"V Sloveniji se širi filozofija, da moramo iti, ker imamo probleme v javnem zdravstvu, javnem šolstvu in še kje, v privatizacijo. Namesto da bi se spopadli s temi problemi in jih reševali, se poveličuje privatizacija. Obenem se pa na njene posledice sploh ne gleda kritično." - Dušan Semolič, sindikalist

Zadnji veliki sindikalni protest je bil pred dobrim letom. Takrat se je v snežnem metežu zbralo 40.000 ljudi. Tokrat ste na shod povabili le vodje sindikatov. Zakaj?

Tokrat smo res povabili samo člane vodstev sindikatov. Če so politiki pametni, bo sporočilnost takšnega shoda povsem zadostna. Če bo potrebno, pa bomo pozneje odreagirali tudi drugače.

Zakaj ste se odločili za shod?

S shodom želimo opozoriti politike, naj ne gredo predaleč pri sprejemanju zakonodaje, ki bo omogočila privatizacijo javnih storitev. Mi nismo a priori proti privatizaciji, ker je ta sestavni del našega življenja. Pomembno pa je, da si v tem procesu postavimo neke meje, da ne bodo prizadete tiste pravice, ki so v javnem sektorju dosegljive vsem ljudem ne glede na njihov ekonomski položaj. Strah in bojazen, da bi šli politiki tukaj predaleč, sta povsem upravičena.

Na to sicer ne opozarjate le slovenski sindikati. Gre za vseevropsko akcijo.

Trenutek za takšen protest je primeren zaradi dveh razlogov. Proti nepremišljeni liberalizaciji javnih storitev se trenutno bori praktično vsa Evropska unija. Sindikati želimo zbrati milijon podpisov in s tem prisiliti Evropsko komisijo, da bi zaščitila storitve javnega sektorja. Če se gremo socialno Evropo, moramo njeno podobo vsaj nekoliko ubraniti. Drugi razlog za naš protest pa je to, da politiki v Sloveniji pravkar pripravljajo osnutke zakonov s področja privatizacije javnega zdravstva in šolstva. In dejstvo je, da je na politike dosti lažje vplivati, še preden se dokončno odločijo. Politiki nam sicer vedno očitajo, da prehitevamo dogodke. A sindikati bi naredili napako, če se ne bi odzvali tudi s takšnimi shodi. V Sloveniji namreč prihaja do konflikta vrednot. Naše temeljne vrednote ne smejo biti konkurenčnost, produktivnost, podjetništvo. Vse to je sicer pomembno za življenje. A če želimo biti gospodarsko uspešna družba, moramo to uspešnost graditi tudi na standardih socialne države. Ta model je vgrajen tudi v temeljno listino o človekovih pravicah, ki je del evropske ustavne pogodbe, ki jo je Slovenija ratificirala.

Šolstvo in zdravstvo kot taka sicer nista primarno sindikalni temi.

To sta trenutno najbolj izpostavljeni področji, sta pa tudi najbolj subtilni. Podoba neke družbe se najbolj razgali, ko pride bolezen. Takrat se pokaže, ali imaš na voljo kakovostno in hitro storitev, ali ti je dostopna ne glede na to, ali si bogat ali reven ...

Zakonodaja s področja privatizacije zdravstva je sicer že pripravljena. Po ocenah kritikov naj bi omogočila podeljevanje koncesij brez omejitev, ignoriranje javnega interesa, privatizacijo premoženja javnih bolnišnic in zdravstvenih domov, neupravičeno porabo sredstev ... Ali so to tiste pasti, na katere opozarjate tudi sindikati?

Mi nismo a priori proti koncesijam. Koncesije naj bi bile dopolnitev javnega sektorja in verjetno so razlogi za podeljevanje koncesij ponekod upravičeni. V Sloveniji pa se širi filozofija, da moramo iti, ker imamo probleme v javnem zdravstvu, javnem šolstvu in še kje, v privatizacijo. Namesto da bi spopadli s temi problemi in jih reševali, se poveličuje privatizacija. Obenem se pa na posledice privatizacije sploh ne gleda kritično. Ministra za zdravje zato opozarjamo, da je treba najprej sprejeti neko strategijo razvoja zdravstva. Narediti je treba mrežo. Postaviti meje, do kje dovoliti privatizacijo. Vzpostaviti primeren nadzor, ker se vendarle v to usmerjajo tudi javna sredstva. Osnovni razlog ne sme biti to, kaj je dobro za elite, za zdravnike, za osebje v zdravstvu. Osnovni kriterij mora biti, kaj je dobro za ljudi. Oziroma za tiste ljudi, ki živijo najtežje.

