Labodji spev desnice

Nikakor ne. Gre za zelo majhno skupino ljudi, za katero vemo, da v Trstu nima več nikakršnega vpliva. Res pa je, da sklepajo različne sporazume z Berlusconijem in s podobnimi strankami. Gre za ostanke črnega terorizma sedemdesetih let, ki iščejo nov prostor pod soncem. Očitno skušajo ponovno ogreti teme, ki so povezane z globalnim zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji, in najbrž bodo desnici očitali, da je v parlamentu storila premalo. Da jih je malo oziroma da za njimi ne stoji nihče, dokazujejo podobne manifestacije, ki so jih pripravili v lanskem letu. Na primer pred Monticitorijem se jih je lani na manifestaciji proti zaščitnemu zakonu zbralo le ducat. Gotovo bodo glasni tudi v začetku septembra ob 70. obletnici ustrelitve bazoviških junakov, ki jo bomo zamejci primerno zaznamovali. Te provokacije so uvožene in jih Trst kot mesto ne podpira.

Lokalni dnevnik Il Piccolo skoraj vsak dan našteva imena vplivnih Tržačanov, ki nasprotujejo shodu nacifašistov v mestu, in je do manifestacije negativno razpoložen, v našem dnevnem časopisju, ki se sicer sklicuje na tržaški dnevnik, pa smo med drugim prebrali, da se desnosredinska deželna vlada oziroma predsednik dežele Roberto Antonione ne bo postavil po robu nameram lokalnih nacifašistov, saj naj bi deželna vlada menda "koketirala " s Haiderjem. Haider lahko obišče Bled, Trsta pa ne ...

Ker sem italijanski državljan, si ne bom dovolil komentirati slovenske politike. Skrajni čas pa je, da bi slovenska javnost začela gledati na Trst objektivno. Trst je demokratično, čeprav konservativno mesto. Pojavi fašizma so zgolj recidivi preteklosti. Ker danes nimajo več nikakršnega vpliva, hočejo s hrupom opozoriti nase.

V Italiji je po zakonu iz leta 1952 kakršnokoli poveličevanje fašizma, Savojske republike oziroma zagovarjanje vrednot, ki niso v skladu z antifašističnim koncem druge svetovne vojne, kaznivo dejanje. Ordine nuovo propagira nacistično literaturo in povzdiguje nekatere nacistične zločince. Bo deželnim oblastem uspelo prepovedati manifestacijo?

Oblast jo lahko prepove in mi bomo, tako kot ves demokratični Trst, to tudi zahtevali.

Potem ko je italijanska zbornica po vseh zapletih le izglasovala četrt stoletja pričakovan zakon, je bil najostrejših kritik deležen ravno od manjšine. Ste pričakovali veliko več, kot ste nazadnje dobili?

Zakon je gotovo realističen kompromis. Ni takšen, kot smo ga pričakovali in sanjali o njem, je pa v tem trenutku edina možna rešitev, glede na to, da je kompromis med različnimi stališči do manjšinskega vprašanja pri posameznih strankah levosredinske koalicije. Tu mislim predvsem na levičarski in katoliški del, ki sta imela na manjšinsko vprašanje zgodovinsko različna pogleda. Krščanska demokracija je dolga desetletja vladala in je gledala na manjšine skozi oči državne varnosti, levica pa je sicer vseskozi podpirala zahteve in pričakovanja manjšin, vendar ji v opoziciji ni bilo treba sprejemati velikih odgovornosti pri tem početju. Kakorkoli, ta realistični kompromis pomeni izhodiščno točko za to, da bo manjšina zadihala drugače.

Očitkov je bila deležna predvsem leva sredina, ker naj bi se bila izneverila skupnemu zakonskemu osnutku slovenske manjšine.

V krogih manjšine je prevladovalo prepričanje, da tudi tokrat iz te moke ne bo kruha. Pri tem je treba upoštevati, da je nezaupanje privedlo do zaostrovanja, ideoloških razprtij, tako da ni mogoče reči, da so vse komponente manjšine tvorno sodelovale pri snovanju zakona. Same so izjavile, naj levica prevzame odgovornost za vse, verjetno misleč pri tem na neuspeh.

Zakon prinaša za Slovence kar nekaj novosti. Slovencem v Videmski pokrajini in Benečiji, ki do zdaj niso bili deležni nobenih pravic, priznava enake pravice kot tržaškim in goriškim.

