"To, kar se je zgodilo v teh dneh, da je predsednik republike Napolitano, ki je sam spreobrnjen komunist, govoril o nasilnem poslovanjenju Istre in Primorja in o tem, da je mirovna pogodba to potrdila ... Mislim, da je bila Mesićeva reakcija primerna. Pravzaprav se čudim molku Slovenije." - Stojan Spetič

Kako ocenjujete odstop predsednika italijanske vlade Romana Prodija?

Recimo, da je šlo za spodrsljaj med glasovanjem v zunanji politiki. Vendar je očitno tudi, da so Prodiju med glasovanjem zmanjkali nekateri glasovi, ki kažejo na to, da so se proti njemu zarotile tudi t. i. močne sile v družbi, in sicer rimskokatoliška cerkev in zveza industrijcev. Proti napotitvi novih vojakov v Afganistan sta namreč glasovala Giulio Andreotti, ki je bil tvorec te zunanje politike, in Sergio Pininfarina, ki je predstavnik industrijcev.

Se bo vlada zdaj zamenjala?

Možno je, da bo Prodi reorganiziral svojo vlado in da bo vse to upošteval le kot alarmni zvonec, vendar vedoč, da so razmerja sil v senatu izredno tesna. To bo ošibilo njegovo vlado, kar ni dobro glede na agresijo desnice. Druga možnost je tehnična vlada, ki bi reformirala volilni sistem in organizirala predčasne volitve že spomladi. Kot Slovenec pa moram vse to obžalovati, saj bo prišlo do nove zamude pri izvajanju zaščitnega zakona za slovensko manjšino in vseh drugih obvez, ki jih je sprejela vlada.

Ko govorimo o odnosih med Slovenijo in Italijo, imamo navadno v mislih dve vrsti odnosov. Na eni strani so odnosi slovenske manjšine z lokalnimi oblastmi, na drugi odnosi Slovenije z Rimom. V Trstu so na oblasti desničarji, nacionalisti, v Rimu je oblast v odnosu do Slovencev zmernejša. Kakšna je razlika?

V začetku leta 2001 je bil sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki se še vedno ne izvaja. Govori se, obljublja se, ampak dejansko se nič ne premakne. Tudi leto dni po zmagi levosredinske Prodijeve koalicije se stvari niso premaknile z mrtve točke. Edina stvar, ki se je spremenila, je razpoloženje. Ministri sprejemajo slovenske delegacije, jih trepljajo po ramenih in govorijo, kako bo fino. Ob tem pa paritetni odbor, ki bi moral upravljati in določati varstvo slovenske manjšine, še ni bil imenovan. Člani so sicer že izbrani, a vlada še vedno ni dala pečata, ki bi jim omogočil delovanje. Vlada še vedno ni poslala predsedniku republike Napolitanu seznama občin, v katerih se mora zaščitni zakon izvajati, in brez tega seznama zakon nima nobenega učinka. Ta seznam je sicer paritetni odbor že trikrat poslal v Rim in trikrat so mu ga vrnili, češ da ni pravi. Saj vsi vemo, zakaj ni pravi.

Zakaj?

Ker je na seznamu tudi Trst. Oziroma mesto Trst, da se razumemo.

In ne samo okolica?

Vse skupaj stoji, čeprav smo precizirali, da ne zahtevamo dvojezičnosti v Trstu, ampak samo, da se izvajajo pravice individualne narave. Toliko o tem, kakšna je razlika med desnico in levico. Ko je pred šestimi leti oblast prevzela Berlusconijeva vlada, je takratni notranji minister Claudio Scajola, izdal dekret, s katerim je slovenskim občinam v okolici Trsta ukazal, naj začnejo izdajati samo italijanske osebne izkaznice, čeprav so bile še iz časov zavezniške uprave po drugi svetovni vojni dvojezične. Ker zaščitni zakon določa, da morajo biti dvojezične izkaznice na voljo na celotnem poselitvenem ozemlju slovenske manjšine, smo pričakovali, da bo Prodijeva vlada dekret iz časa Berlusconijeve vlade preklicala in da bodo dvojezične izkaznice končno na razpolago tudi za nas. A to se še ni zgodilo. Nasprotno, deželna in davčna uprava sta začeli razdeljevati to, čemu pri vas rečete EMŠO, ki ni le izključno v italijanščini, kar je v nasprotju z zaščitnim zakonom, ampak je tudi brez strešic.

