"Niti Črna gora noče biti več s Srbijo, čeprav gre za dva najsorodnejša naroda, Srbi in Črnogorci so si v vsem najbolj podobni. Pa Srbija v Črni gori ni napravila tega, kar je storila nam, Albancem." - Azem Vllasi

Neizbežno vprašanje - Miloševića ni več, toda ali bo zaradi tega Kosovo kaj prej razglasilo neodvisnost?

Milošević je toliko ljudem vsenaokrog naredil toliko slabega in povzročil toliko trpljenja, da je sedaj videti, kot da sem sam ena od "srečnejših žrtev" njegove strahovlade, ker je z mano obračunal na samem začetku svojega vzpona. Zdaj, ko je minilo že toliko časa, se tisti, ki smo trpeli zaradi njega, sploh nismo sposobni veseliti, ker ni več tega zla v podobi človeka, ki je bil kot naravna katastrofa ogromnih razsežnosti, kot hodeča atomska bomba.

Kdaj ste se politično dokončno razšli z Miloševićem? Na Gazimestanu ste stali tik ob njem, ko je kosovskim Srbom obljubil, da jih ne bo nihče pretepal ...

Takrat mi je postalo dokončno jasno, da je preračunljivec in machiavellist, da dogovori z njim ne veljajo, da ima svoj scenarij, svoje načrte. Sam sem bil prepričan, da bi se morala odkrito pogovoriti o občutljivih srbsko-albanskih odnosih in o občutljivem vprašanju Kosova kot odgovorna, resna človeka. Njega pa so vabili ljudje, ki so bili zunaj institucij, odpadniški Srbi, ki jih je hujskala takratna opozicija iz Beograda in predvsem Dobrica Ćosić. Po mojem bi se moral Milošević, ki je bil predsednik Centralnega komiteja, vesti odgovorno, zato sem ga v funkciji predsednika partijske organizacije Kosova povabil, da bi se kot tovariša in odgovorna človeka pogovorila o tem, kaj se v Beogradu misli o položaju Srbov na Kosovu, da bi ugotovila, kaj lahko storiva za dobro vseh državljanov, tudi Srbov. Obljubil je, da bo prišel. Sestavili smo program. Opoldne sem ga čakal v Prištini. Imela sva štiri do pet ur časa za pogovor, ob petih popoldne pa naj bi šla v Kosovo Polje, na pogovor s prebivalci. Seznanjen sem bil tudi z razpravami, kjer v 80 odstotkih niso govorili o težavah, ampak je šlo samo za izlive sovraštva do Albancev, to so bile frustracije, ki jih nisem razumel, saj jih niso povzročile resnične težave. Nisem imel namena Miloševiću preprečiti, da bi slišal pritožbe ljudi, torej tudi Srbov. Sestanku se je namenoma izognil, ni se ga udeležil, lagal je, da se ni mogel odpraviti pravočasno, da motorji helikopterja niso hoteli vžgati in ne vem kaj še vse. Končno je prispel na Kosovo. Ni mi preostalo drugega, kot da ga, ker sem bil pač gostitelj, spremljam. Zgrozil sem se, ko sem videl, kako deluje njegov strašljivi scenarij, njegova promocija. Milošević je imel pripravljen govor, od časa do časa je kaj dopisal in ves čas sem bil prepričan, da dopisuje teze, s katerimi se bo distanciral od sovražnega govora. Ko pa je začel govoriti, se na moje veliko presenečenje ni od ničesar distanciral, ampak je, prav nasprotno, sovražnost še podžigal. Imel je demagoški govor, ki se je popolnoma prilegal okolju. Ko je bilo vsega konec, sem ga pospremil do avta in rekel: "Slobo, ti se očitno požvižgaš na naš program in na moj predlog, da se pogovorimo. Gotovo se zavedaš, pri čem si sodeloval nocoj. Po današnjem dnevu nič več ne bo tako, kot je bilo, žal bo vedno huje. Nič več ti ne verjamem in ne moreva se več pogovarjati kot odgovorna človeka."

