Stranke na robu

SNS je stranka, sestavljena iz Zmaga Jelinčiča. Po dramatičnem odhodu Polonce Dobrajc je slišati tudi za odhod Saša Pečeta, umetnika brez podpore Josa Zalokarja, poleg njiju pa še misice Tanje Lipič in atleta Roka Kopitarja ter Rafaela Kužnika. A navsezadnje, ko vidimo napis SNS, še vedno pomislimo le na Jelinčiča.

S predsednikom SNS se je najbolje srečati v Šiški, kjer je nekdanji baletnik in farmacevt, sedanji predsednik Letalske zveze Slovenije in potapljač pa navsezadnje tudi politik in nogometni navijač preživljal prva leta svojega življenja. V Šiški je hodil v vrtec in na Osnovno šolo Zvonka Runka, ki jo je svobodna Slovenija preimenovala v OŠ Šiška. Ampak rodil se je v Mariboru, uslužbenki notranjega ministrstva in primorskemu očetu, nekdanjemu vedevejevcu in udbovcu, informbirojevskega leta 1948. Jelinčičevi starši so bili komunisti, stric Zorko Jelinčič pa je bil celo tigrovec. Kljub lepotam štajerske metropole se je družina Jelinčič le nekaj mesecev po Zmagovem rojstvu preselila v Šiško - na Majde Vrhovnikove 16, v tretje nadstropje mestnega bloka, ki ga je po mnogih letih kar težko najti. V tistem okolišu je najraje pokal s karbidom in plezal po zunanji strani balkona, s čimer je sosede spravljal ob živce. "Po Šiški smo se pač potepali in pretepali. Še bolj smo se pretepali potem, ko sem šel v staro Ljubljano." Tja so se preselili, ko je imel trinajst let. Pretep - balet, glasbena šola - klarinet. Pestro. Gimnazija na Poljanah, potem farmacija, višji del je nemudoma končal, zdaj pa - po mnogih zapletih - počasi končuje visokošolski študij. Vojaščino je najprej služil v Novem Sadu, potem v Dubrovniku v 447. bataljonu mornariške desantne pehote. "V vojski sem nakladal, da mora biti Slovenija samostojna pa neodvisna, pa so me dali na vojaško sodišče, kjer so me zasliševali." Oprostili so ga. "Ampak to je pomenilo, da me bodo civilnjaki v Ljubljani ... Pa so mi namestili, da sem napeljeval h grabežu. Da sem napeljeval mulce, da so v muzeju ukradli stare pištole in jih hoteli prodati ..." Dobil je tri leta in pol strogega zapora.

Po zaporu se je leto in pol ponujal kot delovna sila od vrat do vrat. Niso bili navdušeni. Nekaj časa je sicer delal v Leku. Potem pa? "Prvi v nekdanji Jugoslaviji sem imel firmo za zbiranje in predelavo zdravilnih zelišč, šlo mi je super, takrat sem kupil tudi hišo na Prešernovi."

Gremo tja. Pred hišo sedi nekaj delavcev, ki (kakopak) malicajo. Hišo prenavljajo. V njej bo nekoč sedež SNS, delovni kabinet in prostor za žurke. Še pred nekaj leti je imel v njej (poleg stranke) tudi Kranjsko hranilnico in posojilnico. Šlo jim je dobro, potem pa so propadli v zgodbi z imenom afera Plutal. Jelinčič v tem vidi zaroto: "Po mojem prepričanju je bil Bavčar zadaj, ker je bilo takrat splošno mnenje, da se SNS, ki je takrat že obstajala, financira iz tega." Medtem se je ukvarjal z numizmatiko, izdal pa je tudi prve znamke z napisom Republika Slovenija. Te znamke je potem na razglednicah, ko je bil še poslanec v občini Center - to gre šteti za neuraden začetek njegove politične kariere - pošiljal poslancem v republiški skupščini, pozivajoč jih, naj glasujejo za referendum.

Kaj pa ljubezen? Že v Šiški nam je priznal, da je imel zelo luštno sosedo, neko Lučko. Nas pa bolj zanima Polonca Dobrajc. Tega je devet, deset let. Na občini Ljubljana Center je delala na sekretariatu za upravne zadeve. Postala sta partnerja. Potem sta se začela proti koncu politično in čustveno razhajati ... "Vse skupaj se je začelo v trenutku, ko je postala kandidatka za notranjo ministrico." Si je mislil, da bo končala pri Janši? "Ne. To me je presenetilo." In kakšno mnenje ima o Polonci zdaj? "Ne razumem samo tega, kako je lahko pravzaprav dobesedno pokozlala delo in trpljenje svojih staršev."

