Levica krade desnici

Uradni del predvolilne kampanje se začenja v petek, že neuradni del kampanje pa kaže, kam se ta utegne razviti. Uvertura je presenetljiva. Vsaj do določene mere. Stranke, ki jih poenostavljeno imenujemo levica, so se namreč priplazile na teren, ki ga je tradicionalno bolje obvladovala t.i. desnica. Levica desnici krade volilne teme in volilni žargon. Desnica se je nekajkrat skušala priplaziti na teren levice, vendar te akcije niso bile dovolj odmevne. Desnica do tega trenutka še ni predstavila večjih inovacij. Četudi se izlet slovenske levice na teren desnice presenetljiv, pa velja dodati, da ne gre za kakšno originalno pogruntavščino. Tudi ameriški demokrati so republikance premagali zato, ker so uspešno prevzeli del žargona tekmecev. S podobno zgodbo so uspeli britanski laburisti. Da utegne zlasti LDS tacati po terenu, ki ga tradicionalno bolje obvladuje desnica, smo lahko zaslutili že pred meseci, ko je bila na dnevnem redu razprava o vatikansko-slovenskem sporazumu in uvedbi verouka v šole. Prvi poskus korakanja po terenu desnice pa se Drnovškovim liberalcem ni najbolje obnesel. Zaradi ocene, da osnutek sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem ustreza zgolj eni strani, hkrati pa ignorira ustavno načelo o ločitvi verskih skupnosti od države, je bil Drnovšek deležen kritike iz vrst potencialnih zaveznikov, levo-liberalnega dela javnosti in celo iz vrst lastne stranke. Zaradi iskanje kompromisa pri pisanju meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem pa tedanja Drnovškova vlada ni požela dodatnih simpatij niti v tistem delu volilnega telesa, ki leži desno od centra.

Šele z zamenjavo vladne koalicije je lahko levica brez dodatnega tveganja zavila na teren desnice. Pravzaprav je nova vladajoča koalicija zaradi nepotrpežljivosti pri prevzemanju vzvodov oblasti pogosto sama odpirala vrata za vdor levice na teren desnice.

Čistke

Slovenska desnica si je nadela ljubkovalno ime "stranke slovenske pomladi", levico pa je poimenovala s sintagmo "sile kontinuitete". Kaj je značilno za "sile kontinuitete"? V času komunizma je bila kadrovska politika alfa in omega celotne politike. Za kadrovsko politiko je bila značilno nastavljanje politično lojalnih kadrov na funkcije, ki zahtevajo strokovnjaka. Druga značilnost je bil nepotizem, nastavljanje sorodnikov na vplivne funkcije. Strokovnjaki, ki niso izpolnjevali kriterijev politične lojalnosti, so funkcije izgubili. V sintagmi "sile kontinuitete" se skriva predpostavka, da današnja levica ravna enako, kot je ravnala komunistična partija v najboljših letih prejšnjega režima.

Ker je bila nova vladajoča koalicija ob prevzemu oblasti neučakana, je v hitropoteznih operacijah zamenjala več sto državnih funkcionarjev, članov nadzornih svetov, direktorjev državnih podjetij, finančnih skladov in zavodov. Kadrovske zamenjave kažejo, da novo vladajočo koalicijo zanima obvladovanje velikih sistemov, financ in državne uprave.

Nova vladajoča koalicija je na nekatere strateške položaje nastavila ljudi, ki izpolnjujejo zgolj kriterij politične lojalnosti, kriterija strokovnosti pa ne. Hkrati se ni izognila nepotizmu.

Levica zato ne ravna neokusno, če desnici očita, da ta zganja čistke. Torej lahko levica desnici očita tisto, kar so pomladniki radi očitali "silam kontinuitete". V času volilne kampanje je itak najbolj pomembno predvsem to, ali je interpretacija dogodkov dovolj prepričljiva. In kadrovska politika nove vlade je takšna, da jo lahko levica dovolj prepričljivo predstavi kot čistko. Kar je nerodno.

Oškodovanje državnega premoženja?

