"V zahodni Evropi srečujem številne mlade ekonomiste, ki ob razpravah o davkih opozarjajo na ekološko davčno oziroma javno proračunsko reformo. Zelo sem bil presenečen, da pri nas v debatah o reformi javnih financ nihče od mladih ekonomistov ni načel te teme." - Andrej Klemenc

Zakaj kljub vse številnejšim nevladnim okoljskim organizacijam ne nastane neka nova "zelena" politična stranka?

Razlogov, zakaj ne pride do politične integracije, je več. Eden od njih je politična diskreditiranost političnih strank in gibanj, ki vlečejo svoje korenine iz nekdanjih Zelenih Slovenije. Druga zadeva je bolj socialna, saj nimamo stabilnega novega srednjega razreda, vezanega na refleksivno storitveno delo in umeščenega med trg in državo. Del slovenskih zelenih je še vedno iz vrst klasičnih državnih uslužbencev z razmeroma stabilnimi službami v državni upravi, šolstvu, znanosti. Popoldne pa so "zeleni". Na nevladnem prizorišču in v zelenem podjetništvu pa se vsakodnevno bije boj za preživetje. Tudi če bi hoteli, nimamo niti finančnega niti časovnega proračuna, da bi se šli strankarsko politiko.

Je vseeno prišlo do kakšnih pobud?

Pobude se stalno pojavljajo. Del okoljskih nevladnih organizacij se pred vsakimi volitvami transformira v stranko in poskuša prepričati volilce. Potem so tu še frakcije frakcij nekdanjih Zelenih Slovenije. Vsak pobere v najboljšem primeru en odstotek, nihče pa ne pride v parlament. Potem se večinoma vrnejo v manj strankarskopolitične oblike delovanja, ki hočejo nadzirati vlado in politične stranke. To vzbuja pri volilcih nezaupanje, zato vlada konceptualna zmeda. Na drugi strani pa je prisotna še stara bolezen zelenih, ki vedo predvsem to, česa nočejo, velike težave pa imajo pri profiliranju nekega pozitivnega političnega programa, ki ne bi temeljil zgolj na lepih dušah in na lepih željah.

Slovenska vlada pri napovedanih razvojnih projektih nima ravno posluha za ekologijo, saj ni nobenega tovrstnega projekta. Kvečjemu so to bolj okoljsko sporni projekti.

Nikakor ne moremo reči, da ima ta vlada zelen profil. Podobno tudi ne bi mogli reči za prejšnji dve vladi. V Sloveniji je zagotovo potrebna sodobna zelena stranka, ki bi prinesla kakšno inovacijo v naš politični prostor, v našo politično kulturo. Očitno pa bo treba počakati še nekaj časa.

V nekaterih evropskih državah so zelene stranke kar močna politična sila, recimo v Nemčiji in Avstriji. Je to stvar tradicije ali okoljske osveščenosti dela volilcev?

Strankarski prostor je bil jasno profiliran in zeleni so se v osemdesetih letih pojavili kot protestno politično gibanje proti etabliranemu strankarskemu režimu. Podobne situacije bi lahko iskali v Sloveniji, kjer sicer nismo imeli strankarskega režima, a so se nekatere ekološke pobude pod plaščem ZSMS etablirale kot nestrankarska opozicija tedanjemu režimu z nekonvencionalnimi oblikami politične participacije, kot so bili javna posvetovanja, zborovanja in protesti. Na zahodu pa je to, predvsem v neokorporativističnih političnih sistemih s klasično levo-desno razdelitvijo, pritegnilo nove volilce, ki niso več spadali v to, kar sociologi definirajo kot „družba dela“, in so štrleli zunaj ponudbe etabliranih političnih strank. Pri nas smo bili zeleni bolj kot novo družbeno gibanje, za kar smo se imeli, neko protestno nacionalno protopolitično gibanje. Če analizirate politični diskurz zelenih tistega časa, je bil ta predvsem vrste „mi proti njim“. Mi, ki smo moralno čisti, proti njim, ki so umazani, kakorkoli že. Za sodoben zeleni diskurz je bolj značilna problematika "I against I". Jaz proti samemu sebi. Jaz kot pešec proti sebi kot avtomobilistu. Jaz kot eden od staršev proti sebi kot bodočemu upokojencu, moji interesi zaposlene osebe nasproti mojim interesom prebivalca nekega naravnega, fizičnega, socialnega in estetskega okolja.