Še več, zakon upošteva veliko spremembo, ki je nastala po potresu leta 1976, ko se je več tisoč beneških Slovencev izselilo v Furlansko nižino. Poseben člen določa, da veljajo manjšinske pravice tudi zunaj zgodovinskega naselitvenega prostora, če gre za ohranjanje jezikovne identitete. Prvi korak je Italija storila še pred dokončnim sprejetjem zakona s podržavljenjem dvojezične šole v Špetru. Tako bomo Slovenci iz vseh treh pokrajin imeli pravico komunicirati z oblastjo v slovenskem jeziku. Zakon sicer predvideva različno artikulacijo tega, kako bo oblast odgovarjala na to načelno pravico. V dvojezičnem okolju bo pač oblast morala biti dvojezična v vseh svojih uradih, v mestnih jedrih (Trstu, Gorici, Čedadu) pa bodo posebni uradi, kjer bomo manjšinci uporabljali slovenščino v odnosu z oblastjo. Pristop je različen, vendar je pravica ista. Novost je tudi javna raba slovenščine. Tu je mehanizem nekoliko bolj zapleten, vendar lahko rečem, da bo slovenščina dobila svoje mesto v izvoljenih organih, podjetjih ... Pri tem bo vsekakor nekaj komplikacij, saj bo dvojezično ozemlje določal paritetni odbor, v katerem bo deset Slovencev in deset Italijanov. Ta bo skrbel za izvajanje zakona na terenu oziroma za dogovarjanje med manjšino in večino. S tem zakon priznava manjšini vlogo sogovornika. Pomembno je, da je v zakonu predvidena možnost, da se dvojezičnost širi. Najpomembneje pa je, da zakon potrjuje vse doslej veljavne in podpisane pogodbe od posebne priloge londonskega memoranduma do osimskega sporazuma in vse iz tega izhajajoče pravice. Se pravi, da bo po 50 letih memorandum končno zaživel, saj ga Italija s sprejetjem zakona potrjuje. Kot veste, londonski memorandum ni bil nikoli ratificiran, čeprav je bil v Italiji z razsodbo ustavnega sodišča upoštevan kot del notranjega prava.

Potem ko je italijanska zbornica izglasovala zakon, si je kar nekaj slovenskih politikov pripisalo zasluge za lobiranje pri italijanskih kolegih za odobritev tega zakona. Med njimi tudi zunanji minister Lojze Peterle, ki je sicer z vsebino zakona nezadovoljen.

Če bi imeli tudi v Italiji 50 let komunizem, bi danes Slovenci v Italiji gotovo imeli podobne pravice, kot jih imata manjšini pri vas. Tako pa je bil odnos Italije do manjšinske problematike popolnoma drugačen. Ne pozabimo, v Italiji je 50 let vladala krščanska demokracija in prav ta politična sila je imela do slovenske manjšine negativen odnos. Ta se je po letu 1990 nekoliko omilil, ko se je krščanska demokracija razklala na več kosov in je del, ki danes sodeluje v levosredinski koaliciji (Ljudska stranka), nazadnje le podprl zaščitni zakon, vendar ga je s popravki močno okrnil. Pri usklajevanju stališč v koaliciji smo morali za to, da smo zagotovili parlamentarno večino, popustiti Ljudski stranki pri nekaterih vsebinskih pristopih, ki so pač kazali na drugačen odnos do manjšinske problematike.

Torej se nekateri pri nas kitijo s tujim perjem?

Še več, mislim, da je pri italijanski Ljudski stranki največ lobiral nekdanji državni sekretar na MZZ Franco Juri, saj je šel od generalnega sekretarja stranke do tržaškega poslanca oziroma obredel sedem cerkva, da jih je prepričal, da so uskladili stališča z italijansko levico. Kar pa se tiče tistega dela krščanskih demokratov, ki sodelujejo z Berlusconijem v polu svoboščin, so s svojo prisotnostjo zagotavljali sklepčnost v parlamentu, čeprav so glasovali proti zakonu. Tudi v tem primeru smo morali privoliti v nekatere popravke. Skratka, vsak glas in prisotnost je leva koalicija plačala z vsebinskimi popravki. Nič ni bilo zastonj, nič nismo dobili na lepe oči.

Minister Peterle je imel v mislih tako imenovano dvojno volilno pravico pripadnikov narodnosti oziroma statut posebnega sedeža v slovenskem parlamentu.

