"Poudariti moram, da ne želim, da bi se samo zato, ker sem na vozičku, do mene obnašali kakorkoli drugače kot do drugih kandidatov. Drugi kandidati vprašanj v slogu, kako se počutite, ne dobivajo, ker so zanje preprosto nepredstavljiva." - Elena Pečarič

Doslej smo vas poznali predvsem kot aktivistko na področju invalidske problematike, zdaj pa ste se spustili v politiko, kjer ste, vsaj za večino, popolna novinka. Ali pač ne?

V bistvu ne. Zame je odločitev, da kandidiram za predsednico države, nadaljevanje tega, kar že tako počnem. Politiko razumem širše, razumem jo kot možnost, dolžnost in pravico vsakega posameznika, da se vključuje v dogajanje, bodisi družbeno-aktivistično ali kulturno. To je zame že del politike, saj politike ne razumem zgolj kot tisto, kar se dogaja v vladi in parlamentu. V temu kontekstu sem že kar dolgo aktivna.

Ste pred tem že kdaj konkretno razmišljali tudi o političnem delovanju v ožjem pomenu besede? V preteklosti so se pojavljali predlogi o tem, da bi se hendikepirani povezali v politično stranko, da bi tako lažje kaj dosegli ...

Ne, kje pa. V bistvu naše razmišljanje v društvu YHD nasprotuje takšnim interesnim združenjem. Ko govorim o neodvisnem življenju hendikepiranih, enakih možnostih, pravici do izbire, gre za univerzalne vrednote. Seveda obstajajo različni odtenki, razlike med tistimi, ki lahko vse počnejo sami, in tistimi, ki tega ne zmorejo. Zato je treba poskrbeti za izenačevanje možnosti. Pravice in obveznosti pa morajo biti za vse enake.

Slišati je bilo ugibanja o tem, ali ni razlog za vašo kandidaturo predvsem želja, da bi širšo javnost opozorili na nesoglasja, ki že leta trajajo med invalidskimi organizacijami pri nas. Nekateri so se spraševali, ali je to pravi način za opozarjanje na to dokaj specifično problematiko. Zakaj pravzaprav kandidirate za predsednico države?

Zavračam takšne očitke. Kot sem že dejala, gre za to, da morajo biti pravice in obveznosti za vse enake. Sama se nikoli nisem dojemala determinirano znotraj fizičnih hendikepov in tudi ne razmišljam tako, zato to dejanje nima zgolj tega pomena. Sem pa tukaj mogoče najbolj doma. Invalidska problematika je pač moja praksa, po stroki pa sem filozofinja in sociologinja kulture.

Poudariti moram, da ne želim, da bi se samo zato, ker sem na vozičku, do mene obnašali kakorkoli drugače kot do drugih kandidatov. Po svoje pa nazadnje vseeno vedno pristanemo pri tem, da se pogovor z mano zoži na invalidsko problematiko, drugi kandidati pa vprašanj v slogu, kako se počutite, ne dobivajo, ker so zanje preprosto nepredstavljiva.

Pa ostaniva pri drugih temah. Kakšna so vaša politična prepričanja? Vam je katera stranka na slovenskem političnem prizorišču blizu?

V Sloveniji mi ni nič kaj preveč blizu. S temi opredelitvami imam zelo velike težave. Zagotovo nisem usmerjena desno, a tudi slovenska levica oziroma to, kar naj bi ta levica danes bila, mi je daleč.

Kako gledate na politiko sedanje vlade?

Strinjam se s tem, da se zadnje čase stopnjujeta vladina samovolja in brezbrižnost do državljank in državljanov. Včasih je prav grozno opazovati, kako nimamo nobene moči, da bi dejansko postavili mejo tej moči, tej oblasti. Čeprav, ko se spomnim, kako je bilo prej, moram žal ugotoviti, da tudi prej prav rožnato ni bilo.

