"Berufs verbot" odpravljen

Marija je stara petintrideset let. Z možem sta si tri leta zaman prizadevala za zanositev. Zdravniki so ugotovili, da je Marija neplodna. Pred šestimi leti je ovdovela. Čeprav živi sama in se v prihodnosti ne želi več poročiti, si še vedno želi otroka. Edina rešitev bi bila oploditev s semenom anonimnega moškega. Vendar na kaj takega lahko pozabi, saj slovenska država njeni stiski ni pripravljena prisluhniti.

Alenka je tridesetletna invalidka. Do otroka bi lahko prišla po naravni poti, a ker jo moški ne vidijo kot atraktivno partnerico za zakon ali zunajzakonsko skupnost, ji kot edina rešitev ostaja seme anonimnega darovalca. Tudi v njenem primeru je odgovor države jasen: Ni govora!

Obe opisani zgodbi sta hipotetični, kar pa še zdaleč ne pomeni, da podobnih usod ne bi našli v realnem življenju. Čeprav je prva ženska neplodna in druga plodna, ju druži dejstvo, da sta samski. Kot takšni pa v tej državi veljata za manjvredni bitji. Tako je vsaj mogoče razumeti iz predloga zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki je tik pred zadnjo parlamentarno obravnavo. A pojdimo po vrsti.

Čakajoči pari

Slovenska ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno in da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Iz te pravice izvira tudi pravica do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, ki jo je doslej urejal več kot dvajset let star zakon o zdravstveni ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Zdravstveni ukrepi, ki jih določa ta zakon, so omejeni le na zdravljenje (strokovno svetovanje, zdravila in kirurške posege) in umetno osemenitev, nikjer pa ni govora o novejših tehnikah zunajtelesne oploditve. Z napredkom medicine in biologije so se odprla zdravstvena, etična in pravna vprašanja, ki jih obstoječa zakonodaja ne ureja. Omenimo samo postopke kloniranja. Zaradi preprečitve morebitnih zlorab je ministrstvo za zdravstvo že pred petimi leti začelo pripravljati nov zakon. V tem času so bili zamrznjeni vsi postopki zdravljenja neplodnosti s semenom darovalca. Nekateri pari so si pomagali tako, da so spraskali prihranke in se za vsote, ki dosegajo tudi 3000 mark, odpravili po pomoč v tujino. Drugi so ostali doma in nestrpno čakali na konec moratorija. Ministrstvo je z zakonom zavlačevalo tako dolgo, da jih je s svojo zakonsko različico prehitelo 22 poslancev državnega zbora iz vrst vseh parlamentarnih strank. A to niti ni tako pomembno, kajti v zadnjih mesecih so z vladno stranjo uspeli uskladiti večino členov. Bolj pomembno je, da je bilo sklenjeno premirje le zatišje pred viharjem.

Zapletati se je začelo okrog petega člena zakona, ki med upravičence do umetne oploditve uvršča le moškega in žensko v medsebojni zakonski zvezi ali dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti. Poslanska skupina LDS meni, da je tako spisan člen diskriminatoren, zato so tik pred tretjo obravnavo zakona vložili dopolnilo, po katerem bi bile do postopka umetne oploditve upravičene tudi samske ženske. Ob tem so navedli podatek, da je takšne postopke za samske ženske uveljavljal že dosedanji zakon iz leta 1977, ki v 34. členu med upravičenke do umetne osemenitve uvršča vse polnoletne razsodne in zdrave ženske v starostnem obdobju, ki je primerno za rojevanje. Poslanci LDS svoj predlog argumentirajo tudi na podlagi dosedanje prakse. V zadnjih dvajsetih letih naj bi bilo umetno oplojenih vsaj 40 samskih žensk. Po podatkih Inštituta RS za varovanje zdravja je bilo samo v letu 1998 od 129 prijavljenih primerov umetno osemenjenih kar 18 samskih žensk, ena pa je bila razvezana. Če je dosedanji zakon samskim ženskam omogočal umetno osemenitev, naj bi jim novi to pravico odrekal. Poslanec LDS Janez Kopač meni, da gre za očitno krčenje že pridobljene pravice. "V slovenski zakonodaji o zakonski zvezi in družinskih razmerjih nikjer ne piše, da se otroci smejo rojevati samo, če imajo znanega očeta. Stroka govori, da naj bi zakon dovoljeval samo tiste oblike umetnega spočetja, ki so sicer možne tudi v naravi. Ali ni v naravi mogoče tudi to, da samska ženska postane mati?"

