"Slovenska stran se je delala, kot da ne pozna osnovnih principov mednarodnega prava. Še sploh pa se je delala, kot da ne ve, kako se po teh pravilih zariše meja na morju." - dr. Vladimir Ibler

Bi se strinjali, da ste ena od največjih avtoritet za mednarodno javno pravo in za pravo morja na Hrvaškem?

Tega za sebe ne bi nikoli dejal.

Ste pa kot predstavnik nekdanje Jugoslavije sodelovali, ko je v okviru Združenih narodov nastajala konvencija o pravu morja, mar ne?

Da, to je res. Toda nisem bil sam. Z menoj je bil tudi dr. Borut Bohte, vaš strokovnjak iz Slovenije, in še dr. Budislav Vukas iz Hrvaške. Nastajanje konvencije o pravu morja je bil zelo dolgotrajen in zelo zapleten proces. V tem primeru namreč ni šlo le za kodifikacijo že obstoječih pravil, ampak v precejšnji meri tudi za legislacijo. Ko je torej nastajala ta konvencija, s katero se sedaj mi na Hrvaškem in vi v Sloveniji toliko mučimo, smo izdelali cel spisek novih institutov in pravnih mehanizmov, ki jih prej mednarodno pravo ni poznalo in ki so sedaj skupna dediščina človeštva. Izključne ekonomske cone države prej denimo niso poznale. Pri tem sprejemanju novih pravil mednarodnega prava morja so bile zastopane vse države, zato si lahko predstavljate, kako dolgo je proces trajal. Tudi pripravljalna dela so bila izredno dolgotrajna. Šlo je torej za ogromen in zelo pomemben projekt.

Je potem mednarodno pomorsko pravo ena od najbolj natančno kodificiranih vej mednarodnega prava?

Sedaj je, ker imamo omenjeno konvencijo. V preambuli konvencije pa kljub temu piše, da se še naprej uporablja mednarodno običajno pravo, če obstaja še kakšna norma, ki je konvencija ni zajela. Mimogrede: ne gre za pomorsko pravo. Ne vem, če v Sloveniji poznate in delate razliko med pravom morja in pomorskim pravom. Pravo morja je del mednarodnega prava, pomorsko pravo pa je del notranjega prava. Med pomorskim pravom in pravom morja je velika razlika, morate paziti na izrazje. Angleži denimo govorijo o law of the sea in maritime law.

Na začetku devetdesetih pa ste sodelovali tudi pri pogajanjih o meji med državama.

Da, bil sem v dveh komisijah. Ena od njiju se je imenovala ekspertna skupina. V njej nismo imeli možnosti odločanja, lahko pa smo predlagali rešitve. Prvič sta se slovenska in hrvaška skupina sestali na Otočcu ob Krki, potem pa smo se dobivali izmenično, enkrat v Ljubljani, drugič v Zagrebu. Sam sem vodil hrvaško skupino, medtem ko je na drugi strani slovensko delegacijo vodil dr. Borut Bohte. Via facti so nas razpustili, ko sta Račan in Drnovšek predstavila tisti njun osnutek. Pri tem nas niso ničesar vprašali.

Ste se tedaj strokovnjaki iz obeh držav strinjali o glavnih odprtih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško? Ste našli skupne rešitve?

V marsičem smo se strinjali. V naši ekspertni skupini smo se dobro razumeli. Pravzaprav so najpomembnejšo vlogo igrali geodeti, poleg njih pa so sodelovali še zgodovinarji. Na vaši strani je bil to dr. Božo Grafenauer. Tako smo dejansko naredili vso domačo nalogo. Določili smo vso meddržavno mejo do tistih nekaj naselij pri Piranu, ki jih je želela slovenska skupina. Takoj pa je bil problem meja na morju. Že takoj na začetku, na prvem sestanku na Otočcu, nam je slovenska ekspertna skupina dala jasno vedeti, da Slovenija meni, da je ves Piranski zaliv del njenega državnega območja. To stališče je potem dobilo prvo uradno potrdilo leta 1993 v Memorandumu o Piranskem zalivu.

Kakšne pa so vaše izkušnje o pravnem znanju slovenskih pogajalcev? So znali ščititi slovenske interese?