Okoljski minister Janez Podobnik zadnje čase zelo rad jezi različne profile ekologov. Od odstrela medvedov do vetrne elektrarne na Volovji rebri. Ali ima vlada sploh kaj posluha za nevladne organizacije? Vas kdo kdaj kaj vpraša?

Bile so pobude za časa ministrovanja dr. Pavla Gantarju o partnerstvu med vlado in nevladnimi organizacijam v kontekstu Aarhuške konvencije ter dostopu in soudeležbi javnosti. Vse je ostalo na deklarativni ravni. Zgodba se je končala, ko je bilo treba zagotoviti financiranje za takšno delovanje, ker ne more temeljiti na sponzoriranju ali na nevladnem izvajanju vladnih programov ozaveščanja in informiranja o okolju, pripravljenost državljanov, da financirajo takšno dejavnost, pa je premajhna. V drugem delu ministrovanja Janeza Kopača in pod sedanjo vlado pa se o teh stvareh ni več govorilo. Politika je postala stvar velikih šefov, PR-mašinerije in reševanja stikov s protestnimi skupinami kot posrednik. Minister Podobnik kot posrednik med Lafargeem (Trboveljska cementarna) in ekološko pobudo Zasavja - tu bi bila posredniška vloga zelo sprejemljiva, če bi minister Podobnik ob tem predvsem ščitil zakona in bi tudi podprl strukturno šibkejšega. Če pa se postavlja v vlogo nekega nevtralnega posrednika, pa je hočeš nočeš vedno na strani tistega, ki ima večjo strukturno moč.

Nekateri evropski okoljski ministri, pa tudi okoljski komisarji EU, so po večini veliko bolj ekološko naravnani.

Zeleni ministri se soočajo z nekakšno socializacijo skozi zelena gibanja ali pa so vsaj blizu zelenim frakcijam v strankah. Problem ministra Podobnika ni toliko v njegovi osebnosti, saj zna komunicirati z nevladnimi organizacijami in zna poslušati. Ni nadut in ima za zelene teme precej srca, a njegova politična pamet mora biti drugje. To se najbolj jasno vidi v konfliktu glede medvedov. Minister Smerkolj je začel s politiko uvajanja drobnice na območja, ki so predvsem po 2. svetovni vojni postala habitat medveda. Glede na volilno bazo SLS si minister Podobnik težko privošči konflikt, kjer bi bolj upošteval naravovarstvene interese in interese medveda proti lobijem, ki imajo velik vpliv v njegovi stranki in državnem aparatu. Gre za strukturni problem, ker nimamo profilirane zelene politične opcije.

Minister Podobnik se s svojimi odločitvami morda zdi bolj primeren za kmetijskega kot za okoljskega ministra.

Koliko je primeren za kmetijskega ministra, težko sodim. Toda kdo iz sedanje desnosredinske garniture bi bil za okoljskega ministra bolj primeren kot Podobnik? Med njimi so res nekateri zelo ostri naravovarstveniki, med njimi se je najbolj profiliral Andrej Aplenc v konfliktu Volovje rebri. Resno je izpostavil vprašanje korupcije in smiselnosti projekta. Na ravni političnih strank imamo v Sloveniji konstalacijo strankarskega kartela, prek njega pa se dogaja nekakšna rotacija, podobno kot je v bivšem režimu vse do sesutja rotirala ena politična generacija. Na strani opozicije je Borut Pahor sicer koketiral tudi z zelenim delom tistih, ki se ne morejo videti politično reprezentirane v sedanji politični garnituri. Kot evropski poslanec je organiziral posvet o podnebnih spremembah. Toda tu ni bilo nekega seksapila, ki bi prepričal zelene volivce. To je bila samo še ena od podob. Ne sledim sistematično, kaj je kdo od politikov kdaj rekel o okoljskih temah in kaj vse kdo pripravlja.

