"Slovenija je trenutno v evropskem povprečju glede porabe električne energije. Toda porabimo je več kot Italija in Avstrija, pri čemer znaša naš dohodek polovico ali tretjino avstrijskega. Zato je trditev, da je za razvoj Slovenije potrebne več energije, nekoliko čudna." - Dr. Mihael Tomšič

Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je nedavno napovedoval, da bo Slovenija dolgoročno potrebovala jedrsko energijo. To posredno pomeni, da bo v Krškem morda zrasel še drugi blok Nuklearne elektrarne Krško?

Predsednik vlade in drugi vidni politiki so predlani postavili vprašanje jedrske energije v Sloveniji. Jedrska energija je možnost; neprimerna pa je trditev, da je nujna. Slovenija ne potrebuje jedrske energije, ampak kakovostno oskrbo z električno energijo. Pri sosedih le na Madžarskem danes še deluje (ruska) jedrska elektrarna, druge tri sosede pa jedrske elektrike ne uporabljajo. Komentatorji govorijo o novi jedrski elektrarni kot o prispevku h komplementarnosti med Slovenijo in Italijo. Zdravemu razumu je taka logika tuja: naj si vendar v Italiji postavijo svojo jedrsko elektrarno, recimo kje blizu Milana! Slovenija je že danes v skupini držav z nadpovprečno proizvodnjo jedrske elektrike: delež jedrske elektrike je 40-odstoten, povprečje v EU25 pa je 35 odstotkov in upada. Nacionalni energetski program (NEP) iz leta 2004 ne predvideva aktivnosti na jedrskem področju do leta 2020. NEP je bil pripravljen na podlagi temeljitih raziskav in takrat se jedrska opcija ni pokazala kot nujnost.

Jedrska energija se zdi v Evropi in po svetu spet v vzponu. Številne države razmišljajo tudi o gradnji novih jedrskih elektrarn zaradi povečanega povpraševanja po električni energiji. Je ta vtis točen?

Težko bi rekli, da je to vsesplošen trend, čeprav se sem ter tja pojavlja. Začelo se je z napovedjo gradnje jedrske elektrarne na Finskem, vendar so tam posebne razmere. Jedrska industrija je že desetletja v krizi in skuša prodati karkoli. Finci so to izkoristili in dobili zelo dobro ponudbo. Možnost gradnje novih jedrskih elektrarn se oživlja tudi v ZDA, predvsem zaradi visokih cen nafte in plina. Plinske elektrarne so bile pred petimi leti bistveno bolj konkurenčne.

Koliko se je v zadnjih letih zvišala cena plina?

Cena se je po svetu podvojila, v ZDA, kjer je bil plin nekoč zelo poceni, je sedaj celo trikrat dražji. Jedrska energija pa zaradi političnega in ekonomskega tveganja še vedno ni komercialno konkurenčna. Investicija je zelo velika, in če elektrarna ni polno obremenjena ali pa se proizvedena energija prodaja pod ceno, je to velika izguba.

Hkrati so jedrske elektrarne tehnološko precej napredovale, jedrsko gorivo pa je mogoče reciklirati in ga nekajkrat ponovno uporabiti.

Jedrska energija je zagotovo ena izmed opcij. Vendar se v slovenski različici pojavita dve vprašanji. Eno je čisto moralno, kam z odpadnim jedrskim gorivom.

Govori se o možnosti prodaje v Rusijo, kjer bi ga odkupili za morebitno predelavo in nadaljnjo uporabo.

To bi bila lahko opcija. Vsekakor se spodobi, da se pri vsakem delu počisti za seboj. Odlagališče za odpadno gorivo je treba najti. Drugo vprašanje pa je dogovor s Hrvati. Prepričan sem, da morebitna nova jedrska elektrarna ne more biti samo slovenska. Predvsem ne sme biti državna in tu gre za vprašanje privatizacije, saj mora biti konkurenčna na trgu. Jedrska energija bo konkurenčna drugim, ko bo postala gospodarska dejavnost. Za zdaj pa še vedno ni pretrgana popkovina z vojaško uporabo.