Se vam zdi, da sedanja vlada vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, rešuje ustrezno? Se vam zdi recimo sprejemljivo, da družina Strojan deset mesecev po tistem, ko je bila ob asistenci države prisiljena zapustiti svoj dom v Ambrusu, še vedno nima novega doma?

To je nesprejemljivo. Tudi ob teh dogodkih sem napisala pismo, kjer sem dobesedno morala izraziti revolt do tega, da je bilo to dopuščeno v državi, ki se ima za demokratično. Ob tem se zdi, da so človekove pravice in institucije tu zgolj zato, da krasijo imena in da imajo kup strokovnjakov, ki so tam zaposleni ... Tudi odbori v državnem zboru se bolj ukvarjajo s tem, kaj je rekel ta ali oni poslanec na kakšni seji, polni so osebnih zgodb in egotripa, za stiske ljudi in za vsakodnevne kršitve njihovih temeljnih pravic pa jim je malo mar.

Zakaj po vašem mnenju ne prejšnja ne sedanja vlada nista rešili vprašanja izbrisanih?

Zgodbe posameznih, marginalnih skupin bolj ali manj potekajo po istih scenarijih. Nič se ne naredi, čaka se, da mediji pozabijo nanje, in potem gre vse skupaj spet nazaj v stari tok. Če je res nujno, če nas kakšna evropska institucija opozori, sicer na hitro sprejmemo nov zakon, ki pa je bolj pesek v oči kakor rešitev, in to je to.

Bi morali istospolno usmerjenim omogočiti pravico do posvojitve otrok?

Mislim, da ni nobenega tehtnega razloga proti temu.

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju v naši družbi RKC? Se cerkev s tem, ko prispevke duhovnikov plačuje proračun in duhovniki službujejo tudi v vojski in policiji, preveč vpleta v pore države?

Bog ni v lasti rimskokatoliške cerkve. Naj najprej povem, da sem (bila) verna, da sem veliko hodila v cerkev in da sem bila pred desetletjem tudi na avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. A opažala sem, da mnogi duhovniki govorijo eno, delajo pa drugo. Rimskokatoliška cerkev pač ne more razglašati nekih vrednot, če hkrati v praksi počne nasprotne stvari in je recimo ena največjih in najuspešnejših gospodarskih korporacij pri nas. Poleg tega ima RKC v naši družbi definitivno preveliko vlogo. Mislim, da je tukaj država izgubila občutek za ločenost cerkve od države, ki je zapisana v ustavi, in daje pri tem očitno prednost eni verski skupnosti. To se mi zdi povsem nedopustno. Zdi se, da to opažajo tudi sami verniki in se razpoloženje že obrača tudi proti RKC.

Kako gledate na napet odnos med sedanjim predsednikom republike in vlado?

Menim, da je Drnovšek pogosto sam spodbujal te napetosti. Lahko bi bil bolj taktičen, modrejši in bi obrnil stvari tako, da bi šli njegovi predlogi nazadnje vseeno naprej. Menim, da bi se morala predsednik republike in predsednik vlade redno srečevati. To bi moral biti vsaj del rednega mesečnega urnika. To, kar se dogaja zdaj, se mi zdi nedopustno. Poleg tega je predsednik republike izvoljen neposredno, tako da se je dolžan neposredno obračati na državljanke in državljane in se mora odzivati na njihove želje ali potrebe. V tem smislu bi moral biti bolj prisoten, tudi na državnih proslavah. Nič se mi ne zdi narobe, če so stališča predsednika države drugačna od stališč predsednika vlade, ne zdi pa se mi prav, da se predsednik zaradi tega umika iz javnosti.

Zadnje mesece smo bili priča velikim zapletom pri imenovanju guvernerja Banke Slovenije in ustavnega sodnika, ki ju je državnemu zboru predlagal predsednik države, saj poslanci niso hoteli izvoliti predsednikovih kandidatov. Letos se bo zamenjalo še pet ustavnih sodnikov, vse naj bi predlagal Drnovšek, a je vseeno mogoče, da se bo kakšno imenovanje preneslo v mandat novega predsednika države. Kako bi, če bi bili izvoljeni, opravili izbiro?

