Digitalno bojišče

Informacijska tehnologija je že bistveno spremenila vojne oziroma vojskovanje. Še posebej sestavo in tehnologijo oborožitvenih sistemov in s tem tudi doktrino in načine bojevanja ter organiziranosti. V Pentagonu je pojem informacijske vojne povezan s pojmom Joint Vision 2010 ali "skupna vizija 2010". V sklopu tega koncepta je tudi projekt Force XXI oziroma "sila 21". To je načrt za uvajanje računalniških in komunikacijskih tehnologij v kopenske sile ZDA. Njihov namen je zgraditi vojsko prihodnosti, rezultati teh projektov pa bodo ključnega pomena za posodobitev ameriške vojske do leta 2010 in po njem. Za eksperimentalno enoto, znano pod imenom EXFOR, je bila izbrana 1. brigada 4. pehotne divizije, ki sodeluje z razvijalci in se uri v spretnostih bojevanja za 21. stoletje.

Jedro je informacijski sistem FBCB2 (Force XXI Battle Command Brigade and Below system), namenjen poveljevanju na ravni brigade in povezavi s komandno-kontrolnim sistemom na višjih ravneh. Sistem zbira satelitske slike, slike in podatke, ki prihajajo od majhnih letal brez pilota nad bojiščem, radarjev in vseh drugih virov, ne nazadnje tudi od opazovalcev na tleh. Računalnik predela vse vhodne informacije in v realnem času ustvarja sliko bojišča z ažurnimi podatki o položaju sovražnih, pa tudi lastnih enot ter njihovem taktično-logističnem statusu. Na sliki so vidne pozicije tankov, bojnih in drugih vozil ter tehnike nasploh, pa tudi različne dodatne informacije, ki se potem pošiljajo po mreži na zaslone računalnikov v tankih, bojnih vozilih in na drugih platformah. Po mreži se neprestano pretakajo elektronska pošta, informacije o lokacijah in premikih sovražnika, pa tudi predvidevanja o njegovih namerah.

Vizualizacija bojišča omogoča hitrejše zaznavanje nasprotnika in ugotavljanje sovražnikovih koordinat, to pomeni, da je sovražnika mogoče tudi hitreje uničiti. Sočasno se povečujejo bojna učinkovitost in možnosti preživetja. Zelo se skrajša čas od nastanka problema do sprejetja bojnih odločitev in ukrepanja. Vse to pa so ključni elementi, ki zagotavljajo dobljeno bitko.

Vsako vozlišče sistema, ki integrira radijsko zvezo, računalnik, GPS in po potrebi še druge komponente, kot so laserski namerilnik, sistem za kontrolo ognja, termovizija, videokamera itd., je nameščeno na mehanizirani paltformi. Vse skupaj je torej kompleksen sistem na vozilih inštalirane računalniške mreže, ki je povezana še z UAV-ji in drugimi viri inteligence. FBCB2 je podprt z brezžičnim taktičnim komunikacijskim omrežjem, na katerem je natovorjen tako imenovani taktični internet. Pričeli smo govoriti o digitalnem bojišču, ki je zlasti po letu 1997 postalo predmet zalo intenzivnih raziskav in razvoja.

Po prvih izkušnjah je bil izdelan okvirni načrt digitalizacije vojske. Mejnik v projektu Force XXI je bila vojaška vaja marca 1997 v centru za urjenje Fort Irwin v Kaliforniji, kjer se je EXFOR bojeval z zelo dobro pripravljeno nasprotno enoto. "Sovražniki" so bili zaustavljeni že v prvem spopadu in predvidenih ciljev sploh niso dosegli. "Zmagovalec" so bili slika situacije, ki je EXFOR-ju omogočila locirati nasprotnikove položaje, in majhna letala brez pilota, ki so soustvarjala sliko bojišča. Nova tehnološka oprema je bila ocenjena kot uspešna in projekt FBCB2 je dobil zeleno luč za nadaljnji razvoj.

Vojaki 21

Poseben projekt v sklopu Force XXI je Land Warior, kar bi smiselno prevedli kot vojak za 21. stoletje ali na kratko vojak 21. Temeljna zamisel je v tem, da se sistemi za bojevanje ne namestijo samo na mehanizirane platforme, pač pa tudi na vojaka, ki bi se integriral v digitalno bojišče. Land Warior naj bi povezal računalnik z zaslonom, vključenim v čelado, radijsko zvezo, GPS in laserski namerilnik ter videokamero, nameščeno na predelani karabin M4, v enoten sistem. Vojak bi postal informacijsko vozlišče in vir inteligence, hkrati pa bi imel informacije o svojem položaju, pa tudi o položaju nasprotnika. Kamera in laserski namerilnik na M4 bi omogočila streljanje "okoli vogala" ali pa nad glavo iz zaslona. Land Warior ima smisel le, če je integriran v celoten sistem. Po mnenju Američanov je projekt še daleč od zrele rešitve. Po nekaterih predvidevanjih bo Land Warior sposoben "iti v vojno" približno do leta 2004.

