"In ne vem, kaj je slabše: ali to, da se je dalo parlamentu v obravnavo nekaj, kar tako ali tako niso resno mislili, ali to, da so s tem resno mislili in da so želeli drastično spremeniti javno šolsko mrežo." - Dr. Marjan Šimenc

Ali vas je presenetila ponedeljkova odločitev predsednika vlade, da iz novega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja umakne dve določili, ki sta bili deležni največ kritik?

V resnici me nič več ne preseneti. Do umika dveh spornih določil iz novele zakona je po mojem mnenju prišlo iz čisto pragmatičnih razlogov. Ker je predlog popravkov zakona slab in ker bi padel na referendumu. Zato je bila ta poteza edina racionalna in se pravzaprav čudim, da ni bila storjena že prej. Odločanje o financiranju šol na referendumu bi bilo namreč zelo škodljivo. Pa čeprav so stvari jasne. V Beli knjigi, na podlagi katere je nastal zakon, ki velja od leta 1996, je razmerje med zasebnimi in javnimi šolami zelo natančno urejeno, in sicer tako, da zasebne šole bogatijo javni šolski sistem, obenem pa ga ne smejo rušiti. Tisto, kar je uspelo predlogu zakona, ki ga je pripravil sedanji gospod minister, pa je le to, da je sprl javne in zasebne šole. In to škoduje vsem. Skrajni čas je že bil, da se je povod za ta spor odstranil. Trenutna rešitev sicer ni optimalna, je pa črtanje vsaj dveh najbolj spornih določil gotovo veliko boljše, kot da se sili naprej z nečim, kar razdvaja slovenski šolski prostor.

Zakon je v torek že padel, parlament pa naj bi zdaj po hitrem postopku sprejel spremenjeni zakon, iz katerega so odstranili le ti dve določili. Bo zakon zato sprejemljivejši?

Sam bi bil seveda še najbolj zadovoljen, če bi bil umaknjen celotni zakon - čeprav dejansko to ni zakon, temveč kup drobnih popravkov obstoječe zakonodaje, ki so združeni v en dokument - in če bi tudi nekatere druge točke, h katerim so imeli tehtne pripombe drugi strokovnjaki, premislili.

Minister Zver je vse doslej vztrajal, da je zakon dober, kritikom pa je očital, da nasprotujejo zasebnim šolam. Tudi vam je minister nedavno očital, da morda podpirate zasebne šole na Madagaskarju, v Sloveniji pa gotovo ne.

Bolje Madagaskar kot Belorusija. Sicer pa mislim, da je minister to rekel, ko mu je zmanjkalo argumentov. Sam v resnici menim, da zasebne šole, če je njihov položaj ustrezno urejen, bogatijo javni šolski sistem. Glede na posledice ministrovega delovanja na šolskem področju pa se človek sprašuje, ali on res podpira šolstvo, javno in zasebno, v Sloveniji.

Zakaj je minister po vašem mnenju sploh vztrajal pri zakonu, ki se mu je uprla tako rekoč celotna stroka, z izjemo zasebnih šol?

En motiv je očitno želja, da bi dali zasebnemu šolstvu več denarja iz proračuna, kaj je v ozadju, pa ne vem, in o tem ne želim ugibati. Je pa dejstvo, da je celoten dokument presenetljivo slabo pripravljen.

Sami ste celo dejali, da prinaša "revolucijo na področju šolstva".

Ti očitki so se nanašali na nekaj zelo specifičnega. Zakon gre v zakonodajni postopek v obliki teksta, ki vključuje tudi spremno besedilo. In v spremnem besedilu piše: "Cilj predlagatelja je, da se delež zasebnih šol do leta 2013 približa povprečju evropskih držav, ki so sprejele koncept zasebnega šolstva kot dopolnitev javne šolske mreže ... Povprečje deležev učencev oziroma dijakov zasebnih šol v zgoraj navedenih državah znaša za osnovno šolo 6,4 odstotka, za srednjo pa 14 odstotkov." Če pogledamo samo osnovne šole, v istem dokumentu piše, da je osnovnih šol 798. Če preračunamo, bi po tem dokumentu, ki je služil parlamentarcem kot podlaga za sprejemanje tega zakona, v naslednjih šestih letih ustanovili 50 zasebnih osnovnih šol. In kaj je tukaj spornega? Število osnovnošolcev v Sloveniji je dano in tega ni mogoče spreminjati. To pomeni, da bi bilo v primeru, da se ustanovi 50 zasebnih osnovnih šol, treba zapreti približno 50 javnih osnovnih šol. To pa bi bil radikalen poseg v javno šolsko mrežo.

