"Janša je izjemno bister politik, prodorno in kombinatorno razmišlja, zelo rado pa ga odnese na ravni prvinskih nagonov - pogosto v njegovo škodo." - Dr. Matjaž Kmecl

Kakšna je bila dejanska vloga Tomaža Hrena v slovenski kulturni zgodovini? Je bila res tako enoznačna? Res je, da je deloval v duhu protireformacije, a hkrati si je, denimo, pri papežu izboril, da je lahko uporabljal Dalmatinovo Biblijo.

Izhajal je iz trde protestantske družine in je bil pač značilen spreobrnjenec. Osebno se mi zdi, da ga je vodila izrazito osebna ambicija, priključil se je vse bolj zmagoviti dunajski, prokatoliški dinastiji. Verjetno je ugotovil, da je tu zanj osebna priložnost in prihodnost. Potem ko je ob novem letu 1600 požgal velik kup slovenskih protestantskih knjig, pa je vseeno hotel nadaljevati s tradicijo slovenske tiskane knjige. Pripravil je Janeza Čandka, da je prevedel in priredil dvoje besedil, potem pa ni šlo več naprej, Bil je trd in neusmiljen gospod, po starih listinah iz Gornjega Grada je na primer mogoče slediti pravdi o dogodku, ko ni hotel cerkveno pokopati umrlega, dokler mu ne bi vdova za plačilo dala krave, ki pa je ni imela. Tisto o Dalmatinovem prevodu Biblije je res: sveto pismo je namreč eno samo, naj ga prevede katoličan, evangeličan ali kdo tretji, torej je bilo uporabno tudi med katoliki. Res je tudi, da kljub skrajnemu nastopanju škofa Hrena evangeličanstvo ni takoj zamrlo: poskrilo se je in se spremenilo v gesto disidentstva, še posebej med prebivalci na cerkvenih posestvih. Značilno je, da je Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske samo nekaj desetletij kasneje slovenske protestantske pisce podrobno opisal in jih pri tem opremil še s hvalo, še posebej Dalmatina. Kasnejša zgodba slovenske zgodovine pa potem še dolgo odseva in odmeva prelom iz 16. stoletja, izrecno in neizrecno. Predvsem stopa vse bolj v ospredje misel o individualni krivdi, odgovornosti pa tudi zaslužnosti tako imenovanega kolektivnega subjekta - naroda. Glede Trubarja in Hrena je končno Ivan Cankar ob štiristoletnici njegovega rojstva 1908 dejal nekako takole: "Kdor se je prilagoditi tem klavrnim časom, bo pozabil na Trubarja in bo veroval v Hrena."

Je bila cerkvi v preteklosti priznana vloga v slovenski kulturni zgodovini? Ali je bil ta pomen odrinjen v stran, prikrit?

Seveda je bilo katolištvo ali - še bolje - krščanstvo izjemno pomembno ves čas slovenskega trajanja. Ni treba zmeraj na pomoč klicati Slomška, ki je bil nadvse važen narodni preporoditelj in Prešernov prijatelj. V novejšem času je bila taka ena od dominsvetovskih generacij (Stele, Koblar idr.), ki je modernizirala slovensko literaturo in poglede nanjo. Zmeraj so bili pač tudi cerkveni krogi razslojeni v širokem razponu tolerantnosti in rigorizma, četudi ni zmeraj očitno. Poglejte gibanje okrog Mohorjeve družbe, pomislite, da je bil Levstikov mecen eden od kasnejših ljubljanskih škofov, da Wolf poskrbel za slovensko-nemški slovar - kasneje v Pleteršnikovem dokončanju - in tako naprej, Cerkev je bila pogosto zelo zaslužna za skupno blaginjo - na eni strani. Z druge, manj svetle, pa jo tudi poznamo.

Zakaj menite, da so se ravno v tem trenutku pojavile ideje, da se skuša Tomaž Hren po svoje rehabilitirali?

To je zelo zapletena zgodba, o kateri se je že veliko pisalo in nerad ponavljam. Korenine poganja že iz skoraj dvesto let stare liberalno-klerikalne delitve, ki se je med obema vojnama dodatno zaostrila in se med drugo svetovno vojno razbohotila do neznosne surovosti. Potem pa smo, nadarjeni za te stvari, kot izpričano smo, vse te kolobocije zavili v embalažo sovražne retorike, jo napolnili z dodatnimi strastmi in sprotnimi interesi, pa imamo, kar imamo. Za alibi motovilimo o nekakšni spravi, čeprav je zadeva v resnici precej preprosta: treba bi bilo samo malo več človeškosti vseh z vsemi in obvezno bi bilo treba utišati notorične prepirljivce, seveda pa raje iz njih delamo narodne voditelje.