Zdravnikom koncesionarjem sicer država podeli pravico, da delujejo v javnem interesu. Ostajajo torej znotraj sistema javnega zdravstva, niso popolni zasebniki.

Kjer gre za popolno zasebništvo, ima vsak pravico, da razpolaga s svojim denarjem in znanjem, kakor sam želi. Občutljivi pa smo, ko se z javnimi sredstvi sprejemajo nekatere strateške odločitve, ki lahko prinesejo zniževanje standardov v javnem zdravstvu. Enako je z javnim šolstvom. Če gre za izključno zasebne šole, je za nas resnično nepomembno, kakšne plače imajo zaposleni. Sam želim vsakemu čim višjo plačo že zaradi narave dela, ki ga opravljam. Problem pa seveda nastane, ko prihaja do prelivanja sredstev iz javnega v zasebni sektor. Lahko namreč pride do tega, da bi bile plače pri koncesionarjih višje, kot so v javnem sektorju, in da bi zaradi tega h koncesionarjem lahko odšli vsi boljši delavci. V javnem sektorju bi se zaradi te selekcije uveljavljali slabši, nižji standardi. V te, javne institucije, bi na koncu seveda hodili socialno ogroženi ljudje.

Zdravniki koncesionarji medtem pravijo, da so bolj varčni, da so njihove čakalne dobe krajše.

Zagotovo lahko koncesionarji pomembno dopolnjujejo storitve javnega sektorja. Res pa je tudi, da tisti, ki gredo v koncesije, tja zagotovo ne gredo zato, da bi živeli slabše. Želijo si več materialnih stimulacij, morda več časa, morda da bi zapustili slabe delovne razmere. S tem ne mislim nič slabega, motivi so različni. Upravičena pa je bojazen, da se bodo koncesije podeljevale predvsem tam, kjer je to ekonomsko zanimivo. Zagotovo bo dodaten naval na Ljubljano, na Maribor, problemi z osnovno zdravstveno oskrbo v nekih gorskih, bolj odmaknjenih krajih pa bodo ostali nerešeni. Odgovornost vlade pri tem je zelo velika.

Svetovna zdravstvena organizacij je postavila mejo pri privatizaciji zdravstva pri 80 : 20 v korist javnega zdravstva. Je to tista meja, ki jo zagovarjate tudi sindikati?

Mislim, da bi bilo treba te standarde upoštevati, predvsem pa bi bilo treba upoštevati usmeritev, ki izhaja iz teh številk. Gre preprosto za opozorilo, da moramo javni sektor spoštovati. Gre za to, da zdravstvo, šolstvo, sociala in kultura preprosto ne morejo biti tržno blago.

Glede privatizacije javnega šolstva stvari še niso dorečene.

Šolski minister Zver se v tem trenutku res še ni odločil, kako bo ravnal. In zato je smiselno, da smo se oglasili prav zdaj. Jasno je, da obstajajo tudi zasebne šole. Ampak s strani politike so začeli prihajati signali, da bi začeli zasebno osnovno šolstvo spodbujati z javnimi sredstvi. To zahteva nekaj resnih opozoril. Če so problemi v javnem osnovnem šolstvu in če je denar, potem ta denar raje usmerimo v to, da odpravimo probleme. In da okrepimo kakovost javnega osnovnega šolstva.

Ste enako kritični do privatizacije visokega šolstva?

Tukaj je treba resnici na ljubo reči, da obstaja kar nekaj problemov, ki se ne vežejo neposredno na privatizacijo, imajo pa elemente kvazi privatizacije. Naša kritika zato leti tudi na obstoječe probleme v javnem visokem šolstvu. To, da moramo študentje za izredni študij, ki se je tako razširil, plačevati tako visoke zneske, je zelo problematično.

