"Večji del panike, ki je zajela Janšo, je povezan z zavedanjem, da se mandat izteka in da je vmes le še izjemno naporno obdobje predsedovanja, v tem času pa mu bodo mero jemali njegovi lastni ljudje." - Gregor Golobič

Kako je s predsednikom Drnovškom?

Upam, da dobro.

Premieru Janezu Janši so začeli ratingi pred dvema letoma padati in mu po treh letih padli rekordno nizko. Česa od tega, kar je vedel Drnovšek, Janša ne ve?

Drnovšek je fenomen, saj ni na volitvah nikoli izgubil, zmagal pa je na treh parlamentarnih volitvah zaporedoma. To dejstvo je lestvico tega, kaj pomeni volilni uspeh, pomaknilo domala nedosegljivo visoko, zato bomo težko doživeli reprizo. Epizoda Janeza Janše to potrjuje. V čem je skrivnost Janeza Drnovška? To je vprašanje za milijon dolarjev, ki si ga danes v postdrnovškovi dobi vsi zastavljamo. Ključna stava pri njem je bila neka nepolitičnost, da je bil torej najbolj netipičen od vseh politikov.

Ker je verjel, da se morajo s politiko ukvarjati ljudje, ki nočejo oblasti?

Ja, do oblasti in do funkcije je imel veliko distanco. Tudi do strankarske scene. Ni bil antistrankarski človek v smislu, da so stranke kot take zlo. Stranke so nujen instrument, ki pa je sam po sebi tudi nevaren in ne more biti posebna vrednota. Velik prispevek njegovega obdobja, ki je bil na primer zelo dragocen tudi v zadnjih nekaj letih podivjanosti sedanje vladne opcije, je bila njegova brezkompromisna stava na formo: to, da ni bil pripravljen prekršiti pravil igre, da bi dosegel kak politični cilj. In skozi to njegovo vztrajanje pri za demokraciji ključnem formalnem vidiku se je med ljudmi v Sloveniji okrepila in utrdila zavest, da so subjekti, za katere se predpostavlja, da imajo lastno pamet in da ne rabijo paternalističnega narekovanja, kaj morajo oziroma smejo misliti. Drnovšek nas je vse na ta način puščal same, ni dal tistega, kar bi marsikdo pogosto hotel. Zavestno ni krepil te pokroviteljske komponente, ki ve bolje od ljudi, kaj je dobro za njih, in jim ne dopušča pravice do umnosti in neumnosti. Drnovšek je bil glede tega protestantsko distanciran in discipliniran, Janši pa se je prav to obrnilo proti njemu, saj so ljudje kmalu začutili, da jim tega ne priznava, ampak da mandat, ki so mu ga dali, izkorišča za nekaj povsem nasprotnega. Tu je ta nesporazum, ta hribarjevska substancialističnost, ki ni značilna samo za nasprotni politični pol. V tem je bil tudi razlog Ropovih težav, da ni mogel ostati v drnovškovskih tirih.

Zadnji politbarometer kaže: SD 21 %, SDS 18 %, Zares 11 %, LDS in SNS 6 %. Bi vas ta rezultat na volitvah potešil?

Tretje mesto po samo dveh mesecih od ustanovitve Zaresa je zelo soliden rezultat, nad pričakovanji, ne samo okolice, ampak tudi mene osebno. Ne ker bi dvomil o obstoju velikega potenciala za tako politično izbiro, ampak zato, ker je v resnici časa malo, razmere v Sloveniji so dovolj odprte in možni so različni scenariji. V resnici še nihče ne more z neko gotovostjo napovedovati, kaj se bo zgodilo, čeprav si marsikdo to domišlja.

Imeli smo tretjo pot: Tony Blair, Bill Clinton, Borut Pahor. Zdaj ste pa v politiko iz ozadja planili: Gordon Brown, Hillary Clinton, Gregor Golobič. Kako se reče vaši poti?

Slavoj Žižek bi rekel "svetleča pot" ... ha, ha ... Sicer pa mi še ni padlo na pamet, da bi se videl v tako imenitni družbi.

Mar to pomeni, da v politiki prihaja čas strategov in analitikov, da na oder stopajo politiki, ki so jo prej strateško vodili iz ozadja?