Sicer bi mi bilo ljubše, če me tega ne bi vprašali. Žal mislim, da je bila glavna lastnost slovenskih pogajalcev, da, kar zadeva pravo morja, tega sploh niso upoštevali. Kot da so se delali, da ne vedo, kaj so fundamentalni principi mednarodnega prava, še sploh pa so se delali, kot da ne vedo, kako se po teh pravilih zariše meja na morju. Temeljni princip prava morja je namreč tako imenovani princip ratione territorii. To je najpomembnejša norma mednarodnega prava morja, ki govori o tem, da pravzaprav morja od obale ne moreš ločiti. Ne moreš z eno nogo stati na kopnem, v eni državi, z drugo pa v morju, v drugi državi. Slovenski pogajalci o tem, zaradi Memoranduma o Piranskem zalivu, ki je govoril o celovitosti, seveda niso smeli govoriti. Govorili pa so o različnih drugih metodah določanja meje, ki se sicer na morju sploh ne uporabljajo. Zato pa vam pravim, da me o tem raje ne sprašujte. Ne bi se rad pritoževal ali koga užalil sedaj, ko se poskušamo dogovoriti.

Kaj pa slovenske diplomatske note? Kako bi ocenili delo našega zunanjega ministrstva?

No, saj pravim, znanje mednarodnega prava države lahko ocenjujem prav na podlagi diplomatskih not, ki so nam jih poslali iz Slovenije. Razmišljam, da bom, ko bom imel več časa, o teh notah napisal kak krajši članek. Že zaradi zgodovine. V njem bi rad citiral njihovo vsebino. Ko denimo Slovenija piše, nekako takole: "da hrvaška stran misli, da je 2. člen konvencije o pravu morja ius cogens, vendar ni, ker je ius dispositivum ..."

Zakaj pa je to tako pomembno?

Razlika je ogromna. Ius cogens so namreč fundamentalni principi mednarodnega prava, ki se ne smejo spreminjati. Vsakemu mednarodnemu pravniku bi moralo biti popolnoma jasno, da je 2. člen konvencije mednarodnega prava morja, ki govori o tem, da se suverenost države s kopnega razteza v notranje vode, v zračni prostor in na dno, eden izmed najosnovnejših členov. To je pravzaprav postulat, najstarejše in najbolj pomembno pravilo prava morja, na katerem temelji celotna ureditev in ki je tudi v drugi konvenciji posebej izpostavljeno na začetku. Slovenija pa je denimo 8. novembra 1999 v diplomatski noti zapisala, da naj bi šlo za normo dispozitivnega prava. Skratka, kot da bi se lahko države o tem drugače, poljubno dogovorile. Takšnih velikih napak je še več. Slovenija in vsa slovenska javnost vztraja, da je Piranski zaliv zgodovinski zaliv. Denimo, da popustimo in pozabimo, kaj piše v 82. členu konvencije o pravu morja. Tam je namreč zapisano, da je najpomembnejši pogoj za to, da je neki zaliv zgodovinski, ta, da ima tista država ob njem obalo, in jasno je, da ta pogoj v primeru Piranskega zaliva ni izpolnjen. Če to torej pozabimo, potem imamo dva obširna pisna dela na to temo, ki ju je pripravil pravni oddelek Združenih narodov in v katerih so zapisali, kdaj lahko država trdi, da je neki zaliv zgodovinski zaliv. V teh dveh dokumentih so pogoji točno našteti. A slovenska stran jih popolnoma ignorira.

Neuradno sedaj Slovenija želi, da bi državi spor glede meje v Piranskem zalivu reševali s pomočjo meddržavnega sodišča v Haagu. Mislite, da bi morala Hrvaška, ki je sprva predlagala mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu, to sprejeti?

Govorim seveda osebno, ne v imenu države. Moje mnenje je, da je to izredno pameten predlog. Od vseh sodišč, pred katera so države v zvezi z interpretacijo konvencije o pravu morja dolžne iti, je po moje najboljše prav meddržavno sodišče v Haagu. Sicer še vedno mislim, da Slovenija pred to sodišče noče. A denimo, da se motim. Denimo, da se je sedaj Slovenija odločila za Haag. Potem menim, da je to zelo velika sreča za eno in za drugo stran. Predvsem zato, ker bo to zelo dobro vplivalo na slovensko in na hrvaško vlado, ki se bosta lahko veliko lažje branili pred skrajnimi nacionalisti.

Zakaj je Haag boljši od Hamburga?

