"Povedal sem ljudem in javnosti, da bi se želel potegovati za položaj predsednika republike, da pa se bom tej želji odpovedal, če bom med ljudmi, katerih zaupanje uživam, začutil, da me ne vidijo na tem položaju in da imajo v zvezi z menoj drugačna pričakovanja." - Borut Pahor, predsednik SD

Ste utrujeni od vseh teh potovanj, shodov, prepričevanj, iskanja alternativ, romanj v Bruselj in spet nazaj, pa na vse konce Slovenije?

Gre za tiste vrste utrujenost, ki mi daje neskončno energijo za delo.

Hodite od zbora do zbora, od mesta do mesta, od vasi so vasi. Ali ni to samovšečno, da hodite od človeka do človeka in sprašujete, ali bi bilo bolje, če bi šli na parlamentarne ali na predsedniške volitve?

Če bi se tako pogovarjal prvič, odkar sem predsednik stranke, bi imeli verjetno deloma prav. Ljudje pa vedo, da to počnem tako rekoč od začetka mandata. Ko sem pred desetimi leti prevzel stranko, je imela po javnomnenjskih anketah nekaj pičlih odstotkov, ljudje so ji odmerjali pot na smetišče zgodovine, sam pa sem imel vizijo in poskušal sem na novo organizirati energijo za vzpon. Da bi to dosegli, sem moral iti prek strahovitih sprememb, ki so pretresale stranko. Kadarkoli sem prišel do teh sprememb, sem šel med ljudi. Začelo se je s pobudo za spravo, sledili so razprava o Natu, kjer je bilo treba spreminjati strankin program, reforme, partnerstvo za razvoj ... Vsakič sem se odpravil med ljudi in jih vprašal, kaj mislijo in kaj čutijo. Večinoma sem jih šel prepričevat s svojim stališčem, na tej turneji pa je stvar nekoliko drugačna.

Kdo torej koga prepričuje na tem popotovanju?

Uvodoma povem, da sem se prišel pogovarjat in zlasti poslušat mnenja. Nisem neodločen glede dileme, o kateri se pogovarjam. Povedal sem ljudem in javnosti, da bi se želel potegovati za položaj predsednika republike, da pa se bom tej želji odpovedal, če bom med ljudmi, katerih zaupanje uživam, začutil, da me ne vidijo na tem položaju in da imajo v zvezi z menoj drugačna pričakovanja.

Pa vas kot politika ni strah, da bi to samospraševanje na vas prilepilo stigmo neodločnega politika?

Tisti, ki bo hotel tako razmišljati, naj tako razmišlja. Sam zase pa vem, da ne bi bil tukaj, kjer sem, če ne bi bilo treba v teh desetih letih sprejemati zelo radikalnih odločitev. Če bi šlo za vprašanje političnega stališča, ljudje vedo, da tisto, kar verjamem, da je prav, odločno zagovarjam. Posebnost te dileme pa je v tem, da bi mogoče pri kom zbudila občutek, da se odločam sebično, da imam pred seboj zgolj osebni interes, da puščam na cedilu stranko in ljudi, brez katerih ne bi bil, kar sem. Pravzaprav mi je malo mar, ali kateri od mojih kritikov misli, da sem odločen ali ne, ker sam zase vem, da to ni res.

Kaj pravijo ljudje na terenu?

Mnenja so različna. Ljudem poskušam pojasniti najprej, zakaj bi se želel potegovati za predsedniški položaj, ker se mi zdi, da imam nekaj značajskih lastnosti, ki ustrezajo tej funkciji. Da imam jasno vizijo o tem, kaj lahko predsednik v tem obdobju stori. Tukaj gre predvsem za moje prepričanje, da bi lahko bil predsednik del pomembnega konsenza o ciljih Slovenije v prihodnosti.

Pravite, da se znate odločati. Kateri sta bili vaša najboljša in vaša najslabša politična odločitev?