Sam staršev in NOB ne bo nikoli izdal. Kljub nacionalističnim idejam se ima za levičarja. Geslo stranke: "Mi smo lepi, simpatični in pametni." In kaj ponujajo običajnežem? Potrebo po alternativni medicini, pocenitev zdravil, nižje davke, pospešitev razvoja malega gospodarstva, neomejen vpis na izbrane srednje šole in fakultete, obvezno sodelovanje mladih na žurih in veseljačenjih, rešitev stanovanjskih tegob mladih ... Kaj jih kot levičarje loči od Desusa?" Sem ter tja kakšna mlada ženska," pravi Jelinčič.

Upokojenci

Desus je stranka upokojencev, ki naj bi dobila le nekaj več kot štiri odstotke glasov. Zvezdniki: Janko Kušar, diplomat Ignac Golob, predsednik poslanske skupine Anton Delak, velenjska podžupanja Rozika Ana Hribar, predsednik Zveze upokojencev Vinko Gobes in primorski allround player Rudi Šimac. Program je podrejen verjetnim volilcem in se ukvarja (tudi) s pokojninami. S temo, ki jo je premier Bajuk pred časom predstavil na način, ki je koristil samo Desusu. Lahko se zgodi, da bodo upokojenci ostali brez penzij?! Tega Desus ne bo dopustil! Sicer pa so v statutu zapisali, da so odprta, ideološko neobremenjena stranka. Njihov šef Janko Kušar je človek s prav neverjetnim življenjepisom, ki stranko določi bolje od njenega programa. "Zgodi se, da se včasih zelo težko drugače opredelimo, recimo v zvezi z NOB, med občinskimi vodstvi, svetniki pa marsikdo ni bil nikoli član partije, poleg tega je okoli 20 odstotkov naših kandidatov za poslance še v delovnem razmerju," trdi predsednik Kušar. Ne preseneča ga, da njegovo stranko omenjajo kot najbolj levičarsko v Sloveniji. "Če to piše v Družini, nas ne moti. Zagotovo bomo v bodoče jasneje povedali, kaj mislimo o nekaterih stvareh." Pa je Desus Kučanova stranka? "Naš odbor v Ljubljani ga je pozval, naj se javno izreče o tem, ali ima stranko, in je odgovoril; to seveda ne pomeni, da smo njegova stranka." To pomeni toliko, kot da bi bili lahko leninisti, ne pa stalinisti.

Janko Kušar nas je povabil kar v svojo počitniško hišico v Notranje Gorice, nedaleč od hišice, v kateri se je leta 1929 rodil kot najmlajši otrok v družini, ki se je - ena redkih v beli vasi - odločila za partizane. Med vojno je v partizanih izgubil dva brata (enega so ubili belogardisti), oče je preživel Rab, tretji brat iz sicer številne kmečke družine pa je preživel ujetništvo na nemško-češki meji. Predsednik Kušar je bil očitno rojen za veliko kariero. Njegov oče Jakob je po prvi svetovni vojni ustanovil Samostojno kmečko stranko in bil poslanec v Beogradu. Njegov stric in boter Lojze Vrhovec pa je bil šef slovenskih sokolov. In če se kdo čudi levičarski karieri, mu predsednik Desusa v odgovor lahko ponudi domačijo, ki so jo Italijani požgali leta 1942. Mimogrede, poročil se je leta 1955 z Majdo iz sosednje vasi.