Pričakovali bi, da se bosta tako stroka kot politika o predlogu LDS vsaj resneje zamislili. Namesto tega smo bili v preteklih treh tednih priča predvsem pritlehnim napadom na samske ženske. Pri tem je še posebej izstopala predzadnja, junijska seja parlamentarnega odbora za zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi poslanka SDS dr. Majda Ana Kregelj-Zbačnik.

Popolne in nepopolne družine

Na tej seji je bil predlog LDS predmet vsesplošnega zgražanja tako poslancev desnih strank kot tudi medicinske stroke. Predsednik državne komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj je na primer izjavil, da se mu zdi uporaba tako visoko specializirane medicino zato, da se naredi otrok samski ženski, nepotrebno in tudi z etičnega stališča nesprejemljivo zato, ker s tem ustvarjamo nepopolno družino. Pozneje je trdil, da je šlo za napačen povzetek na magnetogramu, saj naj bi izraz nepopolna družina ne uporabil on, ampak strokovnega direktorica ljubljanske ginekološke klinike dr. Helena Meden Vrtovec. Kakor koli že, proti izjavi so že prejšnji teden protestirali predstavniki civilne družbe. Poudarili so, da popolnih in nepopolnih družin ni, so pa dvostarševske, enostarševske družine, reorganizirane družine, razširjene družine ... Prepričani so, da je uporaba pojmov "popolne" in "nepopolne" družine strokovno nekorektna in etično nesprejemljiva, ker je diskriminatorna in zavajajoča, zaradi česar jo je statistična stroka pri nas opustila že v davnih sedemdesetih letih. "Edini kriterij, ki je relevanten za opredeljevanje družin, je obstoj starševskega razmerja. To, kar konstituira družino kot družbeno institucijo in človeško skupnost, je (vsaj en) otrok in (vsaj en) starš, ne pa oblika družine ali osebne okoliščine starša/staršev, in še najmanj predsodki, zablode ali pobožne želje te ali one ideologije," so zapisali v pismu in dodali, da se s stališča zdravega razuma in humanosti zdi paradoksalno, da iste "naravne" in druge ideologije zagovarjajo prepoved splava in hkrati prepoved oploditve samskih žensk. Toliko bolj, ker je edino jamstvo, če sploh lahko govorimo o kakšnem jamstvu, da bo imel otrok srečno otroštvo, to, da se rodi zaželen. Ob tem je treba dodati podatek, da je v Sloveniji med vsemi družinami skoraj tretjina enostarševskih, od tega pa kar 90 odstotkov materinskih enostarševskih družin. Otroci mater samohranilk zaradi dejstva, da ne živijo v skupnosti z očetom, niso nič slabši. Niso degenerirani in niso čudaki. Še več. Po zadnjih podatkih centrov za socialno delo se večina nasilja v družinah dogaja prav v dvostarševskih družinah, ki naj bi veljale za popolne.