Sam se vseskozi branim tega, da sem bil v ozadju, saj sem imel ravno zaradi Drnovškovega sloga veliko priložnosti - v dobrem in slabem - za prvovrstno izpostavljanje. Jaz nisem bil kot kak Petek iz kabineta predsednika vlade, katerega mnoge dejavnosti so skrivnost celo za delodajalca.

V čem je vaša politika bolj moderna od tradicionalne, ki obvladuje Slovenijo?

Mislim, da predvsem v ideji, da politika ni neki totalen projekt, neka totalna vednost o vsem, nad vsem in nad vsemi, ampak da se zaveda svojih omejitev in tega, da je tisoče ljudi v Sloveniji, ki na svojih področjih vedo bistveno več, kot bo katerikoli politik kadarkoli sploh vedel, da ne ve. In drugačnost politike je tudi v tem, da to prepozna, da je vključujoča, ne pa da vsem soli pamet ali pa jih reducira na navijače, hujskače in priložnostne galjote.

Je to postideološka politika?

V smislu tradicionalnih ideoloških shem gotovo. Pri čemer naša stava na to odprtost seveda spet ni brezmadežno spočeta, ampak predpostavlja neko oporo v mnogih vrednotah evropskega klasičnega liberalizma. A slednji danes, če se ga resno misli, priznava, da obstajajo mnoga nova vprašanja, ki presegajo domet logike osebnih pravic in individualnih državljanskih svoboščin ter merijo tudi na iskanje širših soglasij o zadevah, ki se tičejo skupnosti in prihodnjih generacij.

Če je opozicija v opoziciji in če je tudi vlada v opoziciji, kdo vlada Sloveniji?

V največji meri ljudje iz oblastnega zaledja, ki so preklopili na režim delovanja pod geslom "last minute all inclusive". Mislim, da se tega nekoliko začenja zavedati tudi predsednik vlade. Odtod večji del nedavne panike, ki ga je zajela in ni bila toliko povezana z rezultati referenduma in volitev, temveč z zavedanjem, da se mandat izteka in da je vmes samo še fizično, logistično izjemno naporno obdobje predsedovanja EU, v tem času pa mu bodo mero jemali najbolj njegovi lastni ljudje, medtem ko mediji, opozicija in del koalicije tega bermudskega projekta njegovih konkvistadorjev ne bodo gledali od strani, ampak bodo delali, kot bi rekli Primorci, kažin. Mislim, da je v slutnji vsega tega najti ključ nenavadnega dogajanja, ki se je končalo z izsiljeno zaupnico pred mesecem dni.

Je dobro, da se zdaj vsi obnašajo tako, kot da je Janša že izgubil volitve?

Gotovo ne. Dejstvo je, da je do volitev slabo leto, in v tem obdobju se lahko marsikaj zgodi. Ni treba pogledati na Hrvaško, da vidimo, kako to gre, čeprav je dejstvo, da se bo SDS tako kot leta 2004, ko se je inspirirala tudi pri tem, kar je Sanader počel na volitvah leta 2003, tudi leta 2008 zgledovala po tem, kar je počel letos. Verjetno bodo pri tem ponovno sodelovali celo isti mentorji, sponzorji ter svetovalci različnih republikanskih fundacij in evropske ljudske stranke. Ampak to ni bistveno. Bistveno je vedeti, da so stvari odprte. In imamo domače zglede: še pred dvema letoma se je zdelo, da je Janša "obsojen" na dva mandata, pa so se potem zgodili presenetljivi obrati na lokalnih volitvah, z Jankovićem, a tudi s Kanglerjem in Pernetom.

Nedavno se je zazdelo, da ne bo imel niti enega mandata.

Tako je - šele ponovna zmaga za nazaj "pokrije" prvo, ki je navadno predvsem poraz nasprotne strani ... Med primeri naivne samozaverovanosti je treba omeniti še zadnji primer predsedniških volitev, saj je bil Peterle pred letom dni bistveno večji favorit za zmago, kot je danes SD.

Borut Pahor se že obnaša tako, kot da je Janša izgubil. Vsaj tako si lahko razlagamo njegovo napoved, da je leta 2008 voljan prevzeti vodenje vlade.

Od tu je torej le še korak do koalicije voljnih ...