Če bi takrat tisti "Nihče vas ne sme pretepati!" izgovorili vi, ki ste bili komunistični vodja kosovskih Albancev, in ne Milošević, bi se tok zgodovine morda obrnil v drugo smer. Brez dvoma je ta nastop usodno pripomogel k njegovim uspehom pri poznejšem osvajanju oblasti ...

Ta "Nihče vas ne sme pretepati!" je bil spontan, čeprav se tam ni nihče pretepal. Dogovorjeni smo bili, da bo sestanek s prebivalci v dvorani organizacije za železniški transport. Ko smo vstopili, ni bilo tam nikogar. Milošević je že imel suha usta, oblivala ga je zona, ker je mislil, da mu je scenarij propadel. Potem so nas povabili v kulturni dom. Začudil se je, sam pa sem vprašal: "Zakaj tja, če smo dogovorjeni, da bomo tukaj?" Toda Milošević je ponavljal: "Pojdimo tja, pojdimo!" Privolil sem, čeprav sem slutil, da bo to nekaj popolnoma drugega. Tam je bilo 200 sedežev za Srbe in Albance skupaj. Tisti najglasnejši, tisti, ki so jim Miloševićevi uradniki iz Beograda vnaprej pripravljali govore po njegovem scenariju, pa so ostali zunaj. Zato so se odločili za demonstracije, ekscese, dva dni prej so s traktorji navozili drobno kamenje, samo da bi izzivali. Naša policija je bila tam zgolj zato, da bi ohranjala red, zaradi varnosti, saj sta vendar prišla dva predsednika, Milošević in jaz! In ko tem razgrajačem ni uspelo priti v dvorano, so začeli izzivati policiste, vanje so metali kamenje. Policisti pa kot policisti, odrivali so jih, vendar jih niso pretepali. Z Miloševićem sva sedela notri, ko je vstopil Šolević in rekel: "Predsednik, zunaj je nastala gneča, policija pretepa ljudi." Milošević je hotel vstati, pa sem mu rekel, naj sede, Šolevića pa sem nagnal, kdo ga je sploh klical, kdo pa je, da bi ga moralo skrbeti, kaj počne policija in kaj državljani. Šolević se je umaknil, od zunaj pa je bilo spet slišati hrup. Milošević mi je preprosto ušel - grozno se je bal, da ne bo mogel izpeljati svojega scenarija. Šel sem za njim, da bi videl, kaj se v resnici dogaja, in nastal je tisti posnetek, na katerem je on spredaj, za njim pa gledava jaz in novinar Slavko Ćuruvija. Pristopil je neki starec in rekel: "Predsednik, tepejo nas!" On pa je važno odvrnil: "Nihče več vas ne sme pretepati!" Pa sploh ni vprašal, kaj se dogaja. Potem je dodal, naj vstopijo "tisti, ki morajo vstopiti". Vse je bilo torej vnaprej pripravljeno.

Zakaj niste sami rešili težav Srbov na Kosovu že pred Miloševićevim vzponom?

Seveda smo skušali mednacionalna nasprotja rešiti brez Miloševića. Ves čas smo imeli sestanke, posebno s Srbi, govorili smo o tem, kakšne težave imajo, reševali smo življenjske težave. Toda če so nam rekli na primer: "To ni v redu, ker je Kosovo ustavno preveč oddaljeno od Srbije!", smo jim odgovorili: "Oprostite, ampak pometajte pred svojim pragom, mi smo odgovorni za to, da rešimo vaše življenjske težave." Očitno je bilo, da jih hujskajo iz Beograda, glavni je bil Dobrica Ćosić. Ob njegovi pomoči se je kosovskim Srbom porodila zamisel, da bi protestirali pred srbskimi in jugoslovanskimi institucijami in tako pritiskali na zvezne organe, da bi srbski organi prek zveznih organov pritisnili na nas in izsilili ustavne spremembe, kar zadeva razmerje med Srbijo in Kosovom.