Seveda to še zdaleč ni konec polemičnih izjav, ki so bile izrečene na junijski seji odbora za zdravstvo. Prof. Karel Zupančič, strokovnjak za družinsko pravo na ljubljanski Pravni fakulteti, se je na primer spraševal, ali je otroku res v korist, da se rodi samski ženski. "Končno to najbrž tudi ni v skladu z osnovno določbo konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki govori o tem, da je treba upoštevati pri vseh ravnanjih v zvezi z otrokom njegovo največjo korist." Dodal je še, da bi uzakonjanje pravice samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo pomenilo odpiranje poti za pridobitev otroka tudi homoseksualnim parom, s čimer bi postali unikat med evropskimi državami. V mnenju, ki ga je poslala na državno komisijo za medicinsko etiko, pa je tudi poudaril, da nobena evropska država, ki ima predpise o asistirani reprodukciji, ne omogoča biomedicinske pomoči pri spočetju samski ženski, ampak samo parom različnega spola, zakoncem ali zunajzakonskim partnerjem. "To velja celo v Angliji, ki ima sicer zelo permisivno zakonodajo na tem področju. Ni odveč dodati, da zakoni o registriranih istospolnih skupnostih, ki so jih uveljavile zlasti skandinavske države, istospolnim parom ne omogočajo dobiti otroka z biomedicinsko pomočjo in tudi posvojitve jim ne dovoljujejo. To pa pomeni, da štejejo, da je otroku v korist le, če se rodi materi in očetu in da tudi odrašča v takšnem okolju."

Tej izjavi je mogoče vsaj deloma ugovarjati. Nizozemska zakonodaja iz leta 1998 sicer oploditev z biomedicinsko pomočjo v resnici omogoča le parom različnega spola, ne pa tudi samskim in homoseksualnim ženskam, vendar pa je iz prakse znano, da nekateri nizozemski centri določbo interpretirajo ohlapno, s čimer omogočajo tudi umetno oploditev samskih žensk. Na Zupančičevo trditev, da je v tem pogledu restriktivna celo sicer zelo liberalna Anglija, pa je treba dodati, da ta država nedvomno pozna umetno oploditev samskih neplodnih žensk, o čemer se je mogoče zelo hitro prepričati s kratkim pregledom spletnih strani na internetu. A predpostavimo, da bi bila Slovenija v resnici izjema. Je v tem res kaj tako zelo slabega? Ne nazadnje to ne bi bil prvi primer unikatnega obnašanja. Spomnimo se sedemdesetih let, ko sta bili pravno izenačeni zunajzakonska in zakonska skupnost, in devetdesetih, ko je država dopustila možnost kriminalizacije posilstva tudi v zakonski zvezi. V obeh primerih so nam pozneje sledile številne evropske države.

Liberalno proti katoliškemu

Nekateri argumenti proti umetni oploditvi samskih žensk so mejili že skoraj na abotnost. Poslanka Zbačnikova se je na primer spraševala, kako lahko samska ženska, ki ne živi v zakonski ali zunajzakonski zvezi, sploh ugotovi, da je neplodna. "Samska ženska, če je neplodna, živi v izvenzakonski ali zakonski skupnosti, in potem se ugotovi, da je neplodna. Mislim, določeni pogoji morajo biti dani, po katerih se ugotavlja neplodnost." S podobnimi argumenti je večkrat nastopila tudi dr. Vrtovčeva: "Po mednarodni klasifikaciji samskost ni bolezen, zato zdravniki ne vidimo nobenega vzroka, da bi žensko, ki je samska, morali oploditi na umeten način. To enostavno ni več medicina, ampak reševanje nekih socioloških problemov, ki spadajo v povsem drug zakon."

Njene argumente zavrača dr. Primož Reš, specialist ginekolog in androlog, ki je pred šestimi leti odprl zasebno ginekološko ambulanto. "Dejstvo, da je ženska samska, še ne pomeni avtomatično, da je devica. Neplodnosti sploh ni tako težko ugotoviti." Po uradni medicinski klasifikaciji je do 35. leta starosti neplodna tista ženska, ki ji ne uspe zanositi po letu dni rednih spolnih odnosov brez uporabe kontracepcije, medtem ko je pri ženskah nad 35. letom to obdobje skrajšano na šest mesecev nebrzdanega seksa. Nedvomno obstajajo samske ženske, ki so že preizkusile dalj časa trajajoče spolno življenje z moškim. In zagotovo so med njimi tudi takšne, ki so se z zdravniškim pregledom prepričale o svoji neplodnosti. Reš je umetno oploditev opravil v kar nekaj primerih samskih ženskah. "Največkrat je šlo za intelektualke, ki si niso našle primernega partnerja ali pa se niso hotele vezati na moškega. Imeti otroka je njihova pravica." Pri čemer poudarja, da sploh ni šlo le za neplodne ženske. "Če samskim ženskam ne bo dovoljeno participirati pri nas, bodo enostavno hodile v tujino in tja odnašale denar." Prepričan je, da zavračanje predloga LDS ne temelji na strokovnih argumentih. "Gre zgolj za politično odločitev. Če smo ženskam dovolili pravico do splava, ki je zdravju nedvomno škodljiv, ne razumem, zakaj bi se ustavili pri umetni oploditvi."

