"Zdravstvena blagajna lahko prenese vse. Ampak zavedati se je treba, da bo zaradi takšnih posegov prisiljena zmanjšati sedanji program, to pa pomeni slabše razmere za zavarovane osebe, za izvajalce zdravstvenih storitev in slabše razvojne možnosti celotnega področja." - Borut Miklavčič

Zdravstveno blagajno od aprila letos vodi zdravnik Samo Fakin. Je bil izbran pravi kandidat?

Ob izbiri novega direktorja se nikoli ne ve, ali je bil izbran pravi. Tudi ko so za direktorja izbrali mene, se je govorilo, da nisem pravi. Na skupščini so me celo vprašali, ali bom štiri leta sploh preživel. Kot vidite, sem jih. Fakin je bil od šestih prijavljenih kandidatov, ki so vsi izpolnjevali razpisne pogoje, daleč najboljši po programu, pa tudi pri konkretni predstavitvi programa pred upravnim odborom in skupščino zavoda. Poleg tega je v državnem zboru dobil veliko večino glasov, kar je redkost, hkrati pa tudi priznanje.

Se vam ne zdi nenavadno, da je zdravstveno blagajno z letnim proračunom dve milijardi evrov, prevzel človek, ki je bil s funkcije direktorja celjske bolnišnice razrešen zaradi nepravilnosti pri predpisovanju dializnega zdravila eritropoetin in ki je zaradi tega obtožen kaznivega dejanja goljufije?

Obtožba še ne pomeni, da je storil kaznivo dejanje. Dokler pa ni obsojen, je nedolžen.

V štirih letih vam je ZZZS uspelo spraviti iz rdečih številk. Kako?

Ko sem marca 2003 prevzel funkcijo direktorja, je imel ZZZS 11 milijard tolarjev primanjkljaja. Poleg tega mi je predhodnik Franc Košir pustil še 4,5 milijarde tolarjev neplačanih računov. Skupaj torej 16 milijard minusa. Moj cilj je bila sanacija zavoda. Dosegel sem ga v dveh letih, in to brez dviga prispevne stopnje, brez zmanjševanja pravic zavarovanih oseb in celo ob povečanju programa zdravstvenih storitev. Uporabil sem preizkušeno metodo, ki vključuje zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov in v manjšem delu odprodajo nepotrebnega premoženja. Do mojega prihoda je ZZZS veliko stvari preplačeval. Na primer medicinske tehnične pripomočke. Za inzulinsko črpalko, ki jo zavod kupi in zagotovi zavarovani osebi vsakih nekaj let, je zavod do junija 2004 plačeval 756.028 tolarjev, zdaj pa istemu dobavitelju za enako črpalko plača 536.249 tolarjev ali 2.237,72 evra. Še več nam je uspelo prihraniti pri plačilu seta, ki ga sladkorni bolnik potrebuje pri vsakokratni namestitvi inzulinske črpalke. Prej je zavod za vsak set plačal 3.960 tolarjev, zdaj pa 2.504 tolarje. Pri čemer je treba vedeti, da je poraba takšnih setov zelo velika, zato je prihranek večji kot pri črpalkah. Za glukometer za merjenje sladkorja v krvi se je plačevalo 26.200 tolarjev, to smo znižali na 16.850 tolarjev. Za vsak testni listič se je plačevalo 201,26 tolarja, danes pa le še 146 tolarjev. ZZZS samo za lističe vsako leto plača 3 milijarde tolarjev oziroma 12,5 milijona evrov, zato je to zelo pomemben prihranek. Ko sem prišel v ZZZS, je bil cenovni standard za voziček za prevoz bolnika 111.630 tolarjev. To ceno mi je uspelo znižati skoraj za polovico, na 64.885 tolarjev ali 270,76 evra, pri čemer gre za isti voziček in istega dobavitelja. Pri vozičku na ročni pogon smo ceno znižali s prvotnih 170.097 tolarjev na 106.390 tolarjev. Pri električnem vozičku s 549.489 tolarjev na 488.500 tolarjev. Pri tehničnih pripomočkih smo na letni ravni prihranili milijardo tolarjev oziroma 4,2 milijona evrov. Seveda sem se neštetokrat spraševal, zakaj tega niso naredili že moji predhodniki.

