"S premierom Sanaderjem nama je uspelo zapletene odnose med Srbijo in Hrvaško urejati zadovoljivo in brez veliko publicitete. Vprašanje Kosova ni odločilno za Slovenijo, zato ne moremo sprejeti kot normalno, da Slovenija zanj kaže takšno zanimanje." - Dr. Vojislav Koštunica, predsednik srbske vlade

Mediji v Sloveniji so eksplozijo pred Mercatorjem predstavili kot znak poslabšanja slovensko-srbskih odnosov. Kakšni so pravzaprav slovensko-srbski odnosi?

Ni razlogov, da bi bili slabi, čeprav bi lahko bili tudi boljši. V naših odnosih bi v politiki in gospodarstvu potrebovali le več vzajemnosti. Ko gre za države, nastale na območju nekdanje Jugoslavije, imam vtis, da te vzajemnosti ni tedaj, ko jo najbolj potrebujemo. Države, nastale na tem območju, včasih kažejo živo zanimanje za dogajanje v Srbiji, toda pogosto nekako nekonstruktivno. In to ni dobro. V politiki, ki jo izvajam, se trudim, da ne bi bilo vmešavanja v notranje zadeve drugih držav, čeprav je tu še veliko stvari, ki so ostale še iz časov razpada Jugoslavije, od vprašanja delovne dobe prek vprašanja pokojnin, beguncev do stanovanjskih pravic in podobno. Trudim se, da bi se vsa ta vprašanja reševala na ravni strokovnih skupin brez vmešavanja politike, saj bi politika samo odprla stare rane.

Zdi se, da se pogovarjamo v usodnem trenutku - Kosovo še ni neodvisno, toda za 17. februar je že napovedana osamosvojitev. Kako se misli odzvati vaša vlada? Bo to le lokalni vihar?

Mislim, da bo to več od krajšega lokalnega viharja in da bodo posledice veliko trajnejše. V zadnjih dveh letih je Srbija oziroma njena pogajalska skupina z vztrajnostjo, zavzemanjem za spoštovanje mednarodnega prava in resolucije 1244 Varnostnega sveta OZN dosegla velik napredek in kosovsko vprašanje, za katero so obstajali poskusi, da se predstavi kot nepomemben, lokalen problem, ki je "sui generis", torej poseben primer, ki nikoli ne bo vplival na noben podoben primer na svetu, predstavila kot globalen problem. Najboljši dokaz za to je, da vprašanje Kosova EU, ZDA, Rusija in druge velike sile uvrščajo med druga resna mednarodna vprašanja. Ne gre torej za vihar v kozarcu vode, saj je dogajanje veliko resnejše zaradi občutljivosti odnosov v regiji, nevarno pa je zaradi obsežnejših posledic, ki jih lahko ima. Težava je še večja tudi zato, ker glavno vprašanje, zaradi katerega sta OZN in Kfor dobila mandat na Kosovu - to pa je vprašanje človekovih pravic predvsem Srbov in Nealbancev -, sploh ni rešeno. Položaj je zelo slab, saj se je od leta 2003 pa do danes od politike "standardi pred statusom" prešlo na politiko "status pred standardi", sedaj pa je v veljavi politika "status brez standardov". Razmere na Kosovu so zapletene, kosovske institucije pa niso obstojne, saj jih najeda korupcija, kar je poseben problem.

Ali samostojnost Kosova ne bi rešila večine teh težav, saj bi prinesla gotovost, državni okvir za obe, albansko večino in srbsko manjšino?