Prav s slednjim je povedal bistvo. Srž spora je v dveh različnih konceptih - liberalnem in konservativnem. Po prvem je odločitev za otroka stvar ženske same, po drugem pa je otrok dar. Če ti ni dano, da si najdeš moža, potem tudi nimaš pravice zahtevati otroka. To je na seji odbora za zdravstvo zelo jasno dala vedeti Zbačnikova, ko je izjavila: "Otrok ni pravica matere, ali ženske, ali moškega, ampak je dar moškemu, zakonskemu paru ali pa dvema, ki si želita naraščaj ..." Na zadnji seji odbora pretekli teden pa je k temu dodala še prepričanje, da je otrok tudi dar narodu. Od tu je le še korak do stališč rimskokatoliške cerkve. Dr. Ivan Štuhec, profesor moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, je na to temo večkrat izjavil, da cerkev zagovarja načelo, po katerem pri spolnosti obstajata dva cilja: prvi je reprodukcija, drugi pa medsebojna podaritev partnerjev. "Po nauku katoliške cerkve sta oba kriterija, ki sta med seboj neločljiva, namreč medsebojna podaritev moža in žene ter odprtost za rodovitnost oziroma za življenje. Zato za rimskokatoliško cerkev nista sprejemljiva ne tako imenovana umetna kontracepcija ne umetno oplojevanje."

Dr. Trontelj v imenu državne komisije za medicinsko etiko meni, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je zapisana v ustavi, le načelna pravica, ki na vsakršen način in v vsakih okoliščinah pač ni uresničljiva ali celo iztožljiva. Umetna oploditev z donatorskim semenom, ki bi bila opravljena na samski ženski, ki ni neplodna, po njegovem odpira etične ugovore. "Država s svojo zakonodajo in zdravnik, odgovoren za postopek, prevzemata nase tudi del odgovornosti za blaginjo prihodnjega otroka. Zdravnikova odgovornost obsega najmanj presojo okolja in razmer, v katere se bo otrok rodil. Državna komisija za medicinsko etiko se je opredelila za načelo, da ima otrok, ki naj bi bil spočet z biomedicinsko pomočjo, vsaj v izhodišču pravico do razmer, ki mu bodo čim bolj verjetno omogočile zdrav razvoj, in da je ta pravica nad pravico ženske in moškega do starševstva." Pri tem poudarja, da ne gre samo za očetovo socialno vlogo, ampak tudi za psihološko potrebo odraščajočega otroka po identiteti in po vzoru, ob katerem se razvija v osebnost. Vendar pa je Trontelj k polemiki v zadnjih dneh dodal nov element: "Temu stališču je resda mogoče postaviti nasproti trditev, da lahko govorimo le o večji ali manjši verjetnosti, da bo otrok brez očeta nesprejemljivo prikrajšan. Poleg tega zakon govori o zdravljenju, in zdravljenja razen v izjemnih okoliščinah ni mogoče odreči nikomur. Po teh dveh razmislekih je do pomoči pri spočetju upravičena tudi ženska brez partnerja, ki zaradi medicinskega vzroka ne more zanositi po naravni poti." Kakšen je torej sklep, ki ga ponuja? Da bi se stroka morda celo sprijaznila z umetno oploditvijo neplodnih samskih žensk, nikakor pa ne z umetno oploditvijo plodnih samskih žensk. Zakon namreč govori izrecno o zdravljenju, kar pomeni, da dosledno prepoveduje tako umetno oploditev zdravih zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev kot umetno oploditev zdravih samskih žensk. Dr. Vrtovčeva ob tem dodaja, da sedanja zakonska rešitev tudi brez dopolnila LDS samskim neplodnim ženskam daje možnost do umetne oploditve - o teh izjemnih in redkih primerih naj bi namreč odločala posebna državna komisija, ki bo nadzorovala postopke oploditev z biomedicinsko pomočjo. Vprašanje pa seveda je, če bo komisija ne le v teoriji, ampak tudi praksi resnično pripravljena narediti izjemo, ki bo v direktnem nasprotju z zakonom.