S tem ste postali Spetic?

Da. Moj prijatelj Šušteršič, ki ima štiri strešice, pa si kar lase puli zaradi tega. To je napad na našo identiteto. Oblast se izgovarja, da računalniški program ne zmore strešic, čeprav vsak, ki se je kdaj diletantsko ukvarjal z računalnikom, ve, da najdeš v računalniku tudi arabske in kitajske črke, če se ti zljubi. Če pa ekonomska in tehnološka velesila, kar Italija je, ne premore računalniškega sistema, ki bi bil zmožen pričarati strešico na priimku, je to žalostno. Hočem reči, da se tudi nam naklonjena vlada in oblast zelo obotavljata pri uresničevanju naših pravic, posebno takih, ki so vidne.

Zakaj se do slovenske manjšine tako vede tudi ta vlada?

Oblast se po mojem vede tako, ker se boji volivcev. Znano je, da je Prodijeva vlada zmagala za mišjo dlako, da jo je rešil celo glas Italijanov, ki živijo po svetu. Zato se še posebno v naših krajih bojijo vsakega koraka, ki bi lahko sprožil določene reakcije. Saj vidite, kaj se zdaj dogaja zaradi fojb v odnosih s Hrvaško.

Kako ste videli spor med Giorgiem Napolitanom in Stipetom Mesićem?

Podobno kot pravi Predrag Matvejević, ki meni, da je zadeva zgrešena že v samem začetku, ko je Italija za dan spomina na fojbe in eksodus razglasila 10. februar, dan, ko je bila na pariški konferenci sklenjena mirovna pogodba z Italijo. To pomeni, da se fojb spominjajo na datum, ko je Italija izgubila Primorje in Istro. Namesto da bi se poudarjalo, da je Italija takrat plačala svoje dolgove za vojno, ki jo je začela proti drugim narodom, ne samo proti Jugoslaviji, tudi proti Grčiji, Franciji, Afriki, se ta dan še danes prikazuje kot tragedija, izguba teh ozemelj pa kot kraja italijanskega narodnega ozemlja. Takšno mnenje je bilo do pred kratkim samo domena desnice. V fazi konvertizma dela levice pa je to prešlo tudi na zmerno levico, med skesane spreobrnjene komuniste, ki se morajo zdaj posipati s pepelom na vsakem koraku, da dokažejo, da so verodostojni. Potem pride do tega, da med drugo svetovno vojno in po njej ni šlo za krut spopad, ampak da je šlo za etnično čiščenje, pri čemer se seveda poudarja problem fojb. Ko sem bil senator v italijanskem parlamentu, kot predstavnik komunistične partije in slovenske manjšine, sem šel že avgusta 1989, torej pred padcem Berlinskega zidu in pred vsem, kar je temu sledilo, z delegacijo k fojbi, kjer smo položili šopek rož zato, da bi poudarili pieteto. Sicer obsojam fašizem in njegove zločine, sem pa prepričan, da smo dolžni izraziti pieteto do vseh žrtev vojne in povojnih dogodkov. Tudi po vojni se je dogajalo marsikaj krutega in prav je, da človek z današnjo stopnjo civilizacije, ko smo navsezadnje vsi proti smrtni kazni, takšne stvari obsoja. Ampak da se povojni dogodki izkoriščajo kot gorjača v mednarodnih odnosih proti Sloveniji in Hrvaški in proti slovenski manjšini, to je pa zločinsko. To je treba jasno ločiti. To, kar se je zgodilo v teh dneh, da je predsednik republike Napolitano, ki je sam spreobrnjen komunist, govoril o nasilnem poslovanjenju Istre in Primorja in o tem, da je mirovna pogodba to potrdila ... Mislim, da je bila Mesićeva reakcija primerna. Pravzaprav se čudim molku Slovenije.

Koga se boji Slovenija?

Po mojem se vlada ni odzvala zato, ker si predstavlja - in najbrž je tudi tu del resnice -, da Italija dviga temperaturo zaradi Hrvaške, ker je ta na poti v EU. Italija jo želi izsiljevati, tako kot je Slovenijo v času njenega pristopanja k EU.

Se vam ne zdi, da tudi Slovenija izsiljuje Hrvaško? Samo poglejte zadnje Ruplove izjave in pobudo podpredsednika parlamenta Marka Pavlihe, naj Slovenci ne hodijo na hrvaško morje ...