Toda leta 1987 je bil med vrhovnimi oblastniki v Srbiji Ivan Stambolić, leta 2000 likvidirani potencialni Miloševićev tekmec na volitvah. Nanj niste računali?

Nacionalistične sile - Dobrica Ćosić in drugi - so od leta 1985 pripravljale kosovske Srbe, da bi jih uporabile za dosego širših političnih ciljev. Ćosić je imel enkratno zamisel, da tisto, "kar hočemo v zvezi s Kosovom, moramo spraviti skozi uradne državne organe, tega ne bomo počeli kot opozicija". Ti krogi so pripravljali teren za novega srbskega voditelja, takšnega, ki bi odločno postavil vprašanje Kosova. Res, Stambolić je prišel leto pred Miloševićem, aprila 1986. Ivan Stambolić je bil odgovoren politik, doumel je, za kaj gre, da ne gre samo za trpljenje Srbov, ki naj bi jih menda ogrožali Albanci na Kosovu, ampak je za tem še drug načrt. Ko so se te nahujskane skupine Srbov šle pritožit v Beograd, je imel Ivan Stambolić govor, ki nam, roko na srce, ni bil ravno všeč. Prav tako je okolišil, vendar je vedel, kje je meja, prek katere ne sme, ker bi to lahko imelo hujše posledice. Zato Stambolić ni naredil izpita "Ćosićevega kroga" in po letu dni so poslali Miloševića. Po dogodku v Kosovem Polju so ugotovili: "Ta je opravil izpit, ta bo naš vodja!" Potem je lahko Milošević mirno obračunal s Stambolićem in z Dragišo Pavlovićem ter sestavil svojo tolpo.

Rdečo tolpo?

Točno tako, rdečo tolpo! Časovno se je s tem ujemal memorandum SANU, ki je bil politična platforma. Stambolić in Pavlović sta ugotovila, da je to platforma za razbitje Jugoslavije, zato sta se sprla z drugimi. Spominjam se članka, mislim, da je bil objavljen v beograjski Politiki, nastal pa je ob Stambolićevem govoru. Naslovljen je bil z: Memorandum je in memoriam Jugoslaviji.

Kako to, da se vi in Albanci nasploh niste odzvali na memorandum SANU? Molčali ste tudi na osmi seji, kjer je Milošević opravil z vsemi svojimi političnimi nasprotniki.

Milošević je za memorandum dejal: "Napisali so ga naši akademiki, zato se od njega ne bomo distancirali." S tem se je začela delitev v srbski partiji, diferenciacija, čistka. To je bil vdor stalinizma, neverjeten obračun z ljudmi. Potem je prišla osma seja. Mene, Azema Vllasija, so obtožili, da sem brezbrižen do težav Srbov na Kosovu. Spominjam se, Stambolić je na osmi seji pristopil k meni in me vprašal: "Kaj misliš kar molčati ali boš pomagal?" Ogovoril sem: "Ivan, če bi rad, da te na hitro pokopljemo, moram samo vstati in te braniti. Če bom v tvojo obrambo vstal jaz, te bo to pokopalo, ker bodo rekli: 'To je kronski dokaz, brani ga albanski nacionalist!' Da bi vstal in te napadel, pa mi brani vest, ker vidim, da imaš prav, in mi je jasno, kaj nas čaka s temi norci." To se je zgodilo na osmi seji, mi s Kosova smo imeli v Centralnem komiteju Zveze komunistov Srbije petnajst članov, pet Srbov in deset Albancev. Srbi so se ločili od nas, presodili smo, da bi glasovanje proti Miloševiću še bolj zaostrilo položaj, da bodo vse prevalili na naša pleča, zato smo se odločili ostati v ozadju. Veliko več pa bi lahko storili Vojvodinci. Torej bi bilo v zvezi s tem obdobjem Miloševićevega vzpona na oblast treba kritizirati predvsem Vojvodince.

Vrnimo se k dnevni politiki. Glede na to, da ste pravnik, mar niso zahteve po odcepitvi Kosova od Srbije nevarne?

Zakaj nevarne?