Tudi v našem zakonu je člen, ki državi priporoča, da pri sprejemanju nove volilne zakonodaje upošteva pravico slovenske manjšine do zastopstva v parlamentu. Formulacija je sicer ohlapna v primerjavi s slovensko prakso zajamčenega zastopstva manjšinskega predstavnika. Vendar je formulacija v duhu italijanske zakonodaje, saj ta ne pozna zajamčenih zastopstev, pozna pa pravice manjšin, da se jim olajša pot do parlamenta. Kako bo to videti, še ne vemo, ker se nova volilna zakonodaja v Italiji šele pripravlja. Lahko pa se zgodi, da bo senat najprej potrdil zakon za slovensko manjšino, takoj zatem pa se bo lotil volilnega zakona in pri tem upošteval zaščitni zakon, ki pravi, da mora nova volilna zakonodaja upoštevati sprejeti manjšinski zakon.

Vendar se tudi v sami manjšini krešejo mnenja glede tega, ali naj imajo Slovenci zajamčen sedež ali naj kandidirajo na listah strank.

Ta dilema je prisotna med primorskimi Slovenci še iz časa Avstrije, ko je potekala polemika med socialdemokrati in narodnjaki. To se je med nami zgodovinsko zakoreninilo in dvomim, da bi se lahko kaj spremenilo. Nasprotno, v naši manjšini je pluralizacija vse večja. Do nedavnega nismo imeli svojih desničarjev. Danes ima tudi italijanska desnica med manjšino svoje eksponente, ki zagovarjajo čisto svoja stališča. Res, da jih je malo, so pa zato glasni. Pogosto pa naletijo tudi na prijazna ušesa v Ljubljani.

Danes je težava predvsem v tem, da na narodno mešanem območju nismo dovolj strnjeni, da bi lahko s svojo narodnostno listo prodrli v parlament. Potrebovali bi okoli 80.000 glasov, to pa pomeni, da bi morali vsi živeti v strnjeni volilni enoti in glasovati za enega svojega kandidata, kar je teoretično sicer možno. V praksi si glede na razcepljenost manjšine težko predstavljam, da bi nam uspelo dogovoriti se za enega kandidata. Zato je pluralno tekmovanje med slovenskimi kandidati na italijanskih levičarskih listah, jutri tudi desničarskih, pač tradicionalno in zmaga tisti, ki ima več soglasja. Pri tem bi poudaril še, da tudi Stranka slovenske skupnosti, ki je zagovornik samostojnega nastopanja, zadnje čase nastopa vse manj samostojno. Na zadnjih deželnih volitvah je nastopila v koaliciji z Ljudsko stranko, te dni pa je s sredinskimi silami (z republikanci, Ljudsko stranko ...) sklenila nov sporazum, kar pomeni, da je tudi sama ugotovila, da je to edini način, da manjšinska vprašanja uveljaviš na višjih ravneh.

Formalno je zaščitni zakon šele na polovici poti, saj ga mora, preden bo začel veljati, potrditi še senat. Če bo v senatu nastalo kakšno dopolnilo, se bo zakon vrnil v poslansko zbornico, to pa pomeni, da se bo vrnil na začetek poti.

Da se razumemo, vsak zakon, ki ga imaš v srcu in glavi, se mora spoprijeti z drugače mislečimi in gre v življenje le, če dobi večino v parlamentu. Soglasje smo že dosegli v poslanski zbornici in upam, da ga bomo tudi v senatu. Tik pred počitnicami smo imeli veliko srečanj in stikov, kjer nam je, upam, sogovornike uspelo prepričati, da je zakon treba odobriti brez popravkov ne glede na to, da bi vsak izmed nas znal povedati, kaj je treba popraviti in kje. Zakonodajna doba italijanskega parlamenta se naglo izteka. Zadnji akt te zakonodajne dobe bo najverjetneje državni proračun. Tega bo senat začel najverjetneje sprejemati konec novembra, to pa pomeni, če zakona ne sprejmemo do takrat, je možnost, da bi ga sprejeli po novem letu, majhna oziroma je ni več.

Kaj bi popravili vi?

Popravil bi člene, ki govorijo o vidni dvojezičnosti. V zakonu je še veliko nedorečenosti o tem, kje bodo dvojezični napisi. Spremenil bi tudi način imenovanja paritetnega odbora, saj po sedanjem zakonu manjšina ne imenuje sama vseh svojih desetih članov.

Zagotovo bo imel tudi tržaški senator stranke Naprej, Italija, podobno kot Menia v zbornici, pripravljenih kar nekaj popravkov.

