Afere kot način razmišljanja

Afere, s katerimi naj bi nova vlada očrnila staro in vse "sile kontinuitete", si sledijo s približno tedenskimi presledki. Verjetno bo v času, ko boste brali tele vrstice, na vrsti že nova afera. Recimo v zvezi s kako organizacijo, ki želi smrt vsem poštenim desničarskim politikom.

Zgodba o aferah se je po vsej verjetnosti začela še pred uradno Bajukovo izvolitvijo 7. junija. Kako bi si drugače razlagali skupen napad vseh socialdemokratov ob nastopu Borisa Kobala v Lutkovnem gledališču 19. marca? Stipe Mesić in Milan Kučan sta se nasmihala. Podpredsednik SDS Milan Zver pa je besnel. Ob SDS, ki je zahtevala, da se Kobal, sicer direktor Mestnega gledališča v Ljubljani, razreši, je bil tudi Lojze Peterle, v Bajukovi vladi udeležen kot zunanji minister. Morda je k uvodu v vladne aferaške zgodbe sodila tudi objava odkritja prisluškovalnih naprav v mariborski škofiji. Tamkajšnji uslužbenci so javnost z odkritjem seznanili ravno v času, ko so v državnem zboru začeli razpravljati o nezaupnici Drnovškovi vladi, 7. aprila. Cerkveni dostojanstveniki so brez vsakega sramu priznali, da so naprave našli že med pripravami na papežev obisk, torej pred skoraj letom dni. Odkritje so tempirali za pravi politični trenutek. Oziroma, kot smo poudarili v naslovu, afere so postale način razmišljanja. Z njimi je mogoče diskreditirati nasprotnike ali odgovarjati na druge afere, z njim je mogoče prebujati ljudstvo ali dokazovati svojo poštenost. Morda je težava v tem, da ne smejo biti prepogoste in da mora zanje obstajati kak materialni dokaz. Jogurtni lonček z vrvico pač ni prisluškovalna naprava, in to celo naši policisti pogruntajo v nekaj urah. Če je denar v blagajni, pa je to nesporno manjša afera, kot če ga v blagajni ne bi bilo. Toda zakaj bi opravljali svetovalno delo ...

Izdaja

Še pred uradnim nastopom vlade je mariborski Večer 10. junija objavil faksimile dokumenta, ki dokazuje in opisuje sodelovanje pripadnikov slovenske obveščevalno-varnostne službe s pripadniki obveščevalne službe ameriškega obrambnega ministrstva DIA (Defense intelligence agency). Med operacijo "Sava", kot so zgodbo poimenovali, naj bi zbirali podatke o ZRJ. Zaradi objave so kriminalisti opravili hišno preiskavo pri Večerovem novinarju Blažu Zgagi, ki je članek napisal, poleg tega pa so obiskali še ljubljansko uredništvo Večera. Notranja preiskava na ministrstvu je pokazala, da je varovani dokument v javnost poslal Zvone Murko, agent Voma. Murko naj bi bil sicer večkrat odlikovan za zasluge in baje dober prijatelj sedanjega obrambnega ministra, a temu afera menda ni dišala. Janez Janša je trdil, da se je skuhala še pred njegovim prihodom, in se v javnih nastopih predvsem jezil na novinarje, znano pa je, da Večerovega Zgage ni maral še iz časov, ko je ta pisal o trgovini z orožjem. Še vedno se ugotavlja, zakaj so afero sprožili, eden izmed motivov naj bi bilo tekmovanje med prejšnjimi ljudskimi in novimi socialdemokratskimi vojščaki.

Vlom na ministrstvo

Dvanajstega junija ponoči naj bi bili vlomili na ministrstvo za okolje in prostor. Nepovabljenci naj bi bili obiskali računalniški oddelek v 5. in 6. nadstropju Dunajske 47. Ker neznani vlomilec ni ničesar vzel, so začele krožiti govorice, da je prejšnja garnitura v omenjeni noči zgolj čistila dokumentacijo. Na policijski postaji za Bežigradom so kmalu ugotovili, da ponočnjak ni vlomil, ampak je vstopil s ključem, kljub novim informacijam pa ni bilo zaznati na ministrstvu za okolje in prostor nobene škode. Čez nekaj časa so policisti ugotovili, da je le bilo nekaj odtujenega, vendar ne iz prostorov ministrstva, temveč iz podjetja, ki ima v isti stavbi najete prostore in ni nikakor povezano z ministrstvom. Podjetje je oškodovano za nekaj računalniške opreme. Pomembna informacija, na kateri je mogoče graditi afero, je seveda čiščenje dokumentacije, to pa bi pomenilo, da je prejšnja garnitura okolje-prostorcev, če ne bi našli kakih "pravih" dokazov za njihova zlodela, stvari počistila 12. junija ponoči.

