"Ko politiki začnejo govoriti, da bodo zdravstvo rešili z gradnjo bolnišnic, nas mora resno zaskrbeti." - dr. Dušan Keber

Ste se začudili, ko je Bručan predčasno odstopil z ministrskega položaja, še posebej, ker predsednik vlade glede njegovega dela ni izrekel nobene kritike?

V tem pogledu sem se ob odstopu začudil. Pričakoval sem, da bo zamenjava opravljena prej, saj sem predsedniku vlade pripisoval sposobnost presoje, da mu dosedanja zdravstvena politika obeta poraz na prihodnjih volitvah, če že vsebinski razlogi niso pomembni. Ker je minister odstopil šele dobro leto pred volitvami, gre zgolj za kozmetiko na obrazu vlade, ki pa s tem ne bo izgubil edinega ogrca. Čeprav je odstop nedvomno zaukazal premier, ob tem ni smel priznati, da je bil Bručan slab minister, saj mu to civilna družba sporoča že dve leti in bi nujno sledilo vprašanje, zakaj je čakal toliko časa. V prihodnjih mesecih bo postalo jasno, ali vlada brez Bručana nadaljuje sedanjo (samo)morilsko zdravstveno politiko ali pa bo - in to se mi zdi verjetneje - zgolj zamrznila tiste aktivnosti, ki so najbolj razdražile državljane.

Je Kukovičeva dobra izbira za ministrico glede na njeno odkrito priznanje, da se na zdravstvo ne spozna?

Iz njenih izjav, še bolj pa iz izjav predsednika vlade je razvidno, da je minister politik, politik pa je po definiciji vsak, ki ga izberejo volivci. To ni čisto res, saj ministri niso voljeni. Predsednik vlade nam s svojim kadrovanjem sporoča, kakšni ljudje so po njegovem primerni za vodenje države. K temu naj dodam, da so položaji po ministrstvih tudi v naslednjih nekaj slojih zasedeni z ljudmi, ki so zgolj politično primerni, tu in tam pa posameznika razglasijo za menedžerja - to slednje naj bi bila zveličavna kvalifikacija, ki nadomesti vse druge. Koga naj menedžira minister menedžer? Menedžerje in strankarske povzpetnike pod seboj? Kako globoko je mogoče spustiti strokovno, poznavalsko delo, pri čemer ne mislim na zdravstveno dejavnost, temveč na zdravstveno politiko? Ali bi bil menedžer iz gospodarstva primeren tudi za kapitana jedrske podmornice? Sprejemam, da menedžerski profil lahko, a ne nujno zadošča za funkcijo župana ali predsednika vlade; ta dva ne moreta poznati vsebine dela vseh področij, vendar se morata obdati z ustreznimi ljudmi. Ali bi Janković lahko kar takoj, brez nabiranja izkušenj, postal zunanji minister? Še veliko bolj to velja za vodenje občutljivega in kompleksnega zdravstvenega resorja. Minister za zdravje mora imeti jasno vizijo razvoja zdravstvenega sistema. Če te vizije nima, mu jo bodo diktirali drugi nad njim, ki je prav tako nimajo in imajo še manj možnosti, da bi izbrali pravo iz mednarodne ponudbe.

Morda profil menedžerja res ne zadošča. A tudi profil zdravnika se pri vodenju zdravstvenega resorja ni izkazal za najbolj posrečenega. Minister, ki je po poklicu zdravnik, je že apriori pristranski do kolegov iz ceha ...

No, vsekakor je bila moja 'pristranskost' do kolegov zelo drugačna od tiste, ki jo je gojil minister Bručan. Ne trdim, da mora biti na položaju ministra za zdravje zdravnik. Pravim le, da zdravstvenega resorja ne more dobro voditi nekdo, ki se nanj popolnoma nič ne spozna. Zrele stranke se trudijo, da med svojimi političnimi sopotniki in kandidati za visoke položaje dobijo ali vzgojijo poznavalce posameznih področij.

