjen le tistim študentom, ki delajo oziroma so iskalci zaposlitve. Stvar pa se je v Sloveniji izrodila, fakultete so bile prisiljene povečati število izrednih študentov in so si z njihovim denarjem omogočile preživetje.

Poleg šolnin je druga velika tema, glede katere se z vlado ne strinjate, vprašanje študentskega dela. Vlada se ne moti, ko trdi, da študentsko delo omogoča malverzacije, hkrati pa je anomalija na trgu delovne sile.

Ne slepimo se. Zlorabe obstajajo in vseskozi smo študenti pozivali državo, naj okrepi nadzorne mehanizme. Država bi morala pri zlorabi napotnic kaznovati najprej tistega, ki t. i. študentu izda napotnico, potem posameznika, ki s takšno napotnico dela, in nazadnje delodajalca, ki jo sprejme. To je bila tudi ena izmed redkih točk, pri katerih smo se v pogajanjih z državo strinjali. Vendar pa študentsko delo poznajo tudi v drugih evropskih državah in večinoma je povsod deležno ugodnejše davčne obravnave. Delodajalci so oproščeni plačevanja nekaterih prispevkov, študenti pa do določenega zneska niso obdavčeni. Tudi argument, da študenti odžirajo delovna mesta mladim diplomantom, ne drži. Študenti in dijaki večinoma opravljajo začasna in priložnostna dela, ki niso sistematizirana in zanje ni potrebna posebna izobrazba. Država pa bi morala nadzorovati, da delodajalci za opravljanje nalog na sistematiziranih delovnih mestih ne najemajo študentov.

Študentsko delo je socialni korektiv, ki nekaterim študentom omogoča, da preživijo. Bi se na pogajanjih z vlado odpovedali zahtevi po davčnih olajšavah za študentsko delo, če bi vlada uredila in bistveno izboljšala štipendijsko politiko?

Najprej naj to država ponudi, pokaže izračune, svoje cilje in način, kako bo študentsko delo iz oblike socialnega korektiva nastalo polje, kjer si bodo študenti pridobili delovne izkušnje, povezane z njihovim študijem. Naj te stvari pokaže. Dokler načrti, izračuni, cilji niso na mizi, od svojih pogajalskih izhodišč ne bomo odstopili.

Lahko razmišljamo tudi drugače. Študentsko delo financira študentske organizacije. In če študentskega dela ne bo več, se bo spremenila tudi oblika organiziranja študentov, ne bo več taka, kot jo poznamo danes.

Naša prednostna naloga je, da se študentsko delo, ki v povprečju pomeni več kot polovico vseh dohodkov študenta, ohrani kot socialni korektiv. Druga stvar pa je študentska organiziranost. Tukaj imate prav, v zadnjih petnajstih letih so študentske organizacije postale pomemben družbeni segment. Takšen, ki ponuja veliko aktivnosti, na katere so pozabile država, lokalne skupnosti in univerze. Če študentskega dela ne bo več, bomo morali pač poiskati druge vire financiranja.

Vlada želi po svoje narediti družbo znanja, kar naj bi bil prvi pogoj za blaginjo in gospodarski razvoj, a hkrati je z ljudmi, ki naj bi bili pogoj za družbo znanja, ustvarila konflikt. Je ta zgolj interesen ali političen?

Po svoje študenti motijo vsako oblast, vplivna in dobro organizirana populacija študentov za vsako oblast pomeni moteč dejavnik. Tako je bilo že v času komunizma, tako je tudi danes, v demokraciji. V državah, ki so totalitarne, študenti zahtevajo spremembo režima, primera za to sta srbsko gibanje Otpor in zadnji dogodki v Belorusiji. V demokracijah pa se študenti načeloma zavzemajo za dosego bolj sindikalnih ciljev. A to ne pomeni, da smo strankarsko profilirani. Študentska organizacija v Sloveniji je politično nevtralna, smo neodvisni, ker imamo za zdaj še neodvisen vir financiranja. Nobeden izmed višjih funkcionarjev Študentske organizacije Slovenije ni aktiven član politične stranke. Obstajajo simpatizerji, a so njihovi favoriti razpršeni med vsemi političnimi strankami. Morda nas kdaj podprejo opozicijske stranke ali podmladki, a od njihove podpore smo se javno distancirali. Pred nekaj leti, pod prejšnjo oblastjo, so nas podpirale ravno stranke, ki so danes v vladi. Posebno takrat, ko smo se sprli s prejšnjo vlado. V tem sporu pa se dogajajo tudi zanimive stvari. Ko so bile študentom lani uradno predstavljene gospodarske in socialne reforme, je bilo na predstavitvi kup posameznikov, ki jih osebno nisem poznal. Potem pa so ti posameznikih po medijih podpirali vladne načrte reform. Kdo so bili, še danes ne vem.

Slabo upravljanje študentskega denarja in pomanjkanje nadzora sta študentskim organizacijam nakopala očitek, da študentski funkcionarji živijo od dela študentov in da so študentski servisi pralnice denarja.