Še bolj nerodno je, ker se je levica po odhodu v opozicijo dobro znašla na terenu, ki je bil v devetdesetih letih praktično v monopolni lasti pomladnih strank. Pomladniki so "silam kontinuitete" v devetdesetih letih zelo radi očitali, da so ti zagrešili ogromno oškodovanje družbenega premoženja. Zgodb o divjih privatizacijah sicer ni bilo mogoče dokazati v sodnih postopkih, ker kriterijev zakona o kazenskem postopku in kazenskega zakona niso vzdržale, za potrebe predvolilne kampanje pa so bile uporabne. Politična argumentacija je najbrž prepričala marsikoga: "sile kontinuitete" so formalno res sestopile z oblasti, vendar so se z raznimi mahinacijami polastile gospodarskih in finančnih vzvodov moči.

V zadnjih dneh je levica v obtok spravila zrcalno zgodbo. Poštna banka Slovenije (PBS) in Slovenska zadružna kmetijska banka (SZKB) sta najavili, da se bosta oktobra združili. Lastnica PBS je Pošta Slovenije, ki jo vodi Marija Ribič. Marija Ribič pa je v ljudski polovici združene SLS+SKD veljala za vplivno finančnico. Tudi SZKB je tesno povezana s finančnimi krogi, ki so blizu ljudski polovici združene SLS+SKD. PBS je v državni, SZKB pa zasebni lasti. Banki sta pred združitvijo določili menjalno razmerje, od menjalnega razmerja pa je odvisno, kolikšna bosta deleža državne in zasebne lastnine v združeni PBS+SZKB banki. Ko so LDS-ovski politiki, ki se ukvarjajo s financami, pregledovali dostopne podatke o združitvi PBS in SZKM, so ocenili, bi bilo državno premoženje v primeru združitve oškodovano. Kazalci o bilančni vsoti, tržnem deležu in številu poslovalnic namreč govorijo, da je vrednost PBS podobna vrednosti SZKB. Hkrati PBS premore 550 bančnih okenc. Za zdaj dogovorjeno menjalno razmerje pa je na strani SZKB, saj naj bi se delež delil po ključu 63,5 proti 36,5 v korist delničarjev SZKB. LDS-ovci so ob tem zagnali vik in krik ter napovedali, da bi morebitna združitev pot temi pogoji pripeljala do oškodovanja državnega premoženja v višini od treh do petih milijard SIT. Ob kasnejših izračunih so LDS-ovski izvedenci za finance številko sicer nekoliko znižali, še vedno pa lahko znaten del javnosti prepričajo, da gre za milijardno oškodovanje državnega premoženja. Zlasti zato, ker vladni uradniki očitkov skorajda niso želeli komentirati.

Privilegirane penzije?

Paradni del predvolilne kampanje pomladnih strank se je v prejšnjem desetletju ukvarjal s privilegiji. Zgodba o privilegiranih pokojninah je bila ena od top zgodb. Takole gre: "sile kontinuitete" so poskrbele za to, da imajo zaslužni člani bivšega režima izjemno visoke penzije. Če bi odpravili privilegirane pokojnine, bi bila luknja v pokojninski blagajni občutno manjša.

Tik pred začetkom uradnega dela volilne kampanje je levica lansirala zrcalno zgodbo. Več kot tisoč uslužbencev ministrstva za obrambo naj bi bila ponujena možnost, da se predčasno upokojijo. Tone Rop, nekdanji minister za delo, sicer pa tudi podpredsednik LDS, je obrambnega ministra Janšo in predsednika SDS frcnil z izjavo, da ga čudi predčasno upokojevanje na ministrstvu, "ki ga vodi največji borec proti privilegiranemu upokojevanju." Hkrati je obdolžil državnega sekretarja na ministrstvu za delo Marka Štrovsa (in hkrati glavnega tajnika Nove Slovenije), da je podpisal navodilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki "neupravičeno in protizakonito odpiranje možnosti predčasnega upokojevanja pod posebnimi pogoji".

Na ministrstvu za delo so se branili s trditvijo, da možnosti predčasnega upokojevanja določa zakon in da samo ministrstvo nima pravice spreminjati zakona. Hkrati so sporočili, da se za predčasno upokojitev najverjetneje ne bo odločilo večje število uslužbencev Slovenske vojske in obrambnega ministrstva.