Prav o tem se pogosto pogovarjam s tujimi državniki; med razlogi, zaradi katerih bi Kosovo lahko postalo samostojno, najpogosteje naštejejo tri argumente. Na prvem mestu je trditev, da je neodvisnost Kosova posledica vsega, kar se je zgodilo na Kosovu, še posebej v Miloševićevem času. Moj odgovor je, da zgodovine nikoli ne morete zožiti na nekaj let, da je zgodovina daljša, da so se dogajale hude kršitve človekovih pravic tudi po letu 1999, da so Srbi in Albanci skupaj živeli zelo dolgo, da obstajajo v tej njihovi zgodovini skupnega življenja različna obdobja in da sočasno, odkar obstajajo Združeni narodi, obstaja nedotakljivo pravilo - da je treba zaradi miru in stabilnosti v svetu vse države zavarovati v njihovih mejah. Te meje so nedotakljive in ni nobenega dodatnega pravila, po katerem bi bila lahko država kaznovana zaradi nekega obdobja, in to tako, da bi ji bilo odvzeto ozemlje. Takšnega pravila ni, ne obstaja. Drugi argument se nanaša na številnost albanske manjšine na Kosovu in v Metohiji. Vemo, da v svetu obstajajo številne druge manjšine, ki so skoncentrirane v posameznih delih držav, praviloma na robnih območjih matičnih držav. Vendar jim to ne daje pravice do samoodločbe v smislu odcepitve. Njihova samoodločba na teh območjih je čisto drugačne narave in se izraža na primer v različnih oblikah avtonomije. Ko tujim sogovornikom spodkopljete ta dva argumenta, najpogosteje navedejo še tretjega - da Kosovo potrebuje gotovost, to pa bi dobilo z neodvisno državo. Ob tem, ko to trdijo, sočasno priznavajo, da že od samega začetka ustvarjanja takšne države ni popolnoma ničesar, kar bi zagotavljalo trajnost te države, od gospodarstva pa do neodvisnih institucij oblasti. Po takšnih pogovorih in vseh argumentih, ki sem jih navedel, moji sogovorniki nazadnje pridejo do sklepa, da se sploh nima smisla spuščati v nadaljnjo razpravo, in uporabijo še zadnji argument - da tako "pač mora biti". In tu potem ni razprave. To je najudobnejši položaj.

Bi Srbija v pogajanjih z EU lahko dobila kaj več od sedanje ponudbe, torej podpisa začasnega političnega sporazuma? In zakaj vi in predsednik Tadić na podpis tega sporazuma gledata drugače, saj se v njem Kosovo sploh ne omenja?

Dokument, ki je Srbiji ponujen, začasni politični sporazum, ni napisan niti na dveh listih papirja. V njem se omenjajo štiri stvari, na prvem mestu pa, da je treba "intenzivirati" politično sodelovanje med EU in Srbijo. Takšne formulacije me nezadržno spominjajo na stari, komunistični "novorek". V njem je tudi del, ki govori o tem, da se bo začel dialog o vizumskih olajšavah - ta pa se je tako ali tako že začel. Govori se še o določenem številu štipendij in trdi, da bo sporazum o pridružitvi in stabilizaciji podpisan, ko bodo izpolnjeni potrebni pogoji. Nazadnje je predvideno, da se oblikuje nekakšna "delovna skupina", ki naj bi vse to nadzorovala. Tu ni ničesar novega. Ta sporazum daje Srbiji manj, kot je obljubljal sporazum o stabilizaciji in pridruževanju, ki je bil parafiran 7. novembra lani. Pravzaprav sploh ne gre za sporazum, pač pa za navadno politično deklaracijo. To priznavajo celo evropski diplomati. V tem začasnem sporazumu so stvari, ki so že zastarele in neaktualne. Vendar ima po mojem globokem prepričanju začasni politični sporazum samo en bistven element - to je podpis Srbije, ki naj bi bil sočasen, sinhroniziran z odločitvijo EU o nezakonitem pošiljanju misije EU na Kosovo. Sporazum je bil ponujen kot podpora proevropskim silam v Srbiji, vendar ta sporazum, v svežnju z odločitvijo o pošiljanju misije EU na Kosovo, pomeni posredno soglašanje Srbije z neodvisnostjo Kosova. To pa je za velik del javnosti v Srbiji, za stranko, ki ji predsedujem, in zame osebno - zelo sporno.

V številnih evropskih državah vaš odziv zbuja začudenje. O tem, da bo Kosovo postalo neodvisno, se piše že leta.

