Grega Repovž

30. 1. 2007  |  Mladina 4  |  Družba

"Vzorci obnašanja se ponavljajo. Imeti je treba nadzor nad policijo, vojsko, ekonomijo in nad drugimi podsistemi. Oblast se ne drži s pridiganjem, je podučil France Popit Milana Kučana, ko sta se dokončno razšla, ker partija ni imela več tega nadzora." - dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe, zgodovinar

© Borut Kranjc

Revizija zgodovine je beseda, ki se zelo uporablja in zlorablja. Zakaj? Ker je revizija tudi popolnoma normalni sestavni del raziskovalnega procesa, do katere prihaja z novimi odkritji. Nova odkritja seveda prinašajo tudi drugačne poglede. Druga raven pa je politična revizija, ki ima drugačen pomen. Nobenega dvoma ni, da je spremenjen pogled na zgodovino ena od prioritet aktualne slovenske vlade.

Kako se to kaže?

Najbolj manifestativna oblika, ki kaže spremenjeni pogled na zgodovino, je vidna skozi proslave in govore, sicer pa se kaže predvsem s poseganjem v raziskovalno sfero. Prihaja pa tudi do nekakšnih osebnih revizij pogleda na zgodovino, zlasti pri ljudeh, ki ne izhajajo zgolj iz raziskovalnih izkušenj, ampak s stališča, da človek lahko dela kariero, samo če je kooperativen z vsakokratno oblastjo. Stanje na področju zgodovinopisja je sicer zelo nepregledno, a neke silnice se dajo identificirati.

Predstavniki vlade te želje oziroma tega cilja dejansko ne prikrivajo.

Najbolj očitno in najbolj jasno je politika svojo namero pokazala, ko je podržavila inštitute in začela postavljati svoje direktorje. To ne velja le za zgodovinopisje. Izrazit primer je Pedagoški inštitut - in zamenjavo so pri tem izvedli prav na obletnico odstranitve Franca Pedička, ki je bil zamenjan leta 1972, ker se je zavzemal za idejno nevtralno šolo. Metodologija in proces poseganja takrat in danes sta enaka. Hkrati politika širi nadzor nad univerzami. Ljubljanska, mariborska in koprska univerza tako danes branijo avtonomijo znanosti in posameznih strok. Politika ne skriva več želje, da bi zlasti ljubljansko univerzo razbila, skregala med sabo dekane, saj pritiska nanje z zmanjševanjem števila študentov in povečevanjem vpisa na zasebne univerze, hkrati pa začenja vzpostavljati vzporedne institucije. Na področju zgodovinopisja je tako v nastajajočem nacionalnem programu visokega šolstva nakazana ustanovitev novega nacionalnega zgodovinskega inštituta.

Pa je mogoče na takšen način sploh poseči v avtonomijo posamezne stroke?

Poznamo primere iz nekaterih držav, res pa se niso najbolje končali. Aktualno dogajanje je konceptualno podobno tistemu, ki ga je na Hrvaškem poskušal uveljaviti Franjo Tuđman. Ker prek vzvodov oblasti mogel poseči na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, je tedanja vlada vzpostavila neke vzporedne študije. Ti danes životarijo, ker nimajo ne ekonomskega ne intelektualnega potenciala. Tudi v Sloveniji zdaj spremljamo ambicije po ustanovitvi novega nacionalnega zgodovinskega inštituta, mimo univerze in mimo našega in oddelkov na drugih fakultetah, neposredno pod državnim nadzorom. Če prav povezujem stvari, ima to ambicijo tudi sedanji Inštitut za novejšo zgodovino, medievisti z drugih inštitutov vedo povedati, da jih je direktorica že snubila, seveda pa to trči ob interese drugih inštitutov, ne glede na politično barvo. Tudi če so ovce v tropu, če sem malo ciničen, je pač trave toliko, kot je je.

Kako pa se odziva na to zgodovinska stroka?

