Za Slovenijo!

Ko sva namreč v zgodnjepopoldanskih urah prihrumela na prizorišče kasnejšega svečanega rožljanja, je kazal štajerski Trg svobode z okolico precej kaotično, če ne že kar malce nadrealistično podobo. Vsepovsod polno nekega zaprašenega vojaškega hardvera, ob katerem so brezciljno in ne preveč razpoloženo postavale gručice posameznih soldatkov, in sicer ob glasnem soundtracku latino jazzy solaž. Te je na že postavljenem odru pridno vadil razkošen skupek nabritih mladcev, ki so se kasneje poleg vojaškega orkestra izkazali za glavne zabavljače. O njih bomo gotovo še slišali, če nič drugega, vsaj zaradi marljivosti, saj so bili en in isti kubistični rif pod vse prej kot prijetno sončno svetlobo pripravljeni vaditi tudi po pol ure in več.

Predigra

Slovenska vojska si je ob tej priložnosti nadela svoj najbolj priljudni obraz in si večkrat zapored zloščila kompletno garnituro epolet, čeprav ni bilo potem na sceni kar nekaj časa praktično nikogar, ki bi se mu to dejansko ljubilo opaziti. Razstavljeni arzenal, za katerega so si rezervirali celo ploščad, je bolj sameval kot ne, in to kljub masovni prisotnosti kar nekam preveč prijaznih inštruktorjev, ki so bili pripravljeni za naključnega mimoidočega storiti malodane vse, magari zlesti v topovsko cev najbližjega oklepnega vozila, če bi bila želja po čem takem kakorkoli nakazana. Civilna družba tovrstnih želja očitno vseeno ne goji, čeprav se je nekaj radovednežev kasneje le nabralo in njihova obličja so naravnost izžarevala vljudnost. Aha, tole je pa tovornjak. In tole je ... džip. Aha, in tole je pa ... še en tovornjak. Kako ... zanimivo.

Kljub temu da so postavili tudi relativno obsežno, vendar ne pretirano ambiciozno stojnico s podrobnejšim prerezom posameznih vrst pri nas popularnih pihalnikov, je bil v polmeru poldrugega kilometra z vsemi svojimi saržerji filma in zakamufliranimi pomožnimi bliskavicami daleč največji ramboid videti prav kolega Sarkič. Zanimivo je, da so potem vsa tista razstavljena kopita in bajonete otipavale predvsem predstavnice nežnejšega spola in se pri tem s postavnimi mladci spustile tudi v kakšno silovito tehnično debato - za pisca vsekakor vse preveč tehnično. "Si ga lahko na kratko sposodim?" je s samo malce čudnim sijajem v očeh skoraj resno vprašalo neko punče v rdečem krilu in se pri tem nanašalo na pucaljko, ki je še najbolj spominjala na kombinacijo uzija in sušilnika za lase: "Takoj vam ga vrnem, praktično neuporabljenega."

Glede zastarelosti nekaterih predmetov na displeju so se nama opravičevali celo nekateri izmed pričujočih vojakov in naju potem vsi po vrsti usmerjali proti naslednjemu sklopu nizkih umazanih šotorov. Tam naj bi se danes bojda skrivala tista bolj dih jemajoča čuda tehnike, kar je potem pomenilo predvsem smučarske palice in pancarje in morda še kakšno plavutko. Daleč največ zanimanja je kot dejansko edina zares zanimiva stvar pritegnil prikaz tako imenovanega laserskega trenažnega sistema za urjenje postopkov strelcev ali po domače LATRASYS-a, kjer je lahko mularija obeh spolov in vseh starosti poskusila tudi sama zavihteti puško ali pištolo, nakar je lahko vsakič sproti svoj rezultat odčitala naravnost z računalniškega zaslona ob svojem komolcu. Sploh ne nezabavno, tako da sva svojo srečo iz povsem raziskovalnih vzgibov preizkusila tudi midva in bila posledično prisiljena v obsežno razlago, kako na Mladini nismo vojaki, temveč ljubimci.

Popoldne je minevalo. Oye Como Va je prešel v temo iz Flashdancea, ta pa navdušujoče v Easy Lover. Ko so nadobudni mladci vendarle odvadili svoje, je oder zasedlo zaporedje nekih kvazietno ansamblov, ki niso vadili, pa bi morali, saj se niso zares dotaknili nikogar. Prisotni soldatje so bili precej dobre volje, ker jim ni bilo treba delati sklec, mularija je bila dobre volje, ker je lahko po mili volji otipavala glomazne cevi in s prstki gladila konice bajonetov, bližnje natakarice pa so bile naravnost imenitne volje, ker so lahko prodajale zijala in si potem med sabo izmenjavale poznavalske poglede: ja, tale je pa postaven! Toplo jesensko popoldne v mestu pač. Edini nezadovoljnež je bil ata v tipični karirasti srajci: "Tole ni vse skupaj neč!" je bentil in širil iz aviona zaznavne alkoholne hlape: "Titejeva armeja, tisto je bilo, iz tehle tukaj pa lahko mirno briješ norce, pa te še zaprli ne bojo!" Paaa, kar se mene tiče, jim lahko to štejemo samo v plus ... "Ah, daj daj! Kaj pa ti veš? Takrat še rojen nisi bil! Pejdi zdaj!"