Ker bi to pomenilo spreminjanje meja, čeprav za Republiko srbsko velja popolnoma drugačno načelo, prav tako za Krajino, ki je ni več in je bila očiščena, da bi se ohranila ozemeljska celovitost Hrvaške. Poleg tega je Besnik Mustafaj, albanski zunanji minister, pred kratkim dejal, da Albanija, če bo Kosovo neodvisno, ne more zagotoviti nespremenljivosti meja tam, kjer živi albansko prebivalstvo.

Albanski zunanji minister je znan predvsem kot človek, ki daje zelo nerazumljive izjave, niti mi ne razumemo, kaj hoče povedati.

Mar ni podobno govoril že oktobra lani v Bruslju?

Naj govori, kar hoče, nas se ne tičeta niti Mustafaj niti Albanija.

Morda izjava o "regijah, kjer živijo Albanci", govori o nameri Albanije, da si priključi Kosovo?

Kako naj bi si ga priključila? Prej bi si lahko mi, Kosovo, priključili Albanijo kot oni nas. Smo bogatejši in tudi politično bolj ozaveščeni, ker nismo živeli v stalinističnem režimu kot oni. V Jugoslaviji smo postali resen, politično zrel narod. Preprosto je - Jugoslavije ni več, zato nobena nekdanja zvezna enota ne more na silo obdržati Kosova v sestavi neke druge zvezne enote; še posebej to velja za Srbijo. Te zgodbe je konec. Vidite, da niti Črna gora noče biti več s Srbijo, čeprav gre za dva najsorodnejša naroda, Srbi in Črnogorci so si v vsem najbolj podobni. Pa Srbija v Črni gori ni napravila tega, kar je storila nam, Albancem. Razumem, da so nekateri v dvomih, kar zadeva rešitev, ki se ji reče "neodvisno Kosovo", toda druge možnosti preprosto ni.

Kdo naj bi potem varoval Srbe na Kosovu? Če pogledamo, kaj se dogaja z manjšinami v podobnih okoljih, se te stapljajo z večino in izginjajo, to se dogaja celo v demokratičnih državah združene Evrope, kot na primer s slovensko manjšino v Avstriji. Kaj torej čaka Srbe na neodvisnem Kosovu?

Pripravljeni smo uveljaviti, prenesti k nam najboljše izkušnje, kar zadeva manjšinsko varstvo, ki jih poznamo iz Evrope. Alandski otoki ali Južna Tirolska, vse je stvar pogajanj. Zgledovali smo se po najboljših rešitvah v Evropi - mi bomo zagotavljali pravice Srbom in drugim manjšinam na Kosovu, ne nasprotno, da bi Srbija takšen model ponujala nam. Veste, po vsem, kar se je zgodilo, rešitve za Kosovo znotraj Srbije ni več.

Verjetno veste, kakšno rešitev kosovskega vprašanja je predlagal minister za zunanje zadeve Srbije in Črne gore Vuk Drašković - "več od avtonomije in manj od neodvisnosti"?

Prosim vas, takšne nebulozne formulacije! Kakšna široka avtonomija? Ali pa rečejo - več od avtonomije, vendar ne samostojnost. Čakajte malo, to smo imeli po ustavi iz leta 1974, pa so nam vzeli.

Minister Drašković Albancem na Kosovu ni le ponujal samostojnosti, ampak je tudi dejal, da Srbija in Črna gora nima namena pošiljati vojakov na Kosovo, da lahko Albanci na meji celo spite, če to želite, imena države pa ni mogoče spreminjati, torej nove neodvisne države Kosovo ne bo. Prav tako je trdil, da je Kosovo lahko član mednarodnih organizacij - izjema je OZN -, v katere niso vključena predstavništva držav, zunanje meje SČG pa morajo ostati meje Srbije. Je ta predlog po vašem sprejemljiv?