Kako se bo zadeva odvila na političnem prizorišču (zakon naj bi državni zbor predvidoma obravnaval že ta teden), je jasno. Nasprotniki umetne oploditve samskih žensk imajo podporo vodilne medicinske stroke. Poleg tega se je strankama SDS in SLS+SKD v boju zoper dopolnilo LDS pridružila tudi Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka. Poslanec Sašo Peče je namreč izjavil, da SNS oploditve samskih žensk ne podpira zato, ker se mora družba razvijati po naravni poti. "Predlog liberalne demokracije je usmerjen v potešitev psiholoških problemov samskih žensk, ki zaradi kompleksov ne morejo zanositi. Od takšne rešitve je le še korak k poroki istospolnih partnerjev, to pa bi bilo za našo državo škodljivo." Edini resen podpornik predloga liberalne demokracije je Združena lista, kar pa seveda ne bo zadoščalo za preglasovanje v parlamentu.

Zakonski pari z otroki 325.622

Neporočeni pari z otroki 12.408

Matere z otroki 85.214

Očetje z otroki 14.095

*Podatki Statističnega urada RS so za leto 1991, ko je bil zadnji popis

Po podatkih Ameriškega združenja za reproduktivno medicino iz leta 1998, ki jih je javnosti posredovala LDS, je navedeno, da naj bi od vseh spodaj naštetih držav kar 12 držav dovoljevalo umetno oploditev samo poročenim parom, 16 naj bi jih postopek dovoljevalo poročenim in zunajzakonskim parom (pri čemer je običajna zahteva dve leti skupnega življenja), tri države - Izrael, Finska in Španija - pa naj bi umetno oploditev dovoljevale tudi samskim ženskam. Francija in Danska postopek izrecno prepovedujeta lezbijkam. Vse ostale naštete države pa naj bi v svojih dokumentih ne omenjale posebnih omejitev glede statusa, kar je mogoče razumeti tudi kot posredno dovoljenje za umetno oploditev samskih žensk. Ali kot pravi poslanec Kopač: "Kar ni eksplicitno prepovedano, je dovoljeno."

Država - omejitve

Argentina - brez zahtev (heteroseksualni pari)

Avstralija - v večini pokrajin zunajzakonska skupnost

Avstrija - zunajzakonska skupnost

Belgija - brez zahtev

Brazilija - zakon, zunajzakonska skupnost

Kanada - brez zahtev

Češka - zunajzakonska skupnost

Danska - brez zahtev, prepoved za lezbijke

Egipt - zakon

Finska - zunajzakonska skupnost, samske ženske

Francija - zakon,zunajzakonska skupnost (heteroseksualni pari)