Hrvaška pa tudi ne bi bila ravno srečna, če bi Slovenija postavila novo jedrsko elektrarno v bližini meje, sama pa ne bi imela nič od nje.

Podobno je s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu.

Jedrska energija je vsaj pri proizvodnji bistveno čistejša v primerjavi s plinskimi terminali, kjer ekologi opozarjajo na ohlajanje morja, izlivanje varekine ... Ali pa je to le vtis?

Predvideni tržaški terminal je najcenejša možna različica. Lahko se zgradi terminal s popolnoma zaprtim krogom delovanja, kjer nič ne izhaja. Pri zaprtem hlajenju varekina ne izteka v morje, zraven pa se lahko zgradi tudi manjša elektrarna, ki proizvaja elektriko in toplotno energijo. Morje se ne hladi, temveč se lahko celo segreva. Pri tržaškem terminalu sta tako najbolj vprašljivi bližina meje s Slovenijo in tehnologija terminala. Podobno velja za Krško. Najkritičnejši sta vprašanji, ali bomo tam pustili odpadno gorivo zanamcem, da se bodo oni ukvarjali z njim, in seveda dogovor s Hrvaško. Eno od vprašanj pa je tudi, ali bo morebitna nova jedrska elektrarna spet državno podjetje ali bo to komercialni gospodarski podvig. Pri nas še vedno vlada prepričanje, da mora biti jedrska elektrarna v državni lasti.

Ali ni tako tudi v drugih primerljivih državah?

Še zdaleč ne. V državni lasti so v Rusiji, na Švedskem, v Franciji, kjer pa se tudi privatizirajo. V ZDA, na Japonskem in v Nemčiji nobena jedrska elektrarna ni v državni lasti. Pri državnih podjetjih se stvari vrtijo povsem drugače, kot če gre za komercialno podjetje. Država samodejno prevzame vsa tveganja, zato je na prvi pogled vse videti ceneje.

V primerjavi z drugimi viri NEK proizvede veliko več električne energije. Kakšne energetske alternative pa ima Slovenija, poleg jedrske energije?

Vprašanje je, koliko energije potrebujemo. Slovenija je trenutno v evropskem povprečju glede porabe električne energije. Toda porabimo je več kot Italija in Avstrija, pri čemer znaša naš dohodek polovico ali tretjino avstrijskega. Zato je trditev, da je za razvoj Slovenije potrebne več energije, nekoliko čudna. Treba je ugotoviti, kako Avstrija to dosega z manjšo porabo.

Po kakšnem scenariju bi lahko Slovenija dosegla manjšo porabo?

Prvo je vprašanje velikih porabnikov. Avstrija je to rešila pred dvajsetimi leti. Imeli so ravno takšnega porabnika električne energije, kot je tovarna aluminija Talum Kidričevo.

Ste eden od zagovornikov zaprtja Taluma. Glavni očitek je, da porabi skoraj petino slovenske električne energije.

Talum porabi več kot dve tretjini slovenske električne energije iz NEK. Nikjer po svetu pa se ni obneslo, da bi z jedrsko elektrarno napajali proizvodnjo aluminija. V ZDA so v zvezni državi Washington to poskusili, toda nastale so velike izgube in nujni so bili stečaji. Aluminij se uspešno izdeluje le, kjer so na voljo veliki vodni viri.

Slovenija ima v načrtu tudi gradnjo številnih novih hidroelektrarn - med drugim na Muri -, ki so ekološko precej sporne. Katere bi bile najrentabilnejše?

Po starejših analizah so elektrarne od Litije do Zidanega Mosta, na srednji Savi, ekonomsko ugodnejše od elektrarn na spodnji Savi. Ljubljanska Sava od Tacna do Litije pa je malo manj ugodna, vendar je že precej uničena, saj gre bolj ali manj za kanal. Tu bi se dalo kaj narediti, ni pa najceneje.

Kaj pa drugi, t. i. alternativni energetski viri? Koliko možnosti je tu?