Force XXI z vsemi komponentami, skupaj z Land Wariorjem, kaže, kako informacijske tehnologije prodirajo v oborožitvene sisteme in vojsko. Informacijsko-komunikacijski sistemi postajajo ključno orožje oziroma ojačevalnik bojne moči. Filozofija, ki stoji za Force XXI, je v uporabi novih tehnologij za stare bitke in vojne.

Informacijska tehnologija ima potencial, da v celoti spremeni način bojevanja in značaj vojne. V to smer gredo eksperimenti ameriške mornarice. Sočasno z vajo v Fort Irwinu je potekala vaja Fleet Battle Experiment Alpha, ki je preigravala scenarij, znan pod imenom Hunter-Warrior. Šlo je za različne možnosti, kako ustaviti iraško invazijo na Kuvajt. Rezultati vaje so bili več kot zadovoljivi.

Računalniki za kontrolo ognja na vseh ladjah so bili povezani v lokalno mrežo, ki je povezala vsa orožja v enoten sistem. Komandni center je dobival videoslike in druge informacije iz letala USAF J-Stars, izvidniškega letala U-2 in UAV. Na bojišču je bilo le 56 marincev. V oddaljenem komandnem centru se je ustvarila elektronska slika bojišča v realnem času. Sistem je izbral cilje, najprimernejše orožje in poslal potrebne podatke izbranemu sistemu za kontrolo ognja v mreži. "Napadalec", ki je štel nekaj tisoč vojakov in bil oborožen s težkim oklepnim orožjem, je bil zaustavljen. Tokrat sta se preizkušali nova doktrina in organiziranost. Pretok informacij in ukazov je bil tako hiter, da se je včasih izgubila preglednost nad dogajanjem, čeprav preglednost bojišča nikoli dotlej ni bila boljša.

Ameriška vojska gradi tehnično zahtevne sisteme, saj Amerika, ki je vodilna svetovna velesila, projicira svojo moč daleč prek meja, praktično na vsa prizorišča možnih spopadov. Slovenija bo branila le svoje ozemlje, zato je prizorišče potencialnega spopada vnaprej znano, to pa precej poenostavlja zahteve in ceno informatiziranih sistemov obrambe.

Vojaška ogroženost Slovenije je danes izredno majhna in vojaški spopad je zelo malo verjeten. To nam daje čas, da v naslednjem desetletju zgradimo obrambni sistem. Prej ali slej bomo morali tudi v naši vojski narediti kvalitetni preskok in možnosti informacijske tehnologiji izkoristiti pri gradnji svojega vojaškega sistema.

Nesmiselno se je lotevati opremljanja, razvoja in prestrukturiranja vojske brez dolgoročne vizije. Ni težko razbrati, v katero smer gre razvoj, na kratko rečeno so to informatizacija in sistemi preciznih težkih orožij. Tu pa je deficitarnost Slovenske vojske največja. K temu lahko dodamo le še pomanjkanje zadostnega števila usposobljenih kadrov, ki bi lahko učinkovito upravljati tehnično zapletena orožja. Izurjeni profesionalni kadri so prvi pogoj za nadaljnji razvoj. To bi morala biti prednostna naloga vseh obrambnih prizadevanj Slovenije.

Ni težko razbrati, da informacijska tehnologija celo majhnim državam omogoča izredno učinkovito obrambo z majhno, tehnološko dobro opremljeno vojsko in - to je posebej pomembno - tudi z majhnimi stroški. Do uresničitve vizije je še dolga pot. Tudi zato ne kaže lahkomiselno in neodgovorno prehitro odpravljati služenja vojaškega roka in pretirano krčiti rezervne sestave. Posodabljanje obrambnih sistemov po svetu poteka od centrov poveljevanja in graditve komunikacijske strukture navzdol in od sistemov za kontrolo ognja, povezanih s težjimi orožji, navzgor. Zato je nesmiselno govoričenje o posodobitvi in gradnji Slovenske vojske od spodaj navzgor, začenši z "vojakom 21".

povezava