Nikoli si ne bi odpustil, če kot predsednik državnega zbora ne bi v začetku leta 2003 zbral dovolj odločnosti, da sem navkljub jasnim pravilom, ki so govorila drugače, odločil, da bomo imeli žalno sejo za dr. Jožetom Pučnikom. Slaba odločitev pa je bila tistega večera, tistega decembra 2003, ko sem vstopil v sobo generalne sekretarke državnega zbora in vprašal, ali je res, kar govorijo nekateri juristi, da bi morali odločitev glede referenduma o izbrisanih še tisti večer odnesti na ustavno sodišče. Storil bi prav, če bi pobral tiste papirje z mize in jih nesel na ustavno sodišče. Zagotavljala je, da to ni potrebno in da bo dovolj zgodaj, če to storimo naslednje jutro. Težko si predstavljate, kako mi je bilo težko, da tega nisem storil, ko sem naslednji dan izvedel, da smo zamudili rok.

Premier se mora večkrat odločati za nepopularne ukrepe, na primer za povečanje davkov ali zamrznitev plač.

Poglejte, v pogovorih poskušam pojasniti svoj pogled na stvar, se pa sem in tja odločim, da ne bom uveljavil svojih pogledov, če mislim, da ljudje želijo trmasto vztrajati pri svojem. V politiki sem se moral v teh letih, ko vodim stranko, in tudi že prej odločati o stvareh, ki so bile za stranko in zame naravnost dramatične. V začetku leta 1998 dati pobudo za spravo je bilo nekaj, kar je bilo takrat v moji stranki ne le nepopularno, ampak prepovedana tema. Nekaj nedopustnega. Ne govorimo o tem, da takrat kateri od naših ljudi intimno ni verjel v to, da je treba doseči pomiritev, ampak po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu ta stremljenja k spravi niso bila iskrena in zato vnovični poskusi niso verodostojni. Tudi partnerstvo za razvoj je bilo stvar, ki je prinašala samo tveganje, da se stranka razcepi, kajti občutki dela našega članstva do politike predsednika vlade so gotovo drugačni in kritičnejši kot moji.

Kakšno je vaše mnenje o partnerstvu?

Partnerstvo je imelo in po svoje še ima predvsem potencial in mislim, da bi ga predsednik vlade lahko izkoristil bolje, kot ga je. Res je, njegova odgovornost za uspeh ali neuspeh je bila, če jo primerjamo z odgovornostjo vseh podpisnic sporazuma, največja. Nekateri so mi očitali naivnost, saj so rekli, da bi uspešno partnerstvo prineslo politične prednosti zlasti predsedniku vlade, jaz pa sem bil pripravljen tvegati. Verjamem, da brez pospešene modernizacije Slovenija ne more postati nadpovprečno razvita družba. Sem politik konsenza. Verjamem v to, da je navkljub razlikam, ki obstajajo v politiki, in sicer pri strateških zadevah, treba dosegati soglasje. Obstajajo pa tudi politiki konflikta. In so časi, ko politiki konsenza onemogočajo razvoj, in so časi, ko razvoj omogočajo politiki konflikta.

... nekoč je neki politik konsenza iz Velike Britanije v Muenchnu podpisal neki sporen sporazum ...

Želim reči, da je moj življenjski moto, da nikoli v življenju ne bi naredil tistega, kar ne bi želel, da drugi stori meni. V ljudeh iščem tisto, kar nam je sorodno, in poskušam razumeti in spoštovati tudi tisto, kar nas razlikuje. Ti vodili me vodita tudi skozi politično življenje.

Ali ni konsenz v bistvu nedemokratičen? Politika je tudi soočanje različnih pogledov, vnaprej pripravljen konsenz pa odpravlja to soočenje.

Brez konsenza ne bi bilo osamosvojitve, ne bi bilo uspeha na referendumu o vstopu v EU in Nato. Tudi za reforme potrebujemo konsenz. Sprejeti bomo morali vrsto ukrepov, ki posegajo v zdajšnjo politično, gospodarsko in socialno prakso. Spremembe lahko povzročijo strah, da bodo prinesle slabše življenje, ukrepe je treba upravljati potrpežljivo, previdno in politično modro. Treba je imeti socialni dialog in iskati kompromise.

Za zdaj konsenza ni.