Med javno najbolj znanimi primeri nepreglednega in finančno škodljivega ravnanja pri nabavi zdravil, medicinske in zdravstvene opreme je izstopala nabava plenic za inkontinentne bolnike. ZZZS je podjetju Merit več let preplačeval dobavo plenic.

Ko sem prišel v ZZZS, smo zaplet s plenicami uredili v treh mesecih. Objavili smo nov javni razpis, dobili novega dobavitelja in znižali cene. Od takrat se o plenicah ne govori več.

Toda plenice na razpisu izbranega dobavitelja so bile bistveno slabše kakovosti od tistih, ki jih je dobavljal Merit.

To je res. Prve plenice so puščale, zato je smrdelo po urinu. Šel sem na Združenje socialnih zavodov Slovenije in vse direktorje prosil, naj se zavarovancem opravičijo. Dobavitelj je na zahtevo ZZZS napako odpravil.

Je ZZZS takšno zapravljanje dopuščal namenoma ali je šlo le za inertnost?

Prav gotovo ni šlo za inertnost. Po mojem je šlo za slabo obveščenost o cenah in kakovosti pripomočkov, šlo je za negospodarno, škodljivo upravljanje javnih sredstev, namenjenih za zdravstvo, gotovo pa so imeli od višjih cen korist dobavitelji, morda pa tudi podpisniki pogodb, pri čemer za slednje nimam dokaza. Našel sem dopis dobavitelja, ki je zavodu predlagal znižanje cene. Dopis je obležal v predalu.

V času vašega mandata se je precej prihranilo tudi z znižanjem cen zdravil.

Novembra 2003 smo uvedli sistem zamenljivosti zdravil. Pa ne zato, da bi zavarovance prikrajšali, pač pa zato, ker je bil to edini možen način, kako farmacevtsko industrijo in druge dobavitelje prisiliti v znižanje cen. Seznam zdravil, ki so se tako pocenila, je bil izredno dolg. Statini, zdravila, ki zmanjšujejo vsebnost maščobe v krvi, so se na primer pocenili za 20 odstotkov. Tako smo z znižanjem cen zdravil prihranili od šest do sedem milijard tolarjev na leto ali 29 milijonov evrov. ZZZS bi tak ukrep seveda lahko izpeljal že veliko prej. Predlog je bil na mizi že leta 2001, a za to takrat v zavodu očitno ni bilo zanimanja. Poleg tega smo znatno povečali prihodke. Kako? Reciva, da se s svojim avtom zaletite v mojega in mi pri tem razbijete prvi blatnik, uničite hladilni sistem in zlomite roko. Po starem sistemu ste šli na zavarovalnico, ta vam je plačala kleparja, mehanika in avtoličarja, mavec pa je plačal ZZZS. In to čeprav ste bili zavarovani za vso škodo, ki jo boste povzročili tretji osebi. Ta sistem sem spremenil z uvedbo regresnih zahtevkov. Z vsemi zavarovalnicami, ki izvajajo obvezno avtomobilsko zavarovanje, sem se dogovoril, da plačujejo tudi stroške zdravljenja udeležencev v prometnih nesrečah. S tem ZZZS vsako leto pridobi dodatnih šest milijard tolarjev ali 25 milijonov evrov. Gre za prihodek, ki ga prejšnjemu vodstvu ZZZS ni uspelo izkoristiti. Poleg tega je ZZZS s prostovoljnimi zdravstvenimi zavarovalnicami sklenil več manjših pogodb za izvajanje nekaterih storitev. Vrednost teh pogodb znaša 90 do 100 milijonov tolarjev na leto ali približno 400.000 evrov, kar sicer ni veliko v sistemu, ni pa zanemarljivo. Navsezadnje je s tem zneskom mogoče plačati 800 operacij sive mrene.

ZZZS je sicer res znižal stroške zdravil z zamenjavo originalnih zdravil za generike, toda farmacevtska industrija izgubo nadomešča z drastičnim zvišanjem cen originalnih zdravil. Ali zavod takšne podražitve ne more preprečiti?