Torej je treba Vuka Draškovića takoj povprašati, kako naj bo neka "avtonomija" članica mednarodnih organizacij. Prvič, Vuk Drašković ne pozna osnov mednarodnega prava - če niste država, ne morete skleniti meddržavnega sporazuma s sosednjo državo niti o uvozu elektrike! Drugič, takšna avtonomija je zelo problematična, prav tako kot opisana suverenost Srbije nad Kosovom, če si Srbija ne bo zagotovila efektivne oblasti, to pa pomeni tudi nadzor nad mejami, ki jih šteje za svoje. Bodimo odkriti - v sedanjih okoliščinah v Srbiji vedo, da ni druge rešitve, da efektivna oblast in suverenost Srbije nad Kosovom ni več mogoča, zato ponujajo, "naj ostanejo vsaj meje pod formalnim nadzorom Srbije". To je kot v zemljiških ali katastrskih knjigah, da se ve, kdo je lastnik. Računajo, da bi v spremenjenih okoliščinah morda dobili priložnost za uresničitev tistega, kar je poskušal Milošević, pa mu ni uspelo. Torej, da preženejo Albance. Kajti tudi zdajšnja oblast v Beogradu Albancem ne ponuja ničesar, ponuja pa program, po katerem naj bi bilo ozemlje Kosova pod srbsko oblastjo?! To je nezdružljivo. Ne pozabite, niti v Kraljevini Jugoslaviji in sploh v nobeni Jugoslaviji Srbija ni bila edini državni okvir Kosova, vedno je obstajal širši okvir, ki se je imenoval Jugoslavija. Kosovo v Kraljevini Jugoslaviji ni bilo pod srbsko oblastjo, ampak pod jugoslovansko oblastjo, administrativno pa je bilo razdeljeno na tri banovine ...

Država pa se je imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, torej je Kosovo vendarle bilo srbska entiteta?

Saj je vseeno! Pa pustimo to, to je stara zgodba. Bližja nam je zgodba iz leta 1974. Po ustavi iz leta 1974, kar je zadnje legitimno stanje, ki smo ga Albanci priznavali, pa čeprav v tistih socialističnih razmerah, za katere pravijo, da v njih ni bilo dovolj demokracije, je Kosovo pridobilo avtonomijo. In to je bilo leta 1989 nasilno poteptano, Srbija je Kosovo s silo izločila iz jugoslovanskega okvira in ga postavila pod svojo oblast. Tega nasilno ustvarjenega položaja nismo nikoli priznali, priznala ga ni niti mednarodna skupnost. Zahtevali smo politično rešitev, vendar do leta 1999 na to ponudbo nismo dobili odgovora. Potem je prišla vojna. Kaj je pomenila ta vojna? Vojna Srbije za Kosovo. Srbija je vojno izgubila, Jugoslavije ni več, zgodbe je konec. Če bi Jugoslavija ostala, bi se morda še lahko pogovarjali.

Toda danes ni več ne Miloševića ne nasilja, svet sedanji oblasti v Beogradu priznava demokratičnost ...

Nič boljši niso od prejšnjih.

Je na Kosovu kaj bolje? Minili sta dve leti od 17. marca, ko so padle nove srbske žrtve, požganih je bilo več deset pravoslavnih cerkva ...

Kaj pa naj naredimo? Jih bo varovala Srbija? Če ne bomo mi ...

Mar ne bi bilo bolje, če bi Srbom dali popolno avtonomijo v nekaterih delih Kosova, da bi se vrnili begunci, zavarovali samostani, kar je predlagal tudi predsednik Drnovšek?

Ne, nikakor. Odkrito rečeno - samostane in podobno je treba zavarovati, toda bodite prepričani, če jih bomo izvzeli iz naše jurisdikcije in jih prepustili Srbom, ne bodo zavarovani. Zavarovani bodo samo, če jih bomo varovali mi.

Zakaj pa zdaj niso bili zavarovani?

Zato, ker nam do zdaj nihče ni naložil odgovornosti, da jih varujemo.

Kako da ne, kaj pa zahteve mednarodne skupnosti, da morajo biti pred pridobitvijo neodvisnosti vzpostavljeni neki standardi?