Glejte, Demos je imel jasno politično poslanstvo z osamosvojitvijo Slovenije. Kljub drugim političnim napakam je bil uspešen. Drnovškova era je bila era vključevanja v EU in Nato. Ljudje so vedeli, kaj je smoter ravnanja predsednika vlade. Po letu 2004 pa Slovenci nismo oblikovali novega skupnega cilja. Poskus pogovorov o prihodnosti pri predsedniku Janezu Drnovšku je žal ostal na pol poti. Podobno je bilo s partnerstvom za razvoj. Slovenci leta 2007 še nimamo oblikovanega vrednostnega soglasja, kakšen je naš cilj za prihodnost, čemu podrejamo politične strategije. V času, ko gre Sloveniji razmeroma gospodarsko in socialno dobro, to ne bode v oči, če bi se pa slučajno v prihodnosti trend obrnil navzdol, se bo ta odsotnost konsenza pokazala v krčeviti politični krizi.

Za katere projekte politika potrebuje splošni konsenz? Gotovo ne za trasiranje avtocestnega križa ali za sestavo parlamentarnih komisij.

Trenutno so to reforme. A reforme so sredstvo. Za cilj bi si postavil, da Slovenija postane nadpovprečno razvita evropska družba. To pomeni, da moramo pogledati, kakšne so bile izkušnje tistih družb, ki so to dosegle, zlasti, če imamo za cilj, da tega ne dosežemo na račun socialne povezanosti.

Katera država je lahko za zgled?

Države konsenza so skandinavske države in Luksemburg, pa tudi Irska. Zakaj je za Socialne demokrate potreben konsenz? Zato, ker se od njih lahko pričakuje, tega se bojim, da bi v nas javnost videla branik pred spremembami, pred dinamiziranjem gospodarskega in socialnega življenja. Mi nismo branik, želimo biti motor teh sprememb. Sicer pa je toliko dvoličnosti, kot je je bilo v Sloveniji pri reformah, težko videti na kupu. Vlada je napovedala reforme in rekla, če želimo, da bo Slovenija svetilnik sveta, moramo izpeljati korenitejše spremembe. Je to mar prvi rekel Janez Janša? Ne, to so besede, ki sta jih podpisala Tone Rop in naša vlada v strateškem dokumentu. Vendar, pazite, ko jih je izrekel Janša, se je začela huronska kritika napovedanih sprememb, češ da niso potrebne, da Slovenija lahko napreduje brez teh reform. Med ljudmi se je ustvaril vtis, da reforme niso pomembne.

Vendar je vaš način drugačen kot način Jožeta P. Damijana.

Gotovo v marsičem, vendar se ponekod tudi strinjamo. Če Slovenija ne bo dinamizirala svojega gospodarskega in socialnega življenja, če posameznik ne bo prevzemal nase večje odgovornosti za svojo socialno usodo, kot je bila navajena generacija njegovih staršev, hkrati pa tudi za vzgajanje občutka za solidarnost, nam ne bo uspelo.

... te stvari so pomembne, a v politični retoriki o potrebnosti reform je veliko fraz. Takšna je zahteva po fleksibilizaciji trga delovne sile, pa čeprav je trg dejansko primerjalno visoko fleksibilen. Tako pravi tudi Umar.

Drži, a v istem hipu direktor Janez Šušteršič pove, da imamo problem z nizko produktivnostjo in z izredno skromnim obsegom patentov na število prebivalcev. Če bomo Socialni demokrati na naslednjih volitvah zmagali, bomo dobili mandat za spremembe, ki bi to družbo še bolj odprle, več prostora bomo skušali zagotoviti za ustvarjalnost slehernega posameznika. A ta bo nase hkrati sprejemal večjo odgovornost za svojo usodo. Smo za večjo sproščenost, ki bo dala slehernemu posamezniku občutek, da živi v času, ko lahko pokaže tiste talente, ki jih ima.

Besede o sproščenosti je pred volitvami leta 2004 omenjala tudi SDS, a od njih ni ostalo veliko.

Morda jih uporabljam malo nagajivo. Očitno je, da je med ljudmi prisotna krčevitost. Ta občutek je bil prej prisoten pri desnosredinskih strankah, ki so bile prej v opoziciji, in je sedaj močno prisoten pri levosredinskih strankah, ki smo sedaj v opoziciji. Kar kaže na to, da imamo v Sloveniji opravka s stvarnostjo, ki nas mora skrbeti, s stvarnostjo, ki jo je včeraj najbolje definiral dr. Andrej Rus, ko je govoril o privatizaciji države. Ko neka politična struja prevzame oblast, si domišlja, da je postala lastnica države v celoti in je njena moč neizmerna in lahko posega povsod. Te napake ne bi želel ponoviti. Če bom imel to možnost in to odgovornost, bo takrat mogoče preveriti verodostojnost teh besed.