Alternativna energija je tudi voda. Pomembnejše so ločnice, ali je vir obnovljiv, ali je lokalen, ali gre za fosilno gorivo, ali je uvožen. Vodna energija je že dolgo uporabna in zato ni alternativna. Toda za Slovenijo je zelo pomembna, ker dobimo četrtino električne energije iz vode, imamo pa še nekaj rezerve.

Recimo Mura. Toda mnogim je takšna, kot je sedaj, bolj všeč, kot da bi bila polna hidroelektrarn, ki bi najbrž prizadele tamkajšnji habitat.

Mura je zelo lepa reka. Če bi res potrebovali energijo, se tam lahko zgradi nekaj elektrarn. Toda vprašanje je, ali res potrebujemo dodatno energijo. Elektrarni Kobarid na Soči smo se odpovedali pred tridesetimi leti in sedaj je očitno, da upravičeno.

Ena izmed "ekoloških" alternativ je vetrna energija. Toda tudi pri vetrnicah gre lahko kot pri Volovji rebri za velik ekološki poseg, poleg tega vetrnice proizvajajo zelo malo električne energije. Slovenija pa nima ugodnih razmer za pridobivanje vetrne energije, kot jih imajo recimo Danska, Španija in nekatere druge države.

Pri nas kakšnih posebno ugodnih lokacij ni. Danska je vetrno energijo dobro izkoristila in se ponaša tudi z velikim tehnološkim in industrijskim dosežkom. Še danes proizvede polovico svetovnega deleža vetrnih turbin, kar je tudi poslovni uspeh.

Nekateri ekologi menijo, naj jih, če jih že hočejo postaviti, postavijo kam ob avtocesto, kjer bodo najmanj moteče.

Ena takšnih lokacij je Čebulovica, ob avtocesti od Razdrtega proti morju. Tam je pokrajina že precej degradirana, čeprav imajo nekateri tudi glede te lokacije pomisleke. Tam je kar nekaj vetra. Sem pa tja bi se še našla kakšna lokacija. Njihova energetska vrednost pa je zelo majhna. Če bi recimo postavili elektrarne na ljubljanski Savi, bi proizvedle bistveno več energije in še cenejša bi bila.

Napoveduje se torej gradnja "alternativne" vetrne elektrarne, vzporedno pa je v Sloveniji vedno več bioplinarn, ki ne proizvajajo poceni električne energije, toda v njih se predelujejo gnojevka in organski odpadki.

Gre za kombiniran način. V Avstriji imajo na številnih turističnih območjih bioplinske naprave tudi zato, ker razsmradijo gnojevko. V Sloveniji pa največ energije poleg vode lahko da lesna biomasa.

Nekateri so ravno zaradi tega Slovenijo, če govorimo o biomasi, malce šaljivo primerjali s kakšno bogato arabsko naftno državo.

Slovenija se ne more primerjati s Finsko, Kanado ali Sibirijo in ne bo mogla izvažati velikih količin lesne biomase. Slovenski gozdovi so gospodarsko premalo izrabljeni. Seka se le tretjina tistega, kar bi se lahko. To lahko natančneje povedo gozdarji. Lesna masa se nabira v gozdovih iz različnih razlogov. Težava lesne biomase je v tem, da so elektrarne na les še vedno kar klasične parne elektrarne, te pa so drage. Za zdaj je najboljša druga možnost: čim bolj izrabiti les za nadomeščanje kurilnega olja in zemeljskega plina za ogrevanje, iz prihranjenih fosilnih goriv pa lahko delamo elektriko. Za sedemdeset odstotkov ogrevanja se v Sloveniji uporabljata plin in kurilno olje, zaradi česar smo po nepotrebnem zelo odvisni od uvoza.

Večina manjših držav članic EU električno energijo uvaža. Bi bilo to za Slovenijo boljše kot uporaba fosilnih goriv?