Mislim, da bi se vseeno posvetovala s poslanci. Tako mi vsaj ne bi mogli očitati, da se nisem posvetovala z njimi. Predsednik mora kljub vsemu pokazati dobro voljo in ne more izsiliti svojih stališč, pa če so še tako pravilna. Pristojnosti, da bi sam imenoval guvernerja ali ustavne sodnike, namreč nima, sicer bi v ustavi pisalo, da jih predsednik imenuje, ne le predlaga.

Če bi postali predsednica države, bi bili tudi vrhovna poveljnica Slovenske vojske. Ta ima težave z novačenjem novega kadra, prvega javno razkritega primera spolnega nadlegovanja v vojski ne priznava, bo pa zato dobila nove oklepnike ...

Razmere v vojski se mi zdijo katastrofalne. Vsakič, ko vidim na televiziji tisto vojaško bolnišnico, ki je stala milijone, sredi travnika, kjer se aparature uničujejo že zgolj zato, ker stojijo na vlagi ... Ko se je zapletalo s tistimi famoznimi operacijskimi mizami, sem najprej pomislila, ali ni mogoče miz iz vojaške bolnišnice odpeljati v druge bolnišnice. Slišali smo tudi za številne odkrite primere ponarejenih diplom, a spet ni jasno, kaj se je zgodilo z vsemi tistimi, ki so jih ponarejali. Ravno včeraj smo slišali, da je eden izmed njih še vedno zaposlen v isti službi na ministrstvu za obrambo kot prej.

V Iraku sta zdaj dva slovenska vojaka. Bi ju morali po vašem mnenju odpoklicati?

Slovenska vojska ima glede na število prebivalcev tako ali tako največji delež vojakov v tujini. Tudi vstop v Nato je bil prikazan tako, kakor da gremo v klub golfistov, ne pa v vojaško združenje. Sama takrat seveda nisem glasovala za vstop v Nato.

Torej menite, da bi se morala slovenska vojaka vrniti iz Iraka?

Ne samo iz Iraka, od koderkoli v tujini. Nato seveda potrebuje samo meso. Zanj nismo nič več kot to.

Nekaj časa se je veliko govorilo o zdravju naših politikov, predvsem o zdravju sedanjega predsednika Janeza Drnovška in vašega protikandidata za predsedniški položaj Lojzeta Peterleta. Menite, da morajo biti volivci seznanjeni z zdravstvenim stanjem predsednika republike?

Nimam nikakršnih težav s tem, da bi bili takšni podatki javni. Ne vidim sicer potrebe, da se v časopisu objavi moja krvna slika, a če koga to veseli, me to ne moti.

Predsedniku Drnovšku so nekateri pred časom očitali, da naj bi bil zaradi bolezni opravilno nesposoben. Odkar ste napovedali kandidaturo, smo slišali tudi kar nekaj izjav v zvezi s tem, da bi bil lahko vaš telesni hendikep ovira za opravljanje predsedniške funkcije. Menite, da boste lahko opravljali to zahtevno funkcijo?

Moje telo me pri mojem dosedanjem delovanju ni oviralo. Glede na to, da sem seznanjena z dolžnostmi, ki jih ima predsednik, menim, da med njimi ni nič takšnega, česar ne bi zmogla. Res je sicer, da me je neka gospa nadrla, kako bom lahko pregledala častno četo ...

Naš kolumnist Marko Zorko pa je zapisal, da komaj čaka, da se z vozičkom zapeljete mimo častne čete.

Jaz tudi. Sodelovala sem sicer s kar nekaj vojaki, ki so civilno služili vojaški rok. Mogoče so celo obžalovali, da so prišli vojsko civilno služit ravno k meni, ker so morali res delati, čeprav so nekateri mislili, da bodo bolj sedeli.

Kako drugačno je vaše življenje od življenja nehendikepiranih ljudi? Kakšne so pravzaprav posledice mišične distrofije?