Reinstalacija računalnikov

Z 22. junijem so se začele zgode in nezgode novega ministra za gospodarstvo dr. Jožeta Zagožna. Tega dne je naročil tajnici, naj pretipka neko besedilo, tega pa podrejeni ni uspelo storiti, ker so bili računalniki odpeljani na reinstalacijo. Ko se je računalnik vrnil na ministrstvo, na njem ni bilo več nobenih podatkov. Podobnih popravil naj bi bili deležni tudi računalniki sekretarjev prejšnje ministrice dr. Tee Petrin in še nekaterih tajnic. Pooblastilo podjetju za odvoz računalnikov naj bi bil izdal prejšnji generalni sekretar ministrstva Aljoša Gruden Pečan. Reinstalacijo je opravljalo podjetje Directrix, katerega ustanoviteljica je Vida Brus, nekdanja tajnica bivše generalne sekretarke Irene Dobravc Tatalovič. Podjetje je z ministrstvom samo leta 1999 ustvarilo za 44 milijonov SIT prometa. Po dveh mesecih je vladni center za informatiko na 5000 straneh izdelal analizo v zvezi z računalniško opremo in odnosi z izvajalci, dobavitelji opreme ter servisiranjem informacijske podpore in varnostne kulture. Posledica te obsežne analize je, da so pogodbenemu zunanjemu sodelavcu iz podjetja Directrix vzeli vsa avtorizacijska pooblastila in mu preprečili fizični dostop, v postopku pa je odpoved pogodbe o sodelovanju. Ko je dr. Zagožen o zadevi obvestil policijo, je dobili odgovor, da v vsem tem ni nič spornega. (Zgodba o policiji, ki ne podpre velike afere, se bo dr. Zagožnu ponovila.)

Devize na policiji

Četrtega julija je novi direktor kriminalistične policije Dušan Mohorko ob prevzemu poslov našel v blagajni med drugim tudi 651.653 DEM in 400.000 USD. Del denarja, 534.150 DEM, je policija hranila po smrti italijanskega državljana v prometni nesreči. Izvor drugega denarja naj bi bil neznan. O najdbi je na tiskovni konferenci javnost obvestil novi generalni direktor policije Marko Pogorevc. Za razkritje so se na policiji odločili dober teden po prevzemu poslov, kljub temu pa policisti ob objavi novice javnosti niso mogli seznaniti z otipljivimi ugotovitvami, na kakšen način je gotovina zašla v blagajno in ali je pri tem šlo (celo) za kazniva dejanja. Javnost je bila obveščena o gotovini neznanega izvora takoj za tem, ko je parlamentarna komisija dobila pooblastilo, da preišče vse orožarske posle. Mnogi so namigovali, da je bilo razkritje namenjeno preusmeritvi pozornosti od trgovine z orožjem, v katero je bilo vpleteno obrambno ministrstvo, zlasti po tistem, ko je posebna komisija ugotovila, da sredstva niso bila pridobljena z nezakonitim delovanjem policije, pa tudi sredstev samih ni nihče zlorabil. Kasneje se je veliko govorilo o tem, da je del denarja ministrstvo pridobilo s prodajo orožja v času, ko je bil šef Visa sedanji minister dr. Miha Brejc. Ko je v javnost prišel seznam vseh, ki so v blagajno vlagali in iz nje jemali denar, in se je dokončno izkazalo, da je Brejc eden glavnih akterjev blagajniške zgodbe, je afera potihnila. Pogorevc pa je v zadnjem dejanju le še opozoril na moralno odgovornost nekaterih posameznikov, ki so vodil ministrstvo pred leti.

Našli zlato

Natančno teden pozneje so v blagajnah ministrstva odkrili še zaklad. Enajstega julija je minister Peter Jambrek v velikem slogu odkril zlato in seznam predmetov, ki naj bi bili spravljeni v trezorju nekdanje Narodne banke Slovenije. Minister je imenoval posebno strokovno komisijo, v kateri so sodelovali šolski minister dr. Lovro Šturm, državni sekretar Vinko Gorenak in šef Jambrekovega kabineta Roman Rep. Komisija je iz trezorja na notranje ministrstvo prinesla 18 zavojev. V njih so našli okoli 5000 zlatnikov, nekaj zlatih verižic in obeskov, nekaj zobnega zlata in srebrni jedilni pribor za 12 oseb, šest malih nožev in šest malih vilic. Vrednost najdenega blaga naj bi bila od 500.000 do 600.000 DEM. Tudi tokrat niso vedeli, od kod izvira zaklad. Vendar negotovost ni trajala tako dolgo kot pri devizah, saj se je že po nekaj dneh oglasil zadnji slovenski republiški sekretar v nekdanji Jugoslaviji Tomaž Ertl: "To res ni bilo nobeno odkritje. Blago se je nabiralo skozi leta in to so najdeni predmeti. Ti predmeti so bili v glavnem najdeni na vlakih, njihovi lastniki pa se iz razumljivih razlogov niso hoteli oglasiti, saj so jih tihotapili." Zlate predmete bi morali po takratni zakonodaji izročiti Beogradu. Da bi zlato ostalo v Sloveniji, so ga skrili v bančni trezor. Ertl je še dodal: "Nihče tega blaga ni skril zase. Vsak dosedanji minister bi lahko ob svojem delu to blago kadarkoli pregledal." Afera je padla v vodo, krivcev iz vrst opozicije pa Jambreku ni uspelo razkrinkati.