Ne. Za to podražitev je kriv pravilnik o določanju cen, ki ga je sprejel minister za zdravje Andrej Bručan. Država bi lahko sprejela vrsto ukrepov, kakršne poznajo za obvladovanje stroškov zdravil tako rekoč vse države EU. V konkretnem primeru pravilnika o cenah zdravil bi Bručan verjetno moral zamrzniti cene in šele nato sprejeti pravilnik. Trditev ministrstva za zdravje, da bi bila zamrznitev cen zdravil v nasprotju z evropsko direktivo, ne drži. Drži kvečjemu to, da je zamrznitev lahko časovno omejena. Očitno je nekdo na ministrstvu zamrznitvi nasprotoval. Za javnost bi bilo zanimivo izvedeti, kdo in zakaj.

Bručan je na televiziji dejal, da se s farmacevti dogovarja o znižanju cen originalnih zdravil.

Lepo vas prosim! Kot da ga bodo poslušali! Poglejva primer statinov. Škatlica desetmiligramskih tablet originatorja stane v Nemčiji 7,5 evra. Pri nas se prodaja za osem evrov, kar je zaradi majhnosti trga in stroškov prevoda navodil morda logično. Moteče je, da generično zdravilo v Nemčiji stane dva evra, v Sloveniji pa osem evrov, torej enako kot originalno zdravilo. Farmacevtski proizvajalci tako visoko ceno držijo, da lahko pobirajo ekstraprofite. V boju za dobiček so neusmiljeni do zdravstvene blagajne, do denarja zavarovancev. Pri ZZZS so zaposleni dva farmacevta in zdravnik, ki so se ukvarjali z razvrščanjem in cenovno politiko zdravil. Farmacevtska industrija in trgovci pa imajo za vsako zdravilo po tri farmacevte, ki hodijo od zdravnika do zdravnika in 'izvajajo pritiske'.

Kako ti 'pritiski' potekajo v praksi?

Oblik 'pritiskov' je več in so lahko zelo prikrite. Eden od načinov je stalno obiskovanje in seznanjanje zdravnikov z novostmi, novimi zdravili, študijam, ki naj bi jih prepričale o primernosti uporabe teh izdelkov. Drugo je sponzoriranje različnih strokovnih srečanj, sestankov in seminarjev ali plačevanje strokovnih ekskurzij oziroma 'safarijev'. V nekaterih evropskih državah so takšne oblike sponzoriranja zdravnikov omejene ali obdavčene. Torej mora tisti, ki izvaja takšne dejavnosti v nekem nadpovprečnem obsegu, odvesti v zdravstveno blagajno finančna sredstva. Kaj takega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas.

Za koliko je zavod v času vašega mandata povečal program?

Povečali smo ga predvsem tam, kjer so bile dolge čakalne dobe, torej pri operacijah sive mrene in golše, srčnih operacijah, ortopedskih in abdominalnih operacijah. ZZZS je na letni ravni stroške zmanjšal za sedem milijard tolarjev, za prav toliko pa je z regresnimi zahtevki povečal prihodke. S temi 14 milijardami tolarjev smo v dveh letih pokrili izgubo. ZZZS je bil pod mojih vodstvom edini javni zavod, ki je kar trikrat po vrsti, za leta 2003, 2004 in 2005, dobil pozitivno mnenje računskega sodišča. V času mojega mandata so v ZZZS prišle vse možne inšpekcije in revizije. Manjkala sta samo rudarski in veterinarski inšpektor.

Proti vam je bila podana ovadba zaradi škodljive nabave invalidskih vozičkov ...

Ovadili so me tisti, ki sem jih zaradi znižanja cen prikrajšal za masten dobiček. Ko sem se v tej zadevi srečal z odvetnikom Čeferinom, mi je rekel: Tisti, ki v Sloveniji nima vsaj dveh kazenskih ovadb, tako ali tako ni veliko naredil. Pisanje anonimnih kazenskih ovadb je slovenska folklora. Zoper mene in nekatere sodelavce je bilo v štirih letih vodenja zavoda podanih pet ovadb. Štiri so zaključene in zavržene, peta pa na odločitev še čaka. Zaradi tega se prav nič ne vznemirjam. Kazensko so me ovadili, ker sem znižal cene. Tistih, ki so dopuščali previsoke cene in ekstraprofite, pa nihče nič ne vpraša. Zanimivo, ne?