Minister je te očitke zanikal.

Seveda je gospod minister rekel, saj ni bilo tako mišljeno. A v dokumentu je mišljeno točno tako. In ne vem, kaj je slabše: ali to, da se je dalo parlamentu v obravnavo nekaj, kar tako ali tako niso resno mislili, ali to, da so s tem resno mislili in da so želeli v petih, šestih letih drastično spremeniti javno šolsko mrežo. Zato sem predlog zakona tudi označil za revolucionarnega. Se pa popolnoma strinjam z gospodom ministrom, da bi bila ustanovitev 50 zasebnih šol v naslednjih šestih letih praktično nemogoča, saj ne vidim ne interesa ne ustanoviteljev. A to ne spremeni dejstva, da je to zapisano v neki zelo resen dokument.

Zakaj bi bila ustanovitev tako velikega števila zasebnih šol nemogoča?

Trenutno obstaja le ena zasebna osnovna šola, walfdorska v Ljubljani. Ker ima podružnico v Mariboru, sta pogojno dve. Tretja je v ustanavljanju; gre za katoliško osnovno šolo v Ljubljani. Kar se srednjih šol tiče, smo imeli že pred letom 1990 dve zasebni srednji šoli, v Želimljah in v Vipavi, ki nista bili javno financirani, uspeh dijakov pa ni imel javne veljave. Potem je bila ustanovljena škofijska gimnazija v Ljubljani, sledila je walfdorska gimnazija v Ljubljani, pa škofijska gimnazija v Mariboru in Eurošola na ravni gimnazije. Precej dogajanja s podeljevanjem koncesij je bilo na področju zasebnih poklicnih šol, ki pa so manj na očeh javnosti. Po eni strani je torej zasebnih šol pri nas razmeroma malo, po drugi strani pa ni res, da se na tem področju doslej ni nič dogajalo. V zadnjih 15 letih je opaziti počasno rast zasebnega šolstva v Sloveniji. Poudariti pa moram tudi, da zgodovinsko Slovenija nikoli ni bila prostor, kjer bi bilo zelo veliko zasebnega šolstva. V Avstro-Ogrski je bil delež zasebnega šolstva v slovenskih deželah od pet do deset odstotkov.

Zakaj smo v zadnjem desetletju dobili le peščico zasebnih šol?

Zasebno šolstvo se pri nas šele postavlja na noge. Walfdorska šola denimo s težavo napolni dva oddelka prvega razreda. To je zakonski pogoj, ki naj bi zagotavljal, da šola sredi procesa izobraževanja, recimo, ko bi bili otroci v šestem razredu, ne bi ugotovila, da ima premalo otrok, in bi jo zato zaprli. Izkazalo se je, da je ta omejitev prehuda in bi jo kazalo spremeniti. Zakaj je dinamika ustanavljanja cerkvenih šol takšna, kot je, zakaj so bolj poudarjali gimnazije in prvo osnovno šolo šele ustanavljajo, pa je pač njihova odločitev. Mislim, da se bo v prihodnje počasi ustanovilo še nekaj zasebnih cerkvenih šol, ta proces bo postopen, odvisen bo od interesa ustanoviteljev. Glede na tradicijo pa odstotek verjetno ne bo zelo visok.

Ali je glede na to, da ima denimo Finska, podobno kot Slovenija, le en odstotek zasebnih šol, Nizozemska pa kar 69 odstotkov, smiselno govoriti o doseganju evropskega povprečja?