Nezaupanje znanstvenikom

Trinajstega julija sta urad za informiranje in ministrstvo za znanost in tehnologijo odstopila od pogodbe, ki sta jo 27. junija podpisala s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij FDV in na podlagi katere naj bi ta za enoletno izvajanje raziskave Politbarometer prejel 30 milijonov SIT. Razlog za odpoved naj bi bilo to, da je raziskava preobsežna in presplošna. Nova raziskava naj ne bi stala več kot 5 milijonov SIT. Vodja odpadlega projekta dr. Niko Toš je povedal, da je razlog za odpoved drugje. Med pripravami na raziskavo naj bi bil Tošu telefoniral podpredsednik SDS dr. Milan Zver, češ da raziskovalci ne uživajo zaupanja v SDS-ovskih krogih. To bi lahko izboljšali, če bi v skupino raziskovalcev vključili mlajšega sodelavca, ki prihaja iz vrst SDS. S tem naj bi po besedah podpredsednika SDS odpravili pomanjkljivosti pri oblikovanju vprašalnika in vzorca raziskave.

V času med 17. julijem in 3. avgustom med aferami zeva velika luknja, ki jo vlada lahko upraviči s tem, da se je morala ukvarjati sama s sabo, z volilnim sistemom in s spori med (zdaj) tremi strankami, ki sestavljajo vladno koalicijo, poleg tega pa so medijem dali še nekaj časa, da prežvečijo stare afere.

Davčna tajnost

Tretjega avgusta so objavili seznam tistih, ki iz različnih razlogov niso plačali davkov.

Junija letos je znašal skupni dolg slovenskih davčnih zavezancev 87 milijard SIT, od tega je bilo 52 milijard SIT izterljivih. Vlada se je spraševala, ali bi bila davčna uprava učinkovitejša, če bi podatke o davčnih dolžnikih javno objavili. Davčna uprava je odgovorila, da sedanja zakonodaja tega ne dovoljuje. Kljub temu je vlada seveda morala ukrepati. Slovenske novice so namreč 3. avgusta, le dan za tem, ko je DURS poslal seznam na finančno ministrstvo, objavile seznam davčnih dolžnikov. Istega dne je vladna služba za zakonodajo ugotovila, da stališče davčne uprave o davčni tajnosti nima pravne podlage. Osmega avgusta je finančno ministrstvo po novem razumelo tajnost davčnih podatkov tako, da režim davčne tajnosti velja do trenutka, ko postane odločba dokončna. Na spornem seznamu , ki je bil pravzaprav le delovno gradivo, pa so bila pod oznako "največji dolžniki" objavljena tudi imena podjetij, ki so dobri in redni plačniki. DURS še vedno razmišlja o vložitvi kazenske ovadbe zaradi kršitve določil zakona o davčni tajnosti zoper neznanega storilca. Odškodninsko tožbo ali kazensko ovadbo pa lahko vloži tudi katerikoli od domnevnih davčnih dolžnikov. Potem ko so sezname objavile Slovenske novice, so se z njimi postavili tudi nekateri časopisi, ki so še pred časom svoje novinarje plačevali tako, da so jim izplačevali potne stroške.

Prisluškovanje ali šala?