Prihodnost Slovenije je torej že praktično izpisana: Pahor pravi, da bo premier leta 2008, Bojan Šrot pa pravi, da bo premier leta 2012. Tine Hribar vas za zdaj še ne vidi kot predsednika vlade. Je bil Pahor prehiter v smislu, kot je bil prehiter Peterle?

Situacija ni čisto podobna, Peterle je imel specifične razloge, zakaj je pohitel, in mislim, da je bila to dobra poteza, seveda pa je v nadaljevanju naredil vse narobe. On bi moral zavestno preprečiti podporo vladnih strank. Njegov krog in on sam so se obnašali, kot da je že predsednik, tako da je bilo na koncu videti, kot da je že na reelekciji. Pahor nima motiva, da bi moral hiteti s tem mandatarstvom, kot je moral s kandidaturo pohiteti Peterle, da mu desnica ne bi vsilila drugega kandidata. Pri Pahorju gre bolj za logiko siceršnjega delovanja. Je namreč mojster odloženih učinkov. Napoveduje. V tem smislu je verjetno tudi napoved mandatarstva le način, kako ne dati programa in ekipe na mizo, ampak to odložiti na skrajni rok do jeseni prihodnje leto. Sicer imam glede Pahorjeve fokusiranosti dobro mnenje. Tej svoji misiji je do konca in dosledno predan.

Pahor je bil s svojimi visokimi ratingi izpostavljen vladi, predvsem SDS, ki ga je stalno napadala. Se je zdaj s to svojo napovedjo izpostavil tudi levosredinskim strankam? Bo postal tudi vaša tarča?

Ne. Le zakaj? S to potezo nam je posredno celo pomagal. Vrsta ljudi, ki so v dosedanji odprtosti njegovega projekta videli tudi prostor zase, ga zdaj, ko ga bo moral v skladu z napovedjo zapirati, ne bodo več videli in se preusmerili.

Čutim veliko spremembo - nekoč ste radi brili norca iz njega. "Česa se Pahor najbolj razveseli zjutraj? Ko se pogleda v ogledalo."

V kontekstu njegove skoraj neznosne lahkosti razsojanja o težkih zadevah, s čimer se je bodel Drnovšek, sem res rekel, da obstajajo težje odločitve, kot je barva kravate. No, zdaj jih praktično ne nosi več in pravi, da so mimo. Medtem je tudi že okusil nelahkost realne politike, sprejel tudi nekaj težjih odločitev in se precej zaveda, kaj vse implicira prevzem funkcije na primer predsednika vlade. Ne vidim nobene potrebe po strastnem rivalstvu, saj se mi zdi, da to, kar mi počnemo, dejansko koristi tudi njemu. Zadnje mesece se morajo v SD zaradi zavesti, da smo tukaj mi, da rastemo, da obstaja resna tekma, bistveno bolj potruditi, kot bi se sicer. Če bodo na koncu zmagali, bo to v veliki meri ne "kljub temu", ampak "ravno zaradi tega", saj gre za učinek katalizatorja in se stvari lotevajo bistveno bolj zares. "Zaresne" učinke pa je zaznati tudi v drugih strankah.

Je v vlado, ki jo ustanavlja, povabil tudi vas?

Ne, sestavil bo seveda svojo lastno ekipo, čeprav je v tem paradoks, saj bodo mnogi v njej, zavedajoč se, da bo vlada na koncu koalicijska, precej negotovi.

Manj ko pove, višje ratinge ima: kako si to razlagate?

Mislim, da to sploh ni povezano. On sam je imel zelo visoke ratinge zadnjih sedem, osem let, stranka pa je resno rast prvič zabeležila šele v letošnjih meritvah konec marca. Da bi SD zrasli ratingi, je morala najprej razpasti LDS.

LDS je slovenski politiki dala največ, ko je razpadla.

Takrat se je razvezala neka blokada in se je, kot je rekel Danilo Türk, začelo kreativno dogajanje, ki samo kumulira in daje novo kvaliteto. Če bi Zares nastal dva meseca prej, bi bila zadeva lahko drugačna. Ko so volivci opustili iluzijo in upanje, da se bo stara LDS kot feniks dvignila iz svojega pepela, je bila SD edina relativno stabilna politična izbira. Takrat so pridobili ta rating in jasno je bilo, da ga bodo v veliki meri lahko dolgo zadržali.