Zgodba o novih, domnevno privilegiranih upokojitvah pa nikakor ni banalna. V njej spet nastopajo milijardne vsote. Tone Rop je ocenil, da bi se obveznosti pokojninske blagajne s predčasno upokojitvijo tisočerice uslužbencev Slovenske vojske in obrambnega ministrstva letno povečale za nove tri milijarde SIT.

Škodovanje nacionalnim interesom?

"Sile kontinuitete" so bile večkrat deležne očitka, da se ne zmenijo za nacionalne interese. Namigi, da je ta ali oni pripadnik "sil kontinuitete" na skrivaj kolaboriral zlasti z Beogradom, so bili na meniju volilnih kampanj zlasti v prvi polovici devetdesetih let. Epizoda z Avnojem postavlja zgodbo o škodovanju nacionalnim interesom na glavo. Zunanji minister Lojze Peterle si je na glavo nakopal očitek o protidržavnem, protiustavnem in protislovenskem ravnanju. "Veleizdajo" naj bi povzročil s tem, ko je med pogovori z avstrijsko zunanjo ministrico Benito Ferrero-Waldner pristal na to, da bi denacionalizacijsko zakonodajo na strokovni ravni obravnavali šefi pravnih služb avstrijskega in slovenskega zunanjega ministrstva. Del opozicije z Zmagom Jelinčičem na čelu je proti Peterletu vložil interpelacijo, ki pa v državnem zboru najverjetneje ne bo prišla na dnevni red, ker časa za razpravo ne bo dovolj. Hkrati sta Peterletov odstop neodvisno drug od drugega zahtevali tudi dve javni osebnosti, pesnik Veno Taufer in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.

Zdi se, da so se pomladniki zgodbe o Avnoju lotili podcenjujoče, saj so Avnoju pripisovali zgolj ideološko-politični pomen, bistveno bolj pomembni pravni pomen pa so spregledali. Avnoj naj bi bil sinonim za komunistično mračnjaštvo, totalitarizem in Jugoslavijo. Dejstvu, da je bil sklep Avnoja o odvzemu premoženja okupatorjem "harmoniziran" s tedanjim evropskih pravnim redom, ki so ga postavili zavezniki, pa so na desnici niso namenili dovolj pozornosti. Tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec je prejšnji torek med TV omizjem zadrego z Avnojem in slovensko-avstrijskimi odnosi ilustriral zelo plastično: Slovenci bi se končno morali odločiti, ali smo bili med 2. svetovno vojno na strani zmagovalcem ali poražencev. Zdi se, da je odgovor "sil kontinuitete" pri tem vprašanju nedvoumen. "Slovenci smo bili v 2. svetovni vojni na strani zmagovalcev. Pika." Del pomladne koalicije pa se ob odgovoru na enostavno vprašanje ne more izogniti prislovom kot so "vendar", "ampak"... "Slovenci smo bili v 2. svetovni vojni na strani zmagovalcev, vendar smo hkrati z zmago zdrsnili v totalitarni komunistični režim."

Kljub temu, da je časa za razpravo o interpelaciji zelo malo, Lojze Peterle vztraja, da bi se izredna seja parlamenta, na kateri bi glasovali o njegovi usodi, vendarle sklicali. Prepričan je, da se mu dogaja krivica, da proti njemu, ki je pred desetletjem vse zastavil za samostojnost Slovenije, teče nepopisna gonja. "To je zmeda duha in totalni Avnoj," je vidno razburjen izjavil v četrtek, potem, ko je zapustil sestanek predsednikov parlamentarnih strank. Prepričan je tudi, da gonja proti njemu traja že več let.

A kot rečeno; predvolilni čas je čas, ko je bistvena prepričljivost. Prepričljiv je tisti, ki lahko poteze tekmecev predvidi. Čustvene reakcije so posledica slabega predvidevanja potez tekmecev. Levica lahko predvideva, da bo sedanja vladajoča koalicija iskala dokaze o korumpiranosti prejšnje vladne garniture. Nekaj korupcijskih afer je v javnost že zašlo, kakšna je najverjetneje še v hladilniku. In kakšne bodo mine presenečenja?