Na to sem že nekajkrat opozoril. Zasebno šolstvo je zelo vezano na tradicijo in na razvoj šolskega sistema, zato se države med seboj zelo razlikujejo. Kakšen smisel ima iskati povprečje, če imamo ponekod zelo majhen delež zasebnega šolstva, ponekod zelo visok, stalnica pa so predvsem razlike? Odgovor je: iskanje povprečja je priznanje, da ni bil opravljen neki predhodni razmislek.

Kakšno bi bilo optimalno razmerje med deležem javnih in zasebnih šol?

Optimalno razmerje je tisto, ki se počasi, zgodovinsko vzpostavi, ki pač zrase iz družbe, v kateri so te šole. Vedeti moramo, da je danes družbeni kontekst v Sloveniji nenaklonjen ustanavljanju novih šol ravno zaradi tega, ker zaradi manjših generacij ni dovolj otrok niti za javne šole. Minister je nekje rekel, če ne bo otrok, pa ne bo šol. To na banalni ravni že drži. A ne gre za to, da otrok preprosto ne bo. Le manj jih bo. Za lokalne skupnosti je zelo pomembno, da imajo osnovno šolo. Otroci želijo, da je šola blizu, želijo se družiti z vrstniki, s katerimi sicer živijo. Ker pa se število otrok zmanjšuje, smo pred resno dilemo. Slovenija je doslej ohranjala bogato mrežo podružničnih osnovnih šol, to pa seveda stane in v prihodnje bo to vse težje. Zato nekako ni potrebe po ustanavljanju novih šol.

Kaj pa za ustanavljanje novih šol pomeni podatek, da so se proračunska sredstva za šolstvo v zadnjih dveh letih zmanjšala?

To je druga iracionalna situacija, zaradi katere zelo težko razumem ministra. Minister sicer pravi, da se delež teh sredstev na posameznega otroka veča, a dejstvo je, da se sredstva za šolstvo manjšajo. Obstaja tudi velik pritisk na javno porabo in s tem tudi na ministra, naj še zmanjša delež za šolstvo v BDP. Tega pritiska bo deležen vsak naslednji minister, in ko enkrat dovoliš, da se sredstva nižajo, jih je zelo težko dvigniti. Zato bo vse večji pritisk na krčenje javne šolske mreže in na to, da se učiteljske plače znižajo. In če minister medtem, ko se mu manjša BDP za šolstvo, ko je torej storil malo, da bi zavaroval javno šolsko mrežo pred možnim krčenjem in plače učiteljev pred realnim nižanjem, predlaga, da bi država zasebnim šolam namenjala več denarja ... Težko si predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi bil zakon, ki je predlagan, sprejet v celoti. Čez leto ali dve bi bil minister v tako nori situaciji, da bi bil verjetno prisiljen odstopiti. Ob tako kompleksni sliki se lahko samo čudimo, na kaj je minister pozoren.

Zakaj se države sploh odločajo za financiranje zasebnih šol?

Iz mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah izhaja, da so zasebne šole nekaj normalnega in da država nima nobene pravice, da bi jih prepovedala. Odloči pa se lahko, ali jih bo financirala in koliko.

Evropska komisija za človekove pravice je obravnavala tožbo staršev, ki so zahtevali, da država finančno podpira šolanje njihovih otrok na zasebni šoli, in sodišče je razsodilo, da država ni dolžna finančno podpirati zasebnih šol. Če država zasebnega šolstva sploh ne financira, torej ne krši človekovih pravic. To pa seveda ne pomeni, da ga ne sme podpirati. In v Evropi se je v nasprotju z ZDA, kjer je to ustavno sporno, dejansko uveljavila praksa, da država sofinancira zasebne šole. Obstajajo pa različne rešitve. V Italiji v preteklosti tega ni bilo, zdaj pa sredstva pomoči dobijo prek lokalnih nivojev, in sicer med enim in 50 odstotkov. Tudi v Grčiji je podpora zasebnim šolam zelo nizka. Avstrija katoliškim zasebnim šolam država pomaga tako, da pošilja učitelje, ki so javni uslužbenci, v službo v zasebne šole, in jih potem tudi plačuje. Švedska in Nizozemska pa recimo delovanje zasebnih šol financirata v celoti.