Zdi se, da želi vlada te probleme reševati s privatizacijo. Ne skriva želje po več univerzah, po razbitju velikih javnih univerz ...

Če se odločimo za kakovost, če se približujemo nekaterim ciljem revidirane Lizbonske strategije in če želimo slediti izzivom globalizacije, bi morali zaustaviti nekatere apetite po teh predlogih. Ne da bi podcenjeval kapacitete v Sloveniji, ampak ali imamo res toliko znanstvenikov s pedagoško usmeritvijo, da bi si lahko privoščili 10 ali 15 univerz? Ali pa bodo isti pedagogi vsak dan predavali na treh univerzah? Če gre za to, je to zgrešen projekt.

Tudi na področju visokega šolstva država podeljuje koncesije. Visokošolski minister po eni strani trdi, da je študentov družboslovja preveč, po drugi strani pa rastejo zasebne družboslovne fakultete, ki dobivajo koncesije in denar od države.

To je paradoks, ki postavlja pod vprašaj verodostojnost nekaterih sporočil, ki nam jih pošiljajo politiki. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj se v Sloveniji to dogaja. Ne le na področju privatizacije javnega sektorja, ampak tudi na področju delovnopravne zakonodaje, kjer se želi zmanjševati vloga sindikatov, delavske pravice ...

Kje je izvor teh idej?

Vse te ideje so pred leti že zastopali predstavniki Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Natanko te projekte, kot je recimo zniževanje delavskih pravic, so ponujali kot problem za rešitev globalizacije in za večjo konkurenčnost. Takrat se je to zdelo tako daleč ... Zdaj pa se natanko to dogaja tudi v Sloveniji. Mi smo se doslej nekaterim tem predlogom uspešno upirali. Naj samo spomnim na poskus privatizacije pokojninske blagajne v letih 1997/98. Temu smo se uprli in na srečo smo ohranili sedanji sistem medgeneracijske solidarnosti. Tudi ideja o enotni davčni stopnji je prihajala iz teh struktur.

Je sedanja vlada bolj odprta do teh idej?

Tudi prejšnje vlade so bile dovzetne za te ideje. Leta 1997 smo imeli navsezadnje neko drugo vlado, ki je tudi podcenjevala vlogo sindikatov. Takrat so se zgodile za tisti čas največje demonstracije, ko je šlo v Ljubljani na ulice 20.000 naših članov. Vlada je potem spremenila politiko, vzpostavili smo dialog in poiskali skupne rešitve.

Kakšna je sicer razlika med prejšnjimi vladami in sedanjo Janševo vlado?

Doslej še ni bilo vlade, pri kateri ne bi sindikati šli na ceste. Nekje je bilo več demonstracij, nekje manj, pač odvisno od projektov, ki so bili v igri. Vlade ponavadi na začetku ignorirajo pomen sindikatov. Sedanja vlada je sprva naredila napako, ker se je v iskanju svoje identitete tako naslonila na skupino ekonomistov, ki so ponujali neki model, ki za Slovenijo in velik del Evrope pač ni mogel biti sprejemljiv. Pogojen je bil z vrednotami, kot so liberalizacija, fleksibilnost delovnih razmer, zniževanje delavskih pravic ... Vlada je sprva zniževanje pravic delavcev prikazovala kot rešitev, kot ideal. In to je bila napaka. To je pripeljalo do konflikta s sindikati. Vendarle je prišlo do korekcije. Vlada je odstopila od ideje o uvedbi enotne davčne stopnje. To je zelo pomembno. Če bi namreč uvedli enotno davčno stopnjo, bi se socialna država porušila do temeljev. Potem bi imeli danes takšne probleme, kot jih ima recimo Ukrajina. Ali Slovaška. Tudi zdaj situacija ni idealna, imamo probleme, a so ti bližje Nemčiji, Danski, Švedski. To je za nas boljše. Socialni dialog in socialno partnerstvo sta v razvitih državah nekaj povsem normalnega.

Sedanja vlada je na začetku mandata rušila socialno sporazumevanje. Po eni strani je rušila delodajalce, združene v Gospodarski zbornici Slovenije. Ta je zato danes šibkejša. Po drugi strani pa je demonizirala sindikate.

