"Vaša desna vlada uporablja veliko retoričnih in propagandnih instrumentov, da bi delegitimirala in diskreditirala ljudi, ki nasprotujejo njenim pogledom. Kar sem videl v Sloveniji leta 2005, je bila tudi predigra tistega, kar smo na Poljskem dobili dva meseca pozneje."- Dr. Karol Jakubowicz

Pred referendumom o RTV Slovenija, sredi leta 2005, so v pregretem političnem ozračju diskreditirani nasprotniki medijske reforme iskali neodvisnega arbitra v sporu. Opozicija in civilna družba sta našli Svet Evrope in v njem profesorja dr. Karla Jakubowicza, poljskega disidenta in enega največjih strokovnjakov za javne radiotelevizije. Jakubowicz je v rodni Poljski zasedal skoraj vse pomembnejše položaje, ki so bili kakorkoli povezani z javno RTV. Bil je namestnik direktorja televizije, nadzornik, strateški planer, vodil je poljski svet za radiodifuzijo, pomagal je pisati poljsko medijsko zakonodajo in še zakonodajo v več kot desetih evropskih državah znotraj vseh pomembnejših mednarodnih organizacij. Potem je prebral slovenski osnutek zakona o RTV. Ko je dejal, da je to »recept za katastrofo«, je padel v nemilost pri slovenskih medijskih reformatorjih. A danes trdi, da je imel prav in da se je katastrofa zares zgodila.

Pred časom ste se znašli sredi slovenskih političnih bojev. Tukajšnji parlamentarci iz vladajočih strank so vas označili za nižjega uradnika in birokrata. Ste birokrat?

Sem prej preučevalec medijev. Delal sem za medije, vključen sem bil v regulacijo medijev, gotovo nisem visoki politik ali visoki birokrat. Sem posameznik, ki je zvest nekaterim idejam demokracije in demokratičnih medijev. V tistem času, o katerem govorite, sem delal za Svet Evrope, kar pa pravzaprav niti ni tako pomembno. Zadnjih 30 let, vse od leta 1980 sem skušal promovirati nekatere ideje. Zaradi tega sem sodeloval pri nastajanju medijske zakonodaje na Poljskem, večkrat so me iz Sveta Evrope, Evropske unije, organizacije OVSE ali Unesca prosili za sodelovanje pri mednarodnih prizadevanjih na tem področju. Ne predstavljam torej birokracije, predstavljam pa nekatera prepričanja o tem, kaj bi v postkomunističnih državah morali početi in kako bi morali spreminjati svoj sistem javnega obveščanja.

Toda vseeno ste iz vzhodne Evrope. Marsikdo bi dejal, da nimate veliko izkušenj z demokracijo in da so zahodnoevropski izvedenci veliko bolj avtentični. Ali kdaj slišite, da v vas še vedno živi komunistična kontinuiteta?

Dve leti sem vodil medijski oddelek Sveta Evrope. V tistem času, v letih 2004 in 2005, sem bil na razmeroma visokem položaju v tej organizaciji in sem pravzaprav prišel do drugačnih ugotovitev.

Da so torej vzhodnoevropski strokovnjaki za demokratizacijo boljši?

Da, da smo boljši. Bolje razumemo tranzicijske in transformacijske težave. Pogosto so mi ljudje iz različnih držav povedali, da pri sporazumevanju z zahodnoevropskimi strokovnjaki ne čutijo, da bi vzpostavili pravi dialog. Ker v zahodni Evropi ne razumejo našega položaja. Zaradi tega Svet Evrope, EU in druge organizacije iščejo ljudi, ki zastopajo evropske standarde, v sporazumevanje pa lahko vnesejo tudi svoje izkušnje in lahko na tej podlagi svetujejo.

Ali to pomeni, da razumete in ste strpni do grobih besed, ki smo vam jih namenili v Sloveniji? Morda se vam kaj podobnega dogaja tudi na Poljskem in ste tega že vajeni?