Kar zadeva mene: vse se dogaja v trenutku, ko nam je po dveh letih intenzivnih diplomatskih dejavnosti uspelo doseči, da Varnostni svet OZN ni sprejel rešitev, ki bi bile škodljive za Srbijo. Ko sem se pred dvema letoma po poročilu Kaia Eidea v OZN v Beogradu prvič sešel z Ahtisaarijem, je precej nepremišljeno dejal, da je prišel pogledat, kaj bi lahko ponudil, da bi Srbiji "olajšal" položaj. Dejal sem mu, da ne vidim, v čem je težava, ker šele začenjamo pogovore. Vendar se je že tedaj videlo, da je Ahtisaari prišel v Beograd z jasnim, že vnaprej oblikovanim prepričanjem, nalogo, kaj mora doseči s pogajanji, in je to tudi precej odkrito priznal. Gre seveda za isto navodilo, ki so ga kasneje dobili tudi slovenski diplomati. V obeh primerih je bilo mogoče pričakovati samo, da se te zahteve uresničijo, in zato v začetku med delegacijama Beograda in Prištine ni bilo pravih pogajanj. Kljub temu smo ob pomoči Rusije, pa tudi drugih držav v Združenih narodih preprečili, da bi se ta direktiva uresničila. Pri poskusu povezovanja tega "mini" političnega sporazuma s pošiljanjem misije EU na Kosovo gre za poskus ponovitve münchenskega sporazuma sedemdeset let pozneje, saj je septembra 1938 Češkoslovaška podpisala sporazum, po katerem se je sama, po ukazu velikih sil, odrekla delu svojega ozemlja - Sudetom. To je nekaj, česar Srbija danes ne more dopustiti. In pomembno je, da glede tega ne ostanemo samo na verbalni ravni, kajti če rečemo le "Mi ne priznavamo Kosova!" in potem ne naredimo nič - to ne pomeni nič. Pomembno je tisto, kar storiš. Zato moramo vsekakor preprečiti, da bi bila Srbija vpletena v posredno priznanje Kosova. Ta igra je bila prisotna med vso drugo fazo pogajanj, ki jih je vodila t. i. trojka. Vse, kar nam je bilo ponujeno, od konfederacije pa do pogodbe "dveh Nemčij" iz sedemdesetih let ter nevtralnega statusa v smislu "nikoli ni treba priznati neodvisnega Kosova, toda vse mora delovati, kakor da je Kosovo neodvisno", ob obstoju nekakšnih "skupnih teles" Kosova in Srbije, vse to je preprosto nekaj, česar Srbija ne more dopustiti. Te črte ne bomo prestopili. Podpis političnega sporazuma z EU v tem trenutku in v tem kontekstu je podpis priznanja Kosova in tako bi bila Srbija po vsem tem trudu prva, ki bi dejansko priznala Kosovo. Poleg tega našo politiko jasno zavezuje resolucija naše skupščine z dne 26. decembra lani, ki zavrača odcepitev srbskega ozemlja.

Vendar je res, da na Kosovu živi veliko Albancev, približno dva milijona, ki ne želijo več živeti v Srbiji in grozijo celo z oboroženim odporom - ali ne bi bilo torej tudi za Srbijo bolje, če bi se rešila tega težkega bremena in Kosovu priznala neodvisnost, tako kot je Francija svoj čas priznala osamosvojitev Alžirije, ki je bila definirana kot del njenega ozemlja?