Nepričakovana rast priljubljenosti vaše stranke vas je prestrašila. Rekli ste, da niste zadovoljni, da pričakujete padec. Kako boste volivce prepričali, da niste zgolj substitut po razpadu LDS?

Eden mojih sodelavcev je dejal, da je jez, ki je dolgo časa držal nakopičeno energijo, počil. Zelo smo garali, da je stranka napredovala postopoma, korak za korakom, a trend vzpona je bil vseeno jasen. Pred meseci je prišlo v Sloveniji do političnih sprememb, iz katerih smo potegnili nekatere dobičke, ki niso bili plod našega dela. Želim, da se stvari čim prej uredijo in da se vrnemo tja, kamor spadamo. Želel bi, da dobimo samo tisto, kar smo si prigarali s svojim delom. Še nekaj, večkrat sem poudaril, da ne želim, da bi prihodnje leto ljudje na volitvah volili socialne demokrate zato, ker so razočarani nad Janezom Janšo, ampak zato, ker verjamejo v naš pozitivni program. S podporo razočaranih volivcev ne morete voditi vlade in uvajati večje tekmovalnosti, hkrati pa tudi okrepljene solidarnosti.

Kaj pomenita večja tekmovalnost in večja solidarnost?

Država mora dati možnost, da se ustvarijo razmere za to, da vsak od nas izkoristi tiste talente, ki jih ima. Država mora omogočiti tistim, ki imajo poleg talenta še izredno predanost svojemu delu, ki želijo hkrati tvegati pri svojih odločitvah, da gredo do zvezd. A vsi pač ne bodo zmagovali. Čeprav mora biti Slovenija skupnost zmagovalcev, bodo obstajali ljudje, ki bodo v tem tekmovanju poraženi. Za te mora obstajati neki sistem solidarnosti, ki jih bo varoval pred tem, da bodo postali žrtve tekmovalnega sistema. Ne govorim o karitativni socialni državi, karitativna funkcija socialne države, zgolj skrb za tiste, ki so poraženci, ni dobra. Socialno državo vidim veliko bolj aktivno kot marsikdo drug. Vidim jo v funkciji vlaganj v človekov kapital, seveda tudi v zdravje, ampak zlasti v znanje. Tukaj vidim funkcijo države veliko bolj aktivno kot doslej. V ljudeh moramo utrditi zavest, da smo vstopili v nov čas, v nov prostor, kjer je posameznik bistveno bolj odgovoren za svojo socialno usodo. Mislim, da se v Sloveniji še vedno spoprijemamo s paradigmo zavesti, v kateri precejšen del javnosti računa na to, da bo država posredovala vsakič, ko se bodo znašli v težavah.

V Sloveniji se razmišlja, kakšna pooblastila ima predsednik republike. Kako razumete razprave o tem, da ima predsednik preveč pooblastil?

Glede ustavne vloge predsednika bi ostal kar pri tem, kar imamo sedaj. Dejstvo je, da imamo predsednika z omejenimi pooblastili in z veliko moralno avtoriteto, kar včasih pripelje do konflikta. Vendar pa se mi zdi, da predsednik ne potrebuje bistveno več pooblastil. V tem sistemu zavor in ravnovesij je lahko kljub omejenim pooblastilom ravno zaradi politične avtoritete nenadomestljiv člen pri oblikovanju nacionalnega konsenza, ki ga sedaj tako zelo pogrešamo.

Predsednik Drnovšek ponekod jasno in glasno kritizira vlado. Nekateri mu očitajo, da se je približal meji ustavnosti, drugi pa trdijo, da predsednik opravlja vlogo, ki jo opozicija v parlamentu ne zna.

Predsednik republike se lahko tudi izrazi o delu vlade. Vendar mora biti pri tem odmerjen in zlasti, ko izreče kritiko vlade, se mora izreči tako, da predlaga rešitve in stvari, ki bi spreminjale. Predsednik republike ne more prevzeti nase vloge, ki je po ustavi nima. Če nekdo, ki sedi v pisarni predsednika republike, želi upravljati procese, ki so v pristojnosti vlade, mora iti na drugo politično funkcijo.