To je res, toda zakaj slovenska cerkev ni zagovarjala rehabilitacije Tomaža Hrena ali škofa Rožmana, denimo, v začetku devetdesetih let?

Cerkev kot organizacija igra pri tem pač politično vlogo. Kdaj je pa še ni? In zakaj je ne bi? Ena velikih težav pri tem je, da med drugo svetovno vojno Cerkev glede kolaboracije ni bila enotna. Tako je mariborski škof ostal v hišnem priporu, kakšnih 300 njegovih duhovnikov so nacisti pozaprli, tudi pobili, 7 duhovnikov so zaklali v Jasenovcu, precej duhovnikov je odšlo v partizane. Podobno na Primorskem. Skratka, precejšen del duhovništva je kot ovira raznarodovanju doživel tudi najbolj surovo preganjanje. Dogajanje v zvezi s Cerkvijo in kolaboriranjem z okupatorji je pravzaprav bilo na Kranjskem zelo posebno, celo izjemno. Tiste znamenite slike škofa Rožmana z nemško soldatesko pač niti preprosti slovenski duši ne morejo biti prijetne. Meni osebno nikoli ni šlo dobro v glavo, zakaj Cerkev skuša za vsako ceno graditi svojo podobo na teh rečeh. Popolnoma brez potrebe. Ko je na drugi strani zgodovinske brvi stal drug tak razborit kozel, mislim na (kvazi)revolucionarno oblast in se nobeden ni hotel umakniti, je razumljivo, da se stvari poslej vztrajno vrtijo v škodo obojih. Zakaj bi morali braniti zmoto nekega škofa za vsako ceno? Zakaj braniti kolaboracijo, ki je bila z vidika narodnih interesov popolnoma neopravičljiva - saj to je vsaj na Štajerskem in Primorskem s svojo kožo zaznaval lahko vsak, celo popolnoma nešolan preprostež? Zakaj ni Cerkev svoje podobe gradila na - bogati - antifašistični tradiciji slovenskega duhovništva? Neomadeževanost za vsako ceno ni zmeraj najboljša. Z zgodovinskim škofom Hrenom je podobno. Za vsakega količkaj kulturnega Slovenca je požig 2500 knjig bila surova napaka in zaslepljenost - z današnjega ekumenističnega vidika še posebej. To bi se lahko priznalo in konec zgodbe. Je tako hudo?

Hočete reči, da cerkev zavoljo aktualnopolitične agende sama črni svojo podobo, po svoje deluje sebi v škodo?

Ja, lahko bi rekli tudi tako. In to počne popolnoma brez potrebe. Razmišljam skrajno racionalno in politično nevtralno ter se sprašujem, kaj neki Cerkev s tem pridobi. Čisto nič, razen da si pridobi nove nasprotnike, ki si jih morebiti sploh ne bi. Človek ne razume te večne zahteve, da se jim mora nekdo opravičevati za neke krivice. In se jim je že nekajkrat celo kar predsednik države.

Je mogoče potegniti kakšne vzporednice med primeroma Hren in Rožman?

Ne bi rekel. Gre za dva zelo različna konteksta. Rožman je pač po svoje in napačno politiziral. Saj je rešil nekaj ljudi, to je dokumentirano, menda naj bi se potegnil celo za Toneta Tomšiča. Ampak tisto, česar mu pa res ni bilo treba narediti, je bilo paktiranje z nacisti. Fotografija Rokovanja z Rössenerjem je preveč simbolična, saj ga prikazuje pri rokovanju s smrtnim sovražnikom slovenskega obstoja. To je precej drugačen kontekst kot konec 16. stoletja, ko je šlo pač za boj med centralno dunajsko, prokatoliško oblastjo ter evangeličanskimi deželani.

Ko ste ravno omenili narodno prebujanje: France Bučar je v knjig Rojstvo države zapisal, da "protestantizem sam po sebi ni bil narodnostno gibanje, čeprav je tu začetek slovenščine kot knjižnega jezika. Slovenščina je bila predvsem sredstvo za širjenje protestantizma." Kaj je torej pomembnejše za slovensko identiteto, jezik ali narod?