Bodimo pošteni - tudi v času vladavine LDS so na ministrske položaje nastavljali ljudi, ki niso bili strokovnjaki za področja, za katera so bili pristojni. Spomnimo se Janeza Kopača, ki je zasedal položaj ministra za okolje.

Na ministrski funkciji si brez težav predstavljam sposobnega poslanca, ne samo Kopača, ki se je več let kalil v javni politiki, deloval v odboru za zdravstvo in prek tega spoznaval vsebino dela, probleme in lobije, poleg tega pa tudi ljudi, ki bi mu lahko pomagali.

Kukovičeva časa za učenje nima prav veliko, zato lahko sklepamo, da bo predvsem izvajalka že napeljane zdravstvene politike.

Ravnala bo modro, če bo dokončala všečne in opustila nevšečne projekte. Ampak tudi pri všečnih stvareh si ne bo mogla pripisati zaslug. Poglejte investicije. Odprla bo Onkološki inštitut, čeprav ga je v dobrem in slabem pomenu besede gradilo več vlad. Vprašanje je, ali bo do volitev uspelo vseliti Pediatrično kliniko, pa tudi zanjo je ključne ukrepe opravila že prejšnja vlada. Kar bo pri večjih gradnjah začela ta vlada, bo končala neka prihodnja. Poleg tega je kratkovidno, če kot dokaz, da v zdravstvu nekaj počneš, napoveduješ nove zidove. Ko politiki začnejo govoriti, da bodo zdravstvo rešili z gradnjo bolnišnic, nas mora resno zaskrbeti. Odločitev za gradnjo novega Kliničnega centra kar po občutku, brez resnih analiz, je neverjetna neumnost. Ljubljana ima ta hip dovolj zdravstvenih objektov za vsaj dvakrat večje mesto. Po angleških merilih ima celo dovolj postelj za milijonsko mesto. Nov Klinični center pomeni investicijo v vrednosti najmanj dvesto milijonov evrov, kar je dvojna vrednost Pediatrične klinike. Vlaganje denarja v zidove, zlasti bolnišnic, vselej pomeni dražje zdravstvo, manj denarja za opremo drugih bolnišnic in manj zdravstvenih pravic za državljane. V državi, ki ima dovolj bolniških postelj, nova bolnišnica ne pomeni krajših, temveč daljše čakalne dobe. K sreči je vladna obljuba o gradnji novega Kliničnega centra neuresničljiva in še eden od njenih golobov na strehi.

Kje vidite dovolj bolnišničnih postelj za milijonsko mesto?

Samo pri krajšanju ležalne dobe je v Sloveniji vsaj deset odstotkov rezerve, to pa je bolnišnica s tisoč posteljami. Ne gre za odpuščanje napol ozdravljenih ljudi, temveč za to, da v bolnišnicah ne bi po več dni čakali na preiskave ali operacijo. V razvitejših državah se čedalje več oblik zdravljenja prenaša v ambulante. Tu imamo največjo rezervo. Več postelj pomeni dražje zdravstvo, saj je bolnišnično zdravljenje daleč najdražje, hkrati pa ni brez nevarnosti.

Sodeč po poročilu o nadzoru gradnje Onkološkega inštituta tako rekoč vse nepravilnosti in nezakonitosti izvirajo iz časov vašega ministrskega mandata. Kako sprejemate te očitke glede na to, da v javnosti veljate za zagovornika smotrne porabe javnih sredstev?

