Policijski Catch the Cash

651.630 nemških mark. In 400.000 dolarjev. Tolikšna vsoto je zagledal Dušan Mohorko, novi direktor kriminalistične policije, ko je po primopredaji poslov odprl jekleno blagajno, takoj zatem pa še poslovni kovček črne barve, ki je dolga leta stanoval v blagajni vodstva kriminalistične policije. Gotovina je bila zavita v kartonast ovoj. Mohorko je nekaj dni poizvedoval, od kod denar, potem pa je 3. julija pisal predpostavljenemu Marku Pogorevcu, generalnemu direktorju policijske uprave. Ta je pisal predpostavljenemu dr. Petru Jambreku, notranjemu ministru, ta pa predpostavljenemu dr. Andreju Bajuku, predsedniku vlade. Sledil je fototermin. Kovček je bil v torek, 4. julija, na ogled novinarjem, fotografom in TV snemalcem. In kovček je postal vest dneva. Upravičeno. Bolj ali manj.

Novica, da bo vodenje kriminalistične policije prevzel Dušan Mohorko, je bila uradno objavljena 20. junija. 27. junija je Mohorko kriminalistom ob dnevu policije že podeljeval priznanja. Od primopredaje poslov do fototermina milijonskega zneska je torej minilo več kot teden dni. Kljub temu pa policisti 4. julija še niso mogli odgovoriti na vprašanje, na kakšen način se je v železni blagajni znašla orjaška vsota. Generalni direktor policijske uprave Pogorevc je zagotovil, da je odredil preiskavo, ki naj bi odgovorila na dve vprašanji: na kakšen način je gotovina zašla v trezor in ali je ob tem prišlo do dejanj, ki bi utegnila biti kazniva. Poseben nadzor nad kriminalistično policijo je obljubil tudi notranji minister dr. Jambrek. Že 4. julija, med fototerminom, pa so policisti omenili, da bi utegnil del denarja izvirati iz prometne nesreče, ki se je pripetila pred desetimi leti, avgusta 1990, na cesti med Ljubljano in Zagrebom. Natančneje, policisti naj bi v avtomobili, ki je bil vpleten v prometno nesrečo s smrtnim izidom, našli pol milijona mark. Kaj pa ostale marke? In od kod 400.000 dolarjev?

Odločitev policijskega vodstva, da javnosti razkrijejo vsebino železne blagajne, je načelno pravilna. Ne more se zgoditi, da v blagajni varuhov reda tiči ogromna vsota denarja, katerega izvor ni znan. Danes je največji greh, če ne veš, od kod ti denar. Denar, ki nima znanega izvora, je vedno sporen. Morda so na njem sledovi krvi. Ali mamil. Že velike količine gotovine so sumljive. Urad za preprečevanje pranja denarja se ukvarja z vsako gotovinsko transakcijo, ki presega 3.6 milijonov SIT. Torej 35 tisoč nemških mark. Gotovine, ki se je znašla v blagajni kriminalistične policije, se ne da legalizirati, ne da bi ob tem odgovorili na nekaj zoprnih vprašanj, ki bi jih postavili uradniki urada za preprečevanje pranja denarja.

Podatek, da je v blagajni velika količina gotovine, bi torej moral v javnost. Vprašanje pa je, ali je trenutek, ki si ga je vodstvo policije izbralo za objavo novice, najbolj posrečen. Fototermin se je dogodil dober teden po primopredaji, torej ne neposredno po razkritju, hkrati pa policisti ob objavi novice javnosti niso mogli seznaniti z otipljivimi ugotovitvami. Policija je s tem, ko je zajetno vsoto postavila pod žaromete TV kamer, zapravila taktično prednost, ki bi jo imela, če bi zgodbo o dolarjih in markah raziskovala daleč od oči javnosti.

Od kod torej denar?

Prometna nesreča

Novinar Dela Žarko Hojnik je že pred osmimi pisal o nenavadni nesreči na cesti med Zagrebom in Ljubljano. Prometna nesreča se je zgodila avgusta 1990, torej še pred vojno, torej v času, ko je "Dolenjka" še veljala za cesto smrti. Zato dejstvo, da je v prometni nesreči umrl italijanski državljan Alessandro Basile, ni edini omembe vreden podatek. Bolj zanimiv je bil podatek, da je policija v avtu našla okrog pol milijona nemških mark. Javnost do danes ni bila uradno obveščena, kaj se je v resnici zgodilo z denarjem, zavitim v časopisni papir. Žarko Hojnik navaja, da je sodišče leta 1994 sklenilo, da mora policija denar vrniti neki švicarski državljanki. Pokojni Alessandro Basile naj bi namreč v Zagrebu skušal kupiti lokal, katerega lastnica bi postala švicarska državljanka, vendar lokala ni kupil, zato se iz Zagreba, z gotovino vred, odpravil nazaj proti Italiji.