Saj pravim, da nas vlada na začetku ni sprejela kot partnerja in zaveznika pri nekaterih projektih. Zgodbe seveda ne smemo poenostavljati. Poglejmo samo Novo Slovenijo. Prejšnji minister za delo Drobnič je bil takšen, sedanja ministrica Cotmanova je drugačna. Sedanji ministrici bi naredil krivico, če bi v tem trenutku kaj velikega očital. Trenutno se trudi, da bi bila znotraj nekih sprememb prepoznavna po tem, da želi braniti nekatere delavske in socialne pravice.

Mislite, da ne gre za politično odločitev, da umiri situacijo, ki jo je Drobnič tako razburkal?

Vsak ima enega šefa nad seboj. Tudi njemu bi lahko rekli, naj umiri situacijo. Nočem podcenjevati politične dimenzije, navsezadnje so naslednje leto volitve, ampak ta ministrica daje v javnost povsem drugačna sporočila.

V času sedanje vlade je vseeno prišlo do zmanjševanja nekaterih pravic najbolj ogroženih skupin ljudi. Recimo brezposelnih.

To je gotovo velika napaka sedanje politike. Temu smo se upirali, znotraj državnega sveta smo dali tudi veto. Dejstvo je, da je uspela politika v javnosti ustvariti vtis, da so brezposelni v veliki meri sami krivi za to, da so brezposelni, ali da so brezposelni zato, ker imajo tako visoka nadomestila, da se jim ne splača delati. Takšno mnenje je prevladalo tudi med večino politikov v parlamentu, ki je potem sprejel predlagano zakonodajo. Enako je bilo pri minimalni plači. Minimalna plača, ki je bila sprejeta, je slabša od tiste, ki je veljala do sedaj, ker se usklajuje izključno samo glede na predvideno rast življenjskih stroškov. Ne pa tudi glede na del produktivnosti, kot je veljalo do sedaj. V Sloveniji je približno 15.000 do 20.000 ljudi, ki prejemajo minimalno plačo, in jasno je, da jim je vsak tolar pač pomemben. Zato so na slabšem. Potem je vlada predlagala, državni zbor pa sprejel še eno spremembo, ki smo ji ostro nasprotovali. Gre za revalorizacijo socialnih prejemkov na slabše. Ministrstvo za zdravje je želelo sprva oklestiti tudi bolniške, da bi se njihovo plačilo, ki sedaj znaša od 80 do 90 odstotkov plače, zmanjšalo na 60 odstotkov plače. Menili so, da naj bi bilo to vzgojno.

Delavcem naj bi dopovedali, da se jim bolniška ne izplača?

Tako je. In to je napaka. Res je bolnih preveč ljudi, približno 30.000 ljudi na dan. Ampak vprašati bi se morali po vzrokih. Vprašati bi se morali, v kakšnih razmerah delajo delavci in delavke ... to so prave teme, ne pa žuganje in kaznovanje. Veliko je pedagoškega pristopa do revnih. Pozablja pa se, da en sloj te pedagoške palice ne čuti. Ravno nasprotno. Pri zakonu o dohodnini, ki je bil sprejet, so se nekaterim plače čez noč dvignile za 100.000 ali 200.000 SIT. Sindikati pa se tukaj za pogajalsko mizo borimo spremembe v višini 100 ali 200 SIT. Ampak to ni samo problem sindikatov in delodajalcev. To je problem države, ki ima moč in ki obvladuje pravne norme. Prek vsega tega se najbolj kaže premik sedanje politike, ki ne gre v pravo smer. Skupine, ki so prizadete, od bolnih do brezposelnih in dela nezmožnih, so v večji nemilosti. Pri teh vprašanjih bi morali biti bolj občutljivi.

Našteli ste kar nekaj problematičnih novosti. Ste se sindikati dovolj angažirali pri teh vprašanjih?

Precej smo počeli, borili smo se, ne moremo pa narediti tistega, kar naredijo volitve. Če dajo volitve neki skupini mandat, oblast, potem se moramo boriti znotraj tega. Sindikati ne moremo nadomestiti vlade ali parlamenta. Mi ne sprejemamo zakonodaje.