Poročila nisem videl, nihče me tudi ni nič vprašal. Ta vlada že sicer vse slabe stvari naprti prejšnji. Ne le da dopuščam možnost, skoraj prepričan sem, da so se tudi v mojem mandatu dogajale napake in nepravilnosti, vendar jih je treba objektivno dokazati. Niti jaz niti Bručan ne moreva biti kriva za okuženo vodo ali spreminjanje načrtov pri gradnji, ki se je vlekla desetletja. Vem pa, da sem bil edini minister, ki je vlado pripravil do tega, da je najela milijardno posojilo za gradnjo neke bolnišnice, namreč Onkološkega inštituta. In vem, da v mojem mandatu ni bilo nobene afere, kjer bi se desetine milijonov javnega denarja izgubljale v sumljivih pogodbah z nekdanjimi svetovalci vlade.

Kaj menite o zapuščini Bručanovega mandata?

Da ni storil tako rekoč nič od tistega, kar so stranke na oblasti obljubile volivcem v koalicijski pogodbi, in da je počenjal stvari, ki jih ni napovedal in o katerih se ni posvetoval z državljani. Spomnimo se, da je Bručan obljubljal odpravo premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za vsaj sto tisoč najrevnejših državljanov. Zanemaril je nadaljnji razvoj zdravstvenega sistema, med drugim financiranje izvajalcev. Celo tistega, s čemer se je lotil mene ob koncu mandata prejšnje vlade, da namreč prepočasi poteka akreditacija laboratorijev, ni izboljšal: danes pravzaprav noben laboratorij ni več zakonit, tako da je položaj slabši kot pred tridesetimi leti. Za nacionalni program zdravstvenega varstva smo v mojem mandatu pripravil in dali v javno razpravo več kot 400 strani obsegajočo Belo knjigo. On jo je vrgel v koš in napovedal svoj program, od česar je po treh letih predstavil nekaj strani splošno znanih zdravstvenih gesel. Skratka, namesto da bi gradil sistem, kar je dolžnost vsakega ministra, ga je začel razgrajevati z divjo privatizacijo pri izvajanju zdravstvenih storitev, dopuščal pa je tudi privatizacijo v zavarovalništvu.

Bručanu je treba priznati vsaj to, da je pripravil obsežno zakonodajo ...

Težko bi se strinjal. Vsaka vlada pripravlja predpise in zakone. V času mandatov prejšnjih vlad je bilo zaradi vstopanja v EU to delo tako obsežno, da ga ne bo dosegla nobena od prihodnjih vlad. Poleg tega nobeden od ključnih zakonov, ki jih je Bručan pripravil v dveh letih in pol, še ni prišel v parlament. Prav nasprotno. Kar nekaj zakonov je doživelo viharen odpor javnosti, ustanovljeno pa je bilo tudi Gibanje za ohranitev javnega zdravja, ki je s 75 tisoč člani največje civilnodružbeno gibanje od časov četverice. Zakon o pravicah bolnikov smo mu pustili napisan na mizi, pa še vedno ni prišel v parlament. Ali naj vam pripovedujem o adrenalinskih športih in o tem, kako je hotel zmanjšati boleznine najhujšim bolnikom, množica tistih, ki izostajajo z dela za nekaj dni, pa ga ni zanimala?

Protikadilskega zakona mu verjetno ne štejete za napako ...

Ne, tega mu štejem v dobro. Vendar nisem pozabil, kako se je na začetku svojega mandata norčeval iz 'mojega' zakona o omejevanju alkohola, ki omejuje prodajo alkohola otrokom. Napovedoval je, da bo odpravil člene, ki omejujejo svobodno trgovanje. Zato dvomim, da je bil glavni pobudnik protikadilskega zakona. Verjetneje imajo zasluge zanj vztrajni strokovnjaki iz javnega zdravstva, ki jih imamo v Sloveniji kar nekaj. Tudi sicer se sprašujem, ali je vse to, kar je počel Bručan, res zraslo na njegovem zelniku. Znano je, da so nanj precej vplivali tisti posamezniki iz zdravniške zbornice, ki so zagovarjali pospešeno privatizacijo. Ampak ali je bilo to dovolj? In če je bilo dovolj zanj, ali je prepričalo tudi predsednika vlade? Je njega prepričala peščica neoliberalnih ekonomistov tipa Mrkaić, ki prisegajo na maksimo 'plačaj ali crkni'? Koliko je privatizacija javnega sektorja posledica pritiskov mednarodnih finančnih forumov, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad? Znano je namreč, da ti forumi pritiskajo na tranzicijske države, naj zmanjšajo javni delež v zdravstvu in šolstvu. Ko je Michael Moore snemal dokumentarec o ameriškem zdravstvenem sistemu, mi je poslal vprašanje, ali obstajajo kaki dokazi, da v Sloveniji od zunaj forsirajo privatizacijo, o čemer naj bi bil nekaj izvedel. Odgovoril sem mu, da lahko skupaj z njim o tem samo ugibam.