Sami se ukvarjate v glavnem s problemi energetike in okolja. Kateri ekološki problemi se vam v Sloveniji zdijo največji?

Iz moje perspektive je izrazito problematična slovenska energetska politika. Ne toliko aktualno kot potencialno. Sloveniji grozi ekspanzija vseh mogočih centralnih elektrarn - TEŠ 6, podaljšanje obratovanja NEK, NEK 2, zasavska „energetska dolina“ itd. Seznam želja je dolg, o tem, kaj se bo gradilo, pa bodo na hrbtih davkoplačevalcev odločale politične spletke in kupčije. Politika dvora torej. Našo krajino lahko dodatno iznakazijo infrastrukturni objekti, kot je daljnovod Okroglo-Udine na samem robu Triglavskega narodnega parka, ki je v prvi vrsti namenjen povečanju dobičkonosnega tranzita prek Slovenije, za kraški svet pa pomeni visoko okoljsko tveganje - in ne „le estetske motnje“ - naftovod Constanza-Trst, pri katerem se slovenska vlada sicer pametno brani soinvestitorskih obveznosti. V Tržaškem zalivu nam grozita dva terminala za uplinjanje utekočinjenega naftnega plin, neprimerna za umestitev v plitvo morje ali na poseljeno obalo. Hitro narašča poraba energije, ni nobenih večjih institucionalno-tehnoloških inovacij. Kot rešitev nam ponujajo več tistega, kar že imamo, in to v nekoliko posodobljenih obliki, a hkrati tako, kot je npr. pri avtomobilskih modelih, ki so praviloma ob vsaki posodobitvi za pol razreda večji. Več centraliziranih sistemov oskrbe, ki so jim energetske storitve samo sredstvo za ekspanzijo in ki dosegajo skromne dobičke, ki pa so sladki, saj na drugi strani lahko večino tveganj prenesejo na državo oz. davkoplačevalce.

EU se je letos zavezala, da bo morala vsaka članica proizvajati najmanj 20 % energije iz obnovljivih virov. Kako bo to uspelo Sloveniji?

Bremena si bodo morali politično razdeliti. Države z večjimi potenciali bodo imele višjo tarčo, tiste, ki bodo slabo barantale, pa bodo imele slabše končno izhodišče.

Kolikšen del energije Slovenija realno proizvede iz obnovljivih virov?

Slovenija je proizvede okoli 10 odstotkov. S politiko, ki temelji na vedno večji porabi energije, vam nikakor ne bo uspelo, da bi se povečal delež obnovljivih virov, tudi če vanje intenzivno vlagate. Obnovljivi viri so bolj razpršeni, zahtevajo veliko več prostora kot fosilni viri in povsem drugačno filozofijo od filozofije ekspanzije centralnih sistemov oskrbe.

Kateri viri obnovljive energije so sploh zanimivi za Slovenijo? Največ je biomase ...

Stimuliranje proizvodnje energije iz biomase ob tem, da se hlodovina odvaža v Avstrijo in Italijo, je nesmiselno. Najcenejša za energetske namene primerna biomasa je tista, ki nastane pri predelavi lesa. Vprašanje je, kje so meje smiselnosti subvencioniranja uporabe biomase, če ni neke globalne politike do lesa kot strateškorazvojne surovine in materiala. Na splošno pa bi na vaše vprašanje odgovoril tako, da so najbolj zanimivi vsi tisti obnovljivi viri in energije, ki jih je mogoče za zagotavljanje energetskih virov čim bolj integrirati v zgradbe: fotonapetostni moduli, sprejemniki sončne energije, toplotne črpalke, kotli in kogeneracijski postroji na biomaso ali bioplinih. Slovenci veliko damo na hiše - te naj postanejo energetsko čim bolj varčne in naj zagotavljajo čimvečji delež energetskih storitev na temelju obnovljivih virov energije. Pa to ne velja le za individualno in stanovanjsko gradnjo. Tudi za poslovne in upravne zgradbe. Tu morajo iti energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije z roko v roki. To je prava pot. Ni pa edina prava pot.