Je med vama z Drnovškom komunikacija?

Je, pogovarjava se. Nazadnje je bil predsednik republike tako prijazen, da nas je obiskal tukaj, v strankinih prostorih. Sam ga zelo spoštujem in imava korekten odnos. Vedno pravim, da mora predsednik sam paziti na svojo integriteto. Ne sme se vtikati v nepomembne teme. V preteklosti je bilo nekaj izjav in stališč, ki so se dotikala tudi vprašanj, ki niso bila osrednjega političnega pomena. Sam bi se sicer drugače lotil iskanja guvernerja. Predsednik pač ve, da bo nazadnje odločil državni zbor. Seveda popolnoma razumem, da želi imeti na tem položaju politično neodvisnega človeka..

Kako razumete to zgodbo, ki se je zadnje tedne spletla okoli slovenske obveščevalne službe?

Sova je institucija, ki naj bi skrbela za varnost države. Ima posebna pooblastila in moč. Še večjo moč imajo tisti, ki jo vodijo. Najprej je njihova odgovornost, da se take afere ne bi dogajale, kajti v ljudeh zbujajo občutek, da institucije, ki so poklicane za njihovo varnost, njihovo varnost ogrožajo. Vlada ima odgovornost, da uredi stvari, ki so po njenem mnenju sporne, in da o vsem natančno obvesti komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami. Pričakujem, da bo to storila čim prej in dokončno končala to zadevo. Pa še nekaj je zanimivo. Kadar v Sloveniji nimamo velikih projektov, ki bi napenjali lok slovenske politike, prihaja do entropije majhnih aferic, kriz, zamer, konfliktov, v katerih se potem začne utapljati slovenska politika.

Sova je verjetno velika afera, ni nepomembno, kdo in zakaj brska po tajni službi.

Vlada ima odgovornost, da uredi zadeve in o tem obvesti državni zbor. Govoril sem s kolegi in rekel, da je prav, da dobi vse informacije parlamentarna komisija za nadzor. Ne mislim pa, da bi moral o tej temi razpravljati ves parlament.

Poslanec vaše stranke Dušan Kumer je uporabil izraz, da se je zgodil poskus politične diskreditacije. To je huda obsodba.

Mislim, da bi morala vlada postreči z vsemi informacijami, potem pa bi moral Kumer reči, ali je imel prav, zahtevati odgovornost vlade ali pa se opravičiti za to izjavo. Simptomatično je, da se take zadeve odpirajo takrat, ko slovenska politika ne zna spraviti na agendo za to državo pomembnejših stvari.

Katere stvari pa so pomembne? Se vam zdi poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pomembno?

Ne, maja bomo imeli v stranki konferenco, kjer se bo razpravljalo o položaju človekovih pravic v Sloveniji. Ne mislim, da se dogaja kaka sistematična kršitev človekovih pravic, kot se je dogajala v času komunizma. Vendar ima Slovenija nekatere težave pri sožitju z manjšinami in težave z izključevanjem drugače mislečih ali tistih, ki imajo drugačen življenjski stil.

Ali politika najeda svobodo medijev?

O tisku in medijih se ne izrekam.

Zakaj? Ker se pogovarjate z novinarjem?

Ne, o tem se ne izrekam. Vsi poznajo moje mnenje, da brez svobode tiska ni svobode družbe, ne bom pa komentiral teh stvari. Mislim, da je tisk suveren, da je svoboden in bo sam uredil svoje stvari.

Se politika na splošno preveč vmešava v svobodo tiska?

To sem povedal že takrat, ko je vlada sprejemala zakon o RTV. Zakon je velika napaka, z referendumom pa smo tvegali, da je ljudska volja potrdila zakon, ki ni dober.

Se trend nadaljuje?

Tukaj se o tem ne izrekam zato, ker se mi zdi, da imajo mediji, novinarji, odgovorni uredniki in vsi lastniki dovolj vzvodov in profesionalne notranje moči, da uredijo stvari, kot je prav, in da dobimo na Slovenskem svobodo tiska in medijev, kakršno si demokratična družba zasluži in brez katere ne more živeti.

