"Pozitiven naravni prirast je samo začasen in ni le posledica številnejših rojstev, pač pa tudi manjšega števila umrlih."

Zadnja leta je rojstev spet več. Leta 2006 je bilo rojstev celo za štiri odstotke več kot leto poprej. Smo na podlagi tega že lahko optimistični?

Ne. Gre samo za začasno zvišanje. Tudi pozitivni naravni prirast je samo začasen in ni le posledica številnejših rojstev, pač pa tudi tega, da je manj ljudi umrlo.

Je bila rast pričakovana?

Bila je pričakovana, vendar to ne pomeni, da je bilo mogoče napovedati točno leto začetka rasti.

Kaj je glavni razlog za več rojstev?

Število rojstev v posameznem koledarskem letu ni odvisno samo od tega, koliko otrok si pari želijo imeti, temveč tudi od tega, kdaj jih želijo imeti. Ker se je želji po vedno manj otrocih od prve polovice osemdesetih let pridružila še želja po vedno kasnejšem rojevanju otrok, se je povprečna starost žensk ob rojstvu otrok začela zviševati, število novorojenih otrok pa zmanjševati. Sedaj se rojevajo tako imenovani odloženi otroci. Med letoma 2005 in 2006 se je najbolj povečala rodnost žensk, starih od 29 do 32 let. Pri ženskah, mlajših od 26 let, se rodnost še vedno zmanjšuje. Povprečna starost žensk ob rojstvu prvega otroka se je od začetka 20. stoletja do sredine sedemdesetih let zniževala. Šele od takrat se spet zvišuje, tako da smo danes dosegli raven s konca 19. stoletja.

Torej so ženske pred sto leti rojevale tako pozno kot danes?

Natančno tako. Seveda so obstajale regionalne razlike. Na območjih, kjer je bilo več možnosti za zaposlitev, so rojevale prej, drugod pozneje.

Domnevam, da porast rojstev ni samo slovenski pojav ...

Seveda ne. Gre za evropski trend. V EU se je leta 2006 število rojstev povečalo za 1,1 odstotka v primerjavi z letom 2005.

Kdaj bo vala "odloženih rojstev" konec?

Tega ni mogoče natančno napovedati, zagotovo pa prej kot v desetih letih. Odlaganje rojstev ima biološke meje. Poleg tega je število rojstev odvisno tudi od števila žensk v rodni dobi. Če domnevamo, da vsaka ženska v rodni dobi v povprečju rodi dva otroka, bo otrok več, če bo žensk v rodni dobi več, in nasprotno. Število žensk v rodni dobi pa se je v Sloveniji z letom 2000 že začelo zmanjševati zaradi manj rojstev med letoma 1979 in 2003. V tem obdobju se je število živorojenih otrok zmanjšalo s 30.600 na 17.300. Zaradi zviševanja povprečne starosti žensk ob rojstvu otrok ta vpliv še ni zaznaven, bo pa v nekaj letih.

Kaj se bo zgodilo, ko bo val mimo?

Število se bo začelo spet zmanjševati. Razen če bi se rodnost, torej razmerje med številom živorojenih otrok in številom žensk v rodni dobi, bistveno povečala. To pa je malo verjetno. Kakršnih koli znakov za takšen zasuk za zdaj ni zaznati. Statistika kaže, da ima vsaka mlajša generacija manj otrok.

Je zvišanje rodnosti vsaj deloma tudi posledica migracij, številnejših tujih delavcev v Sloveniji?

Ne. Rodnost priseljencev je približno enaka rodnosti domačinov. To seveda na prvi pogled ni očitno. Če želimo primerjati rodnost priseljencev in domačinov, moramo opazovati rodnost ob koncu rodne dobe. To pa zato, ker je mogoče, da imajo priseljenci in domačini drugačen vzorec rodnega vedenja, rojevajo v različnih starostih, na primer prvi mlajši, drugi starejši. Primerjava rodnosti ob koncu rodne dobe pokaže, da so razlike minimalne. Verjetno zato, ker večina priseljencev prihaja iz držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kjer je rodnost že dolgo nizka. Nedvomno priseljenci, ker so pretežno mladi, povečujejo število potencialnih staršev in s tem vplivajo na več rojstev. Vendar je pri nas delež priseljenega prebivalstva majhen. Poleg tega se je treba zavedati, da se tudi priseljenci starajo, zaradi česar lahko povečujejo število potencialnih staršev le, če je njihov priliv stalen.