Stroka je v tem trenutku razdeljena. Ko se namreč začnejo v družbi dogajati tovrstni procesi, stopijo na plan različni interesi, ki še zdaleč niso samo politični. Tudi osebne frustracije. Na eni strani se ljudje zavedajo, da je malo verjetno, da bo ta pritisk kmalu popustil. Zaradi osebnih razmislekov seveda zato intenca po spreminjanju močno vpliva tudi na odnose med ljudmi. Zavedati pa se moramo, da je politika, ki je prišla na oblast z demagogijo in s spodbujanjem pritlehnih čustev in govorice ulice, pri ljudeh spodbudila neka nevarna čustva in ravnanja. K enemu od mojih kolegov je na primer prišel njegov dolgoletni prijatelj in mu rekel: zdaj pa bomo obračunali z vami, komunisti. K drugemu kolegu z oddelka je do nedavna na primer zahajal neki agent Sove, ki je sicer njegov študijski kolega. Prenašal mu je grožnje skupine zgodovinarjev, ki so v oblastnih strukturah ali blizu njih, kako bodo z njim in z oddelkom obračunali, mu napovedoval, kaj bo o njem in drugih nevšečnih zgodovinarjih objavljeno v prihodnji številki revije Ampak ... Kot bi bili znova v petdesetih letih! Zakaj izpostavljam ta primera? Ker kažeta, da so vzorci vedenja oblasti v ljudeh vzbudila neka primitivna čustva in ravnanja. Pri tem se verjetno ne zavedajo, da se ta nova razmerja, ki jih vzpostavljajo na ravni družbenih in osebnih odnosov, ne vzpostavljajo samo za tiste, s katerimi želijo obračunati, ampak tudi za njih same. Kot pravijo Angleži: What goes around comes around! Vse se začne in konča pri osebnih odnosih! In ta razraščajoča nestrpnost je skrb vzbujajoča. Ljudje namreč v sebi nosijo neke travme, ki so nastale predvsem kot posledica nekih navideznih krivic. A če tem travmam daš politični okvir, udarijo na plano in se manifestirajo v nestrpnosti.

Je politika generalno obsedena s tem, da si mora pomagati s politično revizijo zgodovine? Zakaj je za neko oblast to pomembno?

Če gledamo novejšo slovensko zgodovino, je bila za komunistične oblasti zgodovina izjemno pomembna, ker so na njej utemeljevale svojo legitimiteto, saj so komunisti na oblast prišli brez demokratičnih volitev. Pomanjkanje demokratičnih postopkov pa so opravičevali prav z NOB, revolucijo in tako naprej. Znotraj tega so tudi nianse. In ko je prišlo do notranjega spopada med liberalno skupino in konzervativno zveze komunistov in so Kavčičevi liberalci izgubili, se je vladajoča garnitura utemeljevala predvsem na socialistični revoluciji, s teorijo, da revolucija teče in podobno, druga polovica 70. let pa je bilo posledično obdobje velikanskih proslav in manifestacij. Podobnih, kot jih lahko vidimo tudi v današnjem času.

Morda pa so te manifestacije bolj izrazite tudi zato, ker so prejšnje demokratične vlade temu posvečale manj pozornosti.

Danes lahko mogoče ugotovimo, da je bilo pri prejšnjih vladah tega premalo. Vendar je to po mojem mnenju izhajajo tudi iz svobode do pogleda na zgodovinske dogodke. Danes se poskuša pokazati vse zelo poenostavljeno, mitsko. Tisti, ki naj bi nekako pripadali levemu polu, smo bili tudi pod prejšnjo vlado zelo kritični do oblasti. Sam sem imel ostre polemike z Dimitrijem Ruplom glede nekaterih zgodovinskih dogodkov - čeprav sva sicer, ko sem bil predsednik slovenskega dela avstrijsko-slovenske zgodovinske komisije, tudi zelo dobro sodelovala - in Igorjem Bavčarjem glede prostocarinskih prodajaln, celo vrsto polemik na šolskem področju, ker se nisem strinjal s predlaganimi koncepti. A zaradi tega me niso začeli izključevati. Te kritičnosti do oblasti pri desnih intelektualcih danes ni videti. Ni dvomov v oblast in ni polemik o rešitvah, ki jih ponuja oblast

Kateri del zgodovine je najbolj na udaru?