Italija ima pri tem po mojem zelo jasno strategijo. Ta strategija je dvigniti temperaturo do vrelišča, vsiliti Hrvaški pogajanja in za pogajalsko mizo postaviti vprašanje imetja istrskih beguncev. Res je sicer, da je bilo že vse rešeno z mednarodnimi sporazumi, v Parizu, Osimu, z rimskim sporazumom. Takrat je bilo rečeno, da je s tem, ko je Jugoslavija nacionalizirala to lastnino, Italija plačala škodo. S tem se je izmazala, saj ji ni bilo treba seči v trezorje. Potem so se dogovorili še, da plača Jugoslavija Italiji 110 milijonov dolarjev v obrokih. Po razpadu Jugoslavije sta si Slovenija in Hrvaška to razdelili približno v razmerju 2 proti 1. Slovenija je svoj dolg plačala, Hrvaška niti enega obroka. Italija pa tega denarja noče dvigniti, ker si želi, da bi bila problematika še naprej odprta. Kaj zdaj pričakuje Italija? Od Slovenije nič več, ker ve, da je zadeva ad acta, da je Slovenija v Evropi, da je nepremičninski trg odprt in da je vsega skupaj le nekaj ducatov Italijanov kupilo nazaj svoje hiše. Kaj pa pričakuje od Hrvaške? Za začetek, Hrvaška tega denarja sploh še ni začela plačevati ...

Hrvatje trdijo, da nimajo številke računa, kamor bi nakazali denar.

Saj je tudi Slovenija dolgo vztrajala, naj ji Italija pošlje številko računa, in potem, ko Italija te številke ni nikoli poslala, je Slovenija ustanovila fiduciarni račun, tja je položila denar in tam še vedno čaka, da ga Italija dvigne. Hrvaška pa denarja še ni začela plačevati. Italijani to izkoriščajo, ker je v Istri na stotine, na tisoče zapuščenih hiš, podrtij, ki se jih nihče ni dotaknil. Gre za ogromno nepremičninsko premoženje, ki, če bi ga ustrezno popravili, je lahko tudi gospodarski vir. Italija ve, da ne more spreminjati meja, želi pa gospodarski in kulturni vpliv. Menim, da z dviganjem temperature in s polemikami ne rešiš težav, kot tudi ne verjetno s spravnim dejanjem treh predsednikov, ki si ga Italija želi nekje na Tržaškem. Sprava je mogoča le, če se postavi pika pod zgodovinska dejstva. Saj smo imeli mešano italijansko-slovensko zgodovinsko komisijo, ki je delovala sedem let in je izdala skupno poročilo. A to je bilo v Sloveniji objavljeno, v Italiji pa ne. Šlo je za to, da Italiji podatki niso bili pogodu, ker je poročilo prikazalo bistveno manj žrtev, kot jih želi prikazati Italija.

Je pasivna vloga Slovenije pogojena tudi s tem, da so pri nas trenutno na oblasti tisti, ki najbolj pogrevajo povojne poboje?

Zelo verjetno gre tudi za to. Slovenija verjetno tudi zaradi tega ne reagira, čeprav bi imela trenutno vladajoča slovenska desnica, če bi želela, vendarle pomemben izgovor. Rekla bi lahko, res je prišlo do povojnih pobojev, a krivi so bili komunisti, ne Slovenci. Osebno menim, da bi se glede na to, da se v Italiji poudarja, da je šlo za etnično čiščenje, Fassino je celo uporabljal izraz "slovanski ekspanzionizem", Slovenija morala oglasiti. Ampak imam občutek, da želi previdno ostati na robu dogajanja in pušča, da se prepirata Hrvaška in Italija, hkrati pa se sprašuje, zakaj bi se vključevala v prepir, ki se je več ne tiče. Si pa predstavljam, da bodo borčevske organizacije in kulturna srenja odreagirale. Izraz, kakršen je barbarstvo v povezavi s slovanstvom, je huda obtožba.

Barbari, ki mečejo poštene Italijane v fojbe ...