Enajstega avgusta so na ministrstvu za gospodarstvo med čiščenjem (pod stolom že omenjene tajnice) našli napravo, najverjetneje prisluškovalno napravo, kot so povedali. Preverili so pri dveh institucijah, katerih imen niso hoteli razkriti. Ena naj bi bila državna, druga zasebna. Napravico so našli 11. avgusta, javnost in policijo pa so o najdbi obvestili veliko kasneje, šele 17. avgusta. Policije niso hoteli takoj obvestiti, da, kot je rekel minister Zagožen, se ne bi osramotili, če naprava ne bi bila res prisluškovalna. Vendar se posmehovanju vseeno niso mogli izogniti, ko je ugotovitve preiskave objavil Center za kriminalističnotehnične raziskave oziroma ljubljanska policija. Ugotovili so, da je šlo za del slušalke cenene avdio naprave (walkmana). Baterija, ki naj bi napajala prisluškovalno napravo, pa je bila povsem prazna, brez napetosti, stara in oksidirana. Po mnenju ministra je vzrok za to, da policisti niso odkrili, kar je sam pričakoval, da so bili nižji policijski krogi politično motivirani. Policisti so zaradi ministrovih izjav protestirali. Saj jim kljub vsem željam iz koščkov plastike ni uspelo sestaviti satelita. Zagožen pa je zahteval napravo nazaj. Zlobneži pravijo, da bi jo rad izpopolnil.

Bomba

Enajstega avgusta so hkrati z domnevno prisluškovalno napravo na ministrstvu za gospodarstvo našli dva kovčka neznane vsebine. O kovčkih so, drugače kot o prisluškovalni napravi, takoj obvestili policijo, sodeč po varnostnih ukrepih, tudi s sumom, da je v njiju morda razstrelivo. Po uspešni operaciji, ki je spektakularno ustavila promet na Čufarjevi v samem središču Ljubljane, se je izkazalo, da v kovčkih na srečo ni bilo razstreliva. Policija je kovčka razstrelila in našla zgolj prenosni računalnik, ki pa za ministra in njegove uslužbence ni bil nevaren.

Previsoke pokojnine?

Teden kasneje, 18. avgusta, so nam pripravili novo neverjetno afero. Slovenske novice so objavile seznam prejemnikov izjemnih pokojnin, ker naj bi na ta račun država državljanom izplačevala preveč pokojnin. Na leto naj bi za to porabili 581 milijonov SIT. Strokovnjaki so ugotovili, da je zadeva napihnjena brez potrebe, saj v Sloveniji že več kot deset let velja omejitev najvišjih pokojnin. Najvišja možna pokojnina lahko znaša 257.854 SIT. Upokojencev, ki pri nas dobivajo več kot 250.000 SIT pokojnine, pa je okoli 0,5 odstotka. Seveda nikomur ni bilo nerodno, ker so se med objavljenimi našla tudi imena tistih, ki imajo desetkrat nižje mesečne prejemke od tistih, ki so sezname predstavili "zgroženi" javnosti. In še cvetka z ministrstva: državni sekretar za področje dela in pravic iz dela je postal Marko Štrovs. Štrovs je na tem ministrstvu zaposlen že od 1. junija 1984, ves ta čas pa se je ukvarjal s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem. Kot kaže, z dosedanjim delom ni bil zadovoljen, zato je med prednostne programske naloge uvrstil novo sistemsko ureditev delovnih razmerij in varstva pri delu in tudi pokojninsko reformo.

Službena stanovanja

Seveda se seznam tistih, ki živijo na račun države, ne konča pri upokojencih. Dvajsetega avgusta je Nedelo objavilo seznam vseh državnih uradnikov, ki imajo službena stanovanja, čeprav živijo v Ljubljani. Stvar je razkril kdo drug kot Jože Zagožen, minister za gospodarstvo, ki ima s stanovanji, kot se bralci Mladine še dobro spominjate, zanimive izkušnje. Verjetno je Nedelu podatke priskrbelo kar ministrstvo. Ugotovili pa so, da je vrh ledene gore bivši minister za kulturo Jožef Školč, za katerega je novi predsednik stanovanjske komisije povedal: "Jožef Školč bo moral vrniti ključe stanovanja, zahtevali bomo tudi plačilo vseh stroškov in povrnitev neupravičeno pridobljene koristi." Predsednik komisije je zagotovil, da bo delo komisije pod njegovim vodstvom potekalo transparentno in da ne bodo delali nobenih nepravilnosti. Še prej bo temeljito prevetril stanje in ustrezno dopolnil stanovanjski pravilnik. Ob tem seveda ni bilo pomembno, da je bivši minister Školč zaradi nosečnosti svoje spremljevalke zaprosil za podaljšanje roka, v katerem mora stanovanje vrniti. Kakor koli že, oba, Zagožen in Školč, si bosta prebivališče že našla, zanimivejše pa so kvadrature stanovanj, o katerih je govoril Zagožen. Objaviti v istem seznamu ime človeka, ki stanuje v stanovanju, velikem 18 kvadratnih metrov, in človeka, ki mu je država "podarila" 180 kvadratnih metrov, je milo rečeno "aferaško". Če pa imena objavi človek (torej minister Zagožen), ki je že pred leti zamenjal stanovanje v Velenju za stanovanje v Ljubljani za borih 300.000 tolarjev, je to lahko samo še smešno.