Predsednik sindikata Fides Konrad Kuštrin pravi, da je pozitivno poslovanje zdravstvene blagajne predvsem posledica tega, da so zdravniki kljub enaki količini denarja in s številčno enakim osebjem opravili več zdravstvenih storitev. Se strinjate?

Se. Tudi nekatere cene zdravstvenih storitev so se znižale. Ko sem prišel v zavod, je v Sloveniji na operacijo sive mrene čakalo približno 14.000 ljudi. ZZZS je za vsako takšno operacijo plačal 180.000 tolarjev ali 751,12 evra. Danes ta poseg stane 138.000 do 140.000 tolarjev ali 584,20 evra, zdravniki pa na leto opravijo od štiri do pet tisoč operacij sive mrene več kot prej. Kuštrinova trditev torej brez dvoma drži.

Je glede prihrankov v zavodu še kakšna možna rezerva?

Znotraj sedanjih programov je 90 odstotkov počiščeno. Če hočemo z isto prispevno stopnjo narediti več in boljše za zavarovance, je treba čim prej sprejeti nacionalni program zdravstvenega varstva, ki bi ga morali imeti na podlagi zakonskih določil, pa ga še vedno nimamo. Ko bi imeli nacionalni program zdravstva, bi morali na podlagi tega narediti mrežo zdravstvenih izvajalcev, da bi vedeli, katere zmogljivosti res potrebujemo in katere vzdržujemo zaradi interesov posameznih skupin izvajalcev, zavodov ali politikov. To bi morala biti tudi edina podlaga za razpis koncesij. Ker mreže nimamo, se koncesije podeljujejo na pamet.

Kako lahko ZZZS vpliva na to, da bo država imela dolgoročno strategijo?

ZZZS tu nima pooblastil in ne moči. Lahko predlaga, kaj več pa ne. Žal tudi veliko zavodovih predlogov ni bilo upoštevanih. Ministrstvo je pripravilo predlog sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, vendar ta predlog na omenjene dileme ne daje ustreznih odgovorov.

Se vam zdi smiselna uvedba zdravstvenega prispevka na avtorske pogodbe?

V Evropi je pri socialnih zavarovanjih vzpostavljeno načelo, da se plačujejo prispevki za socialno varnost od vsakega dohodka, ki izhaja iz dela, razen nekaterih stroškov v zvezi z delom, kot so na primer potni stroški ali malice. To je namreč skladno z načelom, naj vsakdo prispeva za svojo socialno varnost skladno s svojimi možnostmi. Gotovo pa bi morali izplačevalci ob uvedbi tega prispevka za ustrezen delež povečati honorarje. Podobno menim glede dviga prispevka za samozaposlene. Tudi tu velja načelo solidarnosti in plačevanja od osnov, ki so primerljive z osnovami redno zaposlenih zavarovancev. Težava je le v realnosti njihovih osnov, saj so te za marsikoga v sedanji ureditvi nerealno nizke. So posamezni samozaposleni, med njimi tudi zasebni zdravniki, ki plačujejo prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje od najnižjih osnov, njihov gmotni položaj pa je bistveno ugodnejši. Taki pojavi so odsev pomanjkanja čuta za medčloveško solidarnost, ki velja v obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Bi zdravstvena blagajna od zvišanja zdravstvenega prispevka samozaposlenim sploh imela kakšno bistveno korist?

V zdravstveno blagajno bi s tem zagotovo dobili nekaj dodatnega denarja. Ni pa to osrednji problem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Upoštevati bi morali načelo enakih obremenitev oseb z enakimi prihodki ali enakim gmotnim položajem, kar sedaj ni primerno urejeno. Eden od ključnih ukrepov, ki bi poleg vzpostavitve zdravstvene mreže zares koristili celotnemu sistemu, bi bila delitev dela med primarno zdravstveno službo in bolnišnicami ter še posebej znotraj njih. Ker ima Slovenija avtocestni križ, ki omogoča hitro dostopnost do vsake bolnišnice, je neracionalno, da vsaka bolnišnica dela skoraj vse posege in razvija skoraj vse specialnosti. Nujna je specializacija za zvišanje kakovosti v korist zavarovancev.