Okoljevarstveniki vsi po vrsti opozarjate, da Slovenija ne potrebuje novih elektrarn, temveč da je treba zmanjšati porabo. Kaj bi moral posameznik storiti, da bi se kar najbolj ekološko obnašal, recimo od tedaj, ko zjutraj vstane?

Začne se pri umivanju zob - ne pustiš, da teče voda. Sledi ekozajtrk - ekološko pridelana hrana je bolj zdrava in okusna, živila so tudi bolj obstojna. Z njo bistveno manj obremenjujemo okolje. Ekološko kmetijstvo je med drugim 30-40 % manj CO2 intenzivno od intenzivnega industrijskega kmetijstva. A finančni in časovni stroški so pri nas previsoki, da bi bila vsa hrana ekološka, še posebej, če tako kot jaz nimaš kleti. Zato so tudi pri hrani nujni kompromisi. Tako kot pri prevozu. Če se le da, uporabljam najboljšo kombinacijo pešačenja ali kolesarjenja in javnega prevoza pri premiku iz točke A v točko B, če ne gre drugače, v to kombinatoriko vključim tudi osebni avto. Sam to „intermodalnost“ uporabljam ne le zaradi okoljske osveščenosti, ampak ker tako izgubiš najmanj časa in živcev, pa še malo se zmigaš oz. rekreiraš obenem. Občasno se v Ljubljano iz Borovnice - ali obratno - pripeljem s kolesom. So pa z intermodalnostjo v Sloveniji veliki problemi: zaparkirane kolesarske steze, pri železniških in avtobusnih postajah koles ni mogoče varno zakleniti, kaj šele, da bi bila varovana, ponudba izposoje koles je pičla in nekakovostna. Kadar grem s kolesom na vlak, sem odvisen od sreče, da vlak ni prepoln, in dobre volje sprevodnika. Večina je zelo prijaznih, se pa najde tudi kakšen tak, ki od tebe zahteva plačilo tudi za zloženo zložljivo kolo, čeprav ne presega dimenzij dovoljene ročne prtljage. Mojo partnerko je zadnjič neki nadutež celo vrgel z vlaka, ker za tako zloženo kolo ni hotela plačati dodatka. Doma pa lahko paziš na primerno temperaturo v prostoru - 1 ° C več pomeni 6 % večjo porabo energije. Obvezne so seveda varčne žarnice. Po uporabi porabnike energije izklopiš in ne pustiš v stanju pripravljenosti. Kupuješ manj, in ko kupuješ, preveriš, kakšna je poraba energije ...

Eden največjih porabnikov električne energije so klimatske naprave, ki so vse bolj popularne, saj so cenovno vedno bolj dostopne.

Priključna moč povprečne klimatske naprave je 4 kW. Ko se bo spet pojavilo tako vroče poletje, kot je bilo tisto leta 2003, in bo več kot polovica slovenskih gospodinjstev imela vgrajene klimatske naprave, bo verjetno prišlo do zloma slovenskega elektroenergetskega sistema. Instalirana moč vseh elektrarn pri nas je ravno toliko, kot bi bila instalirana moč klimatskih naprav, če bi jo imelo vsako izmed 700.000 slovenskih gospodinjstev. V razmerah, kakršne so bile poleti leta 2003, pa lahko elektroenergetski sistem zaradi suše računa le na okoli 2/3 instalirane proizvodnje zmogljivosti. Ob sedanji ceni električne energije, energetski kulturi in energetski politiki se seveda po individualni računici najbolj splača hladiti in ogrevati z električno energijo. Ko bo prišlo novo dolgo vroče poletje, se bomo vsi zanašali na to, da bomo pritisnili na gumb in nam bo prijetno hladno. Neprijetna resnica klimatske naprave kot vladajoče ideologije prilagajanja podnebnim spremembam pa je v tem, da se bomo v tem primeru vsi kuhali v vročini. Razen če bi prek vseh zdravih meja vzdržljivosti nacionalne ekonomije takoj investirali v dovolj velike proizvodne, prenosne in distribucijske kapacitete ter pri tem imeli srečo, da bo naslednji vročinski val šele čez kakšnih deset let.