Sindikate so predvsem v času protesta proti vladnim reformam opisovali kot edino pravo opozicijo sedanji vladi. Je bila vlada tudi zato tako močno nastrojena proti vam?

To bi morali vprašati politike. Sindikati smo pri tistih vprašanjih, ki se tičejo delavcev, vedno neka objektivna opozicija. Smo sicer nasprotniki nekih idej, ampak smo obenem pripravljeni sodelovati, ker vemo, da za delavce lahko naredimo objektivno več, če je težišče na dialogu. Alternativa temu je, da si jezen na vse in se greš revolucijo. Ampak recimo, da je ena revolucija na vsakih sto ali dvesto let zadosti.

Katera stranka trenutno nagovarja na najbolj podoben način kot sindikati? Je sploh kakšna?

Praviloma se izogibam teh sodb, ker se stranke pogosto obnašajo po vetru. Zlasti pred volitvami. Sindikati želimo sodelovati z vsemi strankami. Ni stranke, za katero bi rekel, da je ali čisto zlato ali čisto zanič. Ne iščemo torej nasprotnikov ali sovražnikov, ampak zaveznike. V državnem zboru vendarle odloča večina in te ni preprosto dobiti.

Vseeno se zdi, da trenutno nobena od političnih strank pretirano ne izpostavlja socialnih tem. So te teme tudi zato skoraj izginile iz javnosti?

Kot kaže, politične stranke menijo, da morajo, če hočejo politično nagovarjati širši krog volilcev, zajeti širše teme in ne samo socialnih. Kot kaže, morajo nagovarjati čimširši krog ljudi, ne le klasičnega delavstva, najbolj ogroženih ... Moderne stranke imajo za seboj verjetno tudi kapital.

Je zaradi tega, ker socialne teme izginjajo z dnevnega reda, prišlo do kakšnih novih strategij v sindikalnem gibanju, je prišlo do otopelosti? V zadnjem času ni bilo ravno veliko stavk.

Še nikoli doslej ni bilo tako dobrega sodelovanja med vsemi sindikalnimi centralami kot prav zdaj. Pri vseh pomembnejših projektih smo skupaj. Za pogajalsko mizo bodisi proti državi bodisi proti delodajalcem nastopamo skupaj. Recimo, da so k temu pomembno prispevale tudi nekatere grožnje na račun sindikatov s strani politike. Kar se tiče manifestacij in demonstracij, ki so vidne navzven, si ne upam, reči, da jih je manj. Praktično vsako leto imamo manifestacije tudi navzven. Kar se pa tiče sindikatov v posameznih podjetjih, pa je tako. Od let 1992-1994, ko so bile stavke v slovenskih podjetjih najbolj številne, je trend stavk v upadanju. Do stavk sicer še prihaja. Ampak stavka se takrat, ko delavci in delavke že nekaj mesecev ne prejemajo plač. Ne glede na to, kaj vse jim očitajo delodajalci, so delavci izredno potrpežljivi.

Ste sindikati danes res enotni? Dva sindikata, Alternativa in Solidarnost, sta napovedala, da se ne bosta udeležila četrtkovega shoda, čeprav podpirata vaša prizadevanja.

Seveda obstaja pluralizem in njihove odločitve moramo spoštovati brez nekih velikih sodb. Gre za sindikalni centrali, s katerima sodelujemo, in v glavnih točkah smo dobri kolegi.

Pri vladnih reformah ste bili pa na povsem nasprotnih bregovih.

Takrat je prišlo do malo večjega konflikta. V Evropi na področju sindikatov vendarle velja pravilo, da če se ne strinjaš, vsaj ne bodi proti. Mislim, da to zdaj velja v Sloveniji.

Je bilo takratno ravnanje teh dveh sindikatov povezano s tem, da ju vodita člana SDS?

Ne bi želel dati nekih sodb. Kolegi so mislili, da so ravnali prav. In smo preživeli, eni in drugi.

Decembra smo bili vseeno priča tudi velikim konfliktom med sindikati javnega sektorja. Kako enotni so ti sindikati danes?