Kakšne zasluge za dvig rodnosti, če sploh kakšne, ima sedanja vlada?

Značilnost demografskih pojavov, izjema so selitve, je, da spremembe potekajo počasi, a vztrajno. Pozitivni ali negativni učinki se ne pokažejo v letu ali dveh. Strokovno torej ni mogoče podpreti trditve, da je dvig rodnosti posledica politike ene vlade. En vladni mandat je prekratek.

Državni sekretar na ministrstvu za delo Marko Štrovs je dejal, da se mladi za otroke bolj množično odločajo, ker ugotavljajo, da otroci prihajajo v socialno varen in dober svet. Ni to nekoliko naivna razlaga?

Menim, da svet danes ni nič boljši ali socialno varnejši, kot je bil pred tremi leti. Državni sekretar pač ni upošteval vseh demografskih dejstev.

Zakaj se ženske odločajo, da bodo rojevale kasneje? Je krivo podaljšanje obdobja šolanja?

Deloma. Prva skrb mladih je gotovo ekonomska in stanovanjska samostojnost, šele nato otrok. To je v bistvu logičen vrstni red. Anketa o rodnosti in družini iz leta 1995 je pokazala, da so bolj izobražene ženske iz generacije, rojene med letoma 1951 in 1955, v povprečju rojevale prvega otroka starejše kot manj izobražene ženske. Mlajše generacije vseh izobrazbenih ravni so začele rojstva prelagati v višjo starost. Največje spremembe so doživljale ženske z osnovnošolsko izobrazbo. To pomeni, da razlog za poznejše rojevanje ni samo podaljšano izobraževanje. Gre za splošno sprejet vzorec, po katerem je treba najprej uživati svobodo in se šele nato zavezati družini. To, da ženske rojstvo prvega otroka odlagajo v poznejša leta, samo po sebi sicer ni slabo, če seveda ne pretiravajo. Plodnost se s starostjo zmanjšuje, še posebej po tridesetem oziroma petintridesetem letu starosti. Zato se s starostjo veča verjetnost, da se zaželeni otrok ne bo rodil.

Bo uresničevanje bolonjske deklaracije pozitivno vplivalo na odločitev mladih za družino?

Morda, če bodo imeli možnost zgodnejše zaposlitve in lažji dostop do svojega doma.

Je poznejši prehod v starševstvo značilen samo za ženske ali tudi za moške?

Tudi za moške. Konkretnih podatkov o povprečni starosti očetov ob rojstvu njihovih otrok sicer nimamo, lahko pa o tem sklepamo posredno. Povprečna starostna razlika med ženinom in nevesto je dve do tri leta in že nekaj časa ostaja nespremenjena.

Kako močni so sploh še razlogi, ki pare nagovarjajo k odločitvi za otroka?

V anketi o rodnosti in družini iz leta 1995 je bilo postavljeno tudi vprašanje o razlogih, zaradi katerih si ljudje želijo enega ali več otrok. Anketiranci so na prvo mesto postavili odgovor, da otroci dajejo poseben občutek veselja, na drugo mesto, da je lepo opazovati, kako se otroci razvijajo, na tretje zadovoljstvo, da se družina nadaljuje, na četrto, da otroci dajejo občutek odgovornosti, na peto, da otroci krepijo odnose med partnerjema, na šesto pa, da je, če imaš otroke, manj verjetno, da si na starost sam. Med razlogi, zakaj si ne želijo več otrok, pa so našteli ekonomsko krizo in brezposelnost, finančno breme otrok, slabe stanovanjske razmere in tako naprej. Od tedaj se je morda že kaj spremenilo, žal pa novejših raziskav ni.

Ob takšnih anketah se ni mogoče izogniti občutku, da ljudje lažejo in da so pravi razlogi za manj otrok prej čustvene kot ekonomske narave ...

Zanimivo je, da ljudje na vprašanje, koliko otrok si želijo, v povprečju navedejo več kot dva. Realizirajo pa jih manj. Sodeč po anketi iz leta 1995 se odločitev o številu otrok spremeni po rojstvu prvega otroka. Očitno izkušnje s prvim otrokom vplivajo na odločitev za drugega. S trditvijo, da ljudje lažejo, se ne strinjam. Menim, da zaradi cele vrste prepletajočih se dejavnikov, ki vplivajo na odločitev za otroka ali proti njemu, preprosto ne znajo identificirati najpomembnejših.