Gospodu sem v slovo z najlepšimi nameni svetoval, naj poskuša za potencialno aretacijo z glavo razbiti šajbo najbližje marice, nakar sem vložil vso svojo energijo v projekt vzbujanja lastnega zanimanja na področju tehnoloških značilnosti povprečne slovenske havbice. Ni šlo. Okrog pete se je končno začela finalna različica prireditve, katere generalko smo lahko opazovali zadnje tri ure. Gala bend ni niti fušal niti raztegoval solaž do neposlušljivosti in naprej, zevajoči radovedneži so se vendarle nabirali, ponosno in domoljubno je plapolala aleja triglavskih praporov. Prostor za gušterje so od navadnih ljudi ločili s slavnostno napeljanimi vrvicami - vanj so vkorakali kot zmagovalci kakega maratona, čeprav se tisti pravi maraton zanje pravzaprav šele začenja. Še prej so - ker tako resna zadeva, kot je zakletva, res ne more potekati ob zvokih Cantaloupa - mlade zajebante z odra spodrinili tisti pravi militantni pleharji v polnih bojnih uniformah, in ti so svoje trombone in pozavne vihteli še nekoliko bolj ognjevito, kot so včasih vihteli šarce.

Penetracija

Janez Janša - ki v nasprotju z nekaterimi napovedmi ni smuknil v seksi kamuflažno trenirko, temveč je raje vztrajal pri svoji pregovorni elegantno črni - je s svojim ožjim entourageem opravil krajši obhod za zdaj precej hladnega orožja in predvsem vojakov, da se seveda ne bi pozabilo, kako je to v prvi vrsti predvsem človek in vojščak ljudstva. Ob vsakem eksponatu se je dal iz čiste vljudnosti malce podučiti, čeprav je bilo ob tem jasno, da bi bilo verjetno bolje, če bi podučeval on sam. Za vsakega ogovorjenca je našel toplo besedo, razgradila se je seveda tudi kakšna šala, dasiravno je bilo že tako tiho izrečene punchline čez jurišni zven strumnih koračnic praktično nemogoče razbrati. Kakršnikoli so že bili, očitno so delovali, saj je bilo treba dva nižja čina po hitrem postopku odpeljati v poljsko bolnišnico zaradi od smeha nevarno razparanih trebuhov.

Do same ure D, torej do zakletve, se je na trgu nabralo toliko ljudi, da ne bi moglo biti nikogar več sram - torej ne dovolj, da bi lahko z njimi zavzeli Hrvaško in hkrati več kot na povprečni slovenski nogometni tekmi. Ob nečloveškem rjovenju starešin in bistveno manj glasnem aplavzu navzočih je v telovadnem koraku na svojo zaplato prostora vkorakal vod za vodom bodočega kanonfutra in se v strumnih vrstah postavil vsak pred svojo zastavico. Za ovacije so bili zadolženi predvsem ateji in mameji, ki so prišli potočit par solz ob iniciacijskem obredu svojega poganjka, medtem ko se je ostala množica obnašala celo za moj okus kar nekoliko nevljudno. Še najmanj je bilo to, da ni govorcev vključno s tistimi najbolj eminentnimi poslušal praktično nihče in so navzoči med sabo praktično tekmovali, kdo jih bo najučinkovitejše preglasil s to ali ono domislico. Zanimivo je predvsem, s kakšnim na trenutke celo samomorilskim zanimanjem so se zbrani med sabo borili za boljše ogledne pozicije, ploskati pa po drugi strani precej živčnim opazovanim primerkom niso hoteli kaj preveč, čeprav je predstavitveni govornik med napovedjo posameznih vodov puščal tako izrazite premore, da so bili le-ti praktično obvezujoči.

Ko vojaki kar nekaj časa niso počeli nič bolj zanimivega od tega, da so se vsake toliko recimo obrnili na levo, se je začetna fascinacija množice vsaj do neke mere spremenila v brezvoljnost. Ne vem sicer, kaj točno so ljudje pričakovali, vendar očitno nekaj bistveno bolj spektakularnega od prikazanega. "Pa kaj so zdaj ti jebivetri?!" se je hudoval zagorel ata s sivimi brki. "Aja, zdej hočejo pokazat, kolk so mirni!" je samozadovoljno ugotovil mladec v Oplovi trenirki, vendar ta njegova pronicljiva ugotovitev med tovariši ni požela prehudega navdušenja in so se raje še naprej navdušeno pogovarjali o neki bejbi, ki da je totalna Monica, ker ima tako ogromna usta. Zdi se mi, da so se kar vsi nekako strinjali, da bi bilo vse skupaj bolje opazovati po televiziji, po možnosti v skrajšani reportaži, po možnosti na POP TV. Ampak če smo že tukaj ...