Sta z Moorom tudi sicer sodelovala?

Prek posrednikov. Moore je kot velika večina Američanov prepričan, da Amerika potrebuje univerzalno zdravstveno zavarovanje. Iz podatkov, ki jih je pridobil, je načrtoval, da bo slovenski zdravstveni sistem skupaj z nekaterimi drugimi prikazal v dokumentarcu kot zgled ameriškemu. Pritegnil sem kakih deset zdravnikov in z njihovo pomočjo bolnike, ki so imeli zelo podobne zdravstvene težave kot ameriški. Njihova usoda je bila v zdravstvenem in finančnem pogledu bistveno boljša od usode ameriških sotrpinov. Od lanskega do letošnjega poletja je stalno prelagal načrtovano snemanje v Sloveniji, ki sem se ga veselil, saj bi film dal priznanje našemu zdravstvu. Nazadnje se mu je nakopičilo veliko drugega materiala in bližal se je Cannes, tako da je slovenski del zgodbe opustil. Kaj je mislil z odlomkom iz Naše male klinike, pa ne vem. Filma še nisem videl.

Po evropski raziskavi imamo v Sloveniji najučinkovitejši zdravstveni sistem glede na vložena sredstva. Se s tem lahko tolažimo?

Z zdravstvom niso zadovoljni nikjer. Edini način ugotavljanja kakovosti zdravstva je zato primerjava z drugimi državami. To je opravila omenjena raziskava. Če vprašate Slovence, ki so nekaj časa živeli v tujini, vam bo velika večina povedala, da šele zdaj vedo, da morajo biti zadovoljni z našim zdravstvom. To pa ne pomeni, da je idealno in da izboljšave niso potrebne.

Ena od občutljivih tem slovenskega zdravstva je uvajanje zasebništva. Se strinjate, da spremembe potekajo preveč stihijsko in da je Bručan načrtno privilegiral zasebni sektor?

Bručan je bil res bolj minister za zdravnike kot za bolnike. Pri čemer moram poudariti, da je bil minister samo za del zdravnikov. Poznam veliko zdravnikov, ki se z njegovo privatizacijo zdravstva ne strinjajo. Mnogi se zanjo odločajo, ker jim je omejil možnosti za kariero v javnem sistemu. Privatizacija je potekala spontano, kaotično, brez napovedi v koalicijski pogodbi in še manj na podlagi analize in javne razprave. Zdelo se je, kot da minister deli koncesije svojim prijateljem in nato še malo bolj oddaljenim znancem. Bručan še danes misli, da koncesionarji niso zasebniki, ker jih plačuje ZZZS. Jasno je, da so oblike privatizacije različne. Koncesionarji so lastniki svojih proizvajalnih sredstev in svobodno razpolagajo z denarjem, ki ga dobivajo od zavarovalnice. Največja težava je, da se je s privatizacijo brez pravil igre uveljavila možnost dvojnega zaračunavanja zdravstvenih storitev. Koncesionar bolniku pove, da je že izpolnil kvoto za zavarovalnico in da ga torej lahko zdravi le, če bolnik plača. Marsikateri bolnik pa ne ve, da v osnovnem zdravstvu ni kvot in da je koncesionar dolžan vsem svojim bolnikom brezplačno zagotoviti vse, kar zagotavljata obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Gibanje za ohranitev javnega zdravstva je zbralo kopico primerov dvojnega zaračunavanja. Kadar koli sem to omenil v strokovni javnosti, se je oglasil kak prizadet kolega in rekel, da on tega ne počne in da krvavo dela samo za javni denar. Vedno odgovorim, da ne kažem nanj, temveč na sistem, ki dvojno zaračunavanje dopušča.