Alžirija je bila kolonija, tako da to dvoje težko primerjamo, ne glede na formalni status. Kosovo je del Srbije in ni srbska kolonija. Kar zadeva vse drugo, je tako: podatki o sestavi prebivalstva na Kosovu so nezanesljivi, Albancev pa je po naših podatkih manj, kot govorijo pogosto omenjane številke. Za zahodne diplomate je lastnina sveta, zato jih pogosto opozarjam, da je na Kosovu veliko lastnine. Iz zornega kota zahodnih diplomatov se zdi, kot da jemljejo samo del ozemlja neke države, in pri tem menijo, da to ni vredno nič. Seveda ni tako, to seveda ima svojo vrednost. Poleg tega je Kosovo del identitete Srbije, del srbske kulturne in nacionalne dediščine. In nazadnje, če so Srbi in Albanci skupaj živeli tako dolgo, zakaj ne bi mogli živeti tudi v prihodnje? To jim je bilo, med drugim, obljubljeno leta 1999. Vi ste nekoč navedli besede ameriškega predsednika Billa Clintona, ki je sredi bombardiranja ZRJ leta 1999 opozarjal na nevarnost odcepitve Kosova in trdil, da bodo ZDA spoštovale ozemeljsko celovitost države, nato pa sem našel tudi Ahtisaarijeve izjave, ki jih je dal po prihodu Kforja na Kosovo. Za finsko televizijo je dejal, da bo Srbija izgubila Kosovo, če ne bo postala demokratična država. Takrat je bil na oblasti Milošević. Z drugimi besedami, Srbija bi morala obdržati Kosovo, če bi postala demokratična država. Srbija je postala demokratična država. Mislim, da so Srbi in Albanci zelo dolgo živeli skupaj in da je ena od največjih pridobitev sodobnega sveta, da narodi lahko živijo skupaj, ne pa ločeno. V zgodovini imamo tudi tradicionalno dobre odnose srbskih in albanskih družin, primere medsebojnega spoštovanja, spoštovanja tradicije, praznikov in običajev. Potem pridemo do pravega vprašanja - kaj pa, če bi Albanci rekli "da"?

Toda Albanci v vseh anketah govorijo predvsem "ne", kar zadeva nadaljnje življenje znotraj Srbije.

Obstaja tisoč ekonomskih razlogov, zaradi katerih bi bilo bolje, če bi rekli "da" Srbiji; Kosovo gravitira proti Srbiji, obstajajo gospodarske vezi, če pa razglasijo to lažno državo, potem nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Pojavilo se bo tisoč težav. Če bi Kosovo imelo popolno avtonomijo znotraj Srbije po zgledu Aalandskih otokov ali Hongkonga, bi Albanci dejansko imeli poseben sistem oblasti na ozemlju države Srbije. To bi bila zelo dobra rešitev, ki bi omogočala tudi uresničevanje multietničnosti. Toda Albanci večinoma govorijo "ne" zato, ker jih k temu spodbujajo ZDA. To je povezano z znanim aneksom številka 11 k Ahtisaarijevemu predlogu, na katerega smo večkrat opozorili in ki omogoča, da Nato na Kosovu deluje kot najvišja, edina suverena oblast.

Bi bil položaj drugačen, če bi Srbija izpolnila "haaški pogoj", ki ga je postavila EU, in izročila Mladića in Karadžića haaškemu sodišču? Po mnenju nekaterih Srbija tega pogoja ni izpolnila zato, ker vi osebno ne želite, da bi se to zgodilo.

Od tu je že toliko ljudi odšlo v Haag, da je ta pika na i sodelovanja Srbije z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo zares nekaj, kar zanima predvsem samo Srbijo. Ni nobenega razloga, da to, kar je veljalo za tiste ljudi, ki so odšli v Haag, ne bi veljalo tudi za nekaj še preostalih obtoženih. Na to lahko gledamo tudi tako: odšli so ljudje, ki so v nekem obdobju vojaško delovali na ozemlju Srbije. Pri Karadžiću in Mladiću pa gre za človeka, ki sta vojaško delovala na ozemlju neke druge države. Če so torej od tu v Haag odšli ljudje, ki so imeli dolžnost, da leta 1999 branijo Srbijo, potem je ta obveznost še toliko trdnejša glede drugih obtoženih. Toda dejstvo je, da ne vemo, kje so ti obtoženi. Verjetno je to tudi v interesu nekaterih drugih držav, kajti zaradi reševanja kosovskega vprašanja je za te države morda dobro, da je Srbija ves čas pod nekakšnim nadzorom, doživlja nekakšno "haaško izsiljevanje". To smo videli 28. januarja, ko bi po vseh predvidevanjih morali podpisati sporazum o pridružitvi in stabilizaciji, vendar ga nazadnje nismo, ker sta se nenadoma pojavili Belgija in Nizozemska in temu nasprotovali. Mislim, da je takšen položaj idealen za izsiljevanje države, ki se spoprijema s hudo težavo, z izgubo dela svojega ozemlja, jemljejo pa ji ga prav države, ki jo izsiljujejo in si želijo izpeljati svoj načrt. Država, ki jo lahko tako izsiljujete, je še ranljivejša. V takšnem položaju se postavlja novo vprašanje videnja evropskih vrednot v naši javnosti. Če je bil kdo dolga leta pod pritiskom in je trpel, je bila to Srbija. Nekakšen "partnerski odnos" se je v našem primeru sprevrgel v nekaj čisto drugega. Povsem gotovo je, da to ne bo dobro vplivalo na naše prihodnje odnose. Bojim se, da se v trenutku, ko bodo nekatere države začele reševati kosovsko vprašanje na najslabši možen način, veriga evropskih izsiljevanj ne bo pretrgala. Ne le da bo še naprej obstajal Haag, ampak bomo potem imeli še neko novo dejstvo, ker bodo Srbijo izsiljevali, naj uredi odnose z delom svojega ozemlja, na katerem bo nastajala druga država.