Protestantizem je bil po svojih izhodiščih versko gibanje in res ni bil izrecno narodno gibanje. Imanentno pa je to vseeno bil. Zakaj bi nas sicer Trubar prešteval, vsaj po deželah in zakaj imenoval 'ljubi Slovenci' in ne Kranjci, Štajerci, Primorci, Istrani? Torej je nekaj narodnega prebujanja le mogoče zaznati tudi v protestantizmu. Ne morebiti v državnem smislu, nedvomno pa z ozaveščanjem o neki vsaj jezikovni skupnosti. Če torej gledamo pravno-državno kot Bučar, protestantizem ni bil narodno/nacionalno gibanje, s kulturnozgodovinskega vidika pa zagotovo. Tudi v zvezi s praznikom reformacije to oboje kar naprej zamenjujemo: zvečine ga imamo za verski praznik, kar seveda za evangeličansko cerkev je, za slovensko celoto pa je to kulturni praznik. Osebna odgovornost in osebna vera sta mogoči samo, če so sleherniku dostopni tudi ustrezni informacijski viri. Kako pa naj sicer ve, kaj je pred Bogom prav in kaj ne? Zato so protestanti prevajali in tiskali knjige, in, kar je bistveno, v domačem jeziku. Hočeš nočeš je iz verskega nastalo kulturno gibanje z vsemi daljnosežnimi posledicami. Odtlej imamo ob skupnem knjižnem jeziku tudi kontinuiran in dokumentiran zgodovinski spomin.

Torej je Župančičevo vprašanje, ali smo Slovenci res določeni le z jezikom, popolnoma odveč: smo determinirani z jezikom.

To je bila že Levstikova trditev: "Vzemi narodu jezik in vzel si mu vse." Ne s Trubarjem, ampak pred Trubarjem lahko brez zadržkov govorimo o etniji, po Trubarju se postopoma oblikujemo v sodoben narod. Župančič pa je s to rečjo imel celo težave, toda to je že drugo vprašanje.

Kdo dejansko določa narodne ikone: je to narod sam, so to zgodovinarji, politiki?

Tako imenovani narod je v takem primeru stihija. Najprej se mora že izoblikovati vrednota sama po sebi, potem morajo priti ljudje, ki jo priznajo in kot tako razložijo ter jo na koncu uveljavijo kot simbol. Prešeren je velik pesnik že sam po sebi, potem pa so ga vsi Stritarji, Levstiki, Župančiči, Cankarji in drugi vse bolj videli kot pesnika, s kakršnim je mogoče zaznamovati tehtnost celote. Nerad govorim o svetih podobah, ikonah, temveč za simbole torej.

No, saj po svoje Trubar in Prešeren delujeta kot simbola, ne kot konkretni zgodovinski osebi.

Zato je pri dograjevanju države zelo pomembno paziti, na kakšne simbole jo vežemo. Za moje predstave so precej zgrešene tri celjske zvezde v našem grbu: v nekdanji kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so jih povezovali na 'troedinost' unitarne države - izražale naj bi 'tri plemena istega naroda' - ilirizem, unitarnost pač.

Če se v času malce premaknemo naprej, trčimo v naslednje obdobje slovenske zgodovine, ki se zdi nedokončana knjiga: druga svetovna vojna. Kako bi razložili evforijo, ki je nastala ob uprizoritvi Borovih Raztrgancev v Cankarjevem domu? Gre za nostalgijo ali ponoven upor?

Oboje. Vem, da je to ta trenutek odgovor, ki smo se ga iz pravkaršnje predsedniške kampanje preobjedli, ampak mislim, da gre res za oboje. Gre za navdušenje ponosa, da smo v najhujšem času zmogli pogum in umetniško potenco - igro je napisal Matej Bor 1944, igrali so jo v gledališču na belokranjskem osvobojenem ozemlju in govori o slovenski samozavesti. Tudi o nostalgiji lahko najbrž govorimo: po časih, ko smo Slovenci tako samozavest zmogli in ko so bile - vsaj z današnjega vidika - stvari pregledne, jasne. Vsaj to, kdo je sovražnik.

Mislite s tem na vojno ali povojno obdobje?