V Evropi se države bolj ali manj same preskrbijo z električno energijo. Država pa potrebuje rezerve in možnost, da se proizvede dovolj energije. Slovenija nima zelo ugodnih možnosti za proizvodnjo elektrike. Zamisel o tem, da bi postala izvoznica električne energije, je absurdna. Lahko bi seveda zgradili nekaj jedrskih elektrarn in proizvajali ogromno energije, ampak po kakšnem razmisleku in čemu? Nič ni narobe, če Slovenija trajno uvaža 10, 20 ali celo 30 odstotkov elektrike. Smo na takšnem območju, da lahko dobimo elektriko z vseh strani. Zmedo na evropskem trgu povzroča Francija, ki je pod pritiskom preobsežnega jedrskega programa.

Francija ima tako ali tako največ jedrskih elektrarn v Evropi, prek šestdeset.

Francija je prostrana dežela in si morda lahko privošči toliko jedrskih elektrarn, kot jih ima, elektriko pa mora prodajati na tuje. Največ je proda v Italijo. Vsa prodana elektrika pa noče teči iz Francije v Italijo čez obmorske Alpe, niti čez Švico. Prepustnost daljnovodov je premajhna. Del tokov obide Alpe v širokem loku: čez Nemčijo, vso Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko in Hrvaško in ti tokovi se pojavijo pri nas kot "divji tokovi", ki silijo v Italijo. Presežka elektrike nad komercialnimi pogodbami o prenosu med Slovenijo in Italijo je v povprečju za 600 MW, včasih celo do 1000 MW, torej skoraj za eno jedrsko elektrarno ali dobro tretjino slovenske porabe. Zaradi presežkov v Franciji je celotno zahodnoevropsko omrežje v neravnovesju. Razmere bi se uredile, če bi porabniki, tudi v Sloveniji, del teh tokov zadržali, uvozili za svoje potrebe. Pritisk na daljnovode proti Italiji bi se sprostil.

Slovenija naj bi ravno zaradi pošiljanja več elektrike v Italijo zgradila nove daljnovode.

Gradnja električnih avtocest je vprašljiva. Na plano bo prišel tudi projekt visokonapetostnega daljnovoda Kranj-Videm čez alpski svet. Šlo bo za čisto komercialen projekt, ki se mi ne zdi smiseln. Lahko bi za nekoliko več denarja potegnili kabel pod morjem, tako se dela tudi drugod po svetu. Kabel bi lahko tekel med Istro in Benetkami, če kdo želi izvažati balkansko elektriko.

Bili ste predsednik komisije za privatizacijo slovenske energetike. Kaj se je dogajalo s to komisijo?

Komisija je delovala zelo kratek čas, novembra, decembra 2005. To je bila zadnja faza reformnih zadev, ki jih je vodil nekdanji minister Jože P. Damijan. Potem smo oddali poročilo s predlogi. Vse skupaj se uresničuje malce drugače, ampak nekateri elementi so sprejeti. Pri nas je precej odpora proti privatizaciji. Dokaj zadržani so sindikati, ker se bojijo, da se bo pod novo upravo pokazal presežek zaposlenih.

Glede privatizacije elektroenergetskega sektorja ni nič zelo dorečenega. Ustanovljeni sta dve državni podjetji, HSE in Gen-energija, ki sta pod svoje okrilje dobili različne slovenske proizvajalce električne energije. Je privatizacija sploh prava smer?

To so naredili po neki drugi logiki. V Sloveniji naj bi bilo sedaj nekaj konkurence. Toda kako lahko dve državni podjetji konkurirata med seboj? To ni resen argument. Pri tem je šlo bolj za delitev, kjer je na eni strani šaleški premogovni lobi, za katerim stojita HSE in njegov direktor Jože Zagožen. Zdaj se HSE zaokroža s tem, da bi vanj prišla tudi trboveljska termoelektrarna. Na drugi strani pa je minister za gospodarstvo Andrej Vizjak, ki je zelo zainteresiran za razvoj Posavja, ki naj temelji na NEK. Zdaj se drugemu stebru, Gen-energiji, pridružujeta plinska elektrarna Brestanica in spodnja Sava. Pri HSE se privatizacija odlaga. To je problematično, ker se že sprejemajo velike investicijske odločitve, recimo o gradnji TE Šoštanj 6. S tem se bo premogova varianta proizvodnje električne energije v Sloveniji zabetonirala za nadaljnjih štirideset let.