Po eni strani gre za uveljavljanje izrazitega protikomunizma, pa čeprav komunizma v teh krajih že zdavnaj ni več. A s tem se skuša utemeljiti, da je bilo zaradi slabih stvari, ki so se zgodile, od povojnih pobojev do totalitarizma v prvem povojnem desetletju, vse slabo. To je prvi del. Drugi del, ki je za to oblast še pomembnejši, pa je vprašanje osamosvojitve. Ko gre za osamosvojitev, se danes poskuša dogajanje v tistem času poenostaviti in zreducirati. Prikazati sliko, v kateri so bili takrat na eni strani ljudje, ki so bili daljnovidni, ki so imeli prav, ki so bili absolutno za Slovenijo, na drugi strani pa so bili tako rekoč vsi izdajalci. Podobno, kot so bili nekoč "napadi na revolucionarne tradicije", je danes "blatenje osamosvojitve". Če pišeš o zadevah problematizirano in poskušaš prikazati vlogo vseh družbenih skupin in posameznikov, od punka in alternativne kulture do ZSMS in drugih, ti enostavno podtaknejo, da zagovarjaš tezo, kako da se je slovenska pomlad začela v CK-ju. Čeprav so bili, mimogrede, tudi procesi v tedanji ZKS zelo pomembni in tudi brez njih ne bi bilo tistega, čemur danes poetično pravimo slovenska pomlad. Morda nekako za nazaj to tudi res verjamejo, morda se kompleksnosti situacije, ki je pripeljala do demokratičnih procesov, ne zavedajo. In namesto da bi poudarjali neko pluralnost, torej koncept osamosvojitve, v katerem so se demokratično odločali poslanci v skupščinah in širše, ne pa da osamosvojitev slikajo kot koncept, kakor je bil izpeljan na Hrvaškem pod Tuđmanom. Podobno je z vprašanjem disidentstva. Če namreč neki sistem do leta 1990 brez kritične distance označiš za totalitaren, postane s tem tvoja disidentska vloga bistveno bolj pomembna, kot je bila.

S tem pa je mogoče povečati tudi zasluge ...

Z vsem spoštovanjem do tega, kar so počeli slovenski kulturniki in razumniki - z vzhodnoevropskimi disidenti jih dejansko ni mogoče primerjati. Spomnim se, ko smo s kolegi z Vzhoda želeli naredili projekt o vlogi intelektualcev v zadnjem desetletju pred koncem komunizma. Ko so začeli postavljati kriterije disidentstva - da niso mogli doštudirati, če so doštudirali, so opravljali fizična dela, da so bili zaprti, v zaporih in v psihiatričnih bolnišnicah, da niso mogli objavljati ali so to lahko počeli le v ilegalnih časopisih in samizdatih - smo hitro ugotovili, da razen posamičnih primerov tega pri nas ni bilo. Pri nas je bilo drugače: Peter Jambrek je bil na primer v letih 85-87 eden od nosilcev projekta Klasno biće savremenog jugoslavenskom društva i djelovanja Saveza komunista Jugoslavije. To raziskavo je financiralo predsedstvo CK ZKJ. Predaval je po raznih marksističnih centrih po vsej Jugoslaviji. Nato je Jambrek napisal prispevek za 57. številko Nove revije. In nastala je paradoksalna situacija, ko je Zvezno predsedstvo ZKJ od slovenskega CK ZKS zahtevalo, da politično obračuna s pisci Nove revije, hkrati pa je financiralo Jambreka kot enega nosilnih avtorjev svojega projekta in ga hvalilo, kako dober da je. In tako je pri nas bilo: ljudje so sodelovali z oblastmi in jih hkrati kritizirali, srečevali so se, bile so razprave v okviru društva pisateljev, v SZDL, v Marksističnem centru, na javnih tribunah. Mislite, da je kdo od vzhodnoevropskih disdentov lahko prišel blizu celo najnižjemu partijskemu aparatčiku ali partijskemu šefu v pismih bralcev očital tako rekoč vse, kar mu je prišlo na misel? To pač ni pravo disidentstvo vzhodnoevropskega tipa in v bistvu bi morali biti na to ponosni. In mislim, da je to kompleks teh naših intelektualcev, zato hočejo dejstva zamegliti in vzpostaviti teorijo enakosti z vzhodnoevropskimi državami, da bi bila njihova vloga pomembnejša.

To se zdijo danes bogokletne besede.