Zato ker ima veliko večjo in bolj solidno judikaturo. Ima ogromno število podobnih sporov, ki so jih sodniki že rešili. Denimo tistega o razmejitvi meje med Nemčijo, Dansko in Nizozemsko. V tem sodišču sedijo pravni eksperti iz vsega sveta in marsikdo med njimi niti ne ve, kje ležita Slovenija in Hrvaška. Njim bo resnično šlo le za vprašanje. Medtem pa sodišče OVSE za poravnavo in arbitražo, ki ga je sprva predlagala Slovenija, še nikoli ni sprejelo kakšne pomembne odločitve, kaj šele, da bi razsojalo o teritorialnih vprašanjih. Moje navdušenje nad Haagom je sicer znano. Vsekakor pa je bolje, da prosimo za pomoč koga tretjega, kot pa da nadaljujemo neuspela bilateralna pogajanja.

Kako vi razumete slovensko željo, da bi to sodišče pri razsojanju upoštevalo načelo pravičnosti?

Jasno, Slovenija nekaj pričakuje. Pravičnost namreč ni pravna norma, ampak je neki subjektivni občutek. Slovenija očitno meni, da je zanjo bolje, če se sodniki ne držijo pravnih norm, ampak da sodijo subjektivno, torej tako, kot oni sami mislijo, da je pravično. Temu se reče ex equo et bono. V takšno sojenje mora seveda privoliti tudi druga stran. Kaj bo Hrvaška sedaj naredila, tega seveda ne vem.

Če bo Hrvaška privolila v Haag, kako dolgo, menite, bo treba čakati na razsodbo?

To je težko napovedati, predvsem zato, ker se morata sprva Slovenija in Hrvaška dogovoriti o skupnem vprašanju. Sodišču moramo sporočiti, o čem se ne strinjamo, moramo pripraviti gradivo, glavne argumente. Skratka, v vsakem primeru bodo potrebna pogajanja o tem, kaj bomo dali pred sodišče. To je precej zapleten proces.

Če pogledamo v belo knjigo, v kateri so zapisani zadnji argumenti Slovenije, potem je mogoče predvidevati, da bo Slovenija vztrajala, da je Piranski zaliv zgodovinski zaliv in da imajo vode znotraj zaliva status notranjih voda. Kako bo na to odgovorila Hrvaška?

Da, res je, v vaši beli knjigi sta na strani 13 in 14 pomembni dve trditvi. Ena je, da Piranski zaliv v celoti pripada Sloveniji, da imajo njegove vode status notranjih voda, in še, da je to zgodovinski zaliv. Zelo poenostavljeno lahko Hrvaška na to odgovori z dejstvom, da je v Piranskem zalivu tudi Hrvaška obalna država in ima zato pred svojo obalo pravico do teritorialnega morja, zaradi česar Sloveniji ves Piranski zaliv enostavno ne more pripadati. Tudi vode znotraj zaliva zato ne morejo imeti statusa notranjih voda. In končno, Piranski zaliv ne more biti zgodovinski zaliv, ker za to ni izpolnjen niti eden od pogojev. Piranski zaliv je lahko zgodovinski zaliv le v geografskem smislu, ne pa v pravnem, in sicer v smislu 82. člena konvencije o pravu morja. Zares je čudno, da stališča bele knjige vse to spregledajo, tudi tako očitne in lahko dostopne informacije ter primere, kot jih pozna mednarodna praksa. Slovenija bi te svoje trditve morala dokazati. Vendar jih ne. Jasno je, da bo zato Hrvaška vztrajala na stališču, da si državi delita obalo, zaradi česar ima vsaka od njiju pravico do teritorialnega morja pred njo. To je logično. Tudi v osnutku sporazuma Račan-Drnovšek je morala Slovenija, v nasprotju z Memorandumom o Piranskem zalivu, stopiti korak nazaj od svoje zahteve po celovitosti Piranskega zaliva. Celotna zgodovina in mednarodnopravna praksa namreč ne poznata takšne rešitve, kot jo celo zahteva Slovenija. V tem primeru bi bila Hrvaška prva neodvisna država na svetu, katere meja bi segala zgolj do črte npr. nizke ali visoke vode. Veste, zakaj je to nemogoče? Države imajo namreč celo dolžnost, da na svoji obali izvršujejo suverene pravice. Najmanj, kar mora neka država, ki ima obalo, storiti, je, da nariše pomorsko karto in denimo opozarja, kje je plovba nevarna. Teh dolžnosti je seveda še več. In če Slovenija zahteva ves Piranski zaliv, v celoti, do zadnje kapljice morja, in če slovenski pogajalci od tega ne morejo odstopiti, ker za temi zahtevami stoji slovenski parlament, je logično, da Hrvaška vidi le možnost v presoji nekoga tretjega. Slovenija ne more neki državi odvzeti pravice do teritorialnega morja. Lahko pa se sklicuje na posebne okoliščine in zgodovino. A to potem pomeni, da meja ne teče ravno po sredini zaliva.