Toda kako bi lahko v obstoječe stavbe napeljali daljinsko hlajenje? To bi bil hud finančni zalogaj.

Težava so predvsem potrebne predelave obstoječih sistemov ogrevanja, ki temeljijo na radiatorjih, v nizkotemperaturne sisteme talnega oz. še bolje stenskega ogrevanja oz. hlajenja. To bi bilo tudi pri višjih cenah energije ekonomsko smiselno le v omejenem obsegu in z izdatnimi podporami države in mesta. Ne glede na to pa bi bilo individualno in narodnogospodarsko smotrno toplotno-izolacijsko sanirati večino stavbnega fonda v državi in ob proti hladu in vročini bolj odpornih stavbah dobiti oz. ohraniti tudi nekaj tisoč delovnih mest. Pri vseh večjih novogradnjah pa bi morala biti obveznost in breme investitorja, da dokaže, da se ne splača zagotavljati primerne bivalne temperature z uporabo obnovljivih virov in/ali visoko učinkovite trigeneracije. Na Nizozemskem npr. pripravljajo predpis, po katerem z letom 2014 ne bo več mogoče graditi hiš nad določeno kvadraturo, ne da bi investitor tako ali drugače zagotovil tudi njihovo energetsko oskrbo na podlagi obnovljivih virov energije. Od investitorja bo odvisno, ali bo naredil na sami stavbi sončne fotovoltaične celice ali bo investiral v neke off shore vetrnice, solarne termične elektrarne, bioplin, sežig biološko razgradljivih odpadkov ali kombinacijo vsega skupaj. Država ima tudi v prihodnje pri zagotavljanju energetskih storitev veliko vlogo, a njena vloga kot dobavitelja energije je razvojno preživela.

Poraba elektrike v Sloveniji je visoka tudi zaradi razmeroma nizke cene. Njeno povišanje pa bi zelo negativno vplivalo na inflacijo.

Za vlado je to zelo priročen inštrumentarij za obvladovanje inflacije, vendar samo odganja dim in ne gasi žarišča inflacijskega požara. Kratkoročno je to razumljivo, a skrajni čas bi že bil, da se politika odpove skušnjavi na ta enostavni, a razvojno napačni način krotiti inflacijo. A to bodo dosegli le volilci, ki bodo dali vladi vedeti, da vedo, da nas poceni elektrika preveč stane in da nismo tako bogati, da bi si jo lahko privoščili. Odgovorni v vladi seveda danes trdijo, da se bo z junijem odprl trg z električno energijo tudi za gospodinjstva in da potem vlada res ne bo imela več nobenih vplivov na cene. A elektroenergetika je državna zadeva in tako vodstva v podjetjih imenuje in nadzoruje vsakokratna vladajoča politika, velja pa seveda tudi obratno, da si energetski stebri na vsak način poskušajo zagotoviti vpliv na vlado. Če je ob formalnem odprtju trga direktor energetskega podjetja v precepu med imperativi trga in neformalnimi pričakovanji vlade glede cen električne energije, bo v tem kontekstu seveda prej poskušal uganiti željo vlade in ji ugoditi, kot pa da bi tvegal, da ga odnese to, da se je pač šel trg.

Drastično povečanje cene električne energije bi pri volilcih vrglo precej slabo luč na vlado.