Po volitvah 1992 je Janez Janša naredil analizo in jo pošiljal okrog. Dejal je, da je osamosvojitveni kapital nepravično razdeljen, da so ga v roke dobili drugi, ne pa tisti, ki bi ga v resnici morali. V resnici je sintagma o sedanji pomladni strani kot nosilcu osamosvojitve popolni konstrukt. V sedanji oblasti sta Janez Janša in Dimitrij Rupel edina resnična osamosvojitelja, na neki način tudi Drnovšek. Drugi ljudje niso imeli vidnejše vloge, nekatere stranke pa takrat sploh niso obstajale.

Bi lahko rekli, da se v Sloveniji politično stranke od osamosvojitve delijo na tiste, katerih cilj je bila predvsem samostojna država, in na tiste, katerih primarni cilj je bila uvedba demokracije?

Morda je teza shematična, a v bistvu točna. Slovenski proces osamosvojitve je bil demokratičen. Bil pa je demokratičen ravno zato, ker je vseboval te različne prvine. Torej od alternativne umetniške scene, punka, Laibacha, tistih, ki so odpirali prostor svobodne besede, ZSMS. To je bila stran, ki je prvenstveno zahtevala demokracijo in se postavila v bran človekovih svoboščin. Pri tem je tudi res, da se marsikdo ni zavedal odgovornosti do nastajanja države in je deloval nekako anarhistično. Drugi pol te civilne družbe pa je imel prvenstveno v mislih državo. Seveda, rekel bi, nekako na drugem mestu, tudi demokracijo. Tega ni moč zanikati. Prvi bi za demokracijo žrtvovali državo, drugi bi za državo žrtvovali demokracijo (to je bil na koncu tudi vzrok razkola v Demosu). A prav ta različnost v skupnem projektu je največja dragocenost tega procesa.

Ali ste pred zadnjimi političnimi spremembami pričakovali, da bo zgodovina tako na udaru?

Nekatere izmed teh ljudi zelo dobro poznam in zato sem se zavedal, da bo v enem delu do tega prišlo. Zadeva je bila zelo odvisna od tega, kakšna koalicija bo nastala. Aktualna koalicija pa je taka, da je vsem strankam, odstopa le DeSUS, ki je skeptičen do tovrstnih novodobnih orwelovskih projektov, zelo veliko do zgodovine in njene instumentalizacije. Nisem pa pričakoval, da se bodo na podoben način kot v 70. letih vzpostavili neki mehanizmi, obrazci in ideologi, samo z drugačnim predznakom.

Politični analitiki po svetu opozarjajo na vzpon novega populizma. Je populizem res nov?

Populizem se pojavi v zgodovinskih situacijah, ko neka elita ne najde pravih odgovorov na ključna vprašanja, ko oblasti ne dojema kot servis za ljudi, ampak v fevdalnem smislu, kot lastništvo. V Sloveniji sedanja oblast še kot opozicija ni ponudila vsebinskega alternativnega programa. Šlo je zgolj za deloma upravičeno kritiko tistega, kar sedaj sicer počne tudi sama, še bolj pa za kritizerstvo in obračunavanje s političnimi nasprotniki na poulični ravni. Sedaj ji deloma pomaga splošna gospodarska konjuktura v EU, še posebej v Nemčiji. Tega se tudi zaveda, odtod obsedenost, da bi segla v vse družbene pore, pač po teoriji, da tisti, ki obvladuje represivne mehanizme, gospodarstvo, medije, šolstvo, "pravilno" interpretira zgodovino in lastne zasluge, z lahkoto zmaguje na volitvah in ohranja oblast. Običajno je tako, da se tak projekt prej ali slej sesuje sam vase, seveda pa posledice ostajajo.

Vendarle bi pričakovali, da se bodo temu ognili. Ne nazadnje zgodovino in posledice tovrstnega ravnanja poznajo?

Res je - in to je tisto, kar me skrbi. Nekateri od teh ljudi so zelo izobraženi. A prav ljudje, ki so pomagali priti sedanji garnituri na oblast, zdaj molčijo. Eden izmed njih je cinično dejal, da so žrtve lastnega uspeha, ker so vzpostavili tako dobro vlado, da ji nimajo kaj očitati, vodilni slovenski literat od časov pred volitvami, ko je v vsako slovensko gospodinjstvo prišel strankarski časopis z njegovo podporo SDS, skoraj ne napiše kolumne brez posredne ali neposredne hvalnice Janši in vladi in za nazaj celo vzpostavlja neke povsem nove, v ekonomski zgodovini in družboslovju neznane definicije o "ekonomski diktaturi", ki da smo jo imeli, ipd.