Vi si torej razlagate slovenske zahteve kot teritorialne zahteve do Hrvaške?

Da, na žalost. Mi smo si vedno razbijali glavo, kako naj te zahteve imenujemo. Verjetno se avtorji Memoranduma o Piranskem zalivu niso zavedali, da njihove zahteve, kot so jih formulirali, pomenijo jasno zahtevo po teritoriju druge države. Žal je nemogoče o tem govoriti drugače. Neugodno nam je, ampak da, Slovenija ima teritorialne zahteve.

Druga najpomembnejša slovenska zahteva pa je, da ima Slovenija teritorialni izhod na odprto morje. Kako gleda hrvaška pravna znanost na ta predlog?

Ta beseda "izhod" je res prava slovenska obsesija. A zakaj se v celotni konvenciji o pravu morja, v vseh njenih 320 členih, ki so jih pisale vse države sveta, ta beseda ne pojavi niti enkrat samkrat v zvezi z mednarodnopravnim režimom na morju? Razmišljam, da slovenska stran nima dovolj razvitega besedišča mednarodnega javnega prava. Morda nimate besed, s katerimi bi popisali vse pravnotehnične termine v tako obsežni konvenciji, kot je ta o pravu morja. Ni namreč naključje, zakaj se beseda izhod v konvenciji ne pojavlja. Nekaj takšnega, kot je izhod, v mednarodnem pravu morja ne obstaja. Tam obstaja svoboda plovbe. V vsakodnevni situaciji s to besedo ponavadi mislimo na pot ali prehod, skozi katerega gre kdo ven ali pride noter. Ta izraz asociira na misel, da je lahko izhod zaprt, odprt, omejen, svoboden, prehoden ali nevaren. Lahko razmišljamo, da denimo Slovenija s tem izrazom dejansko misli na dostop do morja. A potem lahko ugotovimo, da ga Slovenija že ima. Tako kot ga ima Avstrija, Madžarska ali Luksemburg. Slovenija ima potem še več kot izhod na odprto morje, ker ima Slovenija svoje morje, ima svoje notranje vode in pristanišča. Zato takšnega dostopa ne potrebuje.

No, verjetno pa je jasno, da želi Slovenija koridor do odprtega morja.

Seveda je po mnogih sestankih med Hrvaško in Slovenijo postalo jasno, da Slovenija v resnici ne želi izhoda, ampak želi polno teritorialno suverenost na delu hrvaškega teritorialnega morja. A zato, ker se slovensko teritorialno morje ne dotika odprtega morja, Hrvaška ni kriva. Razmišljam, da Slovenija izhaja iz napačne predpostavke, češ da nima izhoda, in zato povsem neutemeljeno zahteva, da mora Hrvaška Sloveniji ta izhod omogočiti. In sicer na takšen način, da odstopimo del našega teritorialnega morja. S tem pa Slovenija ne bi dobila izhoda, ampak bi se ji povečalo njeno državno območje.

Ampak gre le, če se spomnimo sporazuma Račan-Drnovšek, za nekaj deset kvadratnih kilometrov morja. Marsikdo v Sloveniji ne razume, zakaj se Hrvaška o tem ne more pogoditi.

Ne. Gre še za nekaj drugega. Poleg izgubljenega območja bi se s tem Hrvaška odpovedala tudi nekemu pomembnemu principu zunanje politike. In sicer, da ne smeš nikoli privoliti v s silo vsiljeno nepravično ali protipravno rešitev. Zakaj? Ker bi takšna rešitev v Hrvaški prihodnosti oteževala njeno zgodovino. Poleg ozemlja bi Hrvaška izgubila še samospoštovanje, poteptala bi svoje legalne in legitimne interese. Mislim, da bi se morala Slovenija kdaj pa kdaj tudi postaviti v kožo Hrvaške. Če se postavim v kožo Slovenije, se mi zdi, da je zelo zelo težko odkriti norme mednarodnega prava, na temelju katerih bi bila Hrvaška dolžna na zahtevo Slovenije zmanjšati svoje državno območje. To je zelo težka naloga, ki si jo je Slovenija sama zadala.