Tu gre najbrž za podporo velenjskemu rudniku? Podoben primer je bil (ne)uspešen referendum o gradnji trboveljske TET 3. Trboveljsko termoelektrarno pa bodo sedaj predvidoma posodobili.

Referendum je bil uspešen, saj je bila takrat referendumska pobuda, da se ne meče še več denarja v črno luknjo. Tu gre za podobno zgodbo in drugačen potek, kot smo ga predlagali ob reformah. Če bi se takoj šlo v privatizacijo, bi na odločitve vplival tudi strateški partner. Nekaj besede bi še vedno imela država, na primer z zahtevo, da se nekaj časa še uporablja premog. Vse skupaj pa bi se verjetno optimiziralo in bi bila namesto 600-megavatna elektrarna 400-megavatna, zraven pa bi zgradili še kakšno plinsko elektrarno. Zamuda je tudi pri distribuciji. Po mojem pa mora omrežje ostati v državni lasti, ker pri omrežju ni konkurence. Isto velja za dravske elektrarne, ki nosijo ogromno naravno rento. Dravske elektrarne naj ostanejo državna last. Na splošno moramo pogledati, kje so viri rente, to moramo poudariti kot javno lastnino. V prihodnjih letih bo vir rente tudi jedrska elektrarna Krško. Gre za okoli 50 milijonov evrov na leto. Ta denarni tok bo zasegla družba Gen-energija, ki bo očitno z denarjem razpolagala precej nenadzorovano. Že sedaj je s povezavo z Istrabenzom in Gorenjem zašla v sivo območje med državno in zasebno lastnino.

Privatizacija elektrotrga je v nekaterih državah, recimo v Nemčiji, povzročila, da so se cene električne energije za gospodinjstva zvišale. Slovenija pa je glede na ceno, ki jo plačajo najmanjši porabniki, že zdaj na sredini med državami EU.

Cena za gospodinjstva je bi bila pri nas nekoliko nizko zastavljena. S privatizacijo pa se spremenijo nekatere stvari pri strukturi. Doslej se ni računalo na kapitalski donos. Energija mora imeti pravo ceno. To pomeni, da morajo biti vključeni vsi stroški, ne sme biti nobenih subvencij. Če govorimo o ekološki ogroženosti zaradi pridobivanja električne energije, hkrati pa jo subvencioniramo, je to čista shizofrenija. Drugo je pomoč socialno ogroženim ljudem, kakršno imajo v nekaterih državah, recimo v Italiji. Določeno količino električne energije dobijo ceneje.

EU si prizadeva za zmanjšanje porabe električne energije tudi zaradi zmanjšanja toplogrednih plinov, ki naj bi vplivali na podnebne spremembe. Kako bodo podnebne spremembe vplivale na Slovenijo? Bodo imele negativen ali morda tudi pozitiven učinek?

Očitno se podnebje spreminja. Vse bolj gotovo so te spremembe posledica kurjenja fosilnih goriv. Ponekod bo končni vpliv morda pozitiven, Sibirija in tudi severna Kanada bosta postali prijaznejši pokrajini. Prilagajanje na nove razmere bo težko in drago. Slovenija sicer ne bo nikoli tako suha kot danes Izrael ali Južna Kalifornija, vendar se moramo prilagoditi v kmetijstvu, ravnanju z naravo, bivališčih. Pripraviti se bo treba tudi na dvigovanje morja, na primer z nasipi okoli Benetk in drugod po svetu.

EU je hotela največje proizvajalce CO2 omejiti s trgovanjem z emisijami CO2. Toda lani je počil balon, saj se je cena tone CO2 znižala s 30 na 10 evrov, ker ni potreb. Ali ni vse skupaj farsa, ker so bile vlade držav EU preveč radodarne in pač varujejo svoje gospodarstvo?