Kako se preoblačenje zgodovine in politična reinterpretacija zgodovine dotakneta širše javnosti?

Hrvaška je drastičen primer posledic tega ravnanja, pri čemer je seveda pomemben element, ki je dodal temu dodatno moč, izredno težka vojna. A te reinterpretacije zgodovine se kažejo na množičnih zborovanjih, celo skozi popularno glasbo, v povzdigovanju Neodvisne države Hrvaške, v rušenju partizanskih spomenikov. Tudi tam so bili poskusi revizije učbenikov, poslanska vprašanja v zvezi s posameznimi avtorji učbenikov v parlamentu - kar doživljamo tudi danes v Sloveniji. Vendar pa nisem dolgoročno črnogled, tudi zaradi hrvaških izkušenj. Politični inženiring nad zgodovino namreč dolgoročno ni uspešen. Tudi če ustanavljaš neke svoje inštitucije, četudi forsiraš samo neki tip zgodovine, vedno se bo našel kdo, ki bo napisal drugače. Vedno bolj, ko neko stvar propagiraš, bolj ljudi zanima, kaj je na drugi strani. Seveda pa vmes pride do stagnacije, nekega vrtenja v krogu in reduciranja nujnega intelektualnega premisleka na polemike o ljudeh. Za posameznika je to čisto človeško, seveda zelo obremenjujoče, jemlje čas in energijo, a upreti se temu je pač neizogibno.

Zakaj se med tistimi, ki so najbolj goreči, v zgodovini ponavadi znajdejo konvertiti, spreobrnjenci? Tudi pri nas so najbolj goreči nekateri, ki so bili včasih trdi zagovorniki partijskega videnja zgodovine.

To je bolj vprašanje za psihologe, da ne rečem psihiatre. A takšna oblast ima vedno ob sebi take ljudi. Ti so najbolj uporabni in v nekem smislu gre za simbiozo, za sožitje. Zgodovina kaže, da ljudje, ki obrnejo svojo politično ali strokovno prepričanje, v to simbiozo vstopijo zato, ker poskušajo sami sebe odkupiti od nečesa, kar naj bi počeli, kar je bilo nepravilno, novi oblastniki pa jih zaradi tega držijo za vrat. Pri oblasteh pa gre zato, da rabi ljudi, ki znotraj neke stroke zagovarjajo stališča, ki jih oblast potrebuje za širjenje svoje resnice. S tem seveda dosežejo cilj: razdor in dokazovanje, da tudi del strokovnjakov vidi stvari tako, kot jih vidi oblast. A to ni nič novega niti za slovensko družbo niti sicer za človeške odnose.

Je del tega prevrednotenja preteklih dogodkov tudi obračunavanje z vsakim, ki je kakorkoli sodeloval s prejšnimi oblastmi? Je elemente tega mogoče iskati tudi pri aktualnem obračunu z guvernerjem Mitjo Gasparijem?

Kar se dogaja guvernerju Gaspariju, je danes samoumeven, že utečen obrazec. Najprej te z nekega političnega vrha obtožijo nečesa, kar je popoln konstrukt, potem "spustijo z verige" trop razlagalcev, zlasti "reptilnih" novinarjev v strankarskih in vladi naklonjenih časopisih, in na koncu, če to ni dovolj, se oglasi še Zmago Jelinčič s poslanskim vprašanjem. Tudi sam sem to živel, pri čemer se je moja zgodba končala relativno korektno, saj je minister Zver vendarle uvidel neproduktivnost tega početja. Imela sva sestanek in smo se dogovorili. Imela pa je ta epizoda tudi stranske učinke, ker je mojo nečakinjo učil neki učitelj, član SDS, in jo šikaniral v razredu, prinašal negativne članke o meni. Ta učitelj je potem moral iz šole, ker je fizično obračunaval z učenko in je danes svetovalec na Zavodu za šolstvo. Ko govorim, da se širi nestrpnost, izpostavljam predvsem te sekundarne učinke, ki imajo namen prizadeti ne samo konkretne ljudi, ampak tudi tiste, ki so sorodstveno ali kako drugače povezani z njimi. Temu v anglosaškem svetu rečejo "guilty by association".