Koliko na rodnost vplivajo vrednote? Za Italijane je družina sveta ...

... Pa imajo kljub temu zelo nizko rodnost! To navidezno nelogičnost je mogoče razložiti s teorijo enakopravnosti spolov. Tam, kjer je enakopravnost vzpostavljena samo na nekaterih področjih, kot sta izobraževanje in zaposlovanje, ne pa tudi v zasebnem življenju, se rodnost hitro zmanjša in se bo začela znova povečevati šele, ko se bo povečala enakopravnost v zasebnem življenju in ko model družine z moškim kot edinim hraniteljem družine ne bo več referenčni model socialne in drugih politik. Zato je prehod na ne tako nizko rodnost težji v tradicionalnejših kot pa v liberalnejših družbah, ki zelo nizke rodnosti verjetno sploh ne bodo doživele. Primer slednjih so skandinavske države.

Pravzaprav je kontradiktorno, da je rodnost v protestantskih državah višja kot v katoliških.

Vpliv vere ni več tako močan, kot je bil nekoč. Podatki iz slovenskega popisa 2002 sicer kažejo, da je rodnost pri tistih, ki so se izrekli za katolike, v povprečju za skoraj 20 odstotkov višja od rodnosti ateistov. Toda hkrati je med katoliki več takšnih, ki živijo na podeželju. Na podeželju pa je rodnost praviloma višja kot v mestih. Najvišjo rodnost imajo namreč kmetovalci.

Zanimivo je, da nizka rodnost ni več samo značilnost razvitih zahodnoevropskih držav, ampak tudi Balkana.

Nizka rodnost je značilna za vso Evropo, z Balkanom vred. Srbija je imela nizko rodnost že v sedemdesetih letih 20. stoletja, torej precej pred Slovenijo. Izjemi sta Kosovo in Albanija, vendar se zadnja leta tudi tam rodnost precej znižuje. Med zahodnoevropskimi državami izstopa Francija, kjer se rodnost sicer znižuje, vendar precej počasneje kot v drugih evropskih državah. Zasluge za to večina pripisuje jasno izraženi demografski politiki, ki jo v Franciji izvajajo že več kot sedemdeset let. Obnavljanje prebivalstva je zagotovljeno, če ženske v povprečju rodijo 2,1 otroka. Na Kosovu je bila leta 2003 ta vrednost 2,2, v Franciji 1,9, podobne vrednosti imata še Islandija in Irska, sledijo Norveška, Finska, Švedska in tako naprej. V Sloveniji je bila leta 2003 ta vrednost 1,2, leta 2006 pa 1,3.

Koliko je nizka rodnost povezana s sodobnim načinom življenja?

Ena od teorij, ki razlagajo vzroke za nizko rodnost, je teorija postmodernih vrednost in se veže na teorijo drugega demografskega prehoda. Gre za poveličevanje osebnega uspeha, zadovoljevanje osebnih aspiracij, liberalizem, osvoboditev od tradicionalnih superstruktur, posebej od vere.

Ali obstaja soodvisnost med nizko rodnostjo in naraščajočim številom ločitev?

Če z izrazom ločitev poimenujete razveze zakonskih zvez, te korelacije pri nas ni ali pa je majhna. Pogostost razvez res narašča, vendar se v Sloveniji že več kot polovica otrok ali 61 odstotkov prvorojencev rodi neporočenim parom. Poleg tega je v Sloveniji trajanje zakonske zveze ob razvezi izredno dolgo, v povprečju znaša kar 14 let. To pomeni, da se je do razveze večini že rodilo želeno število otrok. Če pa izraz ločitev uporabljate kot splošen izraz za razpad zakonske ali zunajzakonske skupnosti, je tu težko kaj povedati, ker informacij o nastajanju in razpadanju zunajzakonskih skupnosti ni. Zdravorazumsko gledano razpad zveze na rodnost seveda ne deluje spodbudno, razen če ji kmalu sledi nova zveza. Niso pa razveze bistven dejavnik zniževanja rodnosti.

Katere populacije se odločajo za več otrok? Ponekod po svetu opažajo, da imajo največ otrok pripadniki najvišjega in najnižjega socialnega sloja, najmanj pa pripadniki srednjega sloja. Je tako usmeritev opaziti tudi pri nas?

