Izgubljeni?

Ko sem takole malo povprašal pri znancih, ki jih politika pravzaprav zadeva, kaj je njihova prva asociacija, ko slišijo za zelene, nihče ni rekel ekologija ali gozd, jedrska elektrarna ali visokogorska paša, velika večina jih je odgovorila s kratko besedico prepir. V dobrih desetih letih so iz Zelenih Slovenije, ki so na volitvah leta 1990 dobili kar 8,8 % glasov in bili takrat najmočnejša zelena stranka v Evropi, nastale najmanj tri stranke in še več frakcij. Pred letošnjimi volitvami pa so zeleni politiki vseeno sedli za zeleno mizo in se odločili, da bodo stisnili zobe in nastopili skupaj pod imenom Združeni Zeleni Slovenije.

Kakšna je pravzaprav zgodovina zelenih? V osemdesetih letih, ko so civilna gibanja brstela po državi, so bili ekološko zavedni posamezniki eni izmed najglasnejših, pa tudi najvplivnejših članov civilne sfere. Prebujajoča se demokracija je postavljala tudi ekološka vprašanja. Tako so npr. ekološki shod proti odlagališču jedrskih odpadkov, ki se je na koncu osemdesetih zgodil v Velenju, opazili tudi pri Newsweeku in ga povezali s porajajočimi se družbenimi spremembami v Sloveniji. Junija 1989 se je v Mostecu kar na prostem zgodila ustanovna skupščina Zelenih Slovenije, njen predsednik pa je postal dr. Dušan Plut. Leto pozneje se Zeleni kot člani koalicije Demos znajdejo v vladi Lojzeta Peterleta. Imajo tri ministre, petnajst predstavnikov ljudstva, podpredsednika republiške skupščine in člana tedanjega republiškega predsedstva. A zelena pravljica ni trajala dolgo. Po dveh letih se je predstavniška skupina zelenih razklala na dva dela: konzervativni del stranke, ki sta ga predstavljala Vane Gošnik in dr. Hubert Požarnik, se ni strinjal s Peterletovo nezaupnico, liberalni pa je sodeloval v novi Drnovškovi vladi. Notranja nesoglasja so se verjetno izrazila tudi v volilnem uspehu prvih parlamentarnih volitev, saj so Zeleni Slovenije dobili takrat presenetljivo malo glasov - s 3,7 % so imeli le pet poslancev. A Ikarov padec se tu še ni ustavil. Leta 1993 se je peterica poslancev odločila, da bo zaradi notranjih sporov med liberalno in konzervativno strujo, ki naj bi po besedah enega izmed tedanjih akterjev "popolnoma onemogočala sledenje temeljnim programskim smernicam", ustanovila novo stranko, ki so jo poimenovali Zeleni - ekološko socialna stranka. Ubežne poslance je vodil dr. Peter Tancig, ki je bil v Peterletovi vladi minister za znanost in tehnologijo, temnejše zelene pa nekdanji podpredsednik republiške skupščine Vane Gošnik. Leto pozneje se je nova stranka združila s socialisti, demokrati in liberalci in nastal je sedanji LDS. A tudi tukaj vsi ekopolitiki niso našli svojega mesta, najprej je iz politike odšel dr. Dušan Plut, pozneje pa mu je sledil še dr. Leo Šešerko, le da je ta skupaj z Ivom Frbežarjem in drugimi somišljeniki ustanovil že tretjo zeleno stranko, poimenovano Zelena alternativa Slovenije. Na volitvah leta 1996 sta tako nastopili dve stranki in skupaj pobrali manj kot 2,5 % glasov. In slovenski parlament je ostal brez zelenih strank.

Seveda pa so se vse te permutacije zelenih strank in politični neuspehi kazali tudi na drugih področjih. Nekdanji člani Zelenih so tožarili drug drugega, zahtevali strankino dokumentacijo in si lastili finančna sredstva. Malo pred volitvami leta 96 je tedanji minister Andrej Šter Zelene preprosto izbrisal iz registra političnih strank, vendar je ustavno sodišče nekaj mesecev pozneje njegovo odločbo razveljavilo. Spori pa so se nadaljevali, tako sta do nedavna v Sloveniji obstajali dve frakciji, ki sta se imeli za Zelene Slovenije. Eno je vodil Štefan Han, drugo pa Dušan Puh. Ta je pred kratkim v intervjuju za naš tednik povedal, da sta se Štefanom Hanom dogovorila, da zakopljejo bojno sekiro. To se je tudi zgodilo. Na svetu sedaj enotne stranke so se na začetku septembra odločili, da se bodo v predvolilni boj podali skupaj z Zeleno alternativo, stranko, ki je nastala iz nekdanje liberalne frakcije Zelenih. Po napovedih Štefana Hana realno ne pričakujejo vstopa v novi slovenski parlament, zadovoljni pa bi bili z dobrima dvema odstotkoma glasov, kar bi jim omogočalo tudi nadaljnje politično delo.

Nekatere javnomnenjske ankete zelenim tudi letos napovedujejo relativno dobre rezultate. Po Toševi raziskavi naj bi skupaj z Demokrati, ki so bili do nedavna eden od možni koalicijskih zaveznikov, segli do dobrih 5 % volilnih glasov. Koalicije z Demokrati potem ni bilo, a dejstvo, da v Sloveniji določen odstotek volilnega telesa zmeraj voli zelene stranke, seveda ostaja. Eden izmed razlogov je gotovo tudi zgodovinski, saj so bili izvorni Zeleni v prvih poosamosvojitvenih letih razmeroma uspešni. Na začetku devetdesetih jim je uspelo ozeleniti kar velik del slovenske zakonodaje, med drugim pa so oblikovali tudi energetsko politiko in odločilno vplivali na povečanje zelenih sredstev v državnem proračunu. Nekdanjo politično moč zelenih izraža tudi 67. člen slovenske ustave, kjer je lastnina določena tudi z ekološko funkcijo. Po notranjih sporih pa sta se ugled zelenih in njihova politična moč začela zmanjševati. Stranka je hitro postala orodje v rokah močnejših političnih sil. Nenazadnje je bila njihova obrobna in po svoje tudi moteča vloga vidna že pri nekdanjem Demosu, saj so zeleni takrat nasprotovali izglasovanju denacionalizacijskega zakona, ki je predvideval vrnitev zahtevkov, torej tudi gozdov, v naravi. Kljub njihovemu nasprotovanju pa je bil takšen zakon sprejet. A za padec zelenih so najbolj krivi zeleni sami. Argument, da so druge politične stranke z lansiranjem notranjih sporov in vključevanjem zelenih točk v svoj program namerno povzročile njihov pristanek v politični anonimnosti, je zgolj plehko opravičilo. V politiki gre namreč zmeraj za boj za oblast in ta boj je nekoč potekal tudi v zelenih strankarskih klonih. Tako je Slovenija država, kjer bi kar nekaj volivcev gotovo volilo katerokoli zeleno stranko, če bi se ta malo manj ukvarjala sama s sabo in malo več z okoljem.

Morda pa bo sedaj drugače. Ker so zeleni ugotovili, da je "prihodnost pomembnejša od preteklosti in da se morajo notranji spori končati", bodo na oktobrskih volitvah nastopili združeni, kot koalicija z Zeleno alternativo s skupnim imenom in listo kandidatov. A tudi ta združitev ni po godu vsem, saj so se že oglasili posamezniki, ki trdijo, da zeleni na volitvah nastopajo nezakonito. Boj za zeleno oblast očitno še traja in padec se pač nadaljuje. Škoda le, da okolje ne more ustanoviti svoje stranke.