Rad bi povedal nekaj. Menia se je sicer drl v parlamentu in vložil 1500 popravkov, med temi je bilo začuda kar nekaj takih, ki so mu jih pripravili, kot jih jaz imenujem, slovenski janičarji, se pravi slovenska desnica. Dejstvo je, da kljub aktivizmu desnice v Trstu ni sledila ljudska reakcija. Se pravi, da je javno mnenje v Trstu, razen skupinice zakrknjenih nacionalistov, tržaško, goriško in beneško javno mnenje sprejetje zakona sprejelo kot nekaj normalnega in samo po sebi umevnega.

Ste morda pričakoval drugačno ravnanje desnice?

Nekatere desnice v Evropi imajo svoje modele pozitivnega reševanja manjšinskega vprašanja. Npr. španske desničarske vlade skozi vse svoje mandate uspešno rešujejo nacionalno vprašanje v Španiji. Ravnanje tržaške in italijanske desnice se mi na splošno zdi skrajno anahronistično. Desnica je zavihtela zastave hladne vojne in antikomunizma. Pričakoval sem nasprotno, da bi moderna konservativna desnica evropskega profila v parlamentu raje predstavila svojo vizijo varstva manjšin. Navsezadnje se imenuje pol svoboščin, vendar svojega paketa svoboščin ni predstavila. Dejansko se je temu upirala slepo in gluho, ne samo varstvu Slovencev v Italiji, temveč tudi veliko manj obvezujočemu zakonu o temeljnem varstvu dvanajstih zgodovinskih manjšin. Tudi proti temu je desnica vodila trd boj. Tega nisem razumel.

Predsednik Ciampi je ob nedavnem obisku predsednika Kučana v Rimu dejal, da si želi, da bi stereotipi, ki so se pri Slovencih izoblikovali glede Italijanov, potem ko bo zakon sprejet, izginili.

V več kot tisoč letih naše prisotnosti na tem ozemlju med Alpami in morjem smo na severu, kjer imamo za sosede Nemce, izgubili na stotine kilometrov ozemlja. Nekoč smo segali do praga Dunaja, danes malo čez Karavanke. Na meji z romanskim svetom smo bili na Soči in smo še zmeraj tu. Tu se etnična meja ni spremenila niti za meter. Mislim, da bi moral biti odnos do Italijanov drugačen. Seveda, spomin na fašizem je boleč, posebno za nas Primorce, obvezujoč, vendar tudi Nemci z nami niso ravnali lepo. Mislim, da celo huje, in vendar smo jim marsikaj oprostili. Rad bi povedal, da so Italijani in Nemci pripadniki narodov, ki gradijo Evropo, in z njimi bomo živeli skupaj v EU brez meja. Na Primorskem bo integracija potekala prek meje in upam si trditi, da se bo že čez nekaj let po padcu meje z normalnim odnosom med zaledjem in mestom zgodilo to, da se bo povečalo število Slovencev iz okolice v Trstu, da bo Trst spet bolj slovenski, kot je danes, kot bo po vsej verjetnosti Istra bolj italijanska, kot je danes. In tega se ne smemo bati. To bo proces ustvarjanja sožitja na teritoriju, kjer imamo Slovenci svojo državo, v Evropi, v kateri ne bomo nikomur podrejeni, in bomo s sosedi lahko prijazno živeli. Navsezadnje Italija ni nikoli pokazala sovraštva do Slovenije in Slovencev, če izvzamemo desnico, ki je izsiljevala in izsilila španski kompromis. Senat je že pričel obravnavati zakon o odškodnini istrskih beguncev. Če bo sprejet, bo italijanska vlada odškodnino črpala iz denarja, ki ga Slovenija polaga na račun v Luksemburgu. S tem denarjem naj bi tistim, ki si želijo nakup nepremičnin v Istri, to omogočili. V resnici smo videli, da kdor se je bal, da bo Istra razprodana, je živel nekje na luni, kajti vsi vemo, da je interesente mogoče prešteti na prste ene roke. Tega navala ni in ga ne bo. Španski kompromis je dokaz, da hudič ni tako črn, kot so ga malali.

Menim, da je skrajni čas, da začnemo gledati na Italijane kot na partnerje, s katerimi se da sodelovati, ki lahko slovenskemu narodu pomagajo v gospodarstvu in tudi v odnosih z drugimi državami.

povezava

povezava