Mesić je rekel, odprimo fojbe in poglejmo, kaj je v njih. Če pogledamo največjo fojbo, rudniški jašek v Bazovici, so jo poleti 1945, ko je bila odprta, raziskali Anglo-Američani, iz nje so izvlekli nekaj konjev in ducat trupel. Potem pa je bila ta jama skoraj desetletje odlagališče smeti mesta Trst. Če je bilo v jami res 3500 žrtev, kje je tu pieteta? In če je v njej res na tisoče žrtev, zakaj nikoli ni bilo ekshumacije trupel? Vse izgovore so si izmislili, celo tega, da so partizani pometali med trupla eksploziv in bi lahko prišlo do eksplozije. Zakaj niso raziskali, koliko je žrtev? Da so lahko sproščali fantazijo. Številke, ki se pojavljajo v javnosti, sproti naraščajo. Etnično čiščenje je takrat, ko je število mrtvih dovolj veliko.

Rekli ste, da želi Italija izkoriščati Hrvaško zaradi svojih zgodovinskih ciljev. Ali lahko rečemo, da je Italija izkoriščala tudi željo Slovenije, ki se je želela vključiti v EU? Recimo sredi 90. let, ko je propadla banka slovenske manjšine v Trstu, Tržaška kreditna banka (TKB)?

Vsekakor. Kar se zgodovinskih ciljev Italije tiče, je tako. Vsaka država ima svoje interese. Ti so marsikdaj zgodovinske narave, torej trajni. Italija je sredozemska in evropska država, hkrati ima tudi Jadran že od nekdaj za svoje vplivno območje. Tega sicer Slovenija po mojem še ni doumela. A pri TKB po mojem sploh ni šlo za to. TKB bi bila lahko navsezadnje za Italijo fenomenalno sredstvo vplivanja in finančnega prodiranja na območje Slovenije in celotnega Balkana. TKB je imela razpredeno mrežo, bila je edina italijanska banka, ki je imela stalne stike z bankami srednjeevropskih držav. V banki je bilo zaposlenih 200 ljudi, ki niso bili navadni uradniki, ampak so poznali poslovni svet, ki je bil za vse druge neraziskan. Italijani, ki so prihajali iz notranjosti države in so potrebovali informacije o Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, so prihajali prav v TKB, ker so vedeli, da tam imajo zveze, poznajo zakonodajo. TKB je bila bogastvo, ki ga ne bi smeli uničiti. Razen če bi upoštevali interese tržaške desnice, ki nikoli ni hotela poslov v zaledju in je bila zato banka zanjo moteča.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ko so bili v Sloveniji sredi 90. let objavljeni članki o tem, da naj bi bila TKB in podjetje Safti, ki je bilo vez med italijanskim in slovenskim gospodarstvom, mafija, ki naj bi prala denar. Ti članki so bili uvod v propad banke. Se je torej tržaška desnica o uničenju banke dogovorila z nekom v Sloveniji?

Upal bi si trditi, da dogovor ni bil sklenjen samo z desnico, saj je bila takrat v Italiji na oblasti levosredinska koalicija. Odlok o likvidaciji TKB je podpisal gospodarski minister Ciampi, ki je pozneje postal predsednik republike. Oblast v Rimu je takrat popustila tržaškim krogom. Slovenija pa je pri tem po mojem ravnala mazohistično. Če uporabim italijansko prispodobo, ravnala je kot mož, ki si ga je odrezal, da bi se zameril ženi. Slovenija se je namreč brez vsakršnega upiranja odpovedala tej fenomenalni banki in manjšinskemu družbenemu gospodarstvu. Če je takrat dvomila o poslovanju banke in Saftija, bi to lahko rešila s preprosto potezo. Lahko bi zahtevala, da se prelastninita, lahko bi zamenjala vodstveno garnituro ... Ne pa, da je bila banka, ki je bila koristna tudi za Slovenijo, likvidirana. Očitno so bile storjene neverjetne napake zaradi ideološkega revanšizma, ki je prevladal v Demosu ob osamosvojitvi. Nobene težave ne bi bilo, če ne bi videl Demos v zamejskem gospodarstvu udbomafije, Mačkovega zaklada in srbsko-komunistične zarote proti mladi Sloveniji. Dejansko je slovenska manjšina takrat Sloveniji pomagala na vse mogoče načine. V zameno pa ni dobila nič. TKB je bila takrat res v krizi. Logično, kako naj ne bi bila v krizi banka, ki je poslovala z Jugoslavijo, ki je takrat razpadala? Vsi, ki so takrat poslovali z Jugoslavijo, so imeli prehodne težave. Takratna oblast v Sloveniji je imela zato vso pravico, da bi vskočila s svojim kapitalom in da bi zahtevala menjavo vodstva. A tega ni storila. Namesto rega se je banki odpovedala. Čemu se je Slovenija v resnici odpovedala, kar je zame najhujši politični zločin, ki je bil storjen? Odpovedala se je banki, ki ni bila navadna banka, ampak je bila banka, ki je nastala z mednarodno pogodbo.