Kaj bi slovensko priznanje Kosova pomenilo za srbsko-slovenske odnose?

Slovenija je danes v drugačni vlogi, ker je predsedujoča EU in mora slediti politiki, ki jo oblikuje Bruselj. Za nas bi bilo vsekakor pomembno, da se tu ravna zelo taktno, da se razmere ne bi poslabšale. Naši odnosi z državami, ki bi priznale neodvisno Kosovo, zagotovo ne bi bili več takšni, kakršni so bili doslej, gotovo pa je tudi, da bodo odnosi z državami, ki se bodo znašle v prvem, "avantgardnem odredu" za priznanje neodvisnosti Kosova, še slabši kot z drugimi državami. Toliko bolj, ker je skupno življenje v nekdanji državi nekaj, kar nas vse zavezuje. Srbija bo skušala obvarovati svojo celovitost in svoje dostojanstvo - to je beseda, ob kateri se nekateri namrščijo, ko jo omenim -, hkrati pa bo morala pokazati veliko višjo stopnjo razumnosti od tistih, ki mislijo, da je to vprašanje hitro rešljivo le z odvzemom dela ozemlja.

Zaradi takšnega mnenja in takšne politike vas nekateri opisujejo kot radikalnega nacionalista.

Stvar je preprosta - moj nacionalizem je v narekovajih in je popolnoma podrejen spoštovanju prava in zavzemanju za to, da se znotraj veljavnih mednarodnopravnih načel obvaruje Srbija. Še presenetljiveje učinkujejo članki v nekaterih zahodnih medijih, predvsem v britanskem tisku, kjer v zvezi z menoj v istem stavku uporabljajo pridevnike kot "radikalen" in "ultranacionalističen", potem pa sledi pojasnilo tega mojega "ultranacionalizma", in to je, da nasprotujem odcepitvi dela ozemlja svoje države. Seveda se spomnimo tudi vojne za znane Falklandske otoke, če sploh ne omenjam nekaterih drugih primerov, ko za britanske politike ni nihče govoril, da so "ultranacionalisti", Kosovo pa kljub vsemu ni otoček sredi morja, oddaljen tisoče kilometrov, pač pa del Srbije. Ne glede na to izsiljevanje ostajam dosleden v obrambi načel, za katera menim, da so pomembna, v zadnjem času pa vse bolj razmišljam, da s tem, ko branimo Kosovo, v resnici branimo nekaj, kar je veliko več od dela ozemlja - to pa so univerzalna načela Združenih narodov in avtoriteta teh načel.

Mar pragmatizem vendarle ne bi bil boljši - preprosto zato, da bi nazadnje prebivalci Srbije živeli bolje?

Obseg in posledice tega pragmatizma bomo videli zelo hitro, ko se bo začelo prekrojevanje zemljevida sveta. Tu je prvi primer: vsi vemo, da so nesoglasja glede datuma razglasitve neodvisnosti. Ena izmed držav oziroma njen vodilni človek v Bruslju, Javier Solana, se pojavlja kot nekdo, ki kaže največje možno razumevanje in konstruktivnost, vendar gre za Španijo, ki ji je do tega, da se razglasitev neodvisnosti Kosova prestavi v marec, da bi medtem minile volitve v Španiji - zaradi možnih posledic v Baskiji. To je primer, ki kaže, da ima "praktičnost" visoko ceno in da s tem postaja vprašljiv celoten sistem Združenih narodov.