Pa svoboda sedaj je?

Smo v veliki tranziciji od prejšnjega režima dalje, veliko prostora je še za marsikaj, veliko prostora je za podjetništvo, za človekove pravice, za svobodo tiska. Slovenija ima še veliko neizkoriščenih priložnosti.

Je v Sloveniji preveč ločevanja med vašimi in našimi?

Mislim, da je vlada Janeza Janše naredila usodno napako, ko je nadaljevala klavrno tradicijo prejšnjih vlad, ki so na veliko subtilnejši način, a vseeno, gojile enako napačno politiko delitve med vaše in naše. Pa čeprav bodo nekateri trdili, da ni bilo tako, da je bilo drugače.

Nekaj časa ste bili tudi vi v teh vladah in malo ste gotovo tudi soodgovorni.

Katero obljubo sem do sedaj dal javnosti? Če bom prevzel vlado, ne bom zamenjal ljudi. Ali ni to zelo pomembna stvar? Če bom imel to moč in vpliv, se zavezujem, da ljudje, ki bodo dobro opravljali svoje delo in bi jih država lahko zamenjala, ne bodo zamenjani, čeprav bo evidentno, da po politični ali strankarski pripadnosti tej vladi niso naklonjeni. Mene njihova lojalnost ne zanima, zanima me njihova strokovnost. Napaka, ki jo je naredila Janševa vlada, je, da je nadaljevala in okrepila tradicijo prejšnjih vlad. Tukaj je prelomila obljubo, ki jo je dala, da bo popeljala Slovenijo na novo pot.

Obstaja še ena permanentna kritika te oblasti. Mnogi pravijo, da se politika preveč vtika v vse družbene sfere.

S tem se absolutno strinjam. Mislim, da je že zdavnaj prišel čas, da se politika dokončno zave, da lahko pogosto stori največ za družbo, če česa ne stori. In delegira moč in vpliv tistim, ki lahko to storijo bolje od nje. Glavni problem sedanje vlade je, da je predsednik Janša presodil, da če želi naprej, mora zasesti oblast do konca, in tukaj je šel prek mere in zgubil verodostojnost, ki jo je potreboval za reforme. Razlog je v Depali vasi, v krizi, ki je takrat nastala. Janša je napačno presodil, da lahko popelje Slovenijo na novo pot samo pod pogojem, da popolnoma prevzame vse vzvode oblasti v političnem sistemu in tudi v vseh družbenih sistemih. Naredil je katastrofalno napako, saj mu je to spodjedlo verodostojnost. Verjetno je menil, da je takrat nomenklatura - kot ji je sam rekel ali pa je bila tako poimenovana kasneje v knjigi Potnikovo poročilo Danilo Slivnik - zmagala zato, ker je imela vajeti oblasti v svojih rokah. To je bilo njegovo mnenje. In na podlagi tega mnenja je prišel do spoznanja, da mora priti do enake moči in nadzora. Tukaj sva si z Janšo različna. V marsičem imava skupen pogled, a med nama vlada tudi marsikatera velika razlika.

Je bil umik države iz Mercatorja preudaren in učinkovit? Vaš novi poslanski kolega Tone Rop trdi nasprotno.

Danes nekateri opozarjajo na to, da Mercator napreduje kot poslovni subjekt, da dosega še boljše rezultate, kot jih je, da njegove delnice stojijo dobro in da ne moremo oporekati tej spremembi. Vendar moramo ugotoviti, da se je zgodila netransparentno in bi takrat država lahko iztržila s prodajo svojega deleža več, kot je. O tem ne more biti nobenega dvoma.

Sloveniji se bliža predsedovanje Evropski uniji. Pred časom ste se zavzeli, da med strankami nastane nekakšen pakt o nenapadanju za časa predsedovanja.

Ta izraz sem uporabil enkrat in sem se zanj opravičil. Beseda se je žal prijela, ker je pač deloma resnična. Nisem se zavzel za pisni sporazum o nenapadanju, ampak za izjavo, s katero bi se politične stranke zavezale k trem stvarem, da bo vlada obveščala tudi opozicijo o ključnih dilemah predsedovanja, se z njo usklajevala in posvetovala, v zameno za to pa bi opozicija razumela, da bo vlada z večino svojega moštva na evropskem parketu, zato doma ne bi vodila nagajive politike vlaganja interpelacij in ustavnih obtožb. Tak sporazum pa v ničemer ne sme ovirati normalnega demokratičnega reda v državi, gre samo za dogovor, po katerem slovenska politika funkcionira kot neka reprezentanca.