Na žaljivke niti nisem bil pozoren. V Slovenijo sem prišel kot gost, povedal sem, kaj si mislim, govoril sem na podlagi svojih izkušenj iz Poljske in drugih vzhodnoevropskih držav, zato si nisem ravno delal skrbi, kar zadeva retoriko. Delno tudi zato, ker mi je bilo jasno, da vaša desna vlada, ki je še vedno na oblasti, uporablja veliko retoričnih in propagandnih instrumentov, da bi delegitimirala in diskreditirala ljudi, ki nasprotujejo njenim pogledom. Kar sem videl v Sloveniji leta 2005, je bila tudi predigra tistega, kar smo dva meseca pozneje dobili na Poljskem. Tudi pri nas je prišla na oblast populistična stranka Zakon in pravičnost bratov Kaczynski, ki je prav tako uporabljala podobne prijeme; da bi ljudi zmedla, je vse nasprotnike diskreditirala kot izdajalce, komunistične simpatizerje ali kot ljudi, ki so bili komunistični ovaduhi.

Kaj vas je v Sloveniji spomnilo na to?

Sodeloval sem na nekem forumu, na katerem je bil tudi Branko Grims. Grims je imel s seboj kup map, in ko je kdo spregovoril, je iz mape, namenjene prav temu govorniku, potegnil papir in rekel kaj takšnega kot: "Da, ampak tega in tega leta ste rekli to in to, tega in tega leta pa to in to, zaradi tega niste pravi domoljub, ampak ste sovražnik slovenskega naroda in vam zato ni mogoče zaupati in nihče vas ne bi smel slišati." To je primer strategije, ki so jo uporabljali na Poljskem in v več drugih vzhodnoevropskih državah. Če ne morete najti pravih argumentov, lahko še vedno diskreditirate nasprotnika in ga prikažete kot nemoralnega nedomoljuba. To je lahko zelo učinkovito. Marsikdo me vpraša: "Zakaj so ljudje na Poljskem verjeli vaši populistični vladi?" Odgovorim jim, da je vladajočim uspelo zmesti javno mnenje z diskreditacijo kritikov, ker so jih povezali z nekaterimi pravimi ali namišljenimi sovražniki. Zato večina zelo težko dojame, da takšna retorika ni resnična in da gre za slabe namene. Za to mora preteči nekaj časa.

Te politične sile torej uporabljajo stare, preizkušene komunistične trike, vendar tako, da komunistično ideologijo pripisujejo nasprotnikom?

Na primer, da. A vedeti moramo, da so imeli komunisti na razpolago zelo surove metode zatiranja opozicije. Danes teh metod ni mogoče uporabiti. Ne moreš zapirati ljudi. Tako se je pravzaprav razvila strategija diskreditiranja opozicije. Komunisti so počeli isto, le z drugimi sredstvi.

Ste se v Sloveniji zasebno sešli še s kakim drugim politikom? Mislim, da vas je zaradi vaših kritik na obisk povabil tudi minister za kulturo Vasko Simoniti?

V Sloveniji sem bil z Wernerjem Rumphorstom, direktorjem pravnega oddelka Evropskega združenja javnih radiotelevizij. Sešla sva se s kulturnim ministrom. Rekla sva mu, da sva prišla v Slovenijo kot zasebnika in ne kot predstavnika institucij. "Tukaj sva zato, ker sva zagovornika nekaterih pogledov na to, kako bi morali javni mediji, denimo javna RTV, delovati," sva mu dejala z Rumphorstom. Vendar na drugi strani ni bilo posebne pripravljenosti na dialog. Človek, ki naju je pripeljal, nama je kasneje dejal, da je imel po srečanju kratek pogovor z ministrom in da je bil ta besen, ker so k njemu na obisk in pogovor pripeljali neke evropske komuniste. Skratka, minister naju ni hotel poslušati.

Pred tremi leti ste dejali, da ja zakon o RTV recept za katastrofo. Prej ste omenili, da se je ta res zgodila. Kaj ste s tem mislili?

Mislim, da je bila novela zakona o RTV, ki sem jo tedaj preučil, zastavljena tako, da bi programski svet, ki ga imenuje parlament, lahko imenoval vse pomembnejše urednike. To je bil moj glavni očitek. Z Rumphorstom sva dejala, da ne sme biti neposredne povezave med parlamentom in upravljanjem javne RTV. Veste, da lahko programski svet urednike imenuje tudi, če novinarji temu nasprotujejo. Če je med poljsko in slovensko populistično vlado mogoče potegniti še več vzporednic - tudi pri nas so nato izpeljali podobno medijsko reformo -, sklepam, da se je zgodila katastrofa. Vaš položaj si razlagam na podlagi domačih izkušenj. Ko se pogovarjam z ljudmi iz Slovenije, ugotavljam, da so frustracije v državi velike, prav tako nezadovoljstvo z načinom, kako ta vlada vodi državo.