Ali ne bi za rešitev banke takrat zadoščalo že današnjih 10 milijonov evrov?

Sanacija ne bi bila velik problem. O izgubi se je zelo pretiravalo, govorilo se je, da gre za 300 milijard lir izgube. Dejansko pa danes, deset let po likvidaciji TKB, še ne želijo pokazati bilance likvidirane banke.

So razlogi enaki kot pri fojbah, ki še vedno niso raziskane?

Veliko pove že to, da se je v primeru TKB prvič v zgodovini Italije zgodilo, da je šla kakšna banka v likvidacijo. Vse druge banke, ki so imele kadar koli težave, so bile rešene. Takrat je bila v krizi tudi recimo neapeljska banka, imela je luknjo v vrednosti 2000 milijard lir. TKB naj bi imela luknjo v vrednosti 300 milijard lir. Neapeljsko banko so rešili, TKB ne. Zanimivo je tudi, da likvidacija TKB ni potekala na italijanskem ozemlju, kjer bi jo lahko vsak nadzoroval, temveč so jo opravljali in jo še vedno opravljajo v republiki San Marino. Se pravi, v republiki, ki je off shore in kjer nima nihče vpogleda v njene posle.

TKB po vašem ni imela nič opraviti z udbo, kot so ji očitali?

Sploh ne. Naše gospodarstvo v Trstu je bilo družbeno gospodarstvo, ker je bil kapital TKB in Saftija kapital nominalnih delničarjev, se pravi ljudi, ki so bili posestniki delnic, ki pa so dali na razpolago samo svoje ime, v resnici pa so bili manjšinski aktivisti, ki tistega kapitala niso nikoli videli. To je motilo tako Rim kot Ljubljano. Italijani so rekli, da imamo državo v državi in da je to nedopustno. V Sloveniji so rekli, da je to ostanek komunizma, ki je nedopusten. Vseeno pa Slovenija ni naredila ničesar, da bi to stanje izboljšala. Vse bi bilo boljše od tega, kakor je potem končala TKB.

V knjigi o TKB je sodnik Raffaele Tito zapisal, da se v TKB ni zgodilo nobeno kriminalno dejanje.

To smo že vedeli. Zapisal pa je tudi, kdo je bil glavni krivec za vse skupaj. Krivec je bila tržaška oblast, ki ni razumela vrednosti in pomena te banke in gospodarstva. In se še danes zapira pred odnosi z Vzhodom. Namesto da bi izkoristila možnost, jo je zapravila. V knjigi sem opisal, da smo poskušali posredovati pri centralni banki Italije v Rimu, da ne bi prišlo do likvidacije TKB, in takrat so mi funkcionarji očitali, da naša banka daje denar teatru. Seveda je dajala denar gledališču, če pa mu ga noben hudič ni dal. Seveda je posojala denar Primorskemu dnevniku, da je lahko izhajal, pa prosvetnim društvom, Glasbeni matici, pa Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu, Narodni in študijski knjižnici. Če imamo danes v slovenski Benečiji največjo slovensko šolo v zamejstvu, je to tudi zasluga družbenega gospodarstva in TKB. Kdo ji je pa dal denar, da je kot zasebna šola obstajala celih 50 let, preden je prišlo do njenega podržavljenja? Namesto da bi dobiček razdeljevali družbenikom, ki niso bili pravi družbeniki, je šel dobiček v te namene.

V Sloveniji smo priča novim razmeram v medijih, uredniškim menjavam, lastniškim posegom, novi medijski zakonodaji ... V času Berlusconija je bilo v Italiji podobno. Ali vidite vzporednico med Janševo in Berlusconijevo vlado, kar se tiče medijev?