Koncesije se podeljujejo že od leta 1992. Ne gre torej za Bručanov izum, ampak za sistem, ki je bil v zakonodajo vgrajen že pred petnajstimi leti.

To je res. Vendar je bila država pred petnajstimi leti čisto na začetku in številni zakoni so bili pomanjkljivi ali pa jih sploh ni bilo. V času mojega mandata smo podeljevanje koncesij močno omejili. Županom smo priporočili, naj koncesije podeljujejo samo v krajih, kjer ni zdravstvenega doma, saj se bo s tem izboljšala dostopnost. Nikakor pa ni smiselno, da bi imeli v isti ulici zdravstveni dom in koncesionarja. Bručan je to prakso korenito spremenil, pri čemer se je sprva izgovarjal na to, da nisem podelil nobenih koncesij in da mora zato nadomestiti zamujeno. Pozneje je ploščo obrnil in trdil, da sem podelil ravno toliko koncesij kot on. Res je sicer, da so se tudi v mojem obdobju koncesije podeljevale brez javnih razpisov, toda Bručan je to prakso nadaljeval še po sodbi evropskega sodišča, ki je takšno ravnanje označila za nepravilno. Rajko Pirnat je po Bručanovem naročilu napisal predlog zakona o koncesijah, po katerem bi se koncesije, torej javni denar, podeljevale tako rekoč v dedno last. Mimogrede: divji privatizaciji smo priča tudi v zavarovalništvu. Spomnite se, da je Bručanov protežiranec dr. Bitenc ustanovil zasebno zavarovalnico. Agencija za zavarovalni nadzor je tu odigrala zelo nejasno vlogo, saj se ni odzvala ne v Bitenčevem primeru ne v primeru Zavarovalnice Adriatic, ki svojim zavarovancem že od lanskega decembra prodaja skrajno sporno zavarovanje za preskakovanje čakalne vrste. Če je agencija tiho zato, ker nima dovolj znanja, ali pa zato, ker je zakonodaja luknjasta, bi morala na to nenehno javno opozarjati in vplivati, da bi bili ustrezni predpisi sprejeti. Skratka, stari predpisi ne morejo biti alibi za sedanje ravnanje, če imaš možnost in celo dolžnost, da sistem in predpise izboljšuješ.

Kakšne bodo končne posledice divje privatizacije za uporabnike?

Relevantne tuje raziskave kažejo, da lahko privatizacija, tudi če je zelo dobro pripravljena, zgolj ohrani sedanjo kakovost, nikjer pa je še ni dokazano izboljšala. Dokazano pa podraži zdravstveni sistem in zmanjša njegovo dostopnost revnejšim državljanom. Ko vedno več državljanov deloma ali v celoti kupuje v zasebnem sistemu, država dobi argument, da zmanjša financiranje javnega sistema. Javne bolnišnice so tako namenjene le še najrevnejšemu sloju prebivalstva. Gre za dvotirni sistem - za javni sistem, ki je namenjen revnim, in zasebni sistem, namenjen bogatim. Poznam kar nekaj držav, ki so se odločile za privatizacijo izvajanja zdravstvenih storitev, pa se zaradi slabih izkušenj vračajo: na primer Nova Zelandija. Veliko poslabšanje doživljajo v Čilu. Ali v tranzicijskih državah Vzhodne Evrope. V Latinski Ameriki so zdravstveni delavci tisti, ki se upirajo privatizaciji, in zaradi nasilnega pritiska tujih kapitalskih interesov to nekateri celo plačujejo z življenji.

