Po novem v Evropo

Eden glavnih argumentov proti predčasnim volitvam in za izvolitev nove prehodne vlade je bil za strankarske prvake desne koalicije Slovenija njihovo prepričanje, da zaradi vladne ne sme krize trpeti dejavnost pri pogajanjih v procesu vstopanja Slovenije v Evropsko unijo. Nova vlada na čelu s predsednikom dr. Andrejem Bajukom se je zavezala, da bo tej nalogi namenila osrednjo pozornost.

Začelo se je tako, da je predsednik vlade kljub zatrjevanju o proevropskih prioritetah odvzel vodenju evropskega resorja status ministra brez listnice. Že na prvi seji je vlada pooblastila predsednika vlade dr. Andreja Bajuka za vodenje službe za evropske zadeve (SVEZ). Le nekaj dni zatem je bilo to odgovorno mesto zaupano dosedanjemu vodji ožje pogajalske skupine (OPS) dr. Janezu Potočniku. To strokovno izredno zahtevno ter operativno zelo obsežno delo je dr. Potočnik zadržal, hkrati pa je kot vršilec dolžnosti začel opravljati naloge direktorja SVEZ, ki jo je v Drnovškovi vladi v statusu ministra vodil Igor Bavčar. Iz vladnih dokumentov ni razvidno, kateri so bili razlogi za umik dr. Bajuka, kakor tudi ne, zakaj en del svojega dela dr. Potočnik opravlja kot v. d.. Hkrati pa si zunanje ministrstvo, ki ga vodi minister Lojze Peterle, napoved o racionalizaciji dela razlaga na svoj način, saj namerava, glede na njegove napovedi, v kratkem "kadrovsko okrepiti oddelek za evropske zadeve na MZZ". Ob tem Lojze Peterle v medijih razglaša, da so datumi za vstop Slovenije v EU "po mojem mnenju bliže letu 2005 ali celo letu 2008". Sklep slovenskega parlamenta 11. 4. 1996 je nedvoumno opredelil namero Slovenije, da postane članica EU leta 2001. Pozneje sprejeti državni program za prevzem pravnega reda EU govori o 1. 1. 2003. Prvemu datumu se zunanji minister danes javno posmehuje, o drugem še vedno uradnem datumu in cilju meni, da ni modro govoriti.

Novi kadri in poročilo

Nekdanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar pravi, da poteze nove vlade glede EU deli na tiste, ki so se zgodile in te so izjemno slabe, ter na tiste, ki jih ni, pa bi morale biti. "Med slabe poteze vsekakor štejem široko kadrovsko čistko, ki je segla tudi v vodstva 31 delovnih skupin, ki so pripravljale pogajalska izhodišča in njihove dopolnitve, sočasno pa te skupine skrbijo za implementacijo zavez iz pogajanj in državnega programa. Zamenjati na položaju vodje delovne skupine v pogajanjih z EU 20 od 31 ljudi je vsekakor slabo. Pred to vlado je do izdelave letošnjega poročila EU le nekaj mesecev. Dvomim, da je to sposobna opraviti praktično nova ekipa ljudi skupaj s tistimi, ki so ostali, seveda."

V senci kadrovskih zadev, ki utegnejo odločilno vplivati na kakovost dela OPS in s tem tudi na možnosti Slovenije za vstop v EU v prvem krogu kandidatk, je minila celo obravnava poročila o napredku Slovenije pri vključevanju v EU. Poročilo je bilo pripravljeno še v času Drnovškove vlade, nova vlada pa je v poročilu poleg pozitivnih zadev našla tudi razloge za popravke. Nenavadno pri tem je, da vlada in pristojni zunanji minister kljub dejanskemu pomanjkanju časa nista popravljenega gradiva predstavila v parlamentu vsaj pristojnim delovnim telesom, kot sta odbor za mednarodne odnose (OMO) in komisija za evropske zadeve, ki jo je do izvolitve na položaj zunanjega ministra vodil Lojze Peterle. Po mnenju predsednika OMO Jelka Kacina ter še nekaterih članov tega parlamentarnega odbora vzrok ne leži v pomanjkanju časa, pač pa v namernem izogibanju predstavitve tega poročila v parlamentu. Po mnenju nekaterih članov OMO na seji 5. julija je več navedb v poročilu o napredku Slovenije pri vključevanju v EU, ki je bilo dostavljeno v Bruselj 1. julija, "neresničnih in tudi lažnih". Zato je odbor sklenil pozvati na naslednjo sejo, ki mora biti še pred napovedanim obiskom komisarja Guenterja Verheugena ta mesec v Ljubljani, zunanjega ministra Lojzeta Peterleta.