Je priljubljen ali vpliven?

Je v opoziciji, kjer je priljubljenost močnejša karta. Obeta pa se mu tudi vplivnost, čeprav s stvarmi, ki jih izreka, ni ravno trendsetter, ampak dovolj spretno zaznava pulz političnega dogajanja in razne ideje zelo hitro posvoji.

Danilo Türk je bil skupni kandidat SD in Zaresa. Je tudi skupni predsednik?

Ni.

Kako si ga s Pahorjem delita?

Sploh si ga ne deliva. Mi smo dr. Türka naravno podprli, saj je sodil v kontekst osnovne stave Zaresa, da gre za odprto politiko, ki vključuje nove ljudi. Seveda je tudi osebnostno, po profilu, izkušnjah, nastopu iz predsedniškega "materiala". SD je imela do neke mere drugačen motiv, in sicer rešiti zagato, ki je nastala po poznem umiku Pahorjeve kandidature. Danilo Türk je imel zelo težko nalogo, saj ni bilo treba premagati le Peterleta, ampak najprej tudi čisto konkretno predstavo o kandidatu, ki se je umaknil. To definirano praznino je moral obenem odstraniti in zapolniti, razložiti ljudem, da gre zanj, ne za alter ego nekoga drugega. Vsekakor sem prepričan, da ne bo igral nobene strankarske igre.

Na čigavo stran se bo postavil v potencialnem sporu med vama s Pahorjem?

Ni nobenega razloga, da bi v takšni situaciji arbitriral predsednik države. Morebitne napetosti bova znala brez težav reševati in rešiti sama. Nekateri se zelo trudijo lansirati virozne zgodbe o tem, da gre med nama za sovražnosti. Spregledujejo, da imava direktno komunikacijo, ki deluje preventivno.

Opozicija si verjetno s tem, ko stalno poudarja, da se Janša obnaša tako, kot da je v opoziciji, dela slabo uslugo. Mar ne računa Janša ravno na to, da bo v očeh volivcev percipiran kot žrtev, kot politični preganjanec?

Jacques Seguela je v letih, ko smo z njim sodelovali, rad poudarjal doktrino, po kateri se mora opozicija v času volitev obnašati neopozicijsko, tisti, ki je na oblasti, pa se mora predstavljati kot izzivalec. Zadaj je zelo preprosta podmena: volivci nikoli ne "plačujejo" za nazaj. Nihče ni nagrajen zato, ker je dobro delal. Zato ker je dobro delal, je sproti dobival plačo. Z dobrim delom je kvečjemu poplačal kredit, ki ga je dobil, ko je bil izvoljen. Za naprej se mora postaviti kot izzivalec, kot tisti, ki kredibilno obeta za naprej, ne pa kot kdo, ki bi mu karkoli pripadalo. V tem smislu bi bilo mogoče omenjeno Janševo potezo razumeti kot nekaj, kar ni povsem zgrešeno, je pa zagotovo pretirano v tej banalni izvedbi: tukaj imate vlado, jaz bom pa opozicija z 51 glasovi v parlamentu!

Kljub temu mu je uspelo po Türkovi zmagi tako rekoč čez noč spremeniti temo pogovora.

Slavje je sicer vseeno bilo. Ideja nadomestitve defenzivne teme s protinapadom je v politiki pogosta. Toda v izvedbi ima tudi hrbtno, tvegano plat: tako velike teme ne spraviš z odra s pasjo bombico, ampak rabiš močan možnar, ki lahko sam eksplodira. Stari Grki so temu rekli Alkibijadov kompleks - po možaku, ki je svojemu psu odsekal rep, da bi vzbudil pozornost. Seveda so ga potem vsi gledali, a učinek te strategije je le kratkoročen, kolateralna škoda pa je trajnejša. Danilo Türk bo to soboto prisegel, v nedeljo prevzel funkcijo - in bo predsednik. Ve se in vedelo se bo, kakšna je njegova "legenda". Strinjam se, da je šlo deloma za preusmeritev teme, v veliki meri tudi za paniko pred neobvladovanjem tega, kar prihaja, zaradi notranje omejenosti komandantskega tipa vladanja, kjer se vse odločitve sprejemajo in vodijo izključno iz vrha piramide.