Ne. S statističnimi podatki lahko pri nas socialni sloj empirično določimo le po izobrazbi ali poklicu. Če pogledamo povezavo med tema dvema značilnostma in rodnostjo, vidimo, da višjo ko ima ženska izobrazbo, manj otrok ima. Enako velja za poklic. Vendar opozarjam, da so razlike čedalje manjše. Če pa opazujemo samo ženske z višje- in visokošolsko izobrazbo, brez kmetovalk, opazimo, da imajo najmanj otrok ženske, ki sodijo v poklicno kategorijo uradnic, največ pa tiste, ki opravljajo bolj ali manj zahtevne poklice, na primer menedžerke in visoke uradnice, ter po drugi strani tiste, katerih poklici sodijo v skupino slabše plačanih poklicev. Zanimivo je tudi, da se v skupini višje- in visokošolsko izobraženih žensk počasi povečuje verjetnost rojstva tretjega otroka.

Hkrati iz podatkov popisa 2002 izhaja, da se bo med ženskami z višje- in visokošolsko izobrazbo in tistimi, ki opravljajo zahtevne poklice, zelo verjetno začel povečevati delež žensk brez živorojenih otrok. To seveda ni dobro.

Je danes delež žensk brez otrok večji kot nekoč?

Ne. Prav nasprotno. Pred sto leti je bilo brez otrok kar dvajset odstotkov žensk, res pa je, da so druge ženske v povprečju rodile po več otrok. Danes je notranja razdelitev popolnoma drugačna. Imamo sicer več žensk, ki rodijo, a te v povprečju rodijo manj otrok. Žensk, ki niso rodile niti enega živorojenega otroka, je le okrog sedem odstotkov.

Kaj najbolj pripomore k večji rodnosti? So to predvsem ekonomske spodbude?

Če bi poznali odgovor na to vprašanje, bi zagotovo že sprejeli ustrezne ukrepe in imeli bi višjo rodnost, kot jo imamo. Menim, da so ekonomske spodbude dobrodošle, vendar ne zadoščajo. Res pa je, da država lahko skrbi predvsem za ekonomske spodbude. Naloga države je, da blaži neskladje med poklicnim in družinskim življenjem ter zagotavlja dolgoročno ekonomsko in socialno stabilnost. Če so ljudje glede tega negotovi, se težje odločajo za otroke. Država bi lahko spodbujala tudi zgodnejše rojevanje otrok in večjo enakopravnost med spoloma.

Pri odločitvi za otroka verjetno ne gre za racionalno odločitev. Slovenija ima enega najdaljših porodniških dopustov v Evropi, pa se ljudje zaradi tega za otroke ne odločajo nič pogosteje kot v drugih evropskih državah ...

Če bi se odločali samo racionalno, bi imeli otrok še manj, kot jih imamo. Odločitev o otroku je plod spleta cele vrste okoliščin. Od čisto osebnih - ali najdemo primernega partnerja, kakšen je naš svetovni nazor in kako pomembno se nam zdi zadovoljevanje osebnih interesov, do družinskih razmer - ali še imamo starše, ali živijo v bližini, so upokojeni ali še delajo, so pripravljeni skrbeti za vnuke ali ne, do okoliščin v zvezi s stanovanjem in z delom - imam delo ali ne, je za določen čas, za nedoločen čas ali morda samo po pogodbi, ali se moramo zaradi dela seliti, potovati. Otrok je 'projekt', ki traja vsaj dvajset let, če sta dva, še dlje, če otroka študirata, še dlje, in če ljudje niso gotovi glede svoje ekonomske, socialne, osebne ali čustvene prihodnosti, se bodo težko odločili za otroka ali več otrok.

Zaradi absurdne politike države na nepremičninskem trgu vrednost nepremičnin nenehno raste, mlade družine pa so zaradi majhne kupne moči prisiljene vztrajati pri dolgoročno neracionalni najemniški pogodbi ali pa živeti kar pod streho staršev. Koliko so za nizko rodnost krive stanovanjske težave?

Stanovanjske težave so nedvomno ovira. A stanovanj v Sloveniji je vendarle več kot gospodinjstev. Za to področje potrebujete dolgoročno politiko. Se mi pa zdi vredno omeniti, da vsi mladi pari nimajo stanovanjskih težav. Žal ne vemo, ali je rodnost teh parov zaradi tega kaj višja, ker takšnih raziskav nimamo.

S kakšnimi ukrepi lahko država uredi trg nepremičnin?