Če so se v preteklosti dogajale zlorabe, je naloga države, da te zlorabe ugotovi in jih sankcionira. Študentske organizacije nimamo nobene neposredne povezave s servisi, koncesije jim daje država in nadzor nad njimi bi moralo opravljati ministrstvo za delo. Na študentski ravni bajnih zaslužkov ni.

Je prav, da ima direktor Študentske organizacije Univerze v Ljubljani višjo plačo kot rektor iste univerze?

Kot študentski funkcionar imam najvišjo plačo med funkcionarji. Na mesec zaslužim nekaj več kot 130.000 tolarjev neto. Nimam nobenih delnic, dragega avtomobila ali kaj podobnega. Direktor in profesionalci so nekaj drugega. To so ljudje, ki pravno zastopajo študentsko organizacijo in so za svoje ravnanje hkrati kazensko odgovorni.

Koliko zasluži generalni sekretar Študentske organizacije Slovenije?

Okoli 400.000 tolarjev neto, je vodja strokovnih služb in nosi vso odgovornost za poslovanje. Lanski proračun ŠOS-a pa je bil okoli 137 milijonov tolarjev. Pri nas je pet, lani je bilo šest zaposlenih, ki opravljajo strokovno delo. Vsaka organizacija potrebuje koga, ki se ukvarja s financami, s pravnimi zadevami itd. Lani smo za plače zaposlenih namenili okoli 27 milijonov tolarjev, za honorarje študentov pa 12,5 milijona tolarjev.

Zanimivo se mi zdi, da ste se z vlado sprli zaradi navadnih cehovski zahtev. Kaj pa druge, ali imate recimo občutek, da je v Sloveniji ogrožena avtonomija univerze?

Vseskozi se zavzemamo za to, da morajo biti univerze avtonomne, a če bo uveljavljen predlog reform, bo ta avtonomnost načeta že zaradi gospodarskih interesov. Povečanje sredstev za visoko šolstvo ob pomoči gospodarstva je nekaj dobrega, a ne tako, da univerze podredimo gospodarstvu. Slišali smo, da so bili nekateri študijski programi ali profesorji ocenjevani tudi skozi očala politike. Kadar se politika nepremišljeno vmešava v delo univerze, kakor se trenutno ad hoc omejuje družboslovje in favorizira naravoslovje, ko zadaj ni dolgoročnega strokovnega premisleka, lahko takšna politika univerzam naredi veliko škode.

Ko so se študenti na demonstracijah leta 1996 zbrali pred parlamentom, so v stavbo parlamenta metali jajca in jogurte, čeprav je bil razlog demonstracij nerešeno vprašanje financiranja študentske prehrane. Se tokrat bojite izgredov?

Največja težava pri velikih shodih je, kadar se takemu shodu pridružijo interesne skupine. Ko smo imeli 25. aprila Črno sredo, je neka skupina ljudi delila listke z obvestilom, da se demonstracije nadaljujejo pred parlamentom. Po ozvočenju smo povedali, da pred parlamentom ni našega shoda, a nekaj ljudi je tja vseeno odšlo. Nikoli ne veš, kdo in za kaj bo izkoristil shod. Je pa res, da takšni izgredi mečejo slabo luč na mirno večino in organizatorje protestov. Podobno je z alkoholom. Nismo imeli in ne bomo imeli nobenih stojnic z alkoholnimi pijačami. A v središču Ljubljane je veliko lokalov in trgovin, posamezniku seveda ne moremo preprečiti, če si zaželi alkohola.

Ali v tem interesnem sporu med vlado in študenti prepoznate zametke večjega družbenega konflikta, recimo političnega nasprotovanja neoliberalizmu in reformam, ki ga poosebljajo?

Mislim, da je temeljni problem reform nasilno podrejanje obsežnih družbenih podsistemov tržni logiki. Reforme so pač pisali ekonomisti. Vsekakor pa ni potreben ideološki pogled, da prepoznaš škodljivost takega početja. Ekonomisti naj se s šolstvom, kulturo, z zdravstvom in s podobnimi sistemi ukvarjajo zgolj v sodelovanju s strokovnjaki s teh področij. Te dejavnosti opravljajo pomembne funkcije v družbi in ne morejo delovati izključno po tržnih načelih. Če hočete, lahko v tem sporu vidite tudi zametke širšega družbenega konflikta, čeprav mi svojih stališč nismo utemeljili na uporu neoliberalizmu. Oblikovali smo jih na viziji prihodnosti visokega šolstva, kjer znanje ni samo instrument gospodarskega razvoja, univerze pa niso le valilnice kadrov in raziskav za potrebe industrije. Univerza mora ostati tudi prostor svobodnega ustvarjanja in kritičnega razmišljanja.

Kaj si mislite o ministru za visoko šolstvo, ki pravi, da študij ni javno dobro?

Minister tega resorja si takšne izjave ne bi smel privoščiti, ravno on bi moral biti tisti, ki naj bi promoviral idejo visokega šolstva kot javnega dobrega. Namesto tega pa se vračamo več kot sto let nazaj v preteklost ...