Torej se strinjate s kirurgom dr. Zoranom Arnežem, ki pravi, da bi se bolnišnice morale specializirati?

Absolutno. V ortopediji posamezen kirurg v Mariboru, Ljubljani in Valdoltri naredi približno 200 in več operacij na leto, v drugih bolnišnicah pa jih naredijo le po 40 ali 50. Jasno je, da se bo bolnik rajši operiral tam, kjer naredijo največ operacij, kjer imajo več izkušenj in so zato boljši. Če bi imeli boljšo organizacijo, bi z istim denarjem lahko naredili več posegov in pozdravili več ljudi. Naj navedem še en primer. V Sloveniji imamo 16 porodnišnic. Med njimi so tudi takšne, ki imajo samo en porod na dan. To je neracionalno. Po merilih Svetovne zdravstvene organizacije ima tretjina slovenskih porodniških oddelkov premalo opravljenih porodov. Ker v Sloveniji nikoli na vseh medicinskih področjih ne bomo mogli biti najboljši, bi bilo dobro, da se znotraj Evropske skupnosti začnemo dogovarjati za izvajalce nekaterih najzahtevnejših zdravstvenih posegov za slovenske zavarovance zunaj Slovenije. Priložnost za to bo velika, ko bo Slovenija prevzela predsedovanje EU.

Ali minister Bručan sploh ima strategijo, kako rešiti vprašanje naraščajočih izdatkov zdravstvenega sistema?

Na to vprašanje ne vem odgovora. Morali boste vprašati ministra, čeprav dosedanje dejavnosti ministrstva ne kažejo, da bi bila skrb za obvladovanje izdatkov prednostna.

Kje so trenutno čakalne dobe zdaj najdaljše?

Na ortopediji. Druge čakalne dobe so krajše in so v različnih bolnišnicah različne. Ortopedija je tako problematična, ker so ljudje, ki čakajo na te operacije, v povprečju čedalje starejši. Čakalna doba pri endoprotezi kolka ni samo slovenska posebnost, pač pa jo poznajo povsod po Evropi. Rešitev je v tem, da ortopedijo organiziramo v petih ali šestih slovenskih bolnišnicah in da temu programu namenimo več denarja. Seveda izražajo ljudje največ nezadovoljstva zaradi čakalnih dob v zobozdravstvu, kjer samoplačništvo izpodriva zavarovance iz obveznega zavarovanja.

Zakaj se ortopediji več denarja ni namenilo že doslej? Navsezadnje gre za zelo star problem.

ZZZS je prihranjeni denar namenil področju srčnih operacij, srčne invazivne diagnostike, operacijam sive mrene, okulistiki, abdominalnim operacijam, celotnemu programu onkologije ... Vsega hkrati pač ni bilo mogoče rešiti. Tudi ortopedija je imela povečan program, vendar premalo.

Zdravstveno blagajno ste zapustili brez dolgov. Ali na pozitivno poslovanje lahko računamo tudi pod Fakinovim vodstvom?

Ker politiko zdravstva vodi monetarna politika, ki je zamrznila prispevno stopnjo in prepovedala zadolževanje, bo ZZZS v prihodnjih letih brez dvoma posloval pozitivno. Vprašanje je le, ali ne bo zaradi tega prisiljen v zmanjšanje obsega in kakovosti programov, kar bi posledično povzročilo podaljševanje čakalnih dob. Doslej zmanjševanje programov ni bilo potrebno.

Če ni bilo potrebno, zakaj je potem ZZZS leta 2004 nehal plačevati nadomestitev vsakega izgubljenega zoba v vidnem ustnem polju in je plačal le še nadomestitev petih izgubljenih zob v eni čeljusti? Zobozdravniki so takrat opozarjali, da gre za zmanjšanje pravic zavarovancev ...

To je bil predlog, ki je temeljil na izkušnjah drugih držav. Skupščina ZZZS je predlog spremenila in je danes tudi nadomestitev enega samega zoba pravica iz obveznega zavarovanja, če so pri tem izpolnjeni še nekateri drugi pogoji rehabilitacije. Na podlagi teh opredelitev ne gre za zmanjšanje pravic, pač pa je nova ureditev za zavarovance, še posebej starejše, ugodnejša.