Mnoge člane OMO je razburila trditev, ki jo je zunanji minister Peterle izrekel že na prejšnji seji OMO. Takrat je zatrdil, da je v času prejšnje vlade "odškodninski sklad porabil vse pravne poti, da je na prvi stopnji procesov pred sodiščem nasprotoval oškodovancem in s tem, seveda, povzročil prehod na naslednjo stopnjo in potem dolgoletna zavlačevanja itd.". Temu je nasprotovalo več članov odbora OMO. Po njihovem mnenju zunanji minister Peterle očitno vidi nalogo odškodninskega sklada in državnih organov v tem, da zagotavlja vlagateljem zahtevkov čimprejšnje in čimvečje poplačilo. Menili so, da je običajno naloga državnih in podobnih organov, da delujejo v skladu z zakoni in da poskrbijo v skladu z njimi za zaščito pravic oškodovanih državljanov. Enako bi pričakovali tudi od ministrov v vladi. Nikakor pa ne, da bi državni in drugi organi morali na podlagi vlog in zahtevkov že a priori in brezpogojno te zahtevke odobravati in izplačevati zahtevani denar brez preveritve pravne osnove zahtevka, ali kot je na seji dejal poslanec Jože Avšič: "... tudi zavarovalnice so ustanovljene v korist zavarovancem, vendar se vedno borijo in ugotavljajo, ali je zavarovanec upravičen do odškodnine in se branijo plačati, dokler to ni nesporno dokazano." Po oceni nekaterih se vrednost dela odškodninskega sklada giblje okoli 2,5 milijarde DEM.

Avstrijske ambicije

Znano je, da želi z zahtevo po "nediskriminatorni denacionalizaciji" Avstrija doseči odpravo avnojevskega sklepa glede odvzema državljanstva in premoženja pripadnikom nekdanje nemške manjšine zaradi domnevne nelojalnosti in sodelovanja z okupatorjem v drugi svetovni vojni. Marca 1997 se je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo opredelilo do pobud večjega števila tujih državljanov glede usklajenosti nekaterih členov zakona o denacionalizaciji z ustavo RS. Med pobudniki ocene usklajenosti je bilo tudi Internacionalno društvo Most svobode iz Maribora, ki je v javnosti bolj znano zaradi zastopanja zahtev po uvedbi nemške manjšine v slovensko ustavo. Društvo je zastopal predsednik Dušan Ludvik Kolnik, ki je bil hkrati tudi zastopnik še nekaterih pobudnikov. Med zastopniki pobudnikov za oceno najdemo tudi Aleša Vesta iz Ljubljane, ki je od nedavna kot Aleš Leo Vest državni sekretar na ministrstvu za šolstvo in šport. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je predpise, ki se uporabljajo pri ugotavljanju državljanstva in ki temeljijo na sklepih Avnoja, treba uporabljati tako, da je morebitnemu upravičencu - nekdanjemu pripadniku nemške manjšine v Jugoslaviji - omogočeno, da dokaže lojalnost jugoslovanski državi. V takem primeru mu je državljanstvo priznano. Pri tem je pomembno, da upravičenci za denacionalizacijski zahtevek niso tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države v skladu z mednarodnimi pogodbami. Ni torej pomembno, ali je prizadeti odškodnino dobil, pomembno je, da jo je imel pravico zahtevati. Če tega ni storil, je pravico izgubil. Ni namreč možno, da kdo iz istega naslova poda več enakih zahtevkov. Ustavno sodišče RS je izhajalo tudi iz pravil in pravnih aktov mednarodnega prava in sklepov potsdamske in pariške konference. Sicer pa 27. člen avstrijske državne pogodbe, ki je bila podpisana na Dunaju maja 1955, jasno določa, da bo "ne glede na prehodne določbe imela FLR Jugoslavija pravico, da zapleni, zadrži ali likvidira avstrijsko imovino, pravice in inteese, ki so na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe. Avstrijska vlada se obvezuje odškodovati avstrijske državljane, katerih premoženje je po tej točki odvzeto". Odločba Ustavnega sodišča v resnici odlok Avnoja pravno potrjuje in nadgrajuje. Pod to odločbo ustavnega sodišče, ki je bila sprejeta soglasno in v celoti objavljena v Uradnem listu RS št. 23 dne 25. aprila 1997, se je kot predsednik podpisal dr. Tone Jerovšek, kot ustavni sodniki pa so sodelovali mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič.

