Med politiko in ekonomiko

Znesek pomoči Gorenju je prejšnji teden vlada s prej predvidenih 610 milijonov tolarjev sicer znižala na 510 milijonov tolarjev, nepovratno pomoč prekvalificirala v kapitalsko naložbo, preden pa ministrstvi prispevata denar - gospodarsko ministrstvo 410 milijonov, ministrstvo za delo pa 100 milijonov tolarjev - imajo vladni možje za Gorenjevo ekipo menedžerjev še nekaj zanimivih vprašanj. Gorenje mora vladi med drugim odgovoriti na vprašanje, kako - in če - je izčrpalo svoje rezerve, npr. z dezinvestiranjem svojih kratkoročnih naložb. Med sklepi, ki jih je iz prejšnjih treh razširila v tokratnih pet točk, so spet ključni tisti o prodaji delnic, ki jih ima Gorenje v drugih podjetjih. O tem je bilo doslej čutiti kar nekaj skrivalnic, zlasti o tem, za katere delnice sploh gre. No, Kapitalska družba, sicer največja lastnica v Gorenju, se je znašla v precepu dveh interesov; na eni strani med lastništvom v Gorenju in na drugi strani tem, da od Gorenja odkupi delnice, s čimer pa bi imelo Gorenje okrog 50 milijonov tolarjev izgube, kar pa pomeni za samo družbo prav takšen dobiček. Zaradi prekrivajočih se motivov v trikotniku med vlado, Kapitalsko družbo in Gorenjem pa je to, kdo zgubi ali dobi, vseeno videti precej manj jasno - posebej zato, ker še vedno ni znano, ali so v tem svežnju tudi delnice Dela.

Vlada poleg tega od Gorenjevega vodstva želi tudi dva odgovora. Najprej, ali je bilo zavarovanje proti požaru ustrezno, in še, zakaj Gorenje poleg zavarovanja materialne škode ni imelo sklenjenega tudi zavarovanja za izgubo dohodka. Čeprav se za zdaj pri nas za zavarovanje izpada dohodka odločajo predvsem podjetja, ki imajo tudi tuje lastništvo - celo pogosteje, je slišati iz zavarovalnic, kot za samo materialno škodo -, Gorenjevega vodstva to ne opravičuje. Konec koncev je ob požaru samo vodstvo priznavalo, kako ključnega pomena za celotno podjetje je galvanski obrat, in ker je vodstvo odgovorno za to, da ustrezno oceni tveganja, bi verjetno moralo o tem tudi prej razmisliti. Je pa res, da prakse s takšnimi zavarovanji - medtem ko so v Evropi takšna zavarovanja običajna - v Sloveniji skorajda ni, zaradi nezanimanja podjetij za ta zavarovanja pa so tudi premije za zdaj precej visoke. Vladna pomoč Gorenju ima v tem pogledu lahko precej negativno konotacijo za sklepanje takšnih zavarovanj nasploh, vladno pogojevanje in nejasna stališča, kako naj se odzove v primerih takšnih nesreč, pa obenem delujejo temu nasprotno.

Zmeda pri odločanju, odprta vprašanja, kdaj, v kakšnem primeru in po kakšnih merilih pomagati podjetjem, vtis, da vlada o tem očitno precej poljubno razpravlja, vse to kaže na to, da dovolj jasnih in dorečenih odgovorov o tem, kako, kdaj, komu in ali pomagati, ni. Res se je vlada zganila presenetljivo hitro in, podobno kot ob letošnji suši, ali naj se kmetom pomaga, tudi v primeru Gorenja ni bilo videti kaj dosti nasprotovanja. Šele čez čas so se, recimo, pojavila konkretnejša ugibanja o tem, kako pomoč podjetju izpeljati, da to ne bo v nasprotju z evropskimi načeli, ki pomočem v splošnem niso naklonjena. Drugič, ali gre tako kot pri kmetih tudi pri Gorenju za naravno katastrofo, torej nepredvidljivo višjo silo, ko tudi v evropskih državah nimajo kakšnih posebnih pripomb glede subvencij. In tretjič, kdo vse se lahko poteguje za pomoč države na takšnem javnem razpisu.

Zanimive so tudi dileme glede tega, kakšne so prave ocene škode, ki jo je Gorenju povzročil požar v galvanskem obratu. Ocene direktorja Gorenja, Jožeta Staniča, se v tem smislu zdijo precej relativne. Začel je, recimo, z oceno, da bo zaradi nesreče proizvodnja skoraj za tretjino manjša, potem pa se je začetna napoved znižala za polovico, na 15 odstotkov; te številke so nato potrdili tudi prvi rezultati po nesreči, ki govorijo o 85-odstotni realizaciji. Stanič pa je poleg tega hkrati govoril o poslovnem letu, ki naj bi se vseeno izšlo po načrtu. Na novico o nesreči, morda tudi na protislovne napovedi o škodi, se je borza seveda takoj odzvala. Vrednost delnice je zelo padla, ali je bil nihaj prevelik ali ne, pa je odvisno od tega, kako realne so napovedi o škodi. Posledice bodo zares znane šele v začetku drugega leta, ko se bodo pisale bilance. Ugibanja, kaj bi v tem primeru naredil dober menedžer - bi, na eni strani, potenciral škodo, da bi morda dobil več pomoči, ali zmanjševal njene učinke, da bi zadržal vrednost delnic na višjih vrednostih -, so lahko precej špekulativna. Zdi pa se, da so se v podjetju zaradi statusa, ki ga ima v Sloveniji, morda tudi zaradi predvolilnega konteksta, odločili, da se jim bolj splača prvo; zlasti zato, ker se slovenska borza na novice s takšnimi in drugačnimi predznaki res odziva precej svojsko.

Tudi vlada je s tem, ko je znižala znesek pomoči, očitno vkalkulirala tudi Staničevo pogajalsko pragmatičnost. Sicer pa je v primeru požara v Gorenju odprtih še kar nekaj vprašanj, predvsem kako naj se država ob takšnih nesrečah obnaša. Zakaj se je v tem primeru tako hitro odločila pomagati podjetju, če pustimo ob strani, kako spretno ali ne se je tega lotila, se zdi vseeno logično. Tudi za državo pomeni Gorenje, ki je velik plačnik davkov, dobro naložbo; z vidika čiste ekonomike precej boljšo, kot jih sicer pomeni, recimo, subvencioniranje državnih podjetij, železnic, SŽ ipd. Kontekst volitev, stavk, sploh pa vsesplošne javne podpore enemu od slovenskih gospodarskih simbolov, pa je k odločitvi gotovo dodal še nujno politično motiviko.

povezava