Na ustanovnem sestanku Foruma za levico sem povedal, da slutim, da se Slovenija "berlusconizira". To so potem nekateri časopisi tudi povzeli, čeprav so mislili, da pretiravam. Gotovo je, da je sedanja oblast v Sloveniji razumela nekaj, kar je razumel tudi Berlusconi. In sicer to, da moraš utišati vsako kritiko, če hočeš obdržati oblast v razmerah, v katerih se ne moreš preveč sklicevati na realno demokracijo. Ima pa Italija dva elementa, ki varujeta novinarje ne glede na to, kdo je na oblasti. Berlusconi je imel v lasti tri televizijske postaje. Polastil se je javne televizije, ampak ne v celoti, temveč le dveh tretjin, ker je opoziciji vendarle moral pustiti tretji program. Pri tiskanih medijih že zaradi zakona, ki velja v Italiji, ni mogel seči predaleč. Berlusconi ima dva časopisa, eden je last njegove žene, drugi njegovega brata. To, da medijska zakonodaja prepoveduje lastniku televizije, da je sočasno lastnik časopisov, je že neko jamstvo. Drugo jamstvo, ki ga ima Italija, Slovenija pa ne oziroma ga ustanavlja na perverzen način, je tako imenovani sklad za pluralizacijo medijev. Ko smo v letih 1990 in 1991 v Italiji sprejemali zakonodajo s tega področja, sem bil eden izmed avtorjev tega sklada. Italija s pomočjo tega sklada finančno podpira izhajanje časopisov, predvsem mnenjskih časopisov. Iz igre so izločeni vsi časopisi, ki več kot 50 odstotkov dohodkov ustvarijo z reklamami. S tem so iz igre izločeni vsi veliki časopisi, kot je Corriere della Sera, ker lahko preživijo sami. Za druge skrbi zakon, ki vsakemu časopisu poleg določenih bonitet za telefon in tako dalje daje še določeno finančno letno podporo, da lahko izhaja, pri čemer je ta podpora podvojena za izrazito politične časopise in za manjšinske časopise. To pomeni, da takšno podporo lahko dobi tudi Primorski dnevnik. Na leto dobi tri milijone evrov podpore.

Če lahko v Italiji izhajajo časopisi, kot so komunistični Manifesto, drugi komunistični Liberazione, levičarski Unita, pa tudi fašistični časopisi, torej časopisi, ki so izraz mnenjskih skupin, tudi ekstremnih, tudi takih, ki niso tržno zanimive, je to zasluga naše zakonodaje. Berlusconi je poskusil ta sklad rahlo zmanjšati, vendar mu ni uspelo, ker so se proti njemu obrnili čisto vsi.

Tudi pri nas je bil ustanovljen takšen sklad, a stvari so se zasukale v povsem drugo smer.

Vaš sklad podpira tiste, ki podpirajo tiste, ki so na oblasti. Pri nas je obrnjeno. V Italiji sklad financira ogromno časopisov, tudi lokalnih. Če greste v časopisni kiosk, boste videli, da poleg velikih klasičnih časopisov, ki so vsi sredinski, ker pač morajo zadovoljiti celotno publiko, od Corriere della Sera do Repubblice in Stampe, imamo še niz izrazito mnenjskih in političnih časopisov. Naš zakon določa avtomatizme. Nihče nima pravice reči, da nekemu časopisu ne bo dal podpore. Mora mu jo dati. Podporo mu lahko zavrne le, če ima časopis več kot 50 odstotkov prihodkov iz oglasov. Drugih pogojev ni.

Ni tako kot pri nas, kjer že v prvem pogoju za pridobitev sredstev iz medijskega sklada piše, da morajo mediji, ki želijo dobiti denar, uravnoteženo poročati o koaliciji in opoziciji?

Absolutno ne. Edina omejitev glede vsebine je za pornografijo, kar je logično.

Odmevne so bile tudi lastniške spremembe v Delu in novi zakon o Radioteleviziji Slovenija. Kako ste videli ti dve zgodbi?

Čutim pomanjkanje pravil, začenši s pravili proti oblikovanju monopolov, kajti včasih imam občutek, da se lastništva v vseh medijih na ozemlju Slovenije malo prepletajo. Pogrešam tudi pravila glede obnašanja založnikov. Saj lahko nastanejo lastniške spremembe, ampak, da je politika zadaj, kot se je to zgodilo pri Delu ... Tu bi morala biti neka avtoriteta, ki bi rekla, zdaj pa preverimo, kaj se dogaja. Seveda procesa ne moreš zaustaviti, če je realen, lahko pa ga blokiraš, če ne spoštuje določenih pravil. Čutim pomanjkanje takšnih pravil. Čutim tudi pomanjkanje jamstev za novinarje. Če se v Italiji menja lastništvo nekega časopisa, se seveda lahko zamenja tudi njegov odgovorni urednik. V trenutku, ko se zamenja urednik, mora ta objaviti svoj program, potem novinarji glasujejo o tem, ali ga podpirajo, in če je program zavrnjen, navadno urednik odstopi oziroma sploh ne prevzame funkcije.