Kako se obnese 100-odstotno financiranje zasebnih šol?

Bistveno je, da je ureditev zgodovinskega izvora. Šolski sistem na Nizozemskem je zelo povezan s strukturo družbe, kjer država plačuje učitelje na zasebnih in javnih šolah in kjer je poskrbljeno, da ne pride do privilegiranja zasebnih šol. Temu se sicer ne da čisto izogniti, ker je izbira za zasebno šolo vendarle izbira in so starši običajno bolj pripravljeni sodelovati z vodstvom šole, kažejo večje zanimanje za uspeh otroka in doma ustvarijo takšno vzdušje, da je otrok bolj motiviran za delo v šoli. Zaradi tega so zasebne šole rahlo privilegirane same po sebi. Po drugi strani pa tam, kjer so zasebne šole v večini, dejavnika izbire ni in tudi te prednosti ni. V sistemih z dolgo tradicijo do prednosti zasebnih šol praviloma ne pride.

V Sloveniji je trenutno uzakonjeno 85-odstotno financiranje zasebnih šol, nekatere pa prejemajo 100-odstotno državno pomoč.

Zakon določa 85-odstotno financiranje zasebnih šol s strani države. To pomeni, da vsaki zasebni šoli, ki izpolni formalne pogoje, pripade takšno financiranje. Eden takšnih formalnih pogojev, ki jih mora izpolniti, je recimo, da ji strokovni svet za splošno izobraževanje potrdi učni načrt, s čimer je zagotovljeno, da učenci dobijo izobrazbo, primerljivo izobrazbi v javni šoli. Res pa je, da se zasebni osnovni šoli lahko ne odobrijo javna finančna sredstva, če je zaradi njene ustanovitve ogrožena edina javna šola v tistem okolišu.

Minister Zver je vse do zdaj trdil, da želi z novim zakonom uvesti 100-odstotno državno financiranje vseh zasebnih šol zato, da bi odpravil diskriminacijo, ki jo povzroča različno financiranje zasebnih šol. Se strinjate s tem?

Moram opozoriti na nenavadno argumentacijo tistih, ki so se zadnje mesece tako goreče zavzemali za novi ZOFVI in za 100-odstotno financiranje zasebnih šol. Trdili so, da popolnoma podpirajo Belo knjigo, na podlagi katere je bila pripravljena sedanja zakonodaja, in obstoječi zakon. Trdili pa so tudi, da želijo odpraviti diskriminacijo. Če pogledamo Belo knjigo, se v njej govori o 85-odstotnem deležu financiranja zasebnih šol s strani države. Če pogledamo v zakon, se v njem prav tako govori o 85-odstotnem financiranju. O drugačnem deležu financiranja zasebnih šol se govori edino v delu zakona, kjer so prehodne in končne določbe. Tam piše, da se tistim šolam, ki so obstajale še pred uveljavitvijo tega zakona in ki so bile financirane prek drugega mehanizma, prek koncesije, do takrat omogočeno financiranje ne zmanjša. To so torej zasebne šole, katerih delovanje država financira v celoti.

Če nekdo govori, da podpira Belo knjigo in obstoječo zakonodajo, potem v resnici podpira 85-odstotno financiranje zasebnih šol. Moti ga samo to, da nekatere zasebne šole dobijo več. Jasno je, da to "argumentiranje" meri predvsem na videz in jih v resnici ne zanima, kaj piše v Beli knjigi in v obstoječi zakonodaji. Ker če jih moti le domnevna diskriminacija, potem bi morali biti zelo zadovoljni tudi, če bi zmanjšali sofinanciranje tistih štirih šol, ki so ob sprejetju zakona imele koncesijo. Govor o diskriminaciji je v resnici samo izgovor.

So torej po vašem mnenju trditve poslanca Grimsa, da je bilo 100-odstotno financiranje zasebnih šol uvedeno že leta 1996, zavajanje?