NOB seveda. To je bil izjemen čas z izjemnim vzponom slovenske ustvarjalnosti in duha. Le da se vedenje o tem izgublja. Imel sem bistrega in visoko šolanega sodelavca, ki me je kmalu po 1991 resno spraševal, katera vojna je bila hujša - druga svetovna ali osamosvojitvena. Pa med njima skoraj ne more biti primerjave - treba je samo prešteti mrtve in pomisliti na vse brezštevilne človeške drame, ki tičijo za temi mrtvimi in tudi živimi.

Nekoč ste rekli - zdi se mi, da ob slovesnosti na Ljubelju -, da "odpuščamo lahko, pozabiti pa ne moremo". Je torej sprava sploh možna?

Ne vem, ali sem res prav jaz avtor te domislice, njeno sporočilo pa vsekakor velja. In ker ste že ravno omenili Ljubelj: na tamkajšnji slovesnosti sem svojčas srečal pravnuka Riharda Wagnerja. Wagnerjevi potomci so obveljali za najhujše hitlerjance, Hitler je bil nekakšen njihov družinski človek, 'očka'. Ta nenavadni Wagner pa se je prišel sem nekdanjim kacetnikom in vsem drugim opravičevat, tudi za dejanja svoje družine. Imajo ga za črno ovco in mu ni lahko. Ko sem ga vprašal, zakaj dela tako, ko pa bi mu bilo brez tega precej laže, mi je rekel, da zaradi svoje vesti in vesti svojega naroda. Naši voditelje naj se malo zgledujejo pri takih ljudeh.

Mislite, da bi se morala cerkev opravičiti za kolaboracijo?

Razmišljam zelo pragmatično in mogoče 'nečisto': zakaj bi se današnje generacije morale za vsako ceno opravičevati za grehe prednikov? Resda gre za kontinuiteto institucije in celo moralne odgovornosti, ampak zakaj bi se recimo jaz moral opravičevati za nekoga, ki ga še poznal nisem in je pred pol stoletja zapiral in pobijal ljudi? Moja dolžnost je predvsem ta, da sem odgovoren za svojo lastno krivdo. Tak je tudi protestantski odnos do sveta.

Pri problemu interpretacije druge svetovne vojne se vseeno zdi, da se vse zreducirala le na ideološko krivdo, ne pa na krivdo posameznika.

Še enkrat: to je stvar politike. Že zdavnaj smo imeli obredno spravno dejanje v Kočevskem Rogu; spravo sta sklenila predsednik države in pokojni nadškof Šuštar. Simbolično smo pospremili vse rajne v večni mir in nevtikanje današnjikov v njihovo večnost. Žal ni ostalo pri tem; še kar naprej se pogreva vse mogoče, poglejte samo televizijski spored, Dežmanove predstave in podobno. Popolnoma nepotrebno in neproduktivno za našo prihodnost.

Ste bili na Teharjah?

Da.

Je bilo to vaše spravno dejanje?

Ne. S kom naj bi se pa spravil? Z nekdanjimi udbaši? Z ljudmi, ki so bili tam postreljeni? Vam bom povedal v tej zvezi ganljivo zgodbo, ki je tipična za polpretekle in precej tudi današnje Slovence. Žena ima sorodnike, od katerih eden je bil partizanski oficir na Pohorju, njegovega nečaka pa so zaradi stiske, lakote in številnih otrok dali v lemenat, od tam je prišel v domobransko enoto ter se na koncu znašel na Teharjih. Tam sta se srečala, nečak je prosil strica, naj ga reši, ker ga bodo ustrelili. Stric, srčno dober in obenem neroden mož, mu je obljubil, vendar je moral še prej na kratek sestanek. Ko je s sestanka prišel, pa nečaka ni bilo več med živimi in ostala je črna, trda senca v rodbini, senca, ki le počasi bledi. Saj je res, da kot skupnost obstajamo na temeljih naših prednikov, vendar ne njihovih pomot in grehov, pa tudi ne opravičevanj teh grehov.

Če stopimo še korak naprej v času, do osamosvojitve. V zadnjem času smo veliko poslušali o zaslugah, ki so jih imeli posamezniki v času osamosvojitve. Je sploh že preteklo dovolj časa, da lahko trezno govorimo o tem zgodovinskem obdobju?

O tem nerad govorim. Saj veste, da sem bil ves čas zraven v najožjem krogu, a res nerad govorim. Tudi iz politike sem šel samo zato, da me ni ob vsesplošnem pričkanju kdaj zaneslo, da bi se še jaz začel hvaliti. Neslano, nevredno!