Ena od rešitev je zagotovo pospešena gradnja neprofitnih stanovanj. Druga možnost je, da država od državljanov odkupi prazna stanovanja in jih nato mladim oddaja za neprofitno najemnino.

Ironija današnjega časa je, da se razmeroma bogati in izobraženi pari ne odločajo za otroke. Bi bilo zato smiselno razmišljati o uvedbi davka na odrasle državljane brez otrok?

Vemo, da imajo bolj izobraženi manj otrok kot manj izobraženi, ne vemo pa, ali jih imajo bogati manj kot revni. Z razpoložljivimi podatki tega ni mogoče dokazati.

Podatki popisa na primer kažejo, da je rodnost žensk, ki sodijo v skupino tistih z višje- in visokošolsko izobrazbo, zelo različna. Te razlike morda nastajajo prav zaradi različnega bogastva ali pa različnega svetovnega nazora ali česa tretjega. Menim, da je davek na odrasle brez otrok nesprejemljiv. Država naj bi ljudi spodbujala, ne pa kaznovala. Za spodbujanje rodnosti je vsekakor potreben denar, in če ne gre drugače, ga je treba namensko zbrati. Prispevajo naj vsi, država pa naj sredstva dodeli otrokom in s tem finančno razbremeni starše.

Pa obstajajo države, ki tak davek imajo?

Italija je tak davek uvedla v Mussolinijevem času. V devetdesetih letih so o tem tekle razprave na Japonskem, a predlog ni bil sprejet. Uvedli so ga na Poljskem in ga po nekaj mesecih odpravili.

Bili ste članica delovne skupine, ki je v času ministra Drobniča pripravila osnutek strategije za zvišanje rodnosti. Zaradi sporne zamisli o plačljivosti splava je strategija končala v predalu. Je bila res tako slaba, da je ni bilo mogoče rešiti s popravki?

Mislim, da je bila zamisel o spreminjanju zakonodaje v zvezi s splavom napaka. Svarilo v zvezi s tem smo nekateri člani skupine izrekli že na prvem sestanku, a nam politika ni prisluhnila. Poleg tega je bila želja po hitri pripravi strategije prevelika, tako da ni bilo časa za razprave in usklajevanje mnenj. Za pripombe k zadnji različici strategije so nam odmerili le tri dni. Ker sem bila ravno na dopustu, mi pripomb ni uspelo sporočiti. Moj molk se je razumel kot strinjanje s strategijo. Po mojem bi bila širša razprava potrebna tudi zato, ker menim, da se člani delovne skupine včasih nismo razumeli. Zagovarjala sem na primer mnenje, da se mora strategija dotakniti vseh področij življenja, a s tem v mislih nisem imela načina oblačenja. Je pa strategija vključevala tudi dobre in sprejemljive predloge.

Slovenija nima nacionalne strategije za dvig rodnosti, čeprav je sedanja vlada to vprašanje uvrstila med prednostne naloge ...

Slovenija je doslej vpeljala že več ukrepov, predvsem v socialni in družinki politiki, ki so glede rodnosti pozitivno naravnani, od uravnavanja rodnosti, porodniškega in starševskega dopusta, otroškega dodatka, družinskih prejemkov, davčnih olajšav, ustanov za vzgojo in varstvo predšolskih otrok do stanovanjske politike, delovne zakonodaje itd. Ne zdi se mi nujno, da ima država uvedeno eksplicitno demografsko politiko. Pomembno je, da pri sprejemanju katerekoli zakonodaje pretehta tudi možne vplive na rodnost prebivalstva. Poleg tega je treba redno spremljati učinke posameznih ukrepov. Zato bi bilo dobro, če bi ustrezna ustanova ali skupina strokovnjakov pripravljala redna letna poročila o demografskih razmerah v Sloveniji, ki bi zaobjela analizo demografskega razvoja - rodnost, umrljivost, selivnost, poročnost, strukture, projekcije... Taka poročila bi bila lahko osnova za razprave o demografski politiki tako v javnosti kot v strokovnih krogih pa tudi v parlamentu. Poznajo jih tudi druge države, na primer Francija, Češka. Žal Slovenija nima demografskega inštituta, ki bi bil lahko nosilec take naloge.

Kako močna spodbuda za več otrok je predlog ministra Zvera o brezplačnem vrtcu za drugega in vsakega naslednjega otroka?