V Sloveniji so bili uredniki kljub temu imenovani. Kaj pa menite o novem zakonu o RTV Slovenija, ki je omogočil, da je dobila politika večji vpliv na RTV-hišo in da so zamenjali vse vodilne?

Pri takšnih medijih, kot sta javna radio in televizija, je bil vedno problem, kako jih urejati. To so pač javne storitve. Italija ima ta problem že vse, odkar je nastala RAI. Do sredine 70. let je bila televizija trobilo vlade, se pravi, da so jo imeli v rokah krščanski demokrati; nastavljali so vse vodilne kadre. Potem se je začel niz reform in vsaka je poskrbela za večjo demokratizacijo sistema. Prva takšna reforma je bila, da je prešla televizija pod nadzor parlamenta. Druga reforma je prinesla pluralistične programske svete. Tretja reforma je prinesla to, da je eden od treh televizijskih kanalov RAI vseobsegajoč, drugi je v rokah vlade, tretji pa v rokah opozicije. To velja še danes. A tudi v takšnem sistemu je vedno veljalo, da če je bil urednik nekega programa levičar, je bil njegov namestnik desničar, zato da sta usklajevala stališča. Enoumje v televizijskih programih namreč škodi kakovosti programa. Seveda so bile pri izvajanju tega težave. Ko je bil na oblasti Berlusconi, je poskrbel, da so trije vidni mnenjski voditelji, ki niso bili enakega mnenja kot on, leteli iz službe. Zdaj se vračajo na svoja delovna mesta, tudi ob pomoči sodišč.

Pravite, da ste bili eden od ustanoviteljev slovenskega Foruma za levico, čeprav ste v bistvu italijanski komunist.

Imam na srečo obe državljanstvi.

Kako trenutno vidite slovensko levico?

Za Kacina sploh ne vem, ali še ima stranko. Pri Pahorju pa vidim, da ga magnetno privlačita Janša in oblast. Kompromis, po katerem bi bil Borut Pahor predsednik republike, Janez Janša pa predsednik vlade, me plaši. Vse to kaže, da Sloveniji manjka levica. Delavci demonstrirajo, študentje tudi, obstaja torej neka socialna levica, ki pa nima političnega predstavništva.

Se vam ne zdi, da bi, če bi Borut Pahor postal predsednik, njegova stranka lahko spet postala stranka, ker on ne bi bil več njen predsednik?

V SD trenutno ne vidim realne alternative.

Ampak zdi se, da je stranka drugačna od svojega predsednika. Ali je Pahor sploh del te stranke?

Ta stranka nima jasnega profila in jasnih čustev, pa tudi neke socialne navezanosti. Poglejte, kaj se je zgodilo na Primorskem. V rdeči Primorski je Obala nenadoma padla v roke nekim čudnim malim Berlusconijem. Da je SD v Novi Gorici ohranila oblast, je morala skleniti koalicijo z Janševo SDS. Janša in Pahor sta močni osebnosti, in če se povežeta, nam bog pomagaj.

Vendar pa Janša na zadnjih volitvah ni dobil nobenega župana v velikih mestih, pravzaprav niti v majhnih mestih.

Vprašanje je, kaj bo recimo naredil Janković, ki je novost na slovenskem političnem obzorju. Ali bo postal Illy, torej podjetnik, ki je posojen politiki in ki izkorišča tudi levičarske glasove za to, da uveljavlja samega sebe in skupino svojih prijateljev, ali bo zametek neke alternative? Pred dobrim letom se je v Ljubljani v snegu zbralo okoli 40.000 delavcev, kar je toliko, kot če bi v Rimu protestiralo pet milijonov ljudi. To je nekaj velikega. Potem je šlo na ulice 10.000 študentov. Vprašanje pa je, kdo danes v slovenski politiki predstavlja te delavce in politike.