Ne. Ker Srbija trdi, da jih hoče varovati neposredno, UNMIK trdi, da jih bo varoval on, torej to ni naša odgovornost. To seveda sploh ne pomeni, da bi kdor koli od nas, tudi jaz sam ne, lahko opravičeval vandalizem, ki smo ga doživeli marca 2004, ali pokazal razumevanje zanj. Tako početje je treba odločno obsoditi.

Mar Albanci niso ves čas odgovorni za varstvo manjšinskih narodov, med katerimi so Srbi najštevilnejši?

Odgovorni smo za to, da jih zavarujemo, prav tako, da zavarujemo kulturno-zgodovinske spomenike. Zato v zvezi s statusom Kosova to ne sme biti vprašanje naše dobre volje, ampak je naša dolžnost. Če pa kdo zaradi tega na nas pokaže s prstom in reče: "Prav zaradi tega Kosovo ne more biti neodvisno!", je to še slabše, saj še naprej spodbuja oziroma ustvarja frustracije Albancev.

Mar ni zdaj čas, da bi Albanci pokazali dobro voljo in se pomirili s Srbi na Kosovu?

Saj jo kažemo ... Čeprav tega ne smemo razumeti kot vprašanje naše volje in naše časti. To je vprašanje naših dolžnosti, ki jih bo strogo nadzorovala mednarodna skupnost. Mednarodna skupnost nadzira varstvo etničnih manjšin v celoti, tudi Srbov, pa tudi kulturne dediščine in verskih spomenikov. V prihodnosti bi morali skrb za to prevzeti mi. Druge možnosti varstva ni. Niti fizično.

Standardi so torej pogoj. Dejstvo pa je, da zdaj ni tako in da Albanci dejansko ne skrbijo za Srbe.

Manjšinsko varstvo jim bomo zagotovili! Navsezadnje, v zvezi z vandalizmom, ki smo ga doživeli marca pred dvema letoma, ni nihče pripravil končne ocene, kaj se je dejansko zgodilo. Kaj je privršalo nad Kosovo v tistih dveh dneh? Rečeno je bilo, da je bilo dvajset mrtvih, od tega štirinajst Albancev in šest Srbov ...

Osem.

Nismo videli grobov, nikoli nismo videli seznama mrtvih ... Kakšen hurikan je torej zadel Kosovo v tistih dveh dneh, po tem pa se, hvala bogu, ni zgodilo nič več podobnega, ni bilo napadov na srbske hiše, ni bilo ubitih Srbov, kar govori o velikem občutku odgovornosti Albancev, kajti usoda Kosova, naša usoda, je odvisna od tega, kako se tu počutijo Srbi, kako varni so. Zgodbe iz Beograda, da je Srbom omogočeno gibanje le v spremstvu tankov Kforja in podobno, so izmišljene ... Srbi se ves dan lahko sprehajajo po Prištini ...

Če ne spregovorijo srbsko?

Kako da ne smejo govoriti srbsko, prosim vas! Pridite v Prištino, sprehajajte se, hodil bom tik za vami ...

Iz mednarodnega prava veste, da je samoodločba lahko interna ali eksterna. Popolna samoodločba je odcepitev, manjšine pa doslej niso imele pravice do nje. Predsednik Srbije Boris Tadić je pred kratkim omenil dilemo: če bodo Albanci na Kosovu dobili pravico do popolne samoodločbe, izglasovali neodvisnost in se odcepili, kako je torej mogoče isto pravico odvzeti konstitutivnemu narodu, recimo Srbom v Bosni?

To je kazen! Srbija mora biti kaznovana. Zaradi Miloševića, tako kot je bila Nemčija kaznovana zaradi Hitlerja. Če je bila Nemčija petdeset let kaznovana zaradi Hitlerja, zakaj ne bi bila kaznovana tudi Srbija? Sicer ne vem, kako bi kaznovali Srbijo, če bi vsi deli njenega ozemlja ostali nedotaknjeni!? Vojne v Bosni in Hercegovini ne bi bilo, če ne bi bilo podpore iz Srbije. Bosna je država treh narodov, toda tisto, kar se imenuje Republika srbska, je nastalo, čeprav je bilo ob popisu leta 1991 ugotovljeno, da je na tistem ozemlju živelo več kot 50 odstotkov Bošnjakov, nekaj več kot 30 odstotkov Srbov in okoli 20 odstotkov Hrvatov, Jugoslovanov in neopredeljenih. Zdaj je v Republiki srbski 90 odstotkov Srbov, 5 odstotkov pa Bošnjakov in drugih. Se bo zdaj kdo vprašal, kako se je to zgodilo? Z zločini in vojno. Na Kosovu ni tako.