Znotraj sindikatov javnega sektorja prihaja do poenotenja. Pot seveda ni tako enostavna. Včasih to neenotnost tudi podpihuje kdo iz vladnih krogov, ker so potem sindikati šibkejši. Poenotenje teh sindikatov sicer ni tako enostavno, ker je položaj delavcev in delavk v teh panogah zelo različen. A mislim, da so na dobri poti.

Ali opažate, da je kršitev delavskih pravic vse več?

Prihaja do drugačnih kršitev, bolj prefinjenih. V zadnjem času opažamo več mobbinga, več stresa na delovnem mestu, kar načenja zdravje. Vse več se zaposluje za določen čas, hendikepirani so zlasti mladi. Najbolj ranljivi del delavstva so zlasti mlade mame, ki, ko gredo na porodniško, praviloma izgubijo delo. Mladi kljub izobrazbi ne dobijo dela za nedoločen čas in delajo prek študentskih servisov, prek agencij za zaposlovanje. Zaposlujejo se šele pri 30 letih, vse težje ustvarijo družino. To je hendikep tudi za starejšo generacijo. Poleg tega imamo tudi 50-letnike, ki so dejansko iztrošeni, delodajalec pa jih, čeprav so mu dali celo življenje, pri tej starosti vrže na cesto. Opažamo tudi izjemno hitro rast stopnje samozaposlenih. Delodajalci, namesto da bi redno zaposlovali, najemajo s. p.-je, za katere ne velja delovna zakonodaja, ne morejo stavkati, nimajo regresa, nimajo odmorov ...

Je možno, da sindikati niste pripravljeni na izzive 21. stoletja?

Pravzaprav se delodajalci na problem 21. stoletja odzivajo na način, ki ima domicil v 19. ali 20. stoletju. Na izzive in probleme globalizacije in konkurenčnosti se odzivajo z zniževanjem delavskih pravic. Motijo jih malica, odmori, regresi, previsoke odpravnine. To je napačen pristop. Vprašati se je treba, ali delavci delajo v zdravem okolju. Kaj je z mobbingom, stresom, kaj je vseživljenjsko učenje. To so prave teme, ne pa, kako dolg naj bo odmor med delom. Tisti, ki ga moti 20-minutni odmor, naj gre za osem ur med delavke Mure, pa bo videl, kako garajo.

Še vedno so odprta pogajanja o novem zakonu o delovnih razmerjih. Na zunaj se zdi, da ste sindikati dobili bitko z delodajalci, ki so zahtevali odpravo odpravnin, krajši odmor ... Ampak ali niste sindikati pravzaprav močno popustili?

Za zdaj še nismo. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ministrstvo stvari vodilo tako, kot je bilo doslej dogovorjeno. Veljavni zakon je treba dopolniti z nekaterimi standardi EU. Upoštevati je treba tudi praktična opozorila sodišč, da nekatere formulacije niso najboljše. V tem delu bi lahko prišlo hitro do soglasij. Konflikti pa nastajajo pri malicah, odpravninah ... Povzročajo jih delodajalci.

Kako se pri pogajanjih o tem zakonu pogovarjate z ministrico Cotmanovo? Drobnič je izhajal iz tega, da so na eni strani delodajalci, na drugi sindikati, on pa je samo posrednik.

To je bila njegova napaka. Sedanja ministrica se do predlogov opredeljuje. In ocenila je, da ti predlogi delodajalcev pač ne sodijo na pogajalsko mizo, ker ne bomo prišli do konsenza. Pri tem zakonu nam je tudi predsednik vlade dal zagotovilo, da bo zakon spremenjen samo v tistem delu, kjer bo konsenz. Delodajalci imajo tukaj drug problem. Sindikati in delodajalci smo doslej pokazali, da smo se sposobni dogovarjati o pomembnih stvareh. V tem trenutku pa so delodajalci šibek partner. Zaradi demontaže gospodarske zbornice se za zdaj še niso profilirali. Ko se za pogajalskimi mizami kregajo z nami, ko govorijo o zniževanju delavskih pravic, v bistvu nagovarjajo potencialne člane, naj se jim pridružijo, ker so pravi borci za njihove interese. Upam, da se bo to čez nekaj mesecev normaliziralo.