Zgodilo se je v Sloveniji, zgodilo se je na Poljskem in še v številnih drugih vzhodnoevropskih državah. Desna, po svoje spet komunistična in agresivna retorika se je vnovič povzpela na oblast. Kaj menite, zakaj se je zgodil ta obrat, zakaj smo spet pustili zmagati komunistični ideologiji, ko pa smo s tem imeli izkušnje in poznamo metode totalitarnega vodenja?

Za začetek: to se ni zgodilo le v vzhodni Evropi, ampak tudi v zahodni Evropi. Če si lahko predstavljate, da populistična stranka zmaga v Švici, ali če si predstavljate okrepljen vpliv desničarskih strank na Danskem, v Franciji, Avstriji ali Nemčiji, gre očitno za širši pojav. Nimam druge razlage, kot je ta, da globalizacija vnaša med ljudi zmedo. Ljudje ne razumejo več svojega položaja.

Ampak vi svoj položaj razumete?

Poskušam ga. Gotovo lahko rečem, da so imeli ljudje v vzhodni Evropi popolnoma nerealna pričakovanja glede tega, kaj se bo zgodilo po zlomu komunizma. Na Poljskem spoznavamo, da ljudje pravzaprav niso pričakovali, da bodo v demokraciji takšni konflikti. Ljudje se, denimo, sprašujejo, zakaj se politiki ne spravijo med seboj in nato v slogi delajo skupaj za skupno dobro. Toda demokratični sistemi so utemeljeni na konfliktu in na različnosti idej. Demokracija je kontinuiran konflikt, česar pa ljudje očitno niso pričakovali in so zaradi tega frustrirani in razočarani.

Tudi pri vas opažate rast priljubljenosti nacionalističnih strank?

Na Poljskem smo šli skozi tako imenovano tranzicijsko šokterapijo, zaradi katere je marsikdo izpadel iz sistema. Ljudje so bili izključeni iz družbe in iz transformacije, morda zato, ker so bili brezposelni, neizobraženi, zelo revni ali brez prihodnosti. Tako je nastala socialna baza za populistične stranke in nekatere stranke na Poljskem so jo tudi izkoristile. Pri nas je bila več let po letu 1991 na oblasti liberalna vlada, ki pa ni razumela, da bi morala poskrbeti tudi za tranzicijske poražence. Nato je prišla stranka Zakon in pravičnost in rekla: "To je naša volilna baza. To so ljudje, ki jih bomo izkoristili, da bomo prišli na oblast." Seveda so morali zato prevzeti populistično retoriko, s katero so prepričali večino. Kot veste, smo nato pri nas doživeli obrat. Populistična vlada bratov Kaczynski je izgubila na predčasnih volitvah. Koalicija, v kateri je Poljski vladala stranka Zakon in pravičnost, je doživela zlom; na predčasnih volitvah je sicer računala na zmago, vendar je ni dosegla, zato državo sedaj spet vodijo liberalci. Slovenskih razmer ne poznam, lahko pa si predstavljam, da se bo pri vas zgodilo kaj podobnega.

Rad bi se vrnil k medijem. V zadnjem času so postali zelo priljubljeni trije modeli, s katerimi akademiki opisujejo medijski položaj v posameznih državah. Eden od modelov je značilen za sredozemske države, drugi za bolj liberalne, tretji za razcepljene. Te tri modele verjetno poznate?

Da, zahodni avtorji so začeli govoriti o treh modelih, o modelu polariziranega pluralizma, demokratičnega korporativizma in o liberalnem modelu. Prvi je razširjen v Sredozemlju, drugi v nordijskih državah in v srednji Evropi, tretji, liberalni, pa je doma v Kanadi, ZDA in Veliki Britaniji. V polarizirani, pluralistični model navadno uvrstijo mlade demokracije, kot sta Španija in Portugalska, kjer ni dovolj konsenza in zato tam potekajo veliki notranji spori, drugače kot v državah severne in srednje Evrope, kjer je ta razcepljenost manjša. Odkar je ta knjiga leta 2004 izšla, se poskuša vsak iz vzhodne Evrope umestiti v enega od teh sistemov. Razlika med njimi je tudi v tem, da ima, denimo, v sredozemskih državah politika roko nad mediji. V korporativnih državah pa je politika v medijih. Z drugimi besedami, stranke si medijski prostor razdelijo.