Toda ta Janševa poteza je bila prepisana iz republikanskega učbenika politične strategije.

Ja, wag the dog. Pa smo spet pri oz. na psu ... Sreča, da nismo napadli Albanije.

Je pa kljub temu začel vojno: proti tajkunom.

Tudi to je skrajno tvegan ples na konici noža. Izjave o zarotniško izdajalskem črnenju Slovenije v tujini se absolutno niso obnesle. Ljudje očitno tudi niso kupili tega, da je treba suspendirati demokracijo, ker bi nas domnevno ogrožala evropska okupacijska vojska. Tajkunska vojna je bolj dolgoročna, bolj sofisticirana, ima pa tudi ona hrbtno, senčno plat, ki ji tudi z izjavami o mercatorski napaki ni mogoče ubežati.

Izraz tajkun, ki ga je vrgel na trg, mu ratingov sicer ni dvignil, zna pa imeti zelo zanimive stranske učinke, saj se vsi mediji, za katere on pravi, da so proti njemu, ukvarjajo s tajkuni, s temo, ki jo je on lansiral.

Marsikomu se zdi, da gre za kombinacijo potez maščevanja zaradi izdaje in obupa zaradi nepovratnosti in nemoči. T. i. tajkunom zna povzročiti škodo, toda z njimi je usodno zvezan in lahko padejo samo skupaj. Igor Lavš je pred meseci dobro poantiral, ko je na primerih Rusije, a tudi Srbije in Hrvaške pokazal, da je prvi pogoj tajkunizacije obstoj avtoritarnega vodje. Zato je to pri nas značilnost tega mandata. Seveda se takšnih, ki bi to hoteli postati in so pripravljeni za to marsikaj narediti, tudi prej ni manjkalo, ampak dokler politika ni bila pripravljena prekoračiti Rubikona formalnih pravil igre in zaplesati v prazno, o čemer sem v zvezi z razliko med Drnovškom in Janšo govoril na začetku, jim ni moglo uspeti.

Glede na to, da je v politiki vse le igra, bi Janšo verjetno podcenjevali, če ob vsem tem ne bi najprej pomislili, da je medije morda taktično, morda iz obupa prepustil levi sredini: ko so bili mediji še "neuravnoteženi" in "nesproščeni", so bili fatalni prav za levo sredino, specifično - za LDS?

To, da Delo in Večer nista več pod pritiskom osrednjega politbiroja, ne pomeni, da je Janša medije komurkoli prepustil, ampak da so mu dovčerajšnji pajdaši obrnili hrbet. Tako je to, ko enkrat prestopiš mejo, ko zabredeš v kalne vode berlusconizacije, kjer je merilo uspešnosti stopnja izrabe in zlorabe vseh možnosti. Samo upamo lahko, da bo politika iz te lekcije, ko so soigralci obrnili igro proti njej sami, potegnila kak nauk.

Ste kupili delnice NKBM?

Nimam s čim.

Je NKBM model za privatizacijo slovenskega gospodarstva?

Upam, da ne. Vsaj v konkretni izvedbi to ni model, po katerem bi se bilo treba zgledovati. Očitno je, da je imel državljanski delež vlogo figovega lista. Šlo je predvsem za selekcijo t. i. institucionalnih vlagateljev in državljanski delež je bil zgolj alibi. Lahko sprejmem tezo, da niso vedeli, da se bodo ljudje odzvali v takem številu in s toliko sredstvi. A v trenutku, ko so to že natančno vedeli, so imeli še zmeraj možnost spremeniti tok dogodkov, če bi jim res šlo za transparentnost, javnofinančno korist in relativno stabilno lastniško strukturo banke. Razpolagali so tudi s predhodno cenitvijo, ki je znašala 37 evrov na delnico. Lahko celo sprejmemo tudi to, da je prav, da državljani dobijo delnice s popustom, navsezadnje so bile te banke sanirane s stotinami milijard davkoplačevalskega denarja. Tok dogodkov žal pritrjuje govoricam, da so ljudje iz vrha SDS in NSi - SLS in DeSUS sta imeli drugorazredno vlogo - bojda prinesli vsak svoj seznam institucionalnih vlagateljev, tako tujih kot domačih, in se potem cel dan prepirali o tem, kdo bo vkrcal več svojih.