Vendar pa to za normalno delovanje družbe ne more biti brez posledic.

Ljudje se umikajo, ljudje molčijo. V začetku leta 2005 smo napisali neko razmeroma korektno izjavo, opozorilo, kako se politika vmešava na področju zgodovinopisja. A ljudje, ki so jo podpisali, zlasti tisti z državnih inštitutov, so bili jasno opozorjeni, naj tega ne počnejo več, sicer bodo posledice. Torej enaka klima, kot je bila v sedemdesetih letih. Danes se tako dogaja, da si ljudje ne upajo nastopati v javnosti in svobodno izražati svojih stališč. Tudi na strokovnem področju se umikajo v izključno strokovne kroge, "slonokoščene stolpe". Kar je še hujše: te stvari postajajo samoumevne. In ko stvari postanejo samoumevne, ko je to že vzorec obnašanja, ste že za eno stopnjo ali dve nižje, kot ste bili.

Ali ta strah ne pomeni, da je prišlo do krnitve demokracije? Kako se sploh ugotovi, kdaj demokracija ni več demokracija? Je to lahko narediti šele čez leta, šele pod zgodovinsko lupo?

Seveda bi o tem lahko na dolgo razpravljali, pa zadevi ne bi prišli do dna. A odgovor je v resnici preprost: demokracija funkcionira toliko časa, dokler se večina ljudje čuti svobodne in sproščene, ne pa utesnjene in prestrašene. Tisti trenutek, ko se del ljudi počuti nesvoboden, ne moremo več govoriti o resnični demokraciji. Seveda ima država tudi v tem primeru še vedno večstrankarsko demokracijo, ne pa resnično - naj uporabim ta izraz ne glede na slabšalni prizvok, ki ga je dobil - sproščeno demokracijo.

Je mar moč reinterpetatorjev zgodovine tako velika tudi zato, ker se prejšnje vlade v času, ko so bile na oblasti, niso spuščale v te debate?

Ne vem. Ne verjamem tudi, da bi bil sam bolj zadovoljen, če bi to počele, pa čeprav z idejnega stališča, ki je morda meni bližje. Po mojem mnenju je bilo nevmešavanje boljše. Pa ne zato, ker mi je bila bližja prejšnja politična opcija, ampak zato, ker je bil s tem prostor za razpravo odprt. Prepričanje, da politika in zgodovina nista povezani, je namreč iluzija. Tako ni nikjer na svetu in nikoli ne bo. Vprašanje pa je, kako to povezanost razumeš. Če jo razumeš na demokratičen način, je politika dolžna zagotavljati finančna sredstva in prostor za svoboden razvoj znanosti, ne sme pa neposredno posegati vanjo. To, da ima politično moč in denar, naj ji ne vzbuja skomin, da posega v interpretacijo zgodovine. Treba je vedeti, da si je slovensko zgodovinopisje velik del avtonomije izborilo že v 80. letih. Seveda so ostale stvari, ki niso bile obdelane in še danes niso, ampak ne zato, ker jih ne bi smeli ali želeli raziskovati.

Je mogoče reči, da se reinterpretacija zgodovine že seli v šole in šolske učbenike?

Šolska zgodovina je posebno področje, ki je za oblast zelo zanimiva. Imeli smo kar nekaj ostrih razprav znotraj strokovnih društev, Zveze zgodovinskih društev, Društva učiteljev zgodovine, tudi nekaj osebnega dopisovanja. Na koncu je prevladal konsenz, da mora celotna stroka stopiti v obrambo šolske zgodovine, da mora zlasti zagotoviti in ohraniti število ur, ki se drastično zmanjšuje predvsem v poklicnih šolah. Na zadnjem zborovanju zgodovinarjev je bila ustanovljena tudi posebna komisija, ki naj bi spremljala spremembe učnih načrtov in dajala neke svoje konkretne pripombe. To se mi zdi v redu. Če bo ta proces potekal tako, potem je to v redu. Učbeniki pa ostajajo odprto vprašanje oziroma problem. Minister je namreč ukinil potrjevanje delovnih zvezkov, ni pa ukinil potrjevanja učbenikov. Komisija za učbenike pri strokovnem svetu za splošno izobraževanje, ki jo vodi Stane Granda, pa trenutno učbenike potrjuje samo začasno.