Kam bi uvrstili Slovenijo?

Postkomunistične države so najbližje modelu polariziranega pluralizma, ker obstajajo znotraj močne politične delitve. Tako je na Madžarskem, na Poljskem in v Sloveniji. V teh državah je vloga države v medijih zelo močna, obstaja pa tudi politični paralelizem, to pomeni, da nekateri mediji predstavljajo neko politiko. Mediji torej niso nevtralni, ampak so del delitve.

Je potemtakem najboljši sistem tisti, kjer so notranje delitve in konflikti manjši, tako da so lahko potem tudi mediji bolj neodvisni?

Po svoje. Seveda pa ne smemo biti naivni. Rupert Murdoch ima na primer v ZDA skupino Fox News, v Veliki Britaniji pa Sky News. Razlika med njima je v tem, da je Fox News zelo desno, nacionalistično in ksenofobno usmerjena televizijska mreža, kar se je videlo pri poročanju o iraški vojni, Sky News pa je razmeroma profesionalen medij, saj so gledalci v Veliki Britaniji pod vplivom televizije BBC. Sky News tako ne more biti drugačen, čeprav bi gospod Murdoch rad, da bi postal podoben mreži Fox News. Torej bolj desničarski. Skratka, tudi na zahodu obstaja jasna politična delitev medijskih lastnikov, vendar ti zaradi dobička spreminjajo politično usmerjenost svoje lastnine.

Bi še vedno predlagali, naj se slovenski zakon o RTV napiše na novo in naj vnovič uvedemo prejšnji sistem, po katerem so nacionalno televizijo vodili delegati, ki jih je predlagala predvsem civilna družba in ne državni zbor?

Kdor se ukvarja z mediji, spomnite se mojega prejšnjega odgovora o treh medijskih sistemih, ve, da v različnih državah enake institucionalne rešitve delujejo različno. Na primer, v Veliki Britaniji lahko vlada, če želi, v vodstvo BBC vedno imenuje svojega človeka. Toda v Veliki Britaniji imajo močno razvito kulturo individualizma in neodvisnosti, zaradi česar bo novi generalni direktor BBC že takoj naslednji dan moral storiti kaj, s čimer bo dokazal svojo neodvisnost. V Španiji je položaj drugačen. Tam generalnega direktorja javne televizije imenuje vlada, zato mora, čisto drugače kot v Britaniji, dokazovati svojo lojalnost. Odgovor na vaše vprašanje je: tudi v Sloveniji, tako kot na Poljskem, so številne organizacije civilne družbe politično pristranske. Zato v programskem svetu ne boste imeli ljudi, ki bi bili politično neodvisni. Kljub temu pa boste zgradili pluralnejše telo, ki bo bolje odslikavalo različnost pogledov. Dobili boste politiko v RTV, a to je še vedno bolje, kot da je politika nad medijem. Takšna organizacija bi bila zato po mojem bližje javnemu interesu.

Kaj pa zasebni mediji v postsocialističnih državah? So se ti demokratizirali hitreje od javnih radiotelevizij?

Po letu 1989 je bilo veliko lažje govoriti o zasebnih medijih, denimo o privatizaciji, kot pa o javnih radiotelevizijah. Tudi zato, ker so nove elite želele ohraniti nadzor nad mediji. V tem smislu javni mediji, javne radiotelevizije, vedno stopicajo za procesom tranzicije. So še vedno v rokah politikov, zasebni mediji pa so hitro postali neodvisni.

Zakaj potem ne razgradimo, ne privatiziramo javnih medijev?

Razgradnja javnih RTV je v postsocialističnih državah posledica želje po posnemanju Zahoda. Vprašanje je, kaj storiti s starimi, propagandnimi aparati. Jih odstraniti? Najboljši način je seveda, da jih preoblikuješ. Takšna so bila tudi vsa priporočila EU, Sveta Evrope in Unesca. Izkazalo pa se je, da je to zelo zapleteno, predvsem zaradi novih elit, ki so želele ohraniti nadzor. Meni je bilo to jasno od začetka. Ko sem začel pomagati pri nastajanju poljske zakonodaje o RTV, sem menil, da bomo potrebovali 20 ali 30 let za to, da bo politična kultura tako "odrasla", da bo javni RTV resnično pustila do zraka. V procesu preoblikovanja, takšne so vsaj moje, poljske izkušnje, nič ne deluje tako, kot bi moralo, z vlado vred. Za to je potreben čas.