Stvari so se vendarle začele dogajati, za začetek so vsi konkretni udeleženci obreda drug drugega počastili z enim huronskim ZDRAVO!!! Večkrat so pozdravili prisotne znane obraze - da mu ni vseeno, je prišel pokazat tudi gospod premier - nakar so veliko bobnali in govorili silno lepe reči o predočenem prvem pehotnem batalijonu. Zvezdniški trenutek, ko je širokooke mladce neposredno nagovoril obrambni minister, so porabili na samem začetku. Maribor je vedno igral izjemno opazno vlogo v vojaški zgodovini slovenskega naroda, je izpostavil generalisimus, od Rudolfa Maistra pa vse do vojne za samostojnost: nadvse primerno je torej, da poteka za vas najbolj čustven dogodek v sklopu služenja vojaškega roka prav tukaj. Nasploh je vojašnica v Mariboru ena lepših, prav tako kot slovenska vojska nasploh, za njen nadaljnji uspešni razvoj bomo morali sodelovati prav vsi. Meseci, ki jih boste preživeli kot vojaki, bodo minili zelo hitro. Končni cilj usposabljanja je postati usposobljen vojak in gospod Janša je prepričan, da bo navzočim to uspelo. Dotaknil se je tudi svoje dolgotrajne želje po čimprejšnji profesionalizaciji naše soldateske, za konec pa je želel z gušterji deliti Sokratovo misel, da jim privošči na življenjski poti tako ljudi, ki jih bodo razumeli in jim pomagali, kot tudi veliko tistih, ki se z njimi ne bodo strinjali in jim neprestano postavljali izzive. Veste, življenjske izkušnje in še posebej ovire nas delajo močnejše, zato je treba tako vam kot svojcem iskreno čestitati ob svečanem vstopu.

Antiklimaks

Temu pedagoškemu traktatu je sledilo mnogo tistega slavnostnega rožljanja, bele rokavičke so eksemplarno švigale okrog zelenih baretk in se pri tem goreče drle: "ZA SLOVENIJO!!! ZA SLOVENIJO!!!" Sama prisega je bila izrazito minimalistična, branili bomo samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost domovine, pri tem bomo vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Saj ne da se organizatorji zadeve niso potrudili napraviti čim bolj zanimive tudi za širšo javnost, a jim je preprosto spodletelo, saj je vojaška zakletva, kot jo poznamo pri nas, v svojem bistvu izrazito nefascinantna zadeva, predvsem gre tu za tisti usodni da med fantom in njegovo (mis)koncepcijo domovine, pa mnogokrat niti za to ne.

Dolgočasnega vtisa nista popravila niti tista dva para frčoplanov in helikopterjev, ki sta vsake toliko časa lenobno prelebdela večerno nebo. Še največ smisla za poetiko je v svojem govoru pokazal župan Boris Sovič, ki je vojakom medeno zaželel čim lepše bivanje v Mariboru kot simbolu po eni strani trdožive kljubovalnosti in hkrati večne želje po miru in sožitju, pri čemer seveda ni pozabil omeniti, da je to mesto v vzponu, ki ni več v krizah in škandalih!, temveč se pospešeno razvija. Vse skupaj se je končalo s katarzičnim HURA-jem, par čepic je odletelo v zrak, novopečeni polnopravni vojaki pa so se vsi veseli zapodili vsak k svoji primerno orošeni mami. Prav ginljivo je bilo opazovati, kako so te gospe hlipajoče visele na junaških plečih svojih korenjakov in jih poskušale hkrati z ročno videokamero snemati naravnost v obraz.

Za konec bi se bilo smotrno vprašati, kdo je imel od opisane prireditve sploh kakšno vidnejšo korist. O napenjanju slovenskih vojaških mišic bodo govorili samo tisti, ki se zelo radi krohotajo, samo občinstvo pa bi, roko na srce, bistveno več odneslo od festivala odbojke na prostem. Dobro, par odličnikov je dobilo v tem predvolilnem obdobju fino priložnost, da prezrači zmagovalni nasmešek, to pa je hkrati tudi vse. Novinarski kolega trdi, da je v zadnjih letih uniforma izginila iz javnega življenja, kar je po svoje sicer čisto dobro, le da je pri nas postala skoraj tabuizirana in se zdaj vojska trudi, da bi se zopet vsaj malce približala navadnemu jožetu. Če je to res, potem lahko naši strategi izbirajo med celo paleto bistveno bolj privlačnih pristopov. Osebno glasujem za serijo delavskih akcij po vsej Sloveniji, za začetek lahko na primer opravijo masovni desant na Posočje. Postavite jih v vrsto, opremite jih z lopatami in jih v spremstvu kamer usmerite proti čemu družbeno koristnemu, pa boste videli, kako jih bomo imeli radi.