Toda za EU je onemogočanje oziroma ruska obstrukcija v OZN opravičilo za reševanje kosovskega vprašanja zunaj OZN. Kaj drugega pa še preostane evropskim državam, če Rusija grozi z vetom v Varnostnem svetu?

Rusija je enkrat zagrozila z vetom in nato postala tarča kritik, češ da izvaja "obstrukcijo" procesa. Kolikor vem, je veto pravica stalnih članic OZN. Najmočnejše države imajo tudi največjo odgovornost za mir v svetu in imajo zato tudi posebne pravice. Enkrat bo treba sedanji sistem odločanja spremeniti, toda dokler obstaja, uporaba pravice do veta ne more veljati za zlorabo. Sicer pa so tudi ZDA v preteklosti pogosto uporabile pravico do veta v OZN, pa se temu ni reklo "obstrukcija". Če kdo skuša prodreti z nekim predlogom v Varnostnem svetu, pa mu ne uspe zaradi grožnje z vetom ene od držav in nato reče: pozabimo že na to ustanovno listino in Varnostni svet, kaj nam bo vse to - kaj nam potem še ostane? Nasilje? Potem so pred nami posledice vsiljenega münchenskega sporazuma izpred sedmih desetletij oziroma položaj v Društvu narodov, ko je leta 1935 po italijanski zasedbi Etiopije Haile Selassie opozarjal, da bosta ta organizacija in njen sistem pravil izginila, kar se je potem dejansko zgodilo. Ne trdim, da se bo kaj takega zgodilo tudi zdaj, razmere so drugačne, toda sistem Združenih narodov bo gotovo resno pretresen.

Ali način reševanja kosovskega vprašanja lahko vpliva tudi na BiH oziroma na namero, da se osamosvoji Republika srbska, kljub mnenju evropskih in ameriških diplomatov, da sta ta dva primera popolnoma različna in neodvisna?

Politično gledano je to popolnoma pravilno razmišljanje. Moja pravna izobrazba me vodi do sklepa, da kršitev prava v enem primeru ne opravičuje kršitve prava v drugem primeru. Vendar v tem primeru ne gre samo za vprašanje prava, pač pa tudi realnih odnosov. Tu se postavlja vprašanje Baskije, Južne Osetije, Abhazije in drugih ozemelj. Čeprav se trdi, da kršitev mednarodnega prava pri vprašanju Kosova iz pravnega zornega kota ne bi smela imeti dolgoročnih posledic v realnem življenju, obstaja možnost sklicevanja na ta primer in iskanja podobnih rešitev za druga krizna žarišča v svetu. Z Albanci, edinimi, ki so tako privilegirani, da bodo imeli dve državi v regiji in bodo živeli poleg drugih narodov, ki so razsuti v več državicah, nastalih z razpadom nekdanje Jugoslavije, obstaja nevarnost novih procesov dezintegracije.

Ali veste, katera je edina država z območja nekdanje Jugoslavije, ki je slovenski premier še ni obiskal?

Srbija.

Tudi vi niste bili v Sloveniji?

Bil sem na sestanku predsednikov.

Da, vendar ne kot premier Srbije. Verjetno veste, da si predsednik slovenske vlade Janez Janša želi obiskati Srbijo. Minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je ob zadnjem obisku Beograda samoiniciativno napovedal Janšev obisk, a tega potem kljub temu ni bilo. Zakaj?