Pravite, da je vse v glavah. So potem krivi novinarji ali uredniki, ki pri miselni transformaciji ne delujejo dovolj hitro?

Ne, delitve in nasprotja so tako močni, da pravzaprav ne moreš pričakovati neodvisnih in nepristranskih medijev. Tudi novinarji so ljudje in tudi oni se identificirajo z eno ali drugo politično usmeritvijo. Od novinarjev ne moreš pričakovati, da bi bili otok nepristranskosti, če je vse drugo spolitizirano.

Ne vem sicer, ali je v razvitih demokracijah res drugače. Poznamo primer sosednje Avstrije, v kateri je prej ORF vodil nekdo, ki je bil blizu tedaj vladajoči ÖVP, po zamenjavi vlade pa je na njegov položaj prišel drug direktor, ki je blizu SPÖ. Če nisi prave barve, si nekompatibilen. Kot je znano, imajo v Avstriji celo rdeči in črni avtoklub.

Že, že, vendar je polarizacija v Avstriji tudi razlog, zaradi katerega je Haider skorajda prevzel oblast, ker so imeli ljudje dovolj tega, da sta državo vodili samo dve stranki. V Avstriji imajo v javni RTV proporcionalni sistem, to pomeni, da če je vodja oddelka iz ene stranke, mora biti njegov namestnik iz druge. Če želite razumeti vzpon populizma v takšni državi, kot je Avstrija, dobite precej jasen odgovor: vse nadzorujeta dve stranki, od parlamenta do medijev. To gre nazaj do idej, ki izhajajo iz druge svetovne vojne, iz Bavarske, kjer je bil na javnem avtobusu voznik iz ene stranke, sprevodnik pa iz druge. To je bil ideal političnega pluralizma.

Je to zgolj ponazoritev?

Ne, mogoče se sliši kot pretiravanje, vendar je obstajal takšen način. Položaji v družbi se morajo po tem sistemu vsepovsod proporcionalno razdeliti, celo na javnem avtobusu. Avstrijci in Nemci so ta recept podedovali, podedovali so ga tudi na Nizozemskem, pri njih je javna RTV sestavljena iz 30 različnih podjetij, od katerih vsako predstavlja neko skupino in od katerih ima vsako svoj program, ki je lahko ali katoliški ali socialistični. Nazadnje se vsebine združijo v enotnem programu.

Pa je to po vašem dobra rešitev?

Ta ideja je v 19. stoletju nastala zato, da bi vsakomur zagotovili način življenja, ki bi bil skladen z njegovo ideologijo ali religijo. Na Nizozemskem je, denimo, vaše življenje ideološko določeno s celotnim zaporedjem institucij: katoliškemu vrtcu sledi katoliška osnovna šola, tej katoliška srednja šola in potem katoliška univerza, nazadnje pa katoliško pokopališče. Ali pa protestantsko.

Ko ste delali za Svet Evrope, ste verjetno redno obiskovali države članice EU. Kje ste videli najmanj in kje največ svobode govora?

Težko je posploševati. Seveda pa obstaja skupina držav, ki so zvezde transformacije.

Kot Slovenija?

Da, kot so Slovenija, Poljska, Madžarska, Češka, baltske države. Tem sledi druga skupina držav, na koncu pa so nekatere azijske države, pri katerih se zdi, da so iz komunizma naredile korak nazaj v fevdalizem. To pa ne pomeni, da zvezde transformacije ne bodo doživele velikih težav, kot sta jih sedaj Slovenija in Poljska. Ljudje niso nikoli popolnoma zadovoljni, in ko iščejo boljše rešitve, jih poskušajo najti tudi v populističnih strankah, levih ali desnih. Seveda lahko pričakujemo, da se bodo na Poljskem še ponovile razmere, kakršne smo imeli zadnji dve leti, ko je vlada spremenila naš zakon o RTV, imenovala svoje ljudi in zamenjala številne urednike. Še pred dvema letoma bi kaj takšnega pričakoval samo v bolj nazadnjaških postkomunističnih državah, ne pa na Poljskem. To je bil očiten, brezsramen prevzem javnega zavoda.

Ali se danes, ko so populisti izgubili volitve, njihovi nasledniki zavedajo greha?