Ker možnost, da bi policija med ogledom vozil, vpletenih v prometne nesreče, našla kakšne dragocenosti, niso zgolj teoretične, zakonodaja predvideva, da policija o najdbi dragocenosti seznani sodišče. Sodišče pa potem odredi, kdo bo hranil dragocenosti. Za hrambo je lahko zadolženo samo sodišče, lahko pa sodišče za hrambo pooblasti policijo. Hramba lahko traja do konca zapuščinske razprave. Tudi če obstaja sum, da so nadene dragocenosti povezane s kaznivim dejanjem, mora biti o tem obveščeno sodišče, ki odredi, na kakšen način se bodo dragocenosti shranile.

V primeru nesreče na cesti med Zagrebom in Ljubljano bi torej moral biti narejen zapisnik o zaseženih predmetih, torej o zaseženi gotovini, podana pa bi morala biti tudi ovadba. Sodišče pa bi moralo sprejeti odločitev, kdo bo hranil pol milijona mark. Vprašanje je, ali so bili predvideni postopki izvedeni. Še to: sodišče je leta 1994, kot navaja Hojnik, sklenilo, da mora policija švicarski državljanki vrniti 534.150 DEM. Podatek je zanimiv zaradi matematične vaje, ki bo sledila.

Kdo pogreša dolarje?

V policijskem trezorju se je znašlo tudi 400.000 ameriških dolarjev. Številka je elegantna in okrogla, vodstvo policije pa 4. julija ni postreglo z nobenim namigom, od kod bi se lahko vzeli zeleni bankovci. Ker je računalniška znanost na Mladini toliko napredovala, da lahko brkljamo po lastnem digitalnem arhivu, smo računalniku naročili, naj izvede eksperiment. Ali smo v prejšnjem desetletju kadarkoli pisalo o 400.000 USD in notranjem ministrstvu? Počakajmo še pet sekund ... in? Bingo. Letnik 1995, številka 15: v zadnjih dneh marca ali prvih dneh aprila 1995 je pred parlamentarno komisijo, ki je v prejšnjem parlamentarnem sklicu preučevala politično ozadje mariborske orožarske afere, pričal Bogo Brvar, na začetku devetdesetih namestnik notranjega ministra Igorja Bavčarja. Brvar je pojasnjeval okoliščine odprodaje starega policijskega orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Omenil je, da mu je oktobra 1991 dr. Miha Brejc, tedaj direktor Varnostno-informativne službe, ki je delovala v okviru notranjega ministrstva, nekega oktobrskega dne leta 1991 prinesel vrečko, v kateri je bilo 400.000 USD in 120.000 DEM gotovine. Nekdanji namestnik notranjega ministra je parlamentarcem povedal, da so gotovino porabili za nakup terenskih avtomobilov in opreme. Dejstvo je, da je na začetku devetdesetih notranje ministrstvo res kupilo precej opreme in avtomobilov. Če notranje ministrstvo tedaj ne bi bilo iznajdljivo in če ne bi pravočasno kupilo orožja, opreme in voznega parka, je vprašanje, v kakšni oziroma kateri državi bi živeli danes.

Dobro obveščeni viri navajajo, da je leta 1991 policija želela kupiti tudi nekaj sto kosov policijskih pištol. Denar za nakup je bil prenesen na račun v Italiji, vendar nakup ni bil izveden. Ko je vodenje ministrstva za notranje zadeve leta 1993 prevzel Ivo Bizjak, je ta sklenil, da notranje ministrstvo načrtovanih pištol ne bo kupilo. Zato je oseba, ki se je ukvarjala z nabavami, celotno gotovino iz Italije prenesla nazaj v Slovenijo. Ob tem, ko se je gotovina vrnila v Slovenijo, pa se je pojavil problem: kako gotovino spraviti v proračun? Naši viri navajajo, da je minister Bizjak ta problem želel rešiti, vendar na finančnem ministrstvu niso vedeli, kako gotovino spremeniti v proračunske številke.

Možno je, da navedbe oseb, ki so na začetku devetdesetih skrbele za opremljanje slovenske policije, v enem detajlu niso povsem točne. Sodeč po javnosti znanih izjavah naj bi notranje ministrstvo denar, pridobljen z odprodajo stare policijske opreme in orožja, porabilo za nakup terenskih vozil. Proračunski denar pa naj bi namenilo za nerealiziran nakup pištol. Bolj logično se nam zdi, da bi notranje ministrstvo s proračunskim denarjem kupilo opremo in vozila, saj nakup vozil in opreme ne sodi med občutljive posle. Hkrati pa se zdi bolj logično, da bi notranje ministrstvo z gotovino, zbrano z odprodajo starega orožja in opreme Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, skušalo kupiti pištole.