Vse politične stranke se bojijo predvsem tega, da bi prišlo do revolta. V Sloveniji je elektrika še vedno obravnavana kot socialna storitev, saj smo desetletja živeli v prepričanju, da mora biti tako poceni, da se ne bo splačalo meriti porabe. Ena od nalog nevladnih organizacij, kot je naša, je, da to miselnost spremenimo. Državljana moramo prepričati, da bo pripravljen plačevati polno ceno električne energije, vključno s stroški okoljske škode in tveganj. Vendar mora biti to postopen in davčno nevtralen proces. Kar npr. pomeni, da sem pripravljen plačevati okoljsko takso na porabo električne energije v zameno za to, da se odpravi razvpiti davek na plače. Kot državljan tako nisem neposredno nič na slabšem, v perspektivi pa sem na boljšem, saj bo zaradi spremenjenih cenovnih impulzov več povpraševanja po delu in manj po energiji. V zahodni Evropi srečujem številne mlade ekonomiste, ki ob razpravah o davkih opozarjajo na ekološko davčno oz. javno proračunsko reformo. Zelo sem bil presenečen, da pri nas v debatah o reformi javnih financ ni nihče od mladih ekonomistov načel te teme.

Ekologija, podnebne spremembe in podobne teme sicer postajajo privlačne tudi za medije in širšo javnost.

Za medije je slaba novica še vedno najboljša zgodba. Zdaj se veliko govori o najhujših scenarijih podnebnih sprememb, toda ljudje zaradi tega nič ne storijo. Poleg „katastrofizma“ obstajajo tudi drugi načini. Nova naivnost nagovarja ljudi, da sodelujejo v dobrih zgodbah, katerih režijo in rezultate lahko nadzirajo. V Nemčiji se je npr. na pobudo medijsko kredibilnih okoljevarstvenikov ter ob sodelovanju enega najbolj znanih okoljskih inštitutov oblikovalo gibanje, pri katerem starši sodelujejo kot pasivni delničarji pri energetski sanaciji šolskih stavb. Ob tem na šolah postavljajo solarne in druge zelene elektrarne oz. postroje za soproizvodnjo toplote in elektrike. Vendar ne v obliki nekega socialističnega samoprispevka, temveč skozi obliko javno-zasebnega partnerstva za pogodbeno zagotavljanje energetskih storitev v javnem sektorju. Pri tem kot pasivni delničarji ne morejo vplivati na poslovno-tehnološke odločitve, imajo pa zagotovljen donos na kapital, ki je višji, kot če bi denar vlagali v banko, a seveda nižji kot pri večini investicijskih skladov. A očitno del ljudi bolj kot višji donos pritegne to, da lahko tudi vidijo in preverijo, ali je bil njihov kapital investiran ne le v zasebno korist in korist njihovih bližnjih, temveč je hkrati prispeval tudi k zmanjšanju globalnih okoljskih tveganj oz. emisij toplogrednih plinov.

V Nemčiji pa tudi drugje na zahodu sicer že nekaj časa posvečajo veliko pozornosti učinkoviti rabi energije pri novih projektih. Nove športne dvorane so recimo vkopane v zemljo ...

Pomenljivo je, da je nova berlinska palača nemških socialdemokratov, ki so sicer matični zaščitniki rudarjev oz. premogarskih subvencij, klimatsko-solarna stavba, ki ima v kleti postroj za soproizvodnjo elektrike, toplote in hladu na osnovi zemeljskega plina. Se pravi, da so vsaj v tem smislu „materialne“ baze že onstran premogovniško-elektrarniškega socializma. Pri nas pa bo moral parlament šele postati „inteligentna zgradba“, v energetskem smislu seveda. Sedanjo stavbo bi le težko spremenili v bio-klimatsko energetsko učinkovito.

C02 naj bi bil glavni krivec za globalno segrevanje. Ali ne gre spet za nekakšne korporativistične trike, da bi lažje prodajali določene nove tehnologije?