Zasebne šole, ki jih država financira v celoti, so dobile koncesije pred letom 1996, ko je bil sprejet zakon. Pred tem letom v slovenski šolski zakonodaji pojem zasebnega šolstva sploh ni obstajal. Zakonodaja iz leta 1996 ni uvedla 100-odstotnega, temveč 85-odstotno financiranje. Ni pa odpravila 100-odstotnega financiranja, ki so ga prek koncesije do takrat dobile nekatere zasebne šole.

Ali bi bilo, če bi želeli izenačiti financiranje vseh zasebnih šol, smiselno uvesti 85-odstotno financiranje za vse zasebne šole?

Sam ne bi manjšal podpore tistim zasebnim šolam, ki so jo dobile že pred uveljavitvijo obstoječega zakona. Koncesije so bile slaba rešitev, saj država zasebne šole s koncesijo financira le, če ugotovi, da potrebuje dodatne šole, ki bi okrepile javno šolsko mrežo. Zasebne šole so v tem primeru povsem odvisne od volje države, program, ki ga izvajajo, pa je čisto enak kot v javnih šolah in zato nima specifik, ki krasijo zasebno šolstvo. Ta mehanizem sicer še obstaja. Država lahko še vedno razpiše koncesijo, če meni, da je nekje javna mreža prešibka. A, kot rečeno, danes smo v situaciji, ko je javna šolska mreža večinoma prebogata.

Ali bi bile, če bi obveljalo, da država v celoti financira javne in zasebne šole, te avtomatično na boljšem? Že zato, ker lahko dodatna sredstva dobijo od ustanovitelja zasebnika?

Velika verjetnost je, da bi se to zgodilo. Situacija je še bolj zanimiva, ker že zdaj vsaj gimnazije pobirajo prispevke staršev, menda za nadstandard, dejansko pa zato, da se lahko normalno razvijajo. Javne šole morajo torej že zdaj dobiti nekaj sredstev od staršev. Ne le gimnazije, tudi osnovno šolstvo ni brezplačno, kar vprašajte starše. Ob tem se samo še bolj pokaže, kako potreben bi bil neki resen dokument, ki bi te stvari uredil. Ker pa dokumenta ni, se pavšalno govori marsikaj. Recimo, da bo novi ZOFVI preprečil šolnine na zasebnih šolah. Obenem pa je iz besedila zakona razvidno, da lahko zasebne šole od staršev pobirajo prispevke. Poleg tega se uvaja financiranje šol glede na število učencev, kar samo po sebi ne pomeni veliko, pomeni pa še kako veliko, če je šola že tako majhna in če število učencev še upada. Če jih je manj, dobijo manj denarja, vzdrževati pa morajo iste prostore. Zelo verjetno je, da bo v prihodnje v razredih manj učencev, in če bodo šole plačane po glavi učenca, jim bo trda predla.

Ali bi država z enakovrednim financiranjem javnih in zasebnih šol pripomogla k elitizmu v zasebnem šolstvu?

Šole postanejo elitne, če so šolnine visoke. Z ureditvijo, kakršna je zdaj, ko zasebne šole velik del sredstev dobivajo iz javnih sredstev, se šolnine manjšajo. V tem smislu je javna podpora pravzaprav varovalka pred elitnimi šolami. A to še ne pomeni, da mora država zasebne šole financirati v celoti.

Po drugi strani pa so šole lahko elitne tudi po tem, da se vanje vpisujejo boljši učenci kot na druge šole. V osnovnih šolah pri nas se to praviloma ne dogaja, ker otroci hodijo v najbližjo šolo, na ravni srednjega šolstva pa je mogoče, da nekatere šole dobijo boljše učence. To ne velja le za zasebne šole, ampak tudi za nekatere javne. Zato se mi zdi tako pomembno, da se ne objavljajo maturitetni rezultati na ravni šol, saj bi se tako rangirale šole po uspešnosti. Ni namreč problem v tem, da se v neko šolo vpišejo le najboljši učenci, temveč predvsem v tem, da se akademsko manj uspešni učenci potem zberejo na nekih drugih šolah. Takšen elitizem za družbo kot celoto ni dober.