Morda zato, ker je bilo nato iz Ljubljane nekajkrat mogoče, prav ko je šlo za Kosovo, slišati izjave, ki so tukaj izzvenele neprijetno. Zato to ni bil ravno primeren čas za obiske, vendar sem kljub temu prepričan, da moramo vsi sodelovati z vsemi in da potrebujemo normalno komunikacijo. Kar zadeva slovensko gospodarsko prisotnost v Srbiji, mislim, da Srbiji nihče ne more ničesar očitati, prej bi lahko izrekli kakšno pripombo glede srbske gospodarske prisotnosti v Sloveniji. Morda je tudi to težava v naših odnosih, da ne govorimo o drugih stvareh, naj omenim samo izbrisane in nepriznano (srbsko) nacionalno manjšino, še posebej pa nas motijo radikalna stališča, ki jih slišimo iz Ljubljane glede ozemeljske celovitosti Srbije, torej glede ohranitve naše države v naših mednarodno priznanih mejah. Spomnite se, da bi leta 2005 Janez Drnovšek moral obiskati Srbijo, vendar je tedaj predstavil svojo kosovsko deklaracijo, zato je obisk odpadel. Sem za drugačen pristop k bilateralnim odnosom. S premierom Sanaderjem nama je na primer zelo zapletene odnose med Srbijo in Hrvaško in številne težave, ki obstajajo med državama, uspelo reševati zadovoljivo in brez veliko publicitete. Vprašanje Kosova ni odločilno za Slovenijo, zato ne moremo sprejeti kot normalno, da Slovenija zanj kaže takšno zanimanje.

Se strinjate z izjavo slovenskega zunanjega ministra Rupla, da bo rešitev vprašanja Kosova zadnje dejanje razpada nekdanje Jugoslavije?

Izhajam iz tega, da od leta 1945, odkar so bili ustanovljeni Združeni narodi, obstaja pravilo številka ena, in to je, da morajo biti vse države zavarovane v svojih mejah. Dopolnilo k temu pravilu se je na evropskem ozemlju pojavilo v poročilu Badinterjeve komisije, ki je dopustila, da zvezne države razpadejo po šivih federalnih enot, saj imajo nekatere elemente državnosti. To se je zgodilo v Sovjetski zvezi, Češkoslovaški, nekdanji Jugoslaviji, skupnosti Srbije in Črne gore, ob vseh nepravilnostih. Vendar je Srbija država, Kosovo pa ni njena federalna enota, pač pa sestavni del Srbije. Vsi v nekdanji Jugoslaviji smo v nekem trenutku sprejeli ta spremenjena pravila, ko smo sprejeli Badinterjeve sklepe, s čimer smo privolili v to, da ne bomo prekrajali sosednjih držav. Zato se nam zdi zainteresiranost nekaterih politikov v regiji za odcepitev Kosova nenavadna in ne prispeva k dobrim odnosom med državami. Posebej zato, ker se to dogaja v trenutku, ko Slovenija predseduje EU in ima obveznosti glede reševanja kosovskega vprašanja tudi kot članica EU. V pogovorih s slovenskimi sogovorniki sem slišal zanimive argumente, s katerimi so me skušali prepričati, da bi se Srbija morala sprijazniti z izgubo Kosova, tako kot so se Slovenci nekoč sprijaznili z izgubo Koroške. Težava je v tem: o slovenski izgubi Koroške je odločilo tamkajšnje prebivalstvo na plebiscitu leta 1919, zato ker tedaj ni bilo sistema jasnih pravil, kakršen obstaja danes. Danes imamo ustanovno listino OZN, ki je po svoje svetovna ustava. Vsaka ustava vsake države ima določilo, ki je nad vsemi - spoštovati integriteto in pravice vsakega posameznika. Ko govorimo o svetovni ustavi, ta osnovna enota ni več posameznik, temveč država. To pomeni, da je treba spoštovati vsako državo v njenih mejah. Odkar obstaja to pravilo, ki je bilo sprejeto po drugi svetovni vojni, se tudi uporablja. Zato je primer Koroške iz popolnoma drugega časa, to zmeraj poudarjam.

Ameriški predstavniki menijo, da se boste premislili glede nasprotovanja neodvisnosti Kosova, če mu bo veliko držav hitro priznalo državnost.

Prepričani smo, da veliko držav ne bo priznalo Kosova, med njimi pa bodo vsekakor tudi velike države s številnim prebivalstvom, ki sestavlja veliko večino človeštva. Morebitna priznanja Kosova bodo za nas nična in neveljavna in nas vsekakor ne bodo omajala v našem prepričanju, da nikoli ne bomo priznali te lažne, nezakonito razglašene "neodvisne" države.