Je negativne vplive zasebništva mogoče omejiti?

Da, vendar je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali in koliko je v zdravstvu sploh koristno. No, tudi sam znam našteti nekatere njegove koristi. Predvsem ga je treba dobro regulirati. S privatizacijo se ne zmanjša, temveč poveča nadzorna vloga države. Iz koncesionarskih pogodb mora na primer jasno izhajati, da delajo v timu in ne kot posamezniki. Prav popolna neodvisnost pa marsikoga najbolj privlači. Vendar obstajajo dejavnosti, ki se enemu samemu zdravniku preprosto ne izplačajo. Na primer preventiva, ki je slaba v večini držav, kjer so splošni zdravniki zasebniki. Prav nasprotna je zgodba z laboratoriji. Vse številnejši koncesionarji laboratorijske preiskave delajo sami, in to z metodami, ki jih nihče ne preverja. S tem prihranijo denar za preiskave v uradnih laboratorijih, ti pa to več niso, saj jih nihče ponovno ne verificira. To je idealen alibi za zasebnike. Ali ni zanimivo, da zasebnikom ne koristi samo velika večina ministrovega početja, temveč tudi nepočetja?

Bručanov mandat so močno zaznamovali zapleti z nabavo operacijskih miz. Koliko so nakupi medicinske opreme povezani s korupcijo in klientelizmom?

Osebno sem prepričan, da je šlo pri nakupu 38 operacijskih miz za Klinični center za izgubo javnega denarja v vrednosti od enega do dveh milijonov evrov. Oborožen s tem znanjem sem pri naslednjem razpisu združil vse parcialne razpise za operacijske mize v Sloveniji, saj so se kazale težnje, da bi večina hotela kupiti mize znamke Maquet. Vztrajali smo, da mora biti ponudnikov več. Po dolgem boju smo tik pred koncem mandata prišli tako daleč, da bi že skoraj kupili enako kakovostne mize Trumpf po polovico nižji ceni. Razpisno gradivo sem izročil Bručanu z opozorilom, da se mu lahko pripeti huda afera. Bručan pa je razpis tik pred končno izbiro razveljavil in nato vodil postopek tako, da so bile vselej izbrane najdražje mize. Popustil je šele, ko mu je bilo pred televizijskim avditorijem dokazano, da v sosednji državi Maquetove mize kupujejo po polovico nižji ceni. Toda namesto da bi se odločil za enako kakovostne cenejše mize, je kot užaljen otrok kupil za nekaj drobiža cenejše slabe mize znamke Sordina, ki so se takoj po namestitvi začele kvariti. Sprašujem se po vzrokih njegovega ravnanja. Se je za najslabše mize odločil zgolj zaradi kljubovanja meni ali zato, ker je hotel legitimirati nekdanjo odločitev o nakupu Maquetovih miz v Kliničnem centru? Zakaj bi kdo pri zdravi pameti kupil mize, ki jih celo v državi proizvajalki, torej v Italiji, tako rekoč ne uporabljajo? Če bi bil sam strokovnjak v komisiji, ki je izbirala mize, in bi najprej zagovarjal najdražjega proizvajalca, ker naj bi bil najboljši, bi na naslednji stopnji zaradi doslednosti moral izbrati kaj, kar je dokazano podobno dobro, ne pa skoraj neznan izdelek. Ker so se odločili za slednje, ne verjamem, da je odločala strokovna presoja. Ob vsem tem slišim govorice, da so v mariborski bolnišnici nedavno kupili več operacijskih miz Maquet po enaki ceni kot v preteklosti, torej oderuški. Želim si, da to ne bi bilo res.