Pobudnike ocene ter Avstrije omenjena odločba ni zadovoljila. V skupnem stališču EU za 4. poglavje o prostem pretoku kapitala je 29. 9. 1999 Slovenija prejela naslednjo oceno: "Glede na slovenski pravni red, v katerem tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogojem vzajemnosti, EU poziva Slovenijo, da zagotovi informacije o načrtih za spremembo ustrezne zakonodaje v smislu uskladitve svojega pravnega reda s pravnim redom EU. Ta zahteva se nanaša tudi na načelo nediskriminacije v denacionalizacijskem procesu." V skladu s tem pa je 7. 2. 2000 predala Aide Memoire s stališčem slovenske vlade, da diskriminacijske obravnave v tem postopku ni, prav tako pa denacionalizacija ne zadeva pogajalski acquis, zato ne more biti predmet pogajanj za pristop v EU. Avstrija je kljub temu vztrajala na svojem stališču, kar je bilo razvidno tudi iz pisma prvega sekretarja veleposlaništva Avstrije v Ljubljani, ki ga je objavilo Delo marca letos. Ob obisku avstrijske zunanje ministrice dr. Benite Ferrero - Waldner v Ljubljani 5. aprila letos je bilo dogovorjeno, da Slovenija in Avstrija problem rešujeta z bilaterarnim pogovorom. Takratni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je 20. aprila poslal avstrijski kolegici pismo s pozivom, da avstrijska stran umakne stališče do nediskriminatornosti v procesu denacionalizacije.

Slovenija je torej vsekakor vsekakor vztrajala, da ta problem ne zadeva pogajanj o vstopu v EU, kakršnikoli bilaterarni pogovori z Avstrijo pa so zgolj znak dobrih sosedskih odnosov. Sicer pa tudi v osnutku pogajalskih izhodišč za 4. poglavje o prostem pretoku kapitala, ki ga je komisija EU objavila konec aprila letos, jasno piše, da denacionacionalizacija ne sodi v kontekst prostega pretoka kapitala. Vendar v istem dokumentu Komisija EU ugotavlja, da je vprašanje denacionalizacije predmet monitoringa v okviru izpolnjevanj koebenhavnskih kriterijev. Ti pa so v resnici lahko zelo raztegljivi. Primerjava z ostalimi državami t. i. luksemburške skupine kandidatk (Madžarska, Češka, Poljska, Estonija, Ciper in Slovenija) za članstvo v EU ter njihovo zgodovino med drugo svetovno vojno kaže, da je vprašanje diskriminatorne denacionalizacije izpostavljeno v pogajanjih za članstvo v EU le v primeru Slovenije. Poljska na primer tega področja še ni niti zakonsko uredila, kar je posledica zapletenih poljskih razmer v odnosu do zahodne sosede Nemčije. V vseh državah kandidatkah za vstop v EU morajo pripadniki nekdanje nemške manjšine dokazovati svojo lojalnost. To potrjuje še vedno veljavnost principa t. i. skupinske krivde, na kateri so temeljile odločitve zaveznikov po drugi svetovni vojni.