Naj pa dodam, da si obstoječe cerkvene gimnazije zelo prizadevajo za to, da njihovi dijaki pridobijo čim več znanja. Dejansko veljajo za zelo kakovostne šole.

Pred časom smo lahko v razpravi o slovenskem šolstvu slišali precej ekonomskih izrazov. Kaj bi se zgodilo, če bi šolstvo prepustili tržnim zakonitostim ponudbe in povpraševanja?

To se v razvitih šolskih sistemih ne dogaja, saj se je ideja, da lahko konkurenca na področju šolstva in zdravstva prinese kakovost, izkazala kot omejenega dometa. Nekateri ekonomisti sicer pravijo - "Žal!". Analize pa kažejo, da bi se v tem primeru nekatere šole verjetno izpostavile kot elitne, druge pa bi bile potisnjene v situacijo, ko bi lahko sprejemale le učence, ki bi jih elitne šole zavrnile. V takšnem sistemu pravzaprav izbirajo šole, in sicer le tiste najelitnejše. Taka delitev zelo pogosto sovpade s socialnimi delitvami. Najpremožnejši starši zagotovijo svojim otrokom najboljše šole, tisti manj premožni, ki se običajno v družbi tudi slabše znajdejo, pa končajo na drugem ekstremu. Zato se ta ideja v šolstvu ni uveljavila. Je pa tudi res, da so se pri nas še nedavno pojavljale ideje, da je treba povsod uveljaviti načela liberalne ekonomije. Sedanji šolski minister ni pripravil nobenega dokumenta, kjer bi se jasno opredelil do teh idej, ki jih je v začetku mandata zagovarjala vlada kot celota.

Ali ni tudi šolski minister, sicer že pred časom, izjavil, da naj bi imele javne šole pri nas monopol?

Raven njegovega govora sicer ni bila preveč koherentna, je bila večznačna, a v vsakem primeru se mi zdi čudno, da se je spogledoval s to terminologijo.

Čeprav sta bila iz nove šolske zakonodaje umaknjena dva najbolj kritizirana člena, ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, od financiranja po učencu do normativov, saj ostaja v veljavi predpis, da je v enem razredu lahko 32 otrok ...

Vsaj v večjih mestih normativ 32 učencev v gimnazijskem razredu pomeni, da so ti razredi zelo polni. To je zlasti pomenljivo zato, ker so ti učenci v osnovni šoli najverjetneje sedeli v razredih, kjer je bilo v povprečju bistveno manj učencev.

Koga tako polni razredi bolj obremenjujejo, učitelje ali učence?

Ne gre samo za to. Družba se spreminja, veča se potreba po svobodi, po individualnosti, to pa je v popolnem nasprotju s prepolnimi razredi, v katerih se nekatere metode dela zelo težko izvajajo. Saj lahko predavam 300 ljudem, če me želijo poslušati. Če pa želim samostojno mišljenje, debato, če želim, da se je vsi udeležijo in da poslušajo drug drugega, je osnovni problem že v tem, da so razredi večinoma organizirani tako, da učenci gledajo drug drugega v hrbet. Hkrati pa debata z 32 učenci, razen v izjemnih primerih, ni mogoča. S takšnim številom učencev je silno težko delati.

Zakaj se normativov ne zmanjša?

Glavni razlog je v tem, da to stane. V obdobju, ko je vedno večji pritisk na javne finance, se ne odpirajo poglavja, s katerimi bi se stroški povečali. Je pa problem, če sočasno prenavljajo učne načrte in da so njihovi snovalci celo spodbujani, naj vpeljujejo aktivne metode dela, obenem pa se nič ne reče o številu dijakov v razredu, o tem, kakšne naj bi bile skupine, o tem, kako bi bilo mogoče izvajati učne načrte ...

Sprememba učnih načrtov je bila deležna številnih kritik, ker do nje prihaja precej na hitro, ker poteka v razmeroma zaprtem krogu ljudi in ker naj pri nastajanju učnih načrtov ne bi dovolj sodelovala strokovna javnost.