Toda če bo do presoje pred nekim mednarodnim telesom končno prišlo, ali ni res, da bi Slovenija zaradi svojega položaja dobila večji del Piranskega zaliva? Več torej, kot ga ima sedaj na podlagi sredinske črte?

Seveda je precej neprijetno napovedovati, kako se bo neki sodni postopek izšel. A če me že vprašate, in pri tem poudarjam, da gre za moje osebno mnenje, bi rekel, da to ne bi bilo nemogoče. Seveda je jasno, da se sodišču v svoji končni odločitvi ni treba držati črte sredine. To je pravzaprav glavni slovenski argument in s tem se pravzaprav strinjam. Temu v prid denimo govori tudi dejstvo, da ima Slovenija v zalivu večji delež obale.

Tudi če pogledamo konkretne primere sporov, so sodniki doslej ponavadi upoštevali posebne okoliščine, v katerih se je znašla neka država, in so razsodili tako, da bi zadovoljili oba interesa. Se strinjate?

Predvsem bi dejal, da so sodniki in sodišča vedno upoštevali pravne norme. Veste pa, kako se pravne norme dokazujejo. Te obstajajo, če obstaja neki mednarodni sporazum ali pa če je mogoče dokazati obstoj neke posebne norme, ki je že vsebovana v neki splošni normi. Ker bo vsako sodišče moralo upoštevati 15. člen konvencije o pravu morja, v katerem je tudi zapisano, da se črta sredine ne uporablja zaradi zgodovinskega naslova ali drugih posebnih okoliščin, me zato seveda niti malo ne bi začudilo, če meja ne bi šla po sredini.

Kako pa ocenjujete možnost, da bi takšno sodišče presodilo in dalo Sloveniji pravico do nekega koridorja do odprtega morja?

Če se bo sodnik res držal prava, potem česa takšnega ne bi smel razsoditi. Ne vem pravzaprav, na kakšni podlagi bi presodil nekaj v breme hrvaškega teritorialnega morja. Morate vedeti, da bi bila za vsakega sodnika takšna odločitev zelo težka. Precej neverjetno je, da bi neka diplomatska delegacija zmanjšala teritorij Hrvaške. A po mojem razumevanju je to tudi nepotrebno. Ker, poudarjam še enkrat, kaj takšnega, kot je izhod na odprto morje, v mednarodnem pravu ne obstaja. Velja namreč svoboda plovbe. Ladja lahko pluje, kjerkoli hoče, če se le drži mednarodnega prava. Še sploh pa mora imeti ladja možnost, da iz Kopra izpluje v Ameriko. Ali pa, da vpluje v Koper. Hrvaška tega ne more preprečiti. Kot morda veste, obstaja celo regulacija Mednarodne pomorske organizacije, ki pravi, da se po Jadranu proti severu vozi ob hrvaški obali, ven iz Jadranskega morja pa ob italijanski obali. Zato ne vidim pravega smisla v nekem slovenskem koridorju, ki bi šel po sredini zaliva. Ladje, ki Koper zapuščajo, se tako ali tako odpeljejo po italijanskem teritorialnem morju.

Kakšna pa je možnost, da bi v tem primeru Hrvaška ustavljala ladje na poti v npr. Luko Koper?

Po mojem globokem prepričanju takšna možnost ne obstaja. Tega ni. Tega Hrvaška ne bi smela narediti, ker bi bil s stališča mednarodnega prava to samomor države. To se ne dela.

Vendar pa bo sodišče ali arbiter upošteval tudi sporazum Drnovšek-Račan, ki govori o koridorju do odprtega morja. Ali ne bo ta sporazum v presoji eden od najpomembnejših dokumentov?