Gledano v celoti je Slovenija na področju prostega pretoka kapitala "zahvaljujoč" španskemu kompromisu daleč pred ostalimi kandidatkami. Poljska, na primer, napoveduje zahtevo po celo 18-letnem prehodnem obdobju. Vprašanje denacionalizacije v Sloveniji seveda odpira možnosti odpiranja tega vprašanja tudi v nekaterih drugih državah kandidatkah, kot so Češka, Slovaška, Madžarska in Poljska. Domnevamo lahko, da želi Avstrija ta problem z bilaterarne ravni prenesti na mednarodno raven in v okvir EU tudi zaradi tega.

Po mnenju pravnih strokovnjakov se praktično soočamo s politično in pravno utemeljenim poizkusom Avstrije, da se izvede revizija avstrijske državne pogodbe in s tem tudi nekaterih temeljev evropske povojne ureditve. Čeprav je res, da ima Slovenija že dolgoletne izkušnje z nespoštovanjem 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki naj bi slovenski manjšini jamčila status v Avstriji. Sporazum pač ni bil nikoli v celoti uresničen, kljub jamstvu podpisnic pogodbe, ZDA, Velike Britanije, takratne ZSSR in Francije; pozneje pa še šestih držav.

Nova svetovna ureditev

Po mnenju političnih opazovalcev se do denacionalizacije v tranzicijskih državah med članicami EU in v ZDA oblikuje nekakšna dvojnost. Po eni strani še vedno velja trdna zavezanost nespremenljivosti povojne ureditve, po drugi strani pa obstajajo pogledi, ki zaradi upoštevanja splošnih človekovih pravic odpirajo prostor za razprave o "nediskriminatorni denacionalizaciji".

Vse to so za Slovenijo izredno občutljiva vprašanja z izredno pomembnimi posledicami za nacionalne interese. Drnovškova vlada je v zvezi s problemom "diskriminatorne denacionalizacije" 1. 6. letos sprejela sklep, da so pogovori z Republiko Avstrijo o vprašanju denacionalizacije lahko le v funkciji pojasnjevanja slovenskih stališč, povzetih v Aide Memoire.

Sicer pa v novem skupnem stališču EU iz začetka letošnjega junija ni več govora o "deskriminatorni denacionalizaciji", temveč se od Slovenije zahteva samo to, da spoštuje načelo nediskriminacije, kot ga določajo pogodbe EU. Dopustimo lahko možnost, da je problem nediskriminatorne denacionalizacije za Slovenijo v Bruslju začasno uspešno rešen. Poudarek je na možnosti, začasnosti in Bruslju. Za avstrijsko stran nikakor ne bi mogli reči, da je popustila ali celo odnehala. Še več! Problemi v odnosih med EU in Avstrijo zaradi sodelovanja Svobodnjaške stranke v avstrijski vladi ter zelo verjetna še povečana napetost zaradi napovedi Dunaja o izvedbi referenduma o odnosih z EU lahko vnesejo v obravnavo avstrijske zahteve po slovenski nediskriminatorni denacionalizaciji nove razsežnosti in nemara tudi nepredvidljive obrate.

Zato je nerazumljiva zadržanost zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, ki je na nedavnem zasedanju pridružitvenega sveta v Luxembourgu mirno preslišal, da je predsedujoči portugalski zunanji minister, ko je govoril o Sloveniji, uporabil termin "nediskriminatorna denacionalizacija". Zunanji minister je na seji OMO pojasnil, "... da ni videl potrebe, da bi se na besede gospoda Game oglašal". To je bilo vse. Nihče s strani vlade ni pojasnil, ali je sprenevedanje zunanjega ministra ob izjavah portugalskega kolega glede "nediskriminatorne denacionalizacije v Sloveniji" zgolj razumevanje slovenskega političnega veljaka za interese prijateljske in sorodne stranke v Avstriji ali pa je odstop od, če drugega ne, stališč dosedanje vlade do tega vprašanja.