Čemu torej revolt zobozdravnikov?

Spor z zobozdravniki je nastal zaradi izpolnjevanja predlogov za zobnoprotetično rehabilitacijo. Šlo je za posebne obrazce, ki jih morajo izpolniti pred izdelavo nadomestkov in zahtevati potrditev ZZZS. ZZZS se je namreč zavzel, da bi moral vsak zobozdravnik narediti točen predračun oziroma natančen popis storitev, ki jih bo opravil pri posameznem zavarovancu, ter jasno povedati, kaj od tega bo plačal ZZZS, kaj pa zavarovanec sam. Ko je šlo za javne zavode, so to zahtevo brez težav izpolnili. Zasebni zobozdravniki pa so zahtevi ZZZS ostro nasprotovali. Zakaj? Zato, ker so nekateri zasebniki stvari rajši delali brez računov, z gotovino in brez vnaprejšnje seznanitve zavarovanca, kaj mu bo krilo zavarovanje in kaj sam in koliko to stane. Zobozdravniki so nam očitali, da ZZZS ni treba vedeti, koliko jim plača zavarovanec. To tudi ni bil naš namen, želeli smo le zaščititi zavarovance. Na splošno lahko trdim, da se košarica pravic zadnja štiri leta ni zmanjševala, pač pa celo povečevala. Tako smo na primer povečevali pravice sladkornih bolnikov z uvedbo nove pravice do inzulinske črpalke za odrasle. Poleg tega smo precej povečali pravice pri starejših občanih. Po starih pravilih so pravico do nočne plenice imeli samo oskrbovanci v socialnih domovih, po novem jo imajo tudi vsi starejši inkontinenčni bolniki, ki so doma. Povečale so se tudi pravice pri ortopedskih pripomočkih, deloma pravice pri pripomočkih za slepe in gluhe. Na zadnji skupščini zavoda smo dodali še pravico do uporabe kisikovih aparatov na domu za otroke s težavami pri dihanju.

Zaradi naraščajočih stroškov v zdravstvu se bodo pravice prej ali slej zmanjšale.

Temu se lahko izognemo samo z boljšo organizacijo in večjo produktivnostjo znotraj zdravstvenega sistema. Za to pa so najbolj pristojni minister in njegova ekipa, ustanovitelji in lastniki javnih zdravstvenih zavodov in njihov menedžment. Če ne bo uvedena delitev dela in izvedba programa ne bo racionalnejša, bo zmanjševanje pravic žal neizogibno.

V Sloveniji je čedalje več primerov, ko zavarovana oseba ne dobi ustrezne zdravstvene oskrbe, če ne seže v žep in ne plača nekega zneska, ki ni predviden s predpisi obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ponekod po nepotrebnem nastajajo čakalne dobe, ki jih je spet mogoče skrajšati le s plačilom iz svojega žepa, za kar najiznajdljivejši celo ponujajo zavarovanje za preskok vrste. Ali ZZZS teh pojavov ne more preganjati in kaznovati?

Nadzor nad zaračunavanjem zdravstvenih storitev je res v pristojnosti ZZZS, zato smo doslej preverjali različne kršitve in pritožbe. Izkazalo se je, da je bila večina pritožb upravičena. Kar zadeva zavarovanje za preskok čakalne vrste, je stvar bolj zapletena. Zavod takšnega ravnanja ne more preprečiti, lahko pa pove svoje mnenje. In to smo storili. Mnenje ZZZS je bilo, da je zavarovanje za preskok čakalne vrste, ki ga ponuja Adriatic, treba vnaprej pravno urediti, sicer obstaja možnost neupravičenega prelivanja javnih sredstev v zasebna. O tem smo obvestili ministrstvo in agencijo za zavarovalni nadzor. Enako smo ravnali ob ponudbi Prve zdravstvene asistence, ki je po našem mnenju brez ustrezne pravne podlage začela opravljati zavarovalniško dejavnost. Zakaj se agencija in ministrstvo ne odzoveta, ne vem.

Koliko pristojnosti pri nadzoru koncesionarjev sploh ima ZZZS?