Tako rekoč pri vsem, kar počnem, potrebujem pomoč. To pomeni, da če hočem skuhati kosilo, moram nekoga poklicati in mu reči, vzemi lonec, natoči vodo, daj ga na štedilnik, in mu potem povedati za vsak korak posebej, kaj naj stori. Ko pišem, pač narekujem, nato besedilo preberem, popravim napake in to je to. Zvečer ne smem pozabiti dati polniti električnega vozička, ker bi sicer lahko ostala sredi ceste ... No, to ni čisto res, saj baterija zdrži dva dni. Imam pač malo več aparatur kot drugi.

Morda čutite bolečine, če predolgo sedite?

Ne, bolečin ne čutim, sem pa včasih utrujena. Včasih me utrudi tudi dihanje. Se pa, če ponovim, počutim dovolj sposobno, da bi lahko opravljala funkcijo predsednice republike. Morda bi mi bilo še lažje kot zdaj, ker bi imela vedno na razpolago šoferja, ki ga zdaj nimam.

Kako je sicer pri nas z razbijanjem tabujev o hendikepiranih? Ti se po svoje rušijo, saj danes na ulicah vidimo precej več hendikepiranih ljudi kot v preteklosti, hkrati pa številni delodajalci še vedno niso naklonjeni zaposlovanju invalidov ...

Menim, da z mojo kandidaturo počnemo ravno to - rušimo tabuje. Jasno je, da obstaja kup tabujev. Eden od njih je, da nekdo, ki je na vozičku in je politično aktiven, to počne zato, ker želi opozoriti na svoje lastne, osebne težave. Sama kot kandidatka pa ne želim pozornosti usmerjati na svoje probleme, ampak na probleme drugih, na probleme državljank in državljanov oziroma na to, kako te probleme reševati.

Se vam zdi, da ljudje danes bolj sprejemajo drugačne?

Več ko je drugačnih ljudi na cesti, lažje se ljudje nanje navadijo. Res pa je, da vedno bolj prihaja v ospredje lepo, mlado telo, ki je ideal bolj ali manj za vse, pa če si to priznamo ali ne.

Kakšni so bili recimo odzivi mimoidočih, ko ste na ulici zbirali podpise podpore?

Bilo je kar nekaj grobih napadov. Govorili so mi recimo, kaj si pa vi mislite, kako si pa to predstavljate, kaj si dovolite. Predvsem nekatere starejše ženske so nastopile prav militantno. Mislim celo, da so se prve tri, ki sem jih nagovorila na prvi dan zbiranja podpisov, odzvale v smislu, da je to, kar počnem, groza. Pa saj sem vedela, da bodo tudi takšni odzivi. Na to sem pripravljena. To pač sodi k izpostavljenosti javne osebnosti. Sicer pa negativne opazke dobivam že od nekdaj. Sem pač človek, ki ima zelo jasna stališča in temu logično sledi, da vsem nisem všeč.

Se je po vašem mnenju v zadnjih letih miselnost Slovencev tako spremenila, da bi bila hendikepirana oseba lahko izvoljena za predsednika?

Bomo videli.

Dosedanje javnomnenjske raziskave vam ne napovedujejo realnih možnosti za zmago. Prav nasprotno, napovedujejo vam najmanj glasov med petimi kandidati.

Izidi bi bili težko drugačni. Verjetno so raziskave tudi izraz tega, da velika večina Slovencev ne pozna drugega kot moje ime ali moj obraz, saj soočenj kandidatov še ni bilo. Poleg tega seveda za seboj nimam stranke. Resda je mojo kandidaturo podprla zunajparlamentarna stranka Akacije, a sama sem povsem nestrankarski človek. Kot sem že povedala v nekem intervjuju, tudi drugi kandidati sicer trdijo, da so nestrankarski, a če je Peterle nestrankarski kandidat, potem sem jaz brezmadežno spočeta. Prav tako nimam spektakularnih podpornikov, nimam sredstev za veliko kampanjo ... Veliko tistega, kar "velike" naredi "velike", mi torej manjka. A sem kljub temu neustrašna.