Načeloma s tem ukrepom ni nič narobe, menim pa, da bi bilo bolje postopno zniževati ceno vrtcev. Poleg tega bi bilo treba pozorno spremljati odločanje parov oziroma žensk za prvega otroka. Iz podatkov iz popisa 2002 izhaja, da se bo delež žensk, ki ne bodo rodile niti enega otroka, zelo verjetno povečal. Če pa ne bo prvih otrok, tudi drugih ne bo. Do zdaj sta bili socialna in družinska politika usmerjeni predvsem na družine z otroki, še posebej tiste s tremi in z več otroki, ker je bilo žensk, ki so se odločile za tretjega otroka, malo. V prihodnje bo rodnostno politiko verjetno treba usmeriti tudi v spodbujanje rojstev prvih otrok.

Kako na rodnost vpliva zaposlovanje za določen čas?

Gotovo ne spodbudno. Če bi hoteli o tem res kaj vedeti, bi morali raziskovati. To, kar vemo o rodnosti v Sloveniji, izhaja iz rednih statističnih raziskovanj Statističnega urada RS, ankete o rodnosti in družini iz leta 1995 in še nekaj manjših anket. Seveda je to odločno premalo, zato na številna vprašanja ni mogoče odgovoriti. Redna anketna raziskovanja bi bila nujna, brez tega ni mogoče načrtovati politik niti spremljati učinkov teh politik. Če je nizka rodnost problem, jo je treba raziskovati. Žal se tega pri nas še premalo zavedamo. Slovenija bi se lahko pridružila demografskim raziskavam, ki potekajo v okviru Ekonomske komisije za Evropo OZN, pa za to preprosto nismo našli denarja, ki bi ga morali prispevati za izvedbo anket. Včasih se mi zdi, da se vedemo tako, kot da na tem področju vemo že vse in da zato nima smisla trošiti denarja za ankete.

Po zadnji evropski raziskavi o delovnih razmerah iz leta 2005 je z usklajevanjem zasebnega življenja in dela nezadovoljen že vsak peti Evropejec. Slovenci smo celo v evropskem vrhu. Glavni razlog za nezadovoljstvo je povezan s številom delovnih ur. Bi bila ena od rešitev za zvišanje rodnosti tudi skrajšanje tedenskega delovnika?

Čas je zagotovo ena od pomembnih kategorij, ki vplivajo na rodnost. V Sloveniji je skrajšanje delovnika mogoče že zdaj, in sicer do otrokovega tretjega leta. Namesto osem ur je mogoče delati samo sedem, šest, pet ali štiri ure na dan. Za tiste, ki imajo zaposlitev in ustrezno stanovanje, je to velika ugodnost. Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je leta 2002 to možnost izkoristilo 800 upravičenk oziroma upravičencev, leta 2007 pa že 6867.

Si država lahko privošči splošno skrajšanje tedenskega delovnika, ne da bi zaradi tega trpela mednarodna konkurenčnost njenega gospodarstva?

Na to vprašanje bi lažje odgovoril kak ekonomist. Po mojem vsesplošno skrajšanje delovnika ni mogoče. Tržnega gospodarstva rodnost oziroma obnavljanje prebivalstva ne zanima, ker so njegove skrbi kratkoročne. Obnavljanje prebivalstva pa je dolgoročna investicija. Šele ko bo začelo primanjkovati delovne sile in bo starostna struktura postala nevzdržna, bodo otroci spet postali naše bogastvo.

Ali v Sloveniji pomanjkanje delovne sile že občutimo, še posebej zdaj, ko se je začela upokojevati tako imenovana baby boom generacija?

Za nekatere poklice že sedaj ni dovolj kandidatov. Leta 2004 se je končalo obdobje naraščanja deleža delovno sposobnega prebivalstva in to zniževanje se bo nadaljevalo do sredine stoletja - do tja namreč sega projekcija evropskega statističnega urada Eurostat. Leta 2042 se bo delež delovno sposobnega prebivalstva zmanjšal s sedanjih 70 na 58 odstotkov, torej na manj, kot je znašal leta 1921. Če bi hoteli ohraniti sedanji delež delovno aktivnega prebivalstva tudi v prihodnje, bi morali zvišati stopnje aktivnosti med mladimi in starimi. To pomeni, da bi se morali mladi zaposlovati mlajši, stari pa delati dlje. Slednje se že izvaja, prvo še ne. Po mojem bi morali v Sloveniji začeti tudi dejavneje razmišljati o priseljevanju.