Ali ne bi bilo - gledano iz današnje perspektive - boljše, če bi se pri nabavi bolj kot na ceno gledalo na kakovost miz?

Razlika v ceni med izbranim in drugouvrščenim ponudnikom je bila minimalna, saj je znašala borih pet milijonov tolarjev. In to pri poslu, vrednem skoraj pol milijarde tolarjev! Če bi se kakovost v resnici upoštevala, tak ponudnik ne bi mogel zmagati zaradi cene.

Kako bi se moralo na nenehne okvare operacijskih miz odzvati ministrstvo?

Nova ministrica bi morala pogodbo s Sočo opremo razveljaviti in izterjati vračilo denarja. Kateri potrošnik pa bi trpel, da se mu nov mlinček za kavo kar naprej kvari, trgovina pa bi mu ga kar naprej zamenjevala? Zahteval bi vračilo denarja. Mi pa poslušamo absurdno sporočilo direktorja Onkološkega inštituta, da bo osebje inštituta opravilo tečaj usposabljanja za ravnanje z operacijskimi mizami! Ne vem, ali so kaj bolj zapletene kot sesalnik za prah. Celo meni, ki nisem kirurg, se to zdi žaljivo.

Kako bi se lahko država zavarovala pred preplačilom opreme in zdravil?

Do korupcije prihaja v vseh fazah: od same odločitve za nakup, ki morda sploh ni potreben, do končnega podpisa pogodbe. Po tujih ugotovitvah so zdravstveni artikli v povprečju preplačani do trideset odstotkov, vendar ne v vseh državah. Z evropskimi kolegi sem se večkrat pogovarjal, da bi si morali medsebojno sporočati podatke o cenah, s čimer bi preprečevali, da bi nas odirali posredniki v koruptnih povezavah s predstavniki kupca ali tistimi, ki v javnem sistemu na kupca lahko vplivajo. Profesor Zoran Arnež mi je pred leti na primer zgroženo povedal, da bi lahko pri enem samem nakupu medicinske opreme dobil dvesto tisoč nemških mark. Na razpisih bi morali konkurirati tudi proizvajalci sami, ne pa da to prepuščajo posrednikom. Pri zdravilih se k sreči to že dogaja.

Eden od velikih Bručanovih uspehov naj bi bilo skrajšanje čakalnih dob. Je šlo za dejansko skrajšanje ali le za dobro zmanipulirane podatke?

Doslej nisem videl še niti ene analize, ki bi pri meritvi čakalne dobe uporabljala mednarodne standarde. Ali vsaj vsakokrat enake standarde. Med Bručanovim mandatom so se kriteriji nenehno spreminjali, tako pa je vedno mogoče dobiti rezultat, ki si ga želiš. Najbolj eklatanten primer Bručanovega zavajanja so srčne operacije. V mojem mandatu smo zagotovili nova sredstva za srčne operacije in število teh operacij se je z 900 povečalo na 1500. Ta številka se zadnja tri leta ni spreminjala, vseeno pa se je čakalna doba občutno skrajšala šele sedaj. Zakaj? Ker je bilo najprej treba operirati vse čakajoče bolnike; to je trajalo dve leti, da smo danes v položaju, da so operacije skoraj sprotne. Bručan ta uspeh pripisuje sebi. Vseeno pa menim, da je tudi on prispeval k skrajšanju nekaterih čakalni dob, čeprav tega ni znal verodostojno dokazati.

Bručan nas je prepričeval, da je najboljši način za povečanje dostopnosti zdravstvenih storitev vnos zasebnega denarja v zdravstveni sistem prek modela javno-zasebnega partnerstva. Kje so potencialne pasti tega modela?