Kaj bi vi naredili z NKBM?

Dodatni delež bi bilo po takem odzivu treba nameniti za državljanski odkup - kar je mimogrede naredila hrvaška vlada v primeru prodaje njihovega Telekoma, ostali del pa bi prodali na licitaciji najboljšim ponudnikom, dolgoročnim investitorjem, vseeno ali domačim ali tujim, samo da se ve, da gre za resne akterje, ne pa za borzne mešetarje iz bermudskega trikotnika.

Zakaj niso česa takega izvedle prejšnje, LDS-ove vlade? Zakaj niso državnih podjetij ponudile v odkup malim delničarjem?

Ne vem. Proces bolj sistematičnih privatizacijskih postopkov se je začel, ko se je stari LDS čas že iztekal. Stvari glede privatizacije v Sloveniji so morale dozoreti, zato ni možno reči, zakaj ni bilo vse prodano že leta 1996, in to v edini možni koaliciji z nacionalno zainteresiranim Marjanom Podobnikom. Tudi ne sprejemam teze, da mora država kar vse prodati, ker naj bi bila slab gospodar. To, da je država slab gospodar, je dokazala šele ta vlada. Ampak tudi to ne more biti zadosten razlog za razprodajo.

Kaj bi naredili s Triglavom in Telekomom?

Model lastninjenja zavarovalnice Triglav je v redu tak, kot je bil zapisan v padlem zakonu, manjkala je samo varovalka pred samovoljno in neoptimalno prodajo deleža s strani vodstva KAD, ki ne vzbuja nobenega zaupanja in se niti s predsednikom vlade ne more sporazumeti, ali je bila prodaja Mercatorja napaka ali ne.

Boško Šrot ni bil tajkun, dokler se ni razšel z Janšo. Bi se lahko pod pultom - Daj mi mir! Ti pa meni! Okej? Okej! - ponovno sešla?

Boško Šrot je človek, ki je fokusiran izrazito na svoj ozki poslovni interes. Znotraj tega ga barve ne zanimajo. Ali bi zmogla iti prek tega, da sta se razšla na kričeč in grob način, je špekulacija, ki se mi ne zdi verjetna.

Je Janša izgubil, ko je izgubil Šrota?

O tem ni dvoma, vse naložbe, ki so več let šle prek bivše državne sekretarke.

Koliko je izgubil Pahor, ko je Šrot izstopil iz stranke?

Izgubil je člana in nekaj vtisa, da lahko vedno in vse povezuje.

Kdo je pridobil s tem, ko sta Janša in Pahor izgubila Šrota?

Ne vidim, da bi kdo tu pridobil. Komu bi se zdelo, da SLS, ampak tu ne vidim veliko.

To Zaresa ni zbližalo s Šrotom?

Ne, na noben način. Tu sta do neke mere pridobila Delo in Večer, saj imajo uredniki za nekaj časa možnost suvereno opravljati svoje delo, ker niso več pod pritiskom vlade, hkrati pa si njihovi novi "osamosvojitelji" ne morejo dovoliti, da bi v teh časopisih izvajali preveliko samovolje.

So menedžerski prevzemi nova verzija divje privatizacije ali le menedžerski samozaščitni ukrep pred posegi vlade?

Ne zdijo se mi tako enoznačni. Je pa dejstvo, da so bili mnogi sproženi kot samoobrambni mehanizmi. V zvezi z Merkurjem so že dlje časa krožile govorice, da vlado moti t. i. gorenjska naveza, ker je ne obvladuje. Obnašali so se racionalno: država je prodala svoj delež v Merkurju za izjemno visoko ceno Tušu, ki ga je prodal vodilnim v Merkurju. Država je pri Merkurju dobila zelo veliko kupnino, še zlasti če pomislimo, kako malo je iztržila pri Mercatorju. Ali je ta ideja, da novi lastniki zastavijo premoženje, ki ga kupijo za garancijo v delnicah podjetja, tako zelo neobičajna? Pa ne mislim samo na hipotekarne kredite. Nihče ne bo resno govoril, da je npr. gigant Novartis kupil Lek iz nekih prihrankov. Običajno ne gre za lastna sredstva, ampak za kredit in v zavarovanju kredita je tudi Lek sam, ki tako kot eno od najbolj dobičkonosnih slovenskih podjetij seveda financira svoj lastni nakup. Toda pri Novartisu se nam to zdi samoumevno, morda tudi zato, ker pred očmi nimamo Vaselle, šefa Novartisa, ampak Bineta Kordeža, pri čemer nam gredo po glavi znamenite slovenske misli. Ali bi nam bilo bolj všeč, če bi Merkur kupil Bauhaus, četudi je jasno, da bi tudi v primeru nesovražnega prevzema nakup financiral iz Merkurja? Stvari niso tako preproste in problemi so bolj zapleteni, kot jih prikazujejo.