Omenili ste preseljevanje in etnično čiščenje v Bosni. Tudi s Kosova je pobegnilo okoli 200.000 Srbov.

Kdo pa je med bombardiranjem pregnal milijon Albancev? Nato?! Srbija je skušala napraviti genocid na Kosovu, poskušala je z genocidom v BiH in skušala pridobiti 30 odstotkov hrvaškega ozemlja. Zato mora biti kaznovana. Najblažja kazen je, da ostane v svojih mejah in da se ji odločno zagrozi, da nikoli več ne sme napasti nikogar zunaj svojih meja. Sicer pa to sploh ni kazen, če vam kdo reče: sedite v svoji hiši in ne pogledujte proti tuji hiši. To pa je Bosna. Vse to so posledice usodne teze iz memoranduma - obrambe srbskih interesov po vertikali. Torej kjer koli Srbi živijo, morajo biti po vertikali povezani s Srbijo in z Beogradom, to je edino jamstvo, namesto da bi se borili za svoje pravice tam, kjer živijo. Vsem drugim pa se priporoča, da se za svoje pravice borijo tam, kjer živijo. Na primer Bošnjaki iz Bosne - ali vztrajajo, da morajo biti Bošnjaki iz Srbije, iz Sandžaka, povezani s Sarajevom? Ne! Ali mi Albanci hujskamo Albance iz južne Srbije, iz Preševske doline, naj se po vertikali povežejo s Prištino in Tirano? Ne. Naj se borijo za svoje pravice tam, kjer so.

Izključili ste razpravo o tem, ali naj se Albanci s Kosova borijo za svoje pravice tam, kjer živijo, torej znotraj Srbije. Mislite, da se Albanci iz južne Srbije ne zavzemajo dovolj za svoje pravice?

Najpravilneje bi bilo, če bi zahtevali, da toliko pravic, kolikor jih zagotavljajo Albancem v Preševski dolini, dobijo tudi Srbi na Kosovu. Tako bi bile ustvarjene razmere, v katerih bi ob pomoči mednarodne skupnosti lahko sklenili bilateralni sporazum s Srbijo.

Kakšne odnose s Srbijo pričakujete, če bi se Kosovo odcepilo?

Neodvisno Kosovo bo zelo hitro uredilo odnose z državo Srbijo zaradi recipročnih gospodarskih, trgovinskih in vseh drugih interesov. Navsezadnje bo tudi Srbom s Kosova laže! Imeli bodo dvojno državljanstvo, prepustne meje, nekatere ugodnosti v trgovini in maloobmejnem prometu itd. Zato ni treba širiti strahu pred neodvisnostjo Kosova, kot da je to nekakšna pošast, ki bo, "takoj ko se rodi, začela žreti žive Srbe". To so traparije. Slabše, kot je zdaj, ne more biti, jamčim, da bo samo bolje.

Kaj Cekujeva vlada lahko stori za varstvo Srbov s Kosova?

To, kar že dela, prosi jih in vabi, naj se vključijo v kosovske institucije, da se bomo z vprašanjem varstva srbske manjšine in z drugimi vprašanji ukvarjali skupaj. Toda Srbi to vztrajno odklanjajo, ker so jim iz Beograda naročili, naj se ne udeležijo kosovskih volitev. Srbi imajo, čeprav se volitev niso udeležili, zajamčeno kvoto desetih predstavnikov v parlamentu. Vendar to ignorirajo. Predstavljajte si ta položaj, nekomu ponujate pomoč, podporo, on pa vztrajno zavrača sodelovanje.