Na tem svetu ni zastonj kosila. Obstaja vsaj deset oblik javno-zasebnega partnerstva, od prevladujočega lastništva in nadzora države do njenega skoraj popolnega izginotja. Velika Britanija je država, ki je v Evropi šla v javno-zasebnem partnerstvu najdlje. Svetovno znani zdravstveni analitik Martin McKee iz London School of Economics pravi, da Anglija z javno-zasebnim partnerstvom v zdravstvu izvaža nekaj, s čemer je pri sebi doživela popoln neuspeh. Jasno je, da kapitalist denarja v zdravstvo ne bo vlagal brez pričakovanja, da ga bo ne le dobil nazaj, ampak da ga bo dobil nazaj z dobičkom. V Angliji se je pokazalo, da so bile nekatere novogradnje nekakovostne, da so za ljudi bolj utesnjene, da se število postelj pri nadomestni gradnji vselej zmanjša in da so se cene zvišale. Če te bolnišnice bankrotirajo, jih mora kupiti država, saj ljudje ne morejo ostati brez bolnišnice. McKee zato pravi, da javno-zasebno partnerstvo v zdravstvu ni nič drugega kot leasing pod manj ugodnimi pogoji, kot bi jih imela država, če bi najela posojilo. Razlog za naraščanje priljubljenosti javno-zasebnega partnerstva so bila maastrichtska merila o dopustni višini javnega dolga, saj države priliva kapitala v javni sistem niso prikazovale kot javni dolg. Mislim, da je Gordon Brown na svoji prejšnji funkciji trdil, da je treba tudi to partnerstvo vključiti v ovrednotenje javnega dolga.

Je v novodobnem kapitalizmu mogoče ohraniti solidarnostni sistem zdravstvenega varstva?

Seveda. To je tudi nujno, če želimo, da bi svet prihodnosti živel z manj in ne z več pretresi kot danes. Naj omenim dogodek, ko sem skupaj z drugimi evropskimi zdravstvenimi ministri obravnaval razvpito direktivo o prostem pretoku blaga in storitev. Po njej naj bi imel pacient, ki v svoji državi na zdravstveno storitev čaka predolgo, pravico, da odide v drugo državo, poseg pa mora plačati zavarovalnica v matični državi. Na prvi pogled sijajno, vendar pomislite, kdo bi imel pri tem največ koristi. Tisti, ki so najbolj obveščeni, imajo dobre zveze in so najbolj svetovljanski, hkrati pa lahko tudi založijo denar za čas, ko čakajo na povračilo. Skratka: pripadniki višjih slojev. Ker so storitve v tujini bistveno dražje, bi za vse druge bolnike v matični državi ostalo še manj denarja in čakalne dobe bi bile še daljše. Direktivi so blago nasprotovali številni ministri iz revnejših držav in z njimi so bili solidarni tudi tisti iz bogatejših, vendar se je videlo, da so pod velikimi pritiski svojih finančnih ministrov in kapitalskih lobijev. Za to je namreč šlo: da bi bogate države od revnejših dobile še nekaj denarja za zdravstvene storitve. Pretoka bolnikov v nasprotni smeri bi bilo namreč znatno manj. Oglasil sem se in rekel, da bi bila globalizacija zdravstvenega trga lahko koristna, vendar samo, če bi globalizirali tudi solidarnost. Skratka, predlagal sem skupno evropsko zdravstveno zavarovanje. Zakaj ne bi bogatejši za zdravstvo prispevali več ne samo v nacionalnem, temveč tudi mednarodnem okviru? Potem za svoboden pretok zdravstvenih storitev ne bo več ovir. Gledali so me malo osuplo, malo z odobravanjem, malo pomilovalno kot kakšnega utopista. Ampak na štiri oči mi jih je kar nekaj reklo, da je zamisel izvrstna. Če že ni uresničljiva, se da z njo dobro upirati Bolkensteinovi direktivi. Ampak jaz sem mislil čisto resno. Izolirana globalizacija trga, ki je ne spremlja premislek o ekoloških in socialnih problemih, ki jih sproža, bo neizbežno pripeljala do velikih pretresov v prihodnosti.