Ta osnutek rešitve seveda ni pravno obvezujoč dokument in tisti, ki bo sodnik ali arbiter, se bo moral tega zelo dobro zavedati. Razumljivo je seveda, da bi po takšni ali drugačni poti omenjeni osnutek sporazuma prišel sodnikom v roke. Prepričan sem, da bi se Slovenija potrudila, da ga bo sodišče prejelo. In ko ga bodo sodniki prebrali, si bodo lahko rekli: "Evo, to je ena izmed možnosti." Vendar pa mora imeti dober sodnik pred seboj dva ideala. Prvi je, da se zaveda svoje dolžnosti soditi po mednarodnem pravu. Ker Drnovšek-Račanov osnutek ni v skladu z mednarodnim pravom, na sodnika ne bi smel vplivati. Drugi ideal pa je, da sodnik sodi po svoji zavesti. O tistem, kar presodi, mora biti prepričan. Ne sme soditi, kot se temu reče, s figo v žepu. Tudi zato mislim, da resen sodnik takšnega osnutka ne bi smel nikoli sprejeti. Tudi zato, ker odvzema Hrvaški 113,3 kvadratnega kilometra teritorialnega morja, do katerega je Hrvaška upravičena na podlagi že omenjenega principa ratione territorii.

Ampak pri Prevlaki, na meji s Črno goro, Hrvaška ni upoštevala črte enake razdalje. Mnogi v Sloveniji so začudeni, zakaj je Hrvaška s Črno goro, s katero je bila v vojni, bolj popustljiva kot s Slovenijo, ki ji je tedaj stala ob strani.

V sporazumu o meji pri Boki Kotorski jasno piše, da gre za začasni dogovor. To ni končna rešitev. Če pa bi se sporazumeli s Slovenijo, bi bila to trajna rešitev. V tem sporazumu s Črno goro Hrvaška ni tudi ničesar izgubila, tako kot ni Črna gora ničesar dobila. Ustanovljen je bil skupen režim nadzora, v katerem sodelujeta obe državi. Hrvaška je v tem primeru morala popustiti zato, ker sicer modre čelade ne bi odšle s Prevlake, mi pa smo si iz političnih razlogov želeli, da na območju Hrvaške ne bi bila več nobena tuja vojska. Zato je vzporednice med Boko Kotorsko in Piranskim zalivom težko potegniti.

Se v tem, kar ste dejali v pogovoru, hrvaški pravni strokovnjaki strinjajo?

Lahko vam naštejem naše največje pravne strokovnjake na področju prava morja. To so dr. Božidar Bakotič, dr. Budislav Vukas, de. Maja Seršič, dr. Vladimir Degan in jaz. Ne smemo tudi pozabiti na dr. Davorina Rudolfa, nekdanjega zunanjega ministra in profesorja mednarodnega prava. Vsi našteti se o povedanem strinjamo. Ne strinjamo pa se glede nekaterih podrobnosti, kot recimo, koliko je osnutek Račan-Drnovšek za hrvaško neugoden in škodljiv. Rudolf recimo misli, da je bolj škodljiv, kot mislim jaz. Ta sporazum je za hrvaško diplomacijo gotovo neugoden. Toda na drugi strani Slovenija trdi, kot da je Hrvaška že skorajda privolila v neki dogovor. Poglejte, vam ga bom pokazal, imam ga tukaj. Ne samo, da ni ratificiran ali podpisan. Niti parafiran ni. Poglejte, parafi so na vsaki strani sporazuma. Gre zgolj za način dela pogajalcev, ki si tako označijo strani, zato da se potem ne bi vračali. Hrvaški pogajalec se je podpisal levo spodaj, slovenski pa desno zgoraj, nato pa je pripisal besede "Končna delovna uskladitev".

Kaj pa slovenski mednarodni pravniki? Ste z njimi na dveh bregovih?

Nekateri vaši strokovnjaki, kot sta dr. Iztok Simoniti in dr. Marko Sotlar, so pisali članke, ki so v resnici v nasprotju z uradnim stališčem Slovenije. Po mojem se ti strokovnjaki kot pravniki niso blamirali. Mislim denimo na njuno trditev, da ta konvencija o pravu morja vseh držav ne postavlja v isto situacijo, ampak da so države odvisne od svojega geopolitičnega in geografskega položaja, zaradi česar ene države pač nimajo stika svojega teritorialnega morja z odprtim morjem. A nobena od teh držav, tako kot Slovenija, ne trdi, da nimajo izhoda! Ker s polno paro plujejo v vseh smereh ven in noter!