Menite, da bi vaša udeležba na volitvah lahko povečala strpnost do hendikepiranih? Da bodo lažje prišli do zaposlitve, da se bo gradnja prilagajala gibalno oviranim ...

Na to še nisem pomislila, bi bilo pa dobro, če bi imela moja kandidatura takšen učinek. Saj Ljubljana je še kar prilagojena gibalno oviranim. Tukaj imam v mislih predvsem središče mesta, čeprav so lokali v središču zame nedostopni, ker jih ima veliko pri vhodu recimo dve stopnički. Bolj problematični so drugi kraji v Sloveniji, ponekod so razmere celo katastrofalne.

Janez Drnovšek je postal, potem ko je spremenil način življenja, zelo prepoznaven v tujini. Televizija Al Džazira je nedavno posnela celo dokumentarec o njem. Menite, da bi bil lahko tudi vaš hendikep, če boste izvoljeni, pravzaprav prednost za prepoznavnost Slovenije?

Moj hendikep bi vsekakor lahko pripomogel k prepoznavnosti naše države. Potem ne bi več potrebovali promocijskih rožic in spotov.

Invalidov, ki bi bili aktivisti, pri nas ni ravno veliko. Kako ste postali aktivistka?

Aktivistov je v tujini precej, le pri nas jih nismo vajeni. Nikoli nisem želela postati aktivistka. Sem pač takšna, da ne morem biti v kotu, da ne morem biti tiho, da ne morem opazovati, kaj drugi počnejo, in biti pri tem neobčutljiva za krivice ... Tega enostavno ne morem. Že zelo zgodaj sem imela ta impulz, da moram pomagati drugim. Včasih, ko sem se za kakšno stvar preveč zavzela, sem jih dobila tudi po glavi.

Kako je na vaš aktivizem vplivalo življenje v zavodu v Kamniku?

Takrat so bile gmotne razmere povsem drugačne kot danes. Če primerjam takratne in današnje razmere, bi lahko rekla, da so današnje primerljive z življenjem v hotelu. Mi pa smo živeli v internatu, kjer je bila disciplina kot v vojski, imeli smo tudi tiste vojaške odeje, vse smo delali skupinsko, bilo je mrzlo, ko si dobil kosilo, si moral reči "Dober dan". Žalostno je, če moraš s sedmimi leti od doma v takšno okolje. Danes so razmere sicer boljše, veliko otrok tudi obiskuje redne šole po vsej Sloveniji.

Ste imeli podobne težave tudi med študijem filozofije in sociologije kulture?

Težave z dostopom na fakulteto sem imela samo prve mesece, ko še ni bilo rampe za hendikepirane. Za filozofijo sem se odločila, ker smo imeli zadnji dve leti v zavodu predavanja iz filozofije in psihoanalize. Predaval nam je psiholog dr. Dušan Rutar, tako da me je on okužil. Če me ne bi, bi bila verjetno pravnica.

Danes ste med drugim tudi predavateljica na Fakulteti za socialno delo. Kaj natančno predavate?

Metode skupnostne skrbi in Inovacije na področju skupnostne skrbi. Imena zvenijo grozno, a gre za socialnovarstveno problematiko, za človekove pravice, za probleme različnih skupin z vidika migracij, ženske problematike in hendikepiranih.

YHD se zelo zavzema za to, da bi uporabljali izraz hendikep in ne izraz invalidnost. Zakaj je izraz hendikep ustreznejši?

Ne gre za izraz, temveč za koncept, ki odpira čisto drugačno perspektivo razmišljanja, dojemanja in videnja ter v bistvu daje možnost emancipacije. Ne obsodi torej ljudi zaradi neke fizične nezmožnosti na nezmožnost ali manjzmožnost v družbi.