Če bi recimo zunanji minister naredil potezo, ki bi bila resnično politično škodljiva, kaj bi storili?

Najprej morava vedeti, da slovenski zunanji minister v času predsedovanja ne bo le slovenski zunanji minister, ampak predsedujoči EU. In bo nekatere poteze vlekel v skladu z dogovorom med državami članicami. Tudi če bi se komu od nas zdelo, da je povlekel potezo, ki bi bila lahko sporna. Mislim, da bi bilo skrajno tvegano, če bi v tistem času vložili interpelacijo. Kaj pa bi imeli od tega? Do volitev bo še nekaj mesecev, interpelacija pa ima tudi razmeroma dolge poslovniške roke ... Interpelacija razen demonstracije nezadovoljstva v času predsedovanja EU ne bi imela nikakršnih učinkov, doma bi ministru rušili avtoriteto, ki jo potrebuje za vodenje EU navzven.

Če že govoriva o dr. Dimitriju Ruplu, kako ste zadovoljni z vodenjem zunanjega ministrstva?

Če pogledamo ministrski opus dr. Rupla, imamo opravka z nekom, ki je za Slovenijo naredil veliko in se ga bo zgodovina spominjala kot uspešnega zunanjega ministra. So pa tudi stvari, pri katerih imam drugačen pogled od ministra. Recimo pri urejanju odnosov s Hrvaško. Rupel v dveh letih in pol ni zamenjal strategije, ki je bila očitno slepa ulica.

Ali vlada daje Cerkvi preveč privilegijev?

Nisem presenečen, da je rimskokatoliška cerkev kot institucija izkoristila čas te vlade za to, da nekako okrepi svojo vlogo in prisotnost v javnem življenju, in načeloma ne vidim težave v tem, da imajo cerkve in vere v javnem življenju svojo vlogo. Problem je, če poskuša neka cerkev privzemati vlogo moralnega in, kar je še občutljivejše, tudi političnega hegemona. To pa prestopa meje, ki jih začrtuje ustavna ločitev cerkve in države. Na eni strani mora politika omogočati cerkvam in veram, da absolutno svobodno opravljajo svoje poslanstvo. Na drugi strani pa mora država poskrbeti, da zavaruje ustavno načelo, ki preprečuje tej ali oni cerkvi, da bi se poskušala povzpeti na funkcijo moralnega ali političnega hegemona. Osebno nisem med tistimi, ki menijo, da se cerkev ne bi smela izrekati o podpori tej ali oni stranki. Če hoče cerkev tvegati svojo moralno verodostojnost s tem, ko se izreka za svoje politične stranke, mislim, da naj to stori. Mislim, da si dela škodo. Ne bom govoril o cerkvi, ker ji ne pripadam, je pa moja toleranca do tega, da je cerkev sestavni del javnega življenja, velika. Se pa moja toleranca konča tam, kjer začnem pri cerkvi, ne pri veri, opažati hegemonske težnje. Te je vlada dolžna disciplinirati.

In kaj dela aktualna vlada?

Na eni strani je ujetnica podpore, ki je je bila deležna od cerkve ob volitvah, in se čuti dolžna, po drugi strani poskuša odpreti nekaj več prostora za javno prisotnost cerkve, ker je bila ta dejansko v prejšnjem režimu odrinjena preveč na obrobje. Če je bila prej preveč na robu, se sedaj nekako vrača v center. Verjetno bodo naslednja leta in desetletja pripeljala cerkev tja, kamor sodi, prav tako druge nevladne institucije.

Kje boste naslednjo pomlad? V Ljubljani ali v Bruslju? Kje bo vaša stranka?

Prihodnjo pomlad vidim kot čas silovite vztrajnosti in vrenja, čas, ko bo čudovito delati.

Kje pa boste vi?

Ne vem, kje bom čez eno uro, kaj šele čez eno leto.