Kaj to pomeni?

Proces potrjevanja učbenikov je razmeroma preprost. Gre za sodoben, evropski koncept. Tako imamo odprt tip učnih načrtov, kar pomeni, da učitelji lahko izbirajo teme v okviru dogovorjenih glavnih tem in lahko izbirajo tudi učbenike. Za 9. razred osnovne šole imamo na primer tri učbenike, med katerimi lahko učitelji izbirajo. Učbenike pa pred tem potrdi komisija za dobo petih let. Vendar pa se je zdaj to spremenilo, saj nekateri niso bili potrjeni, ampak so dobili potrditev le za leto, v tem času pa naj bi se pridobila dodatna recenzijska mnenja. Tu pa gre včasih tudi za osebne zadeve, zamere na račun drugih avtorjev ali založb, pač tipično slovensko.

To je destimulativno za avtorje.

Najhuje bo, če bo šlo v to smer, da se ne bo presojala vsebina učbenikov, ampak to, kdo jih je napisal ali izdal. Sedanje stanje je destimulacija tako za avtorje kot za založbe. Spomniti se je treba, kakšen je bil način potrjevanja učbenikov v prejšnjem režimu. Potrdila ga je država. Izbran je bil en učbenik. Seveda je moral biti v skladu z ideologijo. Pisci so bili dovolj skrbno izbrani. Danes sicer obstajajo želje, da bi se nadzor nad učbeniki vrnil, vendar mislim, da to ni mogoče. Bo pa najbrž še veliko blokad in polemik. Upam, da bo zmagal razum. Z nekaj več pluralizma, kot se kaže sedaj, bi zadeve, ki so bile v devetdesetih letih dobro zastavljene in so šolsko zgodovino pripeljale na evropsko raven, lahko nadgradili.

Slovenci imajo izkušnje s poskusi reinterpretacije zgodovine, ne nazadnje so tudi v času komunizma znali ločevati med resnico in propagando. A danes, v mnogo bolj normalnih časih, se marsikatero izkrivljanje zgodovine javno vseeno uveljavi.

Uveljavlja se v medijskem prostoru, uveljavlja se na javni sceni, tudi na primer z izborom dokumentarcev. Vendar je to za ljudi glavni kanal informiranja, tudi o zgodovini. Treba je vedeti, da se zelo malo ljudi resnično zanima za zgodovino, sploh mlajše generacije. Tempo današnjega življenja je tak, da ne dopušča branja knjig in ljudje interpretacije pobirajo iz medijev, spletnih strani, ki so, mimogrede, leglo žolča in kompleksov. Zgodovinska zavest se namreč pri nas in po svetu, to kažejo raziskave javnega mnenja, oblikuje po naslednjem vrstnem redu: najbolj vpliva osebna družinska izkušnja iz roda v rod. Na drugem mestu je vpliv medijev, filmov. Šele na tretjem mestu so učitelji in na četrtem učbeniki. In če kdo vzpostavi nadzor nad vsem tem, potem je opravil že veliko dela.

Sociolog Gregor Tomc dogajanje opisuje kot kulturni boj. Se strinjate s to oznako?

Tisto, kar se trenutno dogaja, je nekakšna konzervativna revolucija, ampak o tem se javno ne govori in oblast se od tega javno distancira. A to je kot v času druge svetovne vojne, ko komunisti o revoluciji niso govorili, delali pa so jo. Vzorci obnašanja se ponavljajo. Ti mehanizmi so si zelo podobni. Kot sem rekel, imeti je treba nadzor nad policijo, vojsko, ekonomijo in vzporedno tudi nad drugimi družbenimi podsistemi, potem boš na volitvah zmagal in ohranil oblast. Oblast se ne drži s pridiganjem, je podučil France Popit Milana Kučana, ko sta se dokončno razšla, ker partija ni imela več tega nadzora.