Zelo malo. ZZZS nadzoruje samo to, ali je bila opravljena zdravstvena storitev pravilno fakturirana. Nobena bolniška blagajna ali nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanje v Evropi nima tako malo pristojnosti kot ZZZS. Ko sem bil konzul in sem delal v Celovcu, je bil eden takratnih direktorjev celovške bolnišnice moj osebni prijatelj. Ob enem mojih obiskov mi je rekel, da ima v bolnišnici davčno inšpekcijo. Seveda sem se hotel takoj odpraviti, da ga ne bi motil. Pa mi je rekel: Ni govora. Te stvari bo uredil moj računovodja. Večja težava bi bila, če bi prišla inšpekcija zdravstvene blagajne, takrat smo na nogah vsi. To je povsem drugačen odnos kot v Sloveniji. Če inšpekcija ZZZS pride k zdravniku in ugotovi, da je zavodu zaračunal preveč, se ne zgodi tako rekoč nič. Zdravnik je sicer dolžan vrniti preveč zaračunani denar, to pa je tudi vse. Pogodbena kazen ni predvidena.

V pripravi je več zakonov, ki bodo ZZZS naložili nove trajne obveznosti brez zagotovitve novih trajnih finančnih virov. Ena takšnih obveznosti je zaposlitev duhovnikov v bolnišnicah po zakonu o verski svobodi. Ali zdravstvena blagajna lahko prenese tak vdor novih stroškov?

Zdravstvena blagajna lahko prenese vse. Ampak zavedati se je treba, da bo zaradi takšnih posegov prisiljena zmanjšati sedanji program, to pa pomeni slabše razmere za zavarovane osebe, za izvajalce zdravstvenih storitev in slabše razvojne možnosti celotnega področja.

Dr. Arnež pravi, da se pri nas pacientov še vedno otepamo in da se bo ta odnos spremenil šele, ko bo denar sledil pacientu. Kdaj bodo slovenske bolnišnice dosledno uvedle sistem plačila po skupinah primerljivih primerov?

Zagotovo se to ne bo zgodilo prav kmalu. Razlog, da sistem plačila po skupinah primerljivih sistemov še ni povsem zaživel, je tudi v tem, da imamo v Sloveniji varovalko, po kateri se plačilo bolnišnic ne sme spreminjati za več kot odstotek do dva v plus ali minus na leto.

Ministrstvo za zdravje je pred dnevi v javno razpravo poslalo predlog načrta zdravstvenega varstva. Gre za strateški dokument, ki nakazuje usmeritev slovenskega zdravstvenega sistema v prihodnjih nekaj letih. Kaj menite o tem dokumentu?

Brez načrtnega usmerjanja razvoja zdravstvenega varstva in zavarovanja ni učinkovitega sistema, zato sem zadovoljen, da je ministrstvo načrt objavilo. V vsebinskem pogledu pa je dokument dokaj pomanjkljiv. Najhujše je, da ne daje odgovorov na najpomembnejša vprašanja, kot so strategija razvoja in prednostna področja zdravstvenega varstva, cilji, ki naj bi jih dosegali, materialni okviri, prav tako pa ne govori o merilih za določanje mreže javne zdravstvene službe. Več navedb in usmeritev je med seboj neusklajenih, na primer predlog novih zaposlitev v zdravstveni dejavnosti ob enakih finančnih sredstvih, kar je neuresničljivo. V dokumentu ni opredelitev, kakšno zavarovanje in pravice naj bi imeli v prihodnje, kako naj bi povečevali obseg prostovoljnih zavarovanj in katera tovrstna zavarovanja. Ni odgovora na vprašanje, kakšna bo bodoča vloga zdravstvenih domov, kako naprej s privatizacijo, z razvojem in razmerjem akutnih in kroničnih bolnišničnih zmogljivosti, katere so prednostne naloge pri obvladovanju najresnejših bolezenskih stanj pri nas, kako z novim kliničnim centrom ... Preseneča me, da je vrsta nujnih aktivnosti načrtovana šele po letu 2008 ali še pozneje. Brez dodelav ta dokument ne bo izpolnil pričakovanj, saj se izmika reševanju najresnejših vprašanj slovenskega zdravstvenega varstva.