Koliko hendikepiranih v Sloveniji živi samostojno, zunaj zavodov? Kje smo v primerjavi s tujino?

Položaj je v različnih državah različen in tudi podporni sistemi so različni med seboj. Daleč najboljši so v skandinavskih državah. Švedska in Danska imata zelo dobre rešitve. Program neodvisnega življenja, ki ga izvaja naše društvo, ne zaostaja bistveno za tistimi v Zahodni Evropi.

V minulih letih ste veliko opozarjali na to, da se denar, ki ga zberemo z vplačevanjem loterijskih srečk, med invalidske organizacije deli netransparentno in da te tega denarja ne porabljajo namensko, ker ni nobenega nadzora ... So se razmere izboljšale?

Ne, še hujše je. Prav zdaj bo vlada sprejela zakon, ki daje funkcionarjem največjih invalidskih organizacij še bolj proste roke, kar je paradoksalno. Vlada je pred tem celo priznala, da se sredstva ponekod porabljajo nezakonito, nenamensko, da prihaja do kolizije interesov pri tistih, ki delijo in prejemajo denar ... Ustanovljeni sta bili dve medresorski komisiji, ki sta na široko to nekako skušali opredeliti in predstaviti nov predlog, nazadnje pa je prišel ven takšen predlog, kot so ga želeli tisti, ki delijo denar. Torej tisti, ki imajo že tako vse niti v rokah in so odgovorni za nastali položaj. Rada pa bi poudarila, da je treba ločiti med tistimi, ki vodijo invalidske organizacije, in med člani invalidskih organizacij. Člani imajo od vsega tega nič ali zelo malo.

Invalidske organizacije, združene v Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, so sporočile, da ne podpirajo vaše kandidature in da niste kandidatka vseh invalidskih organizacij ...

Absurdno bi bilo, če bi za predsednico Slovenije kandidirala kot predstavnica invalidskih organizacij. To bi bilo prav smešno. Sem pa pričakovala takšen odziv.

Kako ste zadovoljni z odnosom, ki ga ima do hendikepiranih sedanja oblast? Prejšnji minister Drobnič je bil, preden je nastopil mandat, vaš zagovornik ...

Dokler ni postal minister, se je kazal kot naš zagovornik. To mu je očitno prišlo prav, ker sam ni znal ponuditi kakšnega dopolnila in smo ga potem napisali mi, v upanju, da bo bolje. Sedanje ministrice Cotmanove pa še nisem videla od blizu. Nekajkrat sem že prosila za sestanek z njo in enkrat je celo privolila, vendar je bila na njem prisotna natančno eno minuto. Dialog je prepustila drugim, tistim, s katerimi smo že tako ali tako od prej v sporu. Ministrstvo za delo je namreč eden glavnih krivcev za nereševanje težav v zvezi z invalidsko problematiko in za to, da stvari ostajajo takšne, kakršne so. Tako da se mi dodatni komentar ne zdi potreben.

Vašo kandidaturo so poleg zunajparlamentarne stranke Akacije podprli tudi poslanci Battelli, Gaber in Širca. Ste pričakovali tudi podporo poslanke madžarske narodne skupnosti Marie Pozsonec?

Pričakovala sem, da mi bo podporo morda dala tudi Pozsončeva, ker ni vezana na kakšno politično stranko. Potem ko sem napovedala kandidaturo, so sicer vsi poslanci hodili okrog mene, ko sem jim rekla, naj mi raje dajo podpis, pa so odgovarjali, joj, to pa ne. To se mi je zdelo prav butasto, zato sem jim odgovorila, da v tem primeru tudi njihove čestitke in pohvale nimajo nobene teže. No, ampak tri poslanske podpise sem potem kljub vsemu dobila.

Kateremu od protikandidatov boste namenili svoj glas, če bomo imeli drugi krog volitev in se sami vanj ne boste uvrstili?

Kandidate premalo poznam. Pravzaprav so zame popolni neznanci in jih bom bolje spoznala šele na predvolilnih soočenjih.