Našo domnevo potrjuje tudi matematična vaja. Dušan Mohorko je v trezorju našel 400.000 USD, Miha Brejc pa je namestniku notranjega ministra izročil 400.000 USD. Torej se vsoti ujemata. Če drži, da je policija v prometni nesreči pri Novem mestu leta 1990 našla 534.150 DEM (toliko bi morala policija po sklepu sodišča vrniti švicarski državljanki), moramo tej številki prišteti le še 120.000 DEM. In vsota znaša 654.150 DEM. Direktor kriminalistične policije Dušan Mohorko pa je v trezorju našel 651.630 DEM. Vsoti se skorajda ujemata. Manjkalo bi torej kvečjemu 2.520 DEM. Ob tem samokritično priznavam, da so številke, ki jih navajam v tej matematični vaji, prepisane iz časopisnega arhiva in zato morda nenatančne.

Rekapitulacija

Na začetku devetdesetih let so imela tri ministrstva poseben proračunski status: obrambno ministrstvo, notranje ministrstvo in zunanje ministrstvo. Poseben proračunski status je logičen: ker je morala Slovenija vojaško in policijsko opremo ter orožje kupovati čim bolj diskretno, sta obrambno in notranje ministrstvo poslovali tudi z gotovino. Tedanjih razmer torej ne moremo meriti s sedanjimi proračunskimi standardi. Ker bi lahko za občutljive posle izvedele jugoslovanske tajne službe, je bilo dokumentacije malo. Hkrati se je Slovenija znašla pod udarom embarga Združenih narodov, ki je Sloveniji onemogočal normalno nabavo orožja in opreme. Sodeč po dostopnih podatkih eden od načrtovanih poslov ni bil uresničen. Zato se je denar vrnil.

Po letu 1993, ko je Slovenija postala varna država, so se proračunski standardi zaostrili. T.i. državotvorni resorji so začeli poslovati po enakih proračunskih načelih kot ostala ministrstva. Zgodila pa se je manjša nerodnost. Notranje ministrstvo je želelo leta 1991 kupiti pištole, opravilo je potrebne priprave na finančno transakcijo, nakup pa je spodletel. In denar se je vrnil. Ob tem je pomembno, da se je denar vrnil v drugačno finančno okolje: ostrejši proračunski standardi so leta 1993 veljali tudi na ministrstvu za notranje zadeve. Leta 1991 notranje ministrstvo pri nekaterih nakupih ni moglo poslovati drugače kot z gotovino. Dve leti pozneje pa ministrstva z velikimi vsotami gotovine niso več mogla poslovati. Kaj storiti z gotovino? Spravimo jo v blagajno. V katero blagajno? V najbolj varno blagajno. In katera blagajna je najbolj varna? Najbolj varna je blagajna kriminalistične službe.

Ivo Bizjak je želel problem gotovine, ki je obležala v blagajni, nekako rešiti. Na začetku leta 1994 pa je odstopil. Ministri so se menjavali, šefi kriminalistične policije so se menjavali, gotovina pa je ležala. Problem je zbledel. Finančni standardi so postali še ostrejši. Slovenija je sprejela zakon o preprečevanju pranja denarja. Če bi finančno ministrstvo želelo gotovino, ki je ležala v blagajni kriminalistične službe, spremeniti v proračunske številke, bi bil minister Gaspari deležen očitka, da pere denar. Urad za preprečevanje pranja denarja, ki je organ v sestavi finančnega ministrstva, bi ob takšni transakciji lastnega ministra osumil pranja denarja. Če bi notranje ministrstvo gotovino porabilo, bi bilo deležno očitka, da ima ilegalni specialni fond. Situacija je po desetletju absurdna. Kako naj notranje ministrstvo legalizira gotovino, ki je nastala v nekem drugem legalnem okviru? In drugačnih zgodovinskih okoliščinah?

Gotovina, ki brez pravnega kritja celo desetletje stanuje v blagajni direktorja kriminalistične službe, pa hkrati predstavlja resno nevarnost; milijonska vsota v konvertibilni valuti je tisti humus, iz katerega slej kot prej zraste korupcija.

Zakaj je torej policija najprej objavila podatek, da se po trezorju kriminalistične policije sprehaja milijonska vsota, šele potem pa se je začela uradna preiskava? Najbrž zato, ker bi uradna preiskava zelo hitro prišla do enakih rezultatov kot naše brskanje po digitalnem arhivu. Problem namreč ni v tem, da notranje ministrstvo ne more rekonstruirati, od kod je pripotoval denar. Problem je v tem, da notranje ministrstvo denarja ne more legalizirati. Catch the Cach. Catch the Cash 22.

Naše arhivsko knjigovodstvo

Od kod je sporni denar prišel na notranje ministrstvo in koliko ga manjka

DEM USD

Avtomobilska nesreča 534.150

Brejčeva vrečka 120.000 400.000

Stanje v blagajni 651.630 400.000

Razlika - 2520