Nisem prepričan, da nova koalicija, ki naj bi bila demokratična in svobodomiselna, ne bo storila česa podobnega.

Videti je, da imate tudi doma precej težav in vam z vseh strani zamerijo, ker nasprotujete takšnim in podobnim medijskim prevzemom.

Res je, ves čas imam težave. Bil sem povabljen v odbor našega parlamenta, da bi kot strokovnjak pomagal z novimi zakonskimi rešitvami in zamislimi. Ker sem se uprl prvim predlogom, se je nova vladajoča stranka hitro odločila, da ji nasprotujem.

O medijski politiki pišete že 40 let. Razumem, da ste v 90. letih pisali o medijih in raziskovali predvsem transformacijo in tranzicijo. A kaj ste raziskovali v 80. ali 70. letih?

Ko sem bil v 80. letih urednik neke revije, ki se je ukvarjala z mediji, se spomnim, da smo objavili članek nekega poljskega avtorja o temah, s katerimi so se ubadali poljski raziskovalci medijev ali medijskih politik. Najbolj priljubljeno področje raziskovanja je bila zgodovina. Razumljivo, ko pa ljudje niso želeli pisati v skladu z vladajočo ideologijo; preučevanje zgodovine je bilo najvarnejše. V 80. letih, v prvem obdobju Solidarnosti, sem se ukvarjal z novim zakonom o javni RTV in z vsemi drugimi pripravami na čas, za katerega smo vedeli, da bo prišel, to je čas demokracije. Objavljal pa sem več v tujini kot doma.

Sedaj v okviru OZN pomagate Kosovu. Kako je tam s položajem medijev?

Bil sem povabljen v neodvisno komisijo za medije. Za začetek sem bil prijetno presenečen nad to komisijo, v kateri dela tudi pet predstavnikov s Kosova. Nisem opazil posebne politizacije in to me je pozitivno presenetilo. Ne dvomim pa, da so sedaj mediji na Kosovu enotni, ker je na mizi pomembno nacionalno vprašanje. Ko bo to obdobje mimo, se bodo pokazale razlike in razpoke in verjetno bo podobno kot v drugih postsocialističnih državah, v katerih bo politika skušala nadzorovati medije.

Zakaj neprestano slišimo očitke, da so vsi novinarji levičarji?

Kot veste, v ZDA vse medije neprestano napadajo, češ da so preveč liberalni. V Veliki Britaniji BBC neprestano obtožujejo levičarstva. In na Poljskem je nad mediji dolgo prevladoval nekdanji časopis Solidarnosti Gazeta Wyborcza, ki je bil tudi zelo liberalen in proevropsko usmerjen. Desničarji so poskušali na Poljskem ustanoviti kar nekaj časopisov, a jim ni uspelo. Nato pa je končno, z nemškim kapitalom, nastalo nekaj novih medijev, ki so bili po usmeritvi desni. Na začetku je bilo veliko novinarjev v teh medijih precej frustriranih, ker s svojimi desnimi stališči niso mogli prodreti v javno mnenje. Tudi v stranki Zakon in pravičnost so bili zelo nesrečni zaradi zasebnih televizij in radiev, ki so bili večinoma protivladno usmerjeni. V tem, da so novinarji levo usmerjeni, je nekaj resnice. Novinarji, ki so izobraženi, ki vidijo veliko stvari, preprosto niso dojemljivi za desničarske poglede.

Boste kdaj pisali blog?

Ne, mislim, da ne. Ne trdim pa, da blogi niso nekaj zelo osvobajajočega. Včasih nisi imel veliko možnosti. Največ, kar si lahko naredil s svojim dnevnikom, je bilo, da si ga dal pod vzglavnik. Danes pa lahko vsak zlije svoje misli na spletno stran. Pravzaprav sem bil enkrat celo povabljen, da bi pisal spletni dnevnik, a nisem hotel.

Zakaj ne?

Nimam dovolj potrpežljivosti za razprave, ki so nato na spletu precej čustvene. Nimam energije, da bi odgovarjal vsakemu, ki je slabe volje.

Torej ste poskusili?

Ne, sem pa opazoval druge, ki so postali žrtve spletnih razprav. Iz demokratičnega zornega kota je to sicer čudovito. Ima koristne učinke. Gre za polarizacijo, hkrati so izraženi različni vidiki, ki pripomorejo k raznolikosti. Kot sem že rekel, pa me to preobilje vseeno hitro utrudi.