Niste pomislili, da druga stran morda problem vidi enako?

Umore Srbov na Kosovu smo doživljali leta 1999, v tistem obdobju frustracij, nekaj mesecev. Srbi pa imajo zdaj dva ministrska položaja, vendar to bojkotirajo. Imamo posebno ministrstvo, pristojno za razseljene osebe in za vračanje beguncev. Veliko sredstev namenimo za to, da bodo zagotovljene ustrezne razmere za vrnitev Srbov. Veliko je bilo zgrajenega, denar za to se najde ...

V Srbiji nekateri vprašanje Kosova primerjajo s travnikom, na katerega je pastir spustil čredo, potem pa si je prisvojil tuj pašnik.

To je mit o Kosovu, argumentacija je popolnoma iracionalna. Primerjave z ovcami in s pašniki so čista traparija. Gre za to, da so srbski spomini iz srednjega veka vezani na Kosovo. Srednji vek je bil po svoje dober - v Srbiji, pa tudi v Franciji ...

Francija se Korziki ni odrekla.

Kolikor vem, pa tudi ni nikoli poskušala pobiti tistih ljudi na Korziki. Nasprotno, tja je vložila celo več, kot lahko Korzičani sami ustvarijo ... Ali poznate zgodovino Teksasa? Veste, kako je ta država postala del ZDA? Pojdite tja in vprašajte, ali bi se Teksas danes hotel odcepiti od ZDA in se priključiti Mehiki!

Vrniva se h Korziki. Mar Srbija ni dajala Kosovu?

Kakopak, "ogromno" je dajala! Dobivali smo nekaj iz zveznega sklada za razvoj nerazvitih, dajali so Slovenci in Hrvati, vsi. Potem so nas deset let, v času Miloševićeve vladavine, suvali v trebuh, da bi vse to izbruhali. Nazadnje ni ostal niti en sam lep spomin na Srbe.

Omenili ste anketo, po kateri Albanci s Kosova ne želijo živeti niti z Albanci iz Albanije, ker ti na Albance s Kosova gledajo kot na nacionaliste. Iz Mustafajevih besed pa je mogoče sklepati, da si Albanija želi Kosovo?

Ma, kdo si koga želi?! Nihče noče nikogar, vsak je gospodar v svoji hiši. Upam, da ne bom videti kot kakšen nacionalist, če rečem, da se Albanci zdaj glede tega vedejo najbolj civilizirano. Niti ni nam do tega, da bi se priključili Albaniji, niti ni Albaniji do tega, da si nas priključi. Uradna anketa je pokazala, da si le 6 odstotkov Albancev s Kosova želi združitve z Albanijo. Rekel pa bi, da je v Albaniji takšnih še manj. Seveda če bi jih vprašali, ali ste za zaprto mejo med Albanci, za mejo, kakršna je bila tista v času železne zavese, ko je bil pri nas socializem, tam pa stalinizem, bi seveda vsi Albanci nasprotovali takšni zaprti meji. Hočemo odprto, prepustno mejo, obsežno sodelovanje, normalno komunikacijo. Niti albanski nacionalisti razgretih glav ne mislijo več, da je nacionalna združitev vseh Albancev življenjsko vprašanje, naš "biti ali ne biti". Albanci smo najbolj sproščeno sprejeli evropska merila, Evropo brez meja. To je Balkan brez meja.

Kako brez meja, če bo meja med Kosovom in Srbijo?

V združeni Evropi seveda med Kosovom in Srbijo ne bi bilo meje. Toda samo v združeni Evropi, ne pa kjer koli. Srbi nam pravijo: "Pojdimo skupaj v Evropo!" Mi pa odgovarjamo: "Da, vendar vsak po svoji poti!" Oziroma: "Če hočete z nami, naj sprejmejo v Evropo nas, pa pojdite vi z nami." Pa pravijo: "Ne, ravno obratno." In zakaj obratno?! Niti tako niti drugače, v Evropo gremo skupaj.