Kdaj so se začela trenja med osamosvojitelji?

Zelo kmalu. Ko sem bil v državnem predsedstvu, so se na primer hitro raznesle zgodbe, da pripravljamo državni udar in tako naprej. A gre za zgodbe, o katerih strašno nerad govorim.

Kaj skrivnosti hranite za knjigo spominov?

Imam kup zapisov, tudi nekakšne zmedene spomine - niti približno ne samo o politiki, temveč o vsem mogočem, o gorolazenju, križanju vrtnic, svetem Lenartu, in tudi o politiki. Ampak ne bi še jaz rad relativiziral vsega tistega, kar smo dosegli, tudi ne vseh 'afer' in ne najbolj smiselnih nadaljnjih odločitev, brezpogojnega privatiziranja, tajkunstva in drugega podobnega. Rad bi vsaj zase ohranil osamosvojitev v čistem spominu, kot ga zasluži.

Osamosvojitve ne obžalujete?

Nikakor. Le marsikaj, kar se je zgodilo potem. Ko sva bila s Pučnikom še študenta, me je pregovarjal, da je treba v partijo in partijo preurediti od znotraj. Bil je precejšen fundamentalist, jaz mu takrat nisem sledil, čeprav sem ga zelo cenil. On je svoje teze preizkusil s praktičnim delovanjem, izrazito je podcenil moč partijskega aparata in pristal v zaporu. Nekje v Kavčičevem času pse mi je zazdelo - malce oportunistično to zveni - da je treba kaj postoriti. Na nekaj sporov sem trčil tudi sam, vsa osemdeseta leta sem bil potem v skupini Kučanovih reformistov. Ko mi je predlagal, naj grem v njegovo predsedstvo CK, sem mu najprej odvrnil, da mi je partijsko ekserciranje s kulturniki bilo zmeraj odvratno, potem pa me je presenetil s pojasnilom, da me za kaj takega sploh ne rabi, temveč obrambo kulturnikov z notranjimi fundamentalisti in trdorokci. To se mi je zdelo že precej bolj smiselno.

So se v času pred osamosvojitvijo porajali kakšni dvomi o pravilnosti te poteze?

So. Ko se je decembra 1990 sprejemal sklep o plebiscitu, se je postavilo, ali je to pravilna poteza ali ne. Ali je smiselno ali ne. Nekateri so se bali Miloševićevega odgovora, v svežem spominu je bil tudi poizkus uvoza jogurtne revolucije 1. decembra 1989 v Ljubljano - pač za nekdanji dan 'ujedinjenja'. Predvsem pa se je v nekem krogu porodil strah pred tem, da bi se plebiscit izjalovil: zatekli so se k formuli, da je plebiscit uspešen, če bi zanj glasovala polovica volivcev plus eden, torej ne plebiscitarna večina. Zmagalo je prepričanje, da mora biti volja slovenskih ljudi izražena popolnoma nedvoumno. Izid je bil nato resnično sijajen. Sledila pa je strašna zaprepaščenost v drugih republikah, posebno pri Srbih, ki pač še danes veljajo ta tradicionalne slovenske prijatelje.

Hrvati pa ne?

Zakaj ne? Toda prijatelja spoznaš po dejanjih, takrat pa nas je Tudjman v najhujših trenutkih, ko je general Adžić po televiziji grozil, da nas bo zbrisal s sveta, pustil zelo ne-prijateljsko na cedilu. Ko smo imeli v tedanji skupščini sejo, so začela prihajati alarmantna poročila, da že letijo bombniki nad Ljubljano, evakuirali smo se v klet. Kako boš potem razmišljal o prijateljstvu. Če pa gre za načelo: seveda, tudi Hrvati so naši prijatelji, le da so v izkazovanju svojega prijateljstva pogosto precej nerodni. Mi pa tudi.

Kako gledate na kult osebnosti, ki se gradi okoli Jožeta Pučnika?

Moja prva reakcija, ko so mi sporočili, da so brniško letališče poimenovali po Jožetu Pučniki, je bila, da so bili norci zraven. Samo dobremu spominu Jožeta Pučnika bodo škodovali. Ali se je Titovo Velenje obdržalo? Ali Kardeljevo. Čisto na koncu škodite tistemu, ki ga hočete počastiti. Ljudje pač ne bodo hodili na Pučnika, ampak še naprej na Brnik.

