Kučanov diplomatski veto

V zadnjih mesecih predsednik republike Kučan pogosto piše visokih vladnim funkcionarjem. 28. avgusta je zunanjemu ministru Peterletu sporočil, da ne bo podpisal ukazov o razrešitvi petih slovenskih veleposlanikov. Tri dni pred tem je pisal predsedniku vlade dr. Andreju Bajuku in ga pobaral, kaj si vlada misli o avnojskih sklepih. 20. julija je predsednik republike odpisal predsedniku vlade dr. Bajuku in ga obvestil o tem, kaj si misli o razpisu volitev in volilnem sistemu. 14. junija sta se Kučan in Bajuk srečala na prvem uradnem sestanku, istega dne pa je Kučan Bajuku poslal tudi pismo in ga pozval, naj vlada končno uredi razmere v obveščevalno-varnostni službi obrambnega ministrstva. Tik pred tem je namreč v tisk pripotoval dosje, ki govori o sodelovanju med slovenskimi in ameriškimi obveščevalci. Predsednik Kučan je dr. Bajuku poslal še dve vljudnostni čestitki: ob izvolitvi dr. Bajuka za predsednika vlade in ob izvolitvi nove vlade.

Kučanova korespondenca s prejšnjo vlado je bila manj intenzivna. Sporočila za javnost, objavljena na spletni strani urada predsednika republike, pravijo, da je Kučan marca letos pisal Marjanu Podobniku, podpredsedniku vlade, in od njega zahteval, naj se opraviči, ker naj bi Podobnik namigoval, da so v tatvino audija, v katerem so policisti prevažali Marjana Podobnika, vpleteni ljudje iz urada predsednika republike. Iz javno objavljenih sporočil predsednika republike je razvidno, da leta 1999 korespondence med Kučanom in Drnovškom, ki bi jo obešali na veliki zvon, ni bilo.

Glede na to, da večina pisem, ki jih je predsednik republike poslal novemu predsedniku vlade in njegovim ministrom, vsebuje polemične podtone, je jasno, da kakšne pretirane ljubezni med vladno administracijo in predsednikom republike ni. Celo več; s Kučanovo odločitvijo, da ta ne bo podpisal ukazov o razrešitvi petih veleposlanikov, se je predsednik republike odločil za odkrit konflikt z izvršilno vejo oblasti. Ne gre za konflikt, ki bi bil zgolj verbalne sorte. Gre za dejanje.

Odpoklic

Lojze Peterle, zunanji minister, je Kučanu poslal seznam petih veleposlanikov, ki naj bi jih odpoklicali. Sedanja zakonska ureditev predvideva, da predsednik podpisuje ukaze o imenovanju in razrešitvi veleposlanikov, pri samem postopku imenovanja pa nima kakšnih posebnih pristojnosti. Nepisana pravila pravijo, da se zunanje ministrstvo pri iskanju kandidatov posvetuje s predsednikom republike. Ustavni paragrafi namreč dajejo predsedniku republike ob imenovanju in odpoklicu veleposlanikov večje pristojnosti kot zakonodaja. Ustava namreč pravi, da predsednik republike "postavlja in odpoklicuje" veleposlanike. Predsednik republike Kučan ni nikoli problematiziral zakonodaje, ki ureja proceduro imenovanja in odpoklica veleposlanikov. Zagotovo pa je pred gesto, s katero je zavrnil odpoklic petih veleposlanikov, zelo natančno prebral ustavo. Zakaj? Zato, ker bi predsednika republike zaradi konflikta z zunanjim ministrom lahko doletela celo ustavna obtožba. Če namreč predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga lahko državni zbor obtoži pred ustavnim sodiščem.

Ko je zunanji minister Lojze Peterle komentiral Kučanovo odločitev, da ne podpiše ukaza o razrešitvi petih veleposlanikov, je Peterle med vrsticami omenil prav to možnost. Poročilo Slovenske tiskovne agencije namreč pravi, da je Peterle izrazil bojazen, da bi lahko ob tem vprašanju "brez potrebe prišli v ustavnopravno debato". Namig, da bi prešli v "ustavnopravno debato" je sicer zelo meglen, hkrati pa lahko iz konteksta razberemo, na kaj je Peterle mislil.

Jedro spora

Lojze Peterle je seznam veleposlanikov, ki naj bi jih odpoklicali, sestavil že v zadnjih dneh letošnjega julija. Seznam se je od 26. julija medil v predalih urada predsednika republike, 28. avgusta pa je Kučan sporočil, da "za zdaj" ne bo podpisal ukaza o odpoklicu petih veleposlanikov. Ob tem je zunanjega ministra pobaral, koliko časa naj bi bila veleposlaništva brez vodij diplomatskih predstavništev. Zunanjemu ministru je sporočil tudi, da za položaj slovenske diplomacije ne bi bilo dobro, če bi za dalj časa ostali brez vodij predstavništev. In, tretjič, zunanjemu ministru je sporočil, da ne bi bilo primerno, če bi nove veleposlanike iskala sedanja vlada, saj se ji rok trajanja izteka. Kučan je Peterletu dal vedeti, da ne po podpisal ukaza o imenovanju veleposlanika, ki bi ga proizvedla sedanja vladna administracija.