Trenutno je odprto tudi vprašanje rasti plač. Slovenija zadnja leta beleži veliko gospodarsko rast, raste tudi produktivnost. Sindikati so nedavno predlagali, da bi morale plače rasti z enako stopnjo kot produktivnost. Je to skrajno stališče?

Te spremembe zahtevamo zato, ker politiki pravijo, da razvoj v Sloveniji še nikoli ni bil tako dober kot doslej. K temu razvoju so gotovo prispevali tudi delavci in delavke, zato morajo tudi ti zaznati nekaj tega boljšega življenja. Del tega prinaša socialni sistem, del pa rast plač.

Kako ste zadovoljni s trenutno rastjo plač?

V Evropi obstaja evropska formula rasti plač, ki pravi, da morajo plače rasti v skladu z inflacijo in produktivnostjo. Kar se tiče inflacije, pri nas ta del ni nikoli povsem stoodstotno rasel. Ker je inflacija trenutno nizka, bi lahko z nekaterimi spremembami dosegli 100-odstotno rast plač glede na inflacijo. Kar se tiče produktivnosti, pa je zgodba malo bolj zapletena. V Evropi se namreč produktivnost meri na različne načine. Ali na ravni države, ali panoge, ali podjetij. V večini evropskih držav se meni na državni ali panožni ravni. Le v dveh državah pa se meri produktivnost v posameznih podjetjih, kar je ameriški princip. Naši delodajalci zdaj v veliki vnemi po amerikanizaciji zagovarjajo takšen predlog. Mi temu nasprotujemo, saj to pomeni, da večina delavcev rasti plač sploh ne bi zaznala. V večini podjetij namreč nimamo podjetniških kolektivnih pogodb, ki naj bi to urejale. Imamo pa panožne pogodbe. A jih delodajalci ne želijo upoštevati, ker smo sindikati tam močnejši.

Je zdaj pravi trenutek za rast plač tudi zato, ker smo uvedli evro?

Seveda. Žal je statistika, ki dokazuje, da smo v deflaciji, neprepričljiva. Ne želim reči, da so goljufali, so pa očitno v košarici zajemanja podatkov zajeti tisti artikli, ki niso blizu delavcev. Če so recimo, če pretiravam, primerjali ceno BMW-jev in mercedesov, se verjetno te niso dvignile, zdaj pa se vse skupaj prikazuje kot deflacija. Večina delavcev je zaznala, da je prišlo ob prehodu na evro do zaokroževanja navzgor. Plače pa se medtem niso zaokrožile navzgor. Zaradi dviga cen so realno celo nižje. V vsakem primeru nas še letos čaka dogovarjanje z delodajalci o tej problematiki, saj v tem letu poteče dogovor o politiki plač.

Sindikalistom večkrat očitajo, da jih še najbolj skrbi za lastne plače. Koliko trenutno znaša vaša plača?

To je treba vzeti v zakup. Nekateri si na tem gradijo svoje pozicije in bi najraje videli, da bi se mi vozili s kolesi, kupovali obutev Borovo in se oblačili v Varteksu. Če govorim v tolarjih, imam trenutno nekaj čez 400.000 neto.

Ves čas poudarjate, da je bil veliki protest sindikatov proti vladnim reformam uspešen. Vlada je sicer res odstopila od ideje o enotni davčni stopnji. Ampak ali je vlada dejansko odstopila od reform? Dobili smo novega ministra za razvoj ...

Ne bi želel prehitro soditi, izražam pa negotovost, ki jo lahko vnese novi minister. Možno je, da bi ta minister v neki veliki delovni vnemi in dokazovanju, da je pa on tisti, ki zna narediti tisto, kar Damijanu ni uspelo, naredil začetno napako. V tem trenutku izražam strah, bojazen, da bi prav s tega ministrstva prišlo kaj nepredvidljivega. Oziroma da bi se tisto, kar je bilo predvidljivo pred letom, pa smo se temu uprli, zdaj ponovilo.

Ali ni bila navsezadnje tudi privatizacija zdravstva in šolstva del svežnja reform?

Res je. Mislim, da je taktika politikov takšna, da bi brez velikega pompa, brez velikih napovedi, izpeljali nekaj idej, ki gredo v kontekst njihovih pričakovanj.