No, saj ne gre le za letališče, tudi za intervencijo v zvezi s kipi gre.

Meni se zdi tisti kip simpatično zabaven. Pučniku zagotovo ni po meri - bil je pretrda osebnost - bister, žal pa brez človečnostne karizme. Saj se spominjate, kako so končali njegovi volilni projekti. In celo kot vodja stranke ni bil posebno uspešen. Bil pa je sijajen ideolog in mislec. Torej portret ob vsej simpatičnosti ni prav primeren.

Kaj se je dogajalo na praznovanju vaše sedemdesetletnice, govorilo se je, da se je takrat formiral Forum 21?

Ne, kje pa! Forum 21 je nastal ne glede na moj rojstni dan, ta je po naključju padel zraven. Res mi je Kučan takrat čestital, kakšnega globljega pomena pa to ni imelo.

No, pa Kučanov klan še obstaja?

Ta 'klan' je seveda pejorativna politična pogruntavščina in asociira na mafioznost, mafije delujejo po klanski logiki. Če rečem besedo o tistih prismojenih knjigah, ki o tem pišejo od Slivnika do avstralskega Lajovca, lahko rečem samo to, da sem se neznansko zabaval. Recimo domislici o subverzivnih trojkah - v kulturi naj bi bili ena takih trojk Rotovnik, Partljič in jaz kot šef. Neizmerno sem se zabaval ob novici, da sem njun vodja.

Toda te teorije zarote so nekako blizu razmišljanju Janeza Janše.

To je popularno opozicijsko prepričanje in pogosto invalidna proteza za analitike. Zadeve so veliko preobčutljive, da bi jih bilo mogoče spraviti na skupni imenovalec preproste podmene. V politiki so izjemno močni, čeprav manj vidni prvinski nagoni v obliki raznovrstnih strasti.

Govorite sedaj o Janši?

Ne, o delovanju politike kot človeškem početju, o moči freudovskega libida. Če že sprašujete o Janši: izjemno bister politik, prodorno in kombinatorno razmišlja, zelo rado pa ga odnese na ravni prvinskih nagonov - pogosto v njegovo škodo.

Kako mislite, da se bo odzval sedaj, po volitvah, ko je po lokalnih izgubil še predsedniške volitve?

Da je zgubil, trdi opozicija. Bolj prav ima po mojem Jelinčič, ki trdi, da bi volivci najraje ne volili nikogar. Oba kandidata sta naredila vtis prijetnih, zgovornih in dovolj bistrih mož, predvsem pa sta bila pogumna v odločitvi, da sploh kandidirata (libido!), saj to nikakor ni lahka odločitev za osebno življenje. Politika je lepa in sladka samo od daleč. Gaspari skoraj ni mogel skriti zadovoljstva, da je častno 'odpadel' - pameten mož!

Še enkrat vas bom vprašala, kako komentirate izide volitev?

Nič. Imeli bomo pač novega predsednika. Ki ima zelo malo pristojnosti. Znano je, da se Bučar kot eden naših ustavodajalcev ni strinjal s kolektivnim predsedstvom in je, ko so nas pripeljali na prisego v skupščino, gledal kar skozi nas, kot na kakšne svojeglave in nepotrebne paglavce. Še pozdravil nas ni - pa nismo bili krivi za nič drugega kot za to, da smo - enajsterica - pač na razpisanih volitvah sploh kandidirali. To, kar je v ustavi pisalo o predsedstvu in predsedniku, mu je gledalo iz obraza. Ker smo bili nekaj malega časa v vojnem stanju, smo bili celo skupinski vrhovni komandant, na koncu pa nas nihče niti v veteransko zvezo ni povabil. Tudi predsednik je le eden izmed državnih simbolov.

Vodili ste prvi nacionalni svet za kulturo. Kako gledate na to, da še vedno nimamo nacionalnega programa za kulturo?

Zelo žalostna zgodba. Za tako imenovano kulturo je čisto vseeno, ali tak program imamo ali ne; pomembno je za državne uradnike, da se lahko z njim v slehernem položaju pokrijejo. Tak program je namreč pisan zelo 'filozofsko' in je primeren paravan za vsako reč. Za kulturo nepotreben ali pa samo pogojno potreben papir. Tisto, kar dejansko oblikuje kulturno politiko, je razsvetljenost in širina kulturnega ministra, morda še njegovega najbližjega moštva.