Sama procedura imenovanj veleposlanikov je sicer relativno zapletena in zahteva določen čas. Ob zunanjem ministrstvu, ki išče kandidate za najvišjo diplomatsko službo, je v proceduro vključen tudi državni zbor, saj mora kandidat za veleposlanika obiskati parlamentarni odbor za mednarodne odnose in med posebno avdicijo dokazati, da pozna diplomatsko službo in državo, v katero namerava odpotovati. Še pred trenutkom, ko predsednik republike podpiše ukaz o imenovanju veleposlanika, pa mora država, v katero namerava veleposlanik odpotovati, sporočiti, da se z imenovanjem veleposlanika strinja. Ker se volilna kampanja začenja 15. septembra, bi imel parlamentarni odbor za mednarodne odnose le še slaba dva tedna časa, da pove svoje mnenje o morebitnih novih kandidatih za visoke diplomatske funkcije. Praktično pa to pomeni, da časa za iskanje novih visokih diplomatov ni. Če bi predsednik republike podpisal ukaz o odpoklicu veleposlanikov, bi morali najverjetneje najprej počakati na volitve, sledila bi koalicijska pogajanja, sestavljanje vlade in konstituiranje parlamentarnih delovnih teles. Torej bi lahko nove veleposlanike postavili šele okrog novega leta. V tem času pa bi bila veleposlaništva brez šefov.

Peterle je svojo odločitev za odpoklic veleposlanikov predstavil kot strogo legalistično dejanje. Mandat veleposlanikov traja štiri leta. Če je veleposlanik profesionalni diplomat, ki je svojo poklicno kariero posvetil zgolj diplomaciji, je lahko njegov mandat podaljšan. Če pa je veleposlanik pogodbeni diplomat, njegovega mandata, kot pravi Peterle, ni mogoče podaljševati. Pogodbeni diplomati so diplomati, katerih osnova profesija ni diplomacija. Peterle trdi, da se je z odločitvijo, da odpokliče pet veleposlanikov, zgolj saniral nezakonito stanje, na katerega je naletel od prihodu v ministrstvo. Na seznamu veleposlanikov, ki jih je Peterle sklenil odpoklicati, so namreč pogodbeni diplomati. Magda Tovornik, veleposlanica pri Svetu Evrope, je v diplomatsko službo odšla potem, ko je končala župansko funkcijo v Mariboru. Po poklicu pa je diplomirana inženirka kemije. Janez Premože, veleposlanik na Japonskem, je pred vstopom v diplomacijo služboval kot predstavnik Ljubljanske banke v Tokiu. Dušan Snoj, veleposlanik v Rusiji, je bil pred odhodom v Moskvo glavni urednik Gospodarskega vestnika. Dr. Janez Žgajnar, veleposlanik v Argentini, je po poklicu zdravnik. Peter Bekeš, veleposlanik v Rimu, sicer pravnik po poklicu, je bil večji del kariere profesionalni politik in družbeno-politični delavec.

Če Peterle navaja legalistične argumente, zakaj je treba pet veleposlanikov na precej pomembnih funkcijah odpoklicati, je Kučan v prvi rundi polemike navajal vsebinske argumente. Pač, Slovenija več mesecev v nekaterih pomembnih državah ne bi imela najvišjega diplomatskega predstavnika. V četrtek, 31. avgusta, je med govorom slovenskim diplomatom, zbranim na Brdu pri Kranju, povedal, da njegove geste ne bi smeli razumeti kot podpore nezakonitemu stanju. Dodal pa je, da ne misli podpisati nobenega akta, če ne bo poprej seznanjen z njegovo vsebino in povprašan za mnenje. "S podpisom na ukazu o imenovanju (...) prevzema predsednik republike pred drugo državo tudi odgovornost za primernost človeka, ki ga v imenu svoje države pošilja tja za veleposlanika. To, kar pričakujem, je zgolj to, da se mi s sodelovanjem pri odločitvi omogoči, da to odgovornost tudi nosim."

Domnevamo lahko, da Kučan ob odločitvi, da veleposlanikov ne bo odpoklical, tudi taktizira. Če bi pristal na odpoklic veleposlanikov, bi se lahko za sceno odvrtela hitropotezna kombinacija iskanja novih veleposlanikov. Nova vladajoča koalicija slovi po hitrih kadrovskih kombinacijah. V primeru, da bi nova vladajoča koalicija tik pred volitvami skozi dokaj zapleteno proceduro vendarle spravila imena novih visokih diplomatov, bi se Kučan znašel v precej bolj nerodni situaciji. Lahko bi se, denimo, pripetilo, da bi zunanji minister predsedniku republike v podpis prinesel ukaz o imenovanju novih veleposlanikov. Kučan pa se, denimo, s predlaganimi imeni ne bi strinjal. S tem, ko prejšnjih veleposlanikov ni odpoklical, je sedanji vladni garnituri preprečil, da bi svoje kadrovske manevre izvajala tudi v diplomaciji.