Nemčija - zunajzakonska skupnost

Grčija - zakon

Hongkong - zakon

Madžarska -zakon,zunajzakonska skupnost

Indija - zakon

Irska - zakon

Izrael - zakon,zunajzakonska skupnost, samske ženske

Italija - brez zahtev

Japonska - zakon

Jordanija - zakon

Koreja - zakon

Mehika - zakon, zunajzakonska skupnost

Nizozemska - brez zahtev

Norveška - zunajzakonska skupnost

Poljska - zunajzakonska skupnost

Portugalska - zunajzakonska skupnost

Savdska Arabija - zakon

Singapur - zakon

Južna Afrika - brez zahtev

Španija - brez zahtev, tudi samske ženske nad 18 let

Švedska - zunajzakonska skupnost

Švica - zunajzakonska skupnost

Tajvan - zakon

Turčija - zakon

Velika Britanija - brez zahtev

ZDA - zunajzakonska skupnost

Po prvotni zakonski dikciji naj bi se postopki izvajali le v okviru državnih inštitucij, kar bi v bistvu pomenilo, da bi jih opravljali le ljubljanska in mariborska ginekološka klinika. Poslanci LDS se s tem niso strinjali, zato so predlagali dopolnilo, po katerem bi lahko postopke izvajale tudi zasebne ustanove. Poslanec LDS Janez Kopač je poudarjal, da je omejevanje opravljanja dejavnosti samo na določen tip pravnih oseb ustavno nedopustno. "Če je problem nadzor, je pač treba okrepiti določbe o nadzoru, ne pa uvajati tako imenovanega berufs verbota!"

Argumenti predstavnikov stroke in vlade zoper zasebništvo so temeljili predvsem na strahu, da bi s tem odprli pot do množičnih zlorab, kajti država naj bi nad zasebniki ne imela nadzora. Ginekolog dr. Primož Reš je bil eden redkih ginekologov, ki si je tem argumentom upal tudi javno ugovarjati: "Stroka zavaja javnost, ker želi zaščititi monopol javnih zdravstvenih ustanov. Zasebnik bo pri svojem delu celo bolj previden kot neka velika javna zdravstvena ustanova, ker se zaveda, da si zaradi preživetja ne sme privoščiti napak. V zasebništvu je nadzor precej bolj enostaven in neposreden, sankcije pa so takojšnje." Zavrnil je tudi argument, češ da imajo po Evropi tovrstne centre le na vsakih 800.000 prebivalcev, kar bi pomenilo, da Slovenija potrebuje največ dve ustanovi. "Po Evropi je precej več centrov, kot želijo prikazati nekateri naši strokovnjaki. Samo v Veliki Britaniji jih imajo 70, pri čemer jih je vsaj polovica zasebnih. Pacienti se ne želijo drenjati v velikih hišah, ampak želijo udobnost. Ne nazadnje je treba vedeti, da so pri meni iste storitve kar za tretjino cenejše od državnih zdravstvenih ustanov." Postopek umetne oploditve na ginekološki kliniki v Ljubljani namreč stane 320.000 tolarjev, v njegovi zasebni postojnski ordinaciji, za katero ima koncesijo države, pa 190.000 tolarjev.

Da ohranjanje monopola državnih ustanov pomeni kršitev ustavnih načel, je nazadnje razumela tudi vlada, saj je konec tedna sama predlagala dopolnilo, s katerim bi odprla vrata za opravljanje te dejavnosti tudi zasebnikom (ne le pravnim, ampak tudi fizičnim osebam), ki na podlagi koncesije delujejo znotraj javne zdravstvene mreže. To dopolnilo je v petek že podprl parlamentarni odbor za zdravstvo, zagotovo pa ga bo podprl tudi celoten državni zbor. Zasebniki ali državne ustanove bodo to dejavnost seveda lahko opravljali le s posebnim dovoljenjem državne komisije za nadzor nad oploditvami z biomedicinsko pomočjo in z blagoslovom zdravstvenega ministra.

Javno mnenje

Po starem zakonu je upravičena do umetne oploditve vsaka polnoletna, zdrava in razsodna ženska, predlog novega zakona to možnost predvideva samo v primeru zakonske ali dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Menite, da je zoženje pravice do umetne oploditve samo na tiste, ki živijo v zakonski ali dalj časa trajajoči skupnosti, pravilno ali napačno?

je pravilno - 25,3 %

je napačno - 59,8 %

ne vem - 14,8 %

Majda Ana Kregelj Zbačnik, poslanka SDS, je načrtovano spremembo branila in utemeljevala s tem, da gre za slovensko družino, za rodnost in predvsem za kvalitetne otroke. Menite, da so otroci iz enostarševskih družin manj kvalitetni kot otroci iz družin z očetom in materjo?

so manj kvalitetni - 18,7 %

niso manj kvalitetni - 66,8 %

ne vem - 14,5 %

5. julij 2000, N=600