O teh zadevah vem toliko, kot izvem iz medijev. Vedno bolj smo prepričani, da teza, da k pregrevanju ozračja največ prispevamo sami, drži. Prikaz krivulj dviga temperature in CO2 v filmu Ala Gora je za nekega ekološko pismenega laika dovolj prepričljiv dokaz. Upam pa, da v znanstveni sferi nikoli ne bo absolutnega konsenza glede tega in da bodo vedno obstajali tisti, ki bodo šli proti splošnim prepričanjem, kakršnakoli že so in kdorkoli že to financira. Minil je tudi čas, ko si politika lahko privošči, da čaka na zadnji dokaz znanosti, preden se odzove. Imamo globalne geopolitične konflikte glede dostopa do kolikor toliko poceni virov nafte in plina. Problematične so tudi druge emisije v ozračje, ki so prav tako strupene in toplogredne. Sam bi izpostavil dušikove okside, ki so ravno tako toplogredni, hkrati pa so kancerogeni, zlasti v povezavi z emisijami delcev. O njih se zelo malo govori, a to zaradi naraščajočega urbanega in tranzitnega prometa ter povečanja deleža vozil z dizelskim motorjem postaja velik problem tudi za Ljubljano.

Kaj vse še ustvarja "toplo gredo"?

Na globalni ravni nas verjetno lahko najbolj skrbijo emisije metan-hidridov iz oceanov in metana zaradi taljenja permafrosta, do katerih prihaja zaradi segrevanja morij in ozračja. Zaradi toplejšega ozračja se tali permafrost, s tem se večajo emisije metana. Tona metana v ozračju zadrži 22-krat toliko toplote kot tona CO2, in kolikor vem, paleoklimatologi vsaj nekaj nenadnih zelo hitrih otoplitev v klimatski zgodovini našega planeta pripisujejo temu, da je zaradi tega ali onega razloga v ozračje začel uhajati metan. Po najbolj radikalnih ekoloških razmišljanjih bi morali prepovedati živinorejo, opustiti pridelavo riža itd. Ampak taki ukrepi bi zgrešili glavni vzrok povečanih emisij metana - segrevanje ozračja zaradi rabe fosilih goriv in kurjenja gozdov. Če kje, potem bi bilo treba izvesti radikalne ukrepe predvsem pri preprečevanju požiganja gozdov v tretjem svetu. Kar ni le tehnično, temveč tudi socialno in politično vprašanje.

Znanstveniki napovedujejo katastrofe, ozračje pa se bo ogrelo za eno ali dve stopinji, kar se zdi minimalno, saj so lahko v Ljubljani razlike med najvišjo in najnižjo letno temperaturo tudi več kot 50 stopinj.

Zato je medijsko težko tematizirati zadevo ne le udarno, temveč tudi prepričljivo. Če kot dokaz podnebnih sprememb navajaš orkan ali toplo zimo, boš takoj upravičeno deležen očitka, da si neznanstven. A čakati, da se bo nabralo dovolj neposredno čutnozaznavnih dokazov, da se podnebje res spreminja, kot je v Slovenian Buisness Reportu modroval eden od direktorjev enega od naših smučišč, je seveda prehudo tveganje. Tedaj, ko bomo res začutili, da je prevroče in da to ni samo eden od občasnih vročinskih valov, bo že zdavnaj prepozno, da bi se dalo sploh še kaj smiselnega ukreniti. Če drži ocena ekonomista Sterna, da bi nas pred najhujšim lahko rešili ukrepi, ki bi nas v razvitem svetu stali okoli 1 % bruto domačega proizvoda, potem bi morali biti državljani tako pametni, da povemo politikom, da morajo to zadevo vzeti resno. Sicer nas bo odpravljanje posledic podnebnih sprememb predrago stalo ali pa lahko celo zakockamo možnost, da sploh lahko kaj storimo za obstoj naše civilizacije. K smotrnemu ravnanju z energijo, povečanju deleža obnovljivih virov, razvoju novih energetskih tehnologij in prehodu iz ekonomije nafte v ekonomijo vodika pa je treba tako ali tako pristopiti tudi zaradi drugih, večinoma tudi za Slovenijo dobrih razlogov.