Je neoliberalizem združljiv s slovensko dušo?

Mislim, da sploh ni združljiv z dušo kot tako. Niti z dušo Zaresa. Mi smo v programski izjavi dovolj jasno postavili izhodišča, ki trdega neoliberalizma ne vidijo kot odgovora na vprašanja, ki so na dnevnem sporedu.

Ob Türkovi izvolitvi se je potrdilo, da je slovensko volilno telo dokončno zanihalo na levo. To pomeni, da bodo imele levosredinske stranke na voljo več potencialnega volilnega telesa kot prej, toda tudi levosredinskih strank je zdaj več kot prej; obenem pa je pričakovati, da se bodo tudi desnosredinske stranke centrirale, recimo SLS, ki bo skušala pod Bojanom Šrotom verjetno delovati bolj urbano kot pod Podobnikom.

Türkova izvolitev bolj kot to, da naj bi hoteli volivci nekaj levega, izkazuje pričakovanje resne spremembe. Potencial je tu za vse stranke, ki ne stavijo na to, kar se ta hip dogaja. Spremenjena SLS napoveduje svoj pomik na sredino, v neko bolj liberalno vrednostno orientacijo.

Toda Bojana Šrota ratingi še ne zaznajo. Bo moral stopiti iz Janševe sence?

Glasovanje o zaupnici je bil precejšen hendikep in problem za redefinicijo SLS. Obtičali so v koaliciji, prisegajoč na zvestobo ob vsem nezadovoljstvu in dejstvu, da so obravnavani kot zadnje kolo. Hendikep je tudi, da je Bojan Šrot kot župan Celja odmaknjen od te scene in da je v vladi bivši predsednik SLS s še manj vpliva kot prej. Tudi ni možno pričakovati, da jih bodo znotraj koalicije obravnavali z neko benevolenco, ampak bo šlo bolj za vojno vseh proti vsem. Poleg tega vemo tudi, da volivci ne nagrajujejo skokov iz koalicije v volilnem letu.

Znaten kos levosredinskega telesa očitno misli, da je Zmago Jelinčič levičar, ki si upa - ki torej pove tisto, česar si ostali levičarji ne upajo?

Potenciala njegove retorike ne bi rad podcenjeval. Ampak ključ do njegovega uspeha ni v njegovih rokah, ampak v rokah drugih strank.

Hočete reči, da njegova popularnost pove več o drugih strankah kot pa o volivcih?

O obojih. Tipičen primer, ki to dokazuje, je, da je v predsedniški kampanji napadal izključno Danila Türka. Toda v drugem krogu je več kot 80 odstotkov Jelinčičevih volivcev - kljub neprikritemu koketiranju Peterleta z njimi - volilo prav njega. To torej niso dobesedno Jelinčičevi volivci. Njegov potencial je torej odvisen od tega, ali se bo vzpostavila kredibilna alternativa trenutni politiki.

S prevzemom stranke AS ste poskrbeli, da je na trgu ena levosredinska stranka manj.

S skoraj 3 odstotki je bila najmočnejša stranka, ki ni prišla v parlament. Ena stranka bo manj, gneča bo vseeno. Ta gneča v resnici kumulira, ne pa odšteva. V resnici ta gneča trg še širi. To so pokazale tudi predsedniške volitve, kjer se ni vztrajalo pri enem Peterletovem protikandidatu.

Milan Kučan je v intervjuju za Objektiv rekel, da ga zares mika, da bi se ponovno angažiral. Ga boste prevzeli?

Mislite sovražno, he, he ... Njegova izjava je bila zelo domiselna in ne potrebuje mojega komentarja.