Pri trgovanju z emisijami so se pokazale resne razpoke. Morda je to nujna šola ali pa cena, ki jo je bilo treba plačati velikim energetskim družbam. Te so namreč veliki dobitnik prve, poskusne faze trgovanja (2005-2007), razmere bodo pa le malo bolj zaostrene v drugem, kjotskem obdobju (2008-2012). Dosedanji porabniki so namreč dobili skoraj dovolj emisijskih pravic za normalno kurjenje premoga, hkrati pa v ceni elektrike zaračunavajo celo ceno emisijskih kuponov. Razlika so desetmilijardni dobički največjih energetskih družb.

Tudi kjotski sporazum je precej farsična zadeva. ZDA ne zanima. Kitajska in Indija kljub ratifikaciji nimata omejitev količin CO2, ker nista bili industrijski državi, in le te so povzročile "toplo gredo". Kitajci in Indijci pa postajajo najbolj industrijski naciji, saj ves svet seli proizvodnjo v Azijo. Nekateri znanstveniki so celo ugotavljali, da naj bi ogromni oblaki smoga nad Azijo, ki se potem širijo po vsem planetu, celo omejevali segrevanje zemeljskega ozračja!?

Kjotski sporazum je kvečjemu prvi korak, ne zadnja beseda. Preskus, ali je mogoče globalno sodelovanje na tem področju. Tu so Busheve Združene države izpadle, niso bile pripravljene tvegati niti delčka svojih dobičkov. Sedaj je na preizkušnji dogovor za naslednje obdobje.

Hkrati pa nekateri znanstveniki trdijo, da so podnebne spremembe zgolj posledica naravnih temperaturnih nihanj. Med letoma 1945 in 1970 je veljalo, da se ozračje ohlaja, nato pa se je vse skupaj obrnilo. Toda topla greda naj bi nastajala vse od industrijske revolucije?

Kot je Al Gore pokazal v filmu Neprijetna resnica, je razmerje med znanstveniki, ki verjamejo v antropogene podnebne spremembe, in drugimi morda 99 : 1. Tudi če bi bilo razmerje drugačno, se dokazi kopičijo in so vidni s prostim očesom. Med letom 1945 in današnjim dnem je velika razlika. V Sloveniji je takrat delovala le stara trboveljska termoelektrarna, majčkena elektrarna v Velenju in stara ljubljanska mestna elektrarna. Res pa se je precej premoga pokurilo za ogrevanje; nafte za promet pa čisto malo, za nekaj državnih avtomobilov. Poraba fosilnih goriv naglo narašča še sedaj. Učinki tople grede pa se pojavljajo z zakasnitvijo, saj se CO2 in drugi toplogredni plini nabirajo v ozračju, le počasi pa spet usedajo. Seveda je skoraj vse možno, tudi to, da nas bo prej pokončala jedrska vojna ali komet kot pa podnebne spremembe.

Ali lahko raba alternativnih goriv ustavi podnebne spremembe?

Obnovljivi viri so del dolgoročne rešitve. Največ in razmeroma hitro lahko prispeva učinkovitejša raba energije, tudi v Sloveniji, ki je po porabi električne energije še vedno 80 odstotkov nad evropskim povprečjem glede na družbeni proizvod. Z zmanjšanjem emisij CO2 in drugih toplogrednih plinov, učinkovito rabo in obnovljivimi viri lahko podnebne spremembe odložimo, ne moremo pa jih več preprečiti. Mednarodni dogovori, kjotski protokol in njegovo nadaljevanje so preizkus sodelovanja vsega človeštva, tega pa "bušiji" v ZDA ne sprejemajo. Če globalnega sodelovanja ne bomo zmogli, bomo kot kvasovke v steklenici šampanjca. Po kratkem užitku bohotne rasti bomo odmrli zaradi zastrupitve z lastnimi izločki.

Kaj je najhujši scenarij, kar zadeva podnebne spremembe?

Za Evropo je to morda ustavitev Zalivskega toka, za male otoške države popolno izginotje. V davni zemeljski zgodovini se je nekaj takega že zgodilo. Kljub globalnemu segrevanju bi znaten del severne Evrope zamrznil, v Skandinaviji bi bilo podnebje tako kot na severu Kamčatke. Morda bi zaradi tega preostali svet laže zadihal.