Že pri sestavi Strokovnega sveta za splošno izobraževanje smo videli, kako je vse skupaj potekalo, saj je neko lokalno društvo predlagalo veliko število kandidatov v strokovni svet in ti so bili potem tudi izbrani. To kaže, da ni pomembno, da različne organizacije predlagajo svoje strokovnjake, temveč da "naši" strokovnjaki pridejo v strokovni svet. Tudi sestava komisij za spremembo učnih načrtov ni bila transparentna. Ni povsem jasno, kako so bili ljudje, ki so v teh komisijah, izbrani.

V eni od komisij je bila tudi ministrova partnerka, čeprav pravi, da se je distancirala od oblikovanja osnutkov učnih načrtov.

Če bi bili kriteriji jasni, potem bi bilo lahko upravičeno, da je bila ministrova partnerka izbrana v to komisijo - če je tak strokovnjak, da ji ni para. Če postopki niso tako transparentni, pa je zadeva zelo delikatna. Minister bi ravnal modro, če bi se takšnim situacijam izognil, če bi pritegnil najširši krog ljudi in če bi omogočil dejansko javno razpravo. In če bi se strokovnjaki večkrat podpisali pod novosti, ki jih uvaja. Trenutno se zelo poudarja, da je pri vseh novostih sodelovalo ogromno strokovnjakov in da je bila široka javna razprava. A kdo so bili ti strokovnjaki, kdaj in kako je potekala javna razprava, kdo je bil vključen in kako, kje so gradiva, kje in kdaj so bila dostopna javnosti? Pomembno je, da so gradiva dana v javnost pravočasno, da gradiva podpišejo strokovnjaki in stojijo za njimi ... Prav pri šolskem zakonu smo imeli zelo zanimivo situacijo. Ko je v državnem zboru potekala javna razprava, so bile pomembne stvari že odločene in večine členov zakona ni bilo več mogoče spremeniti. To je neverjetno komično.

Zaposleni na Pedagoškem inštitutu ste bili zelo kritični tudi do vladnih manevrov v vaši ustanovi. Vlada je najprej spremenila sestavo upravnih odborov javnih raziskovalnih zavodov tako, da ima sama v njih absolutno večino. Na Pedagoškem inštitutu je nato na mesto direktorja imenovala vršilca dolžnosti Dejana Hozjana, ker pa ta ni izpolnjeval pogojev, da bi postal direktor s polnimi pooblastili, je vlada spremenila še statut in zmanjšala omejitve glede delovnih izkušenj ...

V resnici se je do neke mere zgodilo podržavljanje raziskovalnega zavoda, to pa so naredili tako, da je vlada v javnosti očrnila inštitut in vse, ki delamo na njem, da smo nestrokovni, da ne delamo dobro, pa čeprav nas je agencija, ki je pristojna za ocenjevanje našega dela, pred tem razglasila za eno od treh najboljših skupin na področju družboslovja. Ko je prišlo do tega, da bi vršilec dolžnosti direktorja postal direktor s polnimi pooblastili, je upravni odbor, v katerem vladna večina dejansko glasuje po svoje in lahko sama o vsem odloča, začel spreminjati statut inštituta. A ti kompetentni ljudje so spregledali, da morajo pred spremembo statuta vprašati za mnenje tiste, ki na tej inštituciji delajo, pa čeprav njihovega mnenja potem ne upoštevajo. Seveda nas niso nič vprašali. Šele ko je novi statut potrdila vlada, so po našem opozarjanju priznali napako in nas vprašali za mnenje o predlogu statuta. A ko je statut potrjen na vladi, seveda to ni več predlog - mnenja o predlogu seveda nismo mogli dati in spremembe so bile preklicane. Direktorja so tako še enkrat imenovali za vršilca dolžnosti.

Kako se bo razpletlo?

Zdaj bodo verjetno po pravilnem postopku opravili spremembe statuta Pedagoškega inštituta in vršilca dolžnosti imenovali za direktorja.