Slavoj Žižek je rekel, da se bo v Zares včlanil le, če bo skrajno leva stranka. Se bo včlanil?

O njegovem pristopu bo moral resno razpravljati vrhovni komite za sprejem novih članov.

Se vam zdi, da Katarina Kresal dovolj dobro in bistro parira vam in slovenski moški politiki?

Dovolj spretno izkorišča dejstvo, da je prostor željan novih obrazov. To sicer ni dovolj za uspeh, je pa dobro izhodišče, s katerim kompenzira druge vidike. Ampak ob sebi ima ljudi, ki ji znajo pomagati. Gotovo ni muha enodnevnica.

Je LDS postala stranka kapitala, "podjetniška stranka", kot se reče?

Z njenim prihodom se je gotovo začel proces novega profiliranja stranke, gradnje nove identitete, ki pa še ni končan, zato bi bila takšna sodba prenagljena. In ni pričakovati, da bi se to izkristaliziralo pred volitvami.

Kako si potem razlagate molk LDS ob aferi NKBM?

Na to je odgovoril Sherlock Holmes: sumljivo je, če pes ne laja, saj to pomeni, da tistega, ki je vstopil v hišo, pozna ...

Je Zares stranka kapitala?

Ni.

Ampak slovenske stranke to vedno bolj postajajo. Mar niso vse bolj fascinirane z neoliberalizmom?

Tu gre za vzajemno fasciniranost. Dejstvo je, da bi bilo treba omejiti priložnosti, ki krepijo to obojestransko privlačnost. Gre za razmišljanje o korenitih spremembah zakona o volilni kampanji in določil o financiranju strank.

Stalno poudarjate, da razlik na levici ni mogoče zmanjševati na osebna razhajanja. Naj bo: a kaj potem v očeh volivcev dela realno razliko med LDS in Zaresom?

Prej ste omenili: eni molčijo, drugi pa ne.

Tine Hribar v levih strankah vidi otroke socializma, toda Zares izvzame. Obenem pa obsoja revolucijo. Kakšen je vaš odnos do revolucije?

Nikakor ne tako enoznačen. Obsojanja vredni so zločini v imenu revolucije, ki jih ni bilo malo in ki so bili dolgo prikrivani. S Hribarjem pa se ne strinjam, da to bremeni ne vem koliko generacij - sama ideja o zadolženosti generacij se mi zdi precej iz socializma.

Bo Zares podprl častno stražo pred uradom predsednika?

Ne vidim potrebe, da bi se na tak način poudarjale simbolne funkcije države.

Ali nas po vseh privatizacijah čaka še privatizacija sodstva?

Spremembam zakonodaje, ki jih ta hip prinaša minister Šturm, bi lahko rekli tudi privatizacija - sploh ob ideji, ki spreminja način dodeljevanja konkretnih spisov.

Je ta vlada nastala iz boja za človekove pravice, kot to pravi Dimitrij Rupel?

Ja, kolikor je tudi on človek s pravicami.

Kateri člen lizbonske pogodbe vam najmanj diši?

Nisem je še prebral, čeprav je tiskovni predstavnik vlade izjavil, da je že prvi člen tak, da odsvetuje komurkoli, da bi bral naprej.

Vas moti, da so lizbonsko pogodbo slavnostno podpisali v samostanu?

Ne. V evropskih samostanih so v zgodovini nastajali in se prepisovali fantastični dokumenti, hvala bogu.

Kam je odletela Sova?

Vprašanje, če sploh še lahko leti.

Na koliko proslavah ste bili letos?

Mislim, da na nobeni, če ne štejemo praznovanja demokracije, tj. volitev.

Kateri film Matjaža Klopčiča vam je ljubši: Sedmina ali Cvetje v jeseni?

Cvetje v jeseni. Tak sem.

V svoji vladi ne bi imeli nikogar iz te vlade?

Predsedniki vlade nimajo v resnici te popolne svobode, a če bi hipotetično iskal vladnega speakerja, bi razmišljal o ministru Žigi Turku, ker tudi zdaj počne predvsem to.

Mnogi slovenski intelektualci so prišli leta 2004 na oblast. Habermas pravi, da intelektualci, ko pridejo na oblast, nehajo biti intelektualci. Zakaj?

Če pomislim na Zorna, potem to velja le za slabe intelektualce.