Najprej je bil mladinski sekretar v občini Ljubljana Center: "Tam sem bil približno tri leta, v tistem času sem tudi študiral. Ob delu sem končal srednjo ekonomsko šolo." Potem je postal sekretar Tobačne tovarne: "Leta 1957 sem šel v Tobačno tovarno za sekretarja tovarne. To je bilo tistega leta, ko so začeli delati cigarete 57. Sekretar sem bil dve ali tri leta, potem sem šel na Visoko šolo za politične vede in leta 1963 sem diplomiral pri dr. Heliju Modicu." V začetku šestdesetih let je postal partijski sekretar na Viču: "Po študiju sem prišel za tri leta za sekretarja partije na Viču. Nisem hotel, da partija odloča, kaj bo kdo počel, in se vmešava v vsako stvar." Naslednja stopnička je bila položaj predsednika slovenskih sindikatov prometa in zvez. "Predlagali smo, da bi se kaj storilo v prometni politiki, da bi prišla Slovenija do pomembnejše prometne politike, da bi opredelili razvojno pot. In nam je uspelo s pomočjo upravnih organov, izvršnih svetov." Kariera je tekla naprej, Kušar je postal prvi direktor TTG-ja na železnici. "Leta 1975 sem prevzel takratno Organizacijo za turizem in gostinstvo. Prevzeli smo Atomske toplice, kasneje smo začeli graditi hotel." Uspehi so se kar vrstili in sedanji predsednik Desusa je postal direktor združenih cestnih podjetij. To je počel od leta 1974 do leta 1980, ko se je spet vrnil v politiko, postal je član izvršnega sveta mesta Ljubljana; bil je sekretar za obrambo. "Ko sem prišel na obrambo, količina vojaškega znanja ni bila tako pomembna, čeprav sem ga nekaj res imel, šlo je bolj za upravne posle." In kam naj napreduje uspešen šef za obrambo v glavnem mestu? Janko Kušar je leta 1986 postal republiški sekretar za obrambo. "Mandat je bil po svoje težak, vsi drugi republiški sekretarji so bili uniformirani in prihajalo je do konfliktov z Jugoslavijo. Tudi zame je bilo to težko obdobje." Leta 1990 ga je na položaju zamenjal Janez Janša. Menda sta bila izročitev in prevzem poslov več kot korektna. Kušar je odšel v penzijo. Kasneje je brez velikega pompa zapustil tudi prenovljene komuniste. Brez dela je zdržal dobro leto in pol. "Potem so prišli kolegi, ki danes delajo v Desusu. Stranko je prevzel Jože Globačnik. V začetku je bilo še nekaj povezave z ZLSD, na kongresu v Celju leta 1992 pa je stvar stekla. Član stranke sem osem let. Takrat sem se vključil in na kongresu v Mariboru postal generalni sekretar stranke in decembra lani predsednik." Pa še druge funkcije v samostojni Sloveniji si je zaslužil. Potem, ko je Desus leta 1997 stopil v Drnovškovo vlado, je postal minister brez listnice, odgovoren za koordinacijo delovnih teles s področja socialnega varstva. In če gre verjeti zgodovini, bo Kušar spet napredoval ...

Novoslovenci

Med strankami, o katerih smo se razpisali, ima po anketah največ možnosti Nova Slovenija, stranka, ki je nastala z odhodom Lojzeta Peterleta in Andreja Bajuka iz skupne SLS + SKD. Zunanji minister in premier sta se z Zagožnom in nekdanjo SKD sprla zaradi večinskega volilnega sistema in ostala sama, zdaj pa se v njuno stranko vključujejo v glavnem konservativnejši Slovenci. Med največjimi zvezdami na kandidatni listi te stranke je treba poleg navedenih dveh omeniti še dr. Jožeta Bernika, emigranta, ki je bil predsedniški kandidat, dr. Andreja Capudra, specialista za tuje jezike, nekdanjega kulturnega ministra in veleposlanika v Franciji, Marjana Cerarja, nekdanjega direktorja Belinke in prav tako predsedniškega kandidata, in ne nazadnje Alfreda Killerja, menedžerja, člana številnih nadzornih svetov in sveta RTV.

Da bi se bolje znašli med člani nove stranke, smo se z Lojzetom Peterletom - letnik 1948 -preselili na njegovo rodno Dolenjsko. "Predvsem mislim, da sem ves čas, kar sem v politiki, zvest temu, kar postavljamo v Novi Sloveniji za ključno izhodišče, se pravi, da beseda velja. ... da bi želel še naprej delati za demokracijo brez prevar, v kateri ne bo nikoli več tako izigrana ljudska volja, kot je bila s spremembo ustave." Besede s tiskovne konference v Trebnjem, kjer se je začelo naše raziskovanje. Peterle se je rodil na tistem koncu, v Čužnji vasi, in to dvakrat, 29. junija in, tako piše v matični knjigi, 5. julija. Uradniška napaka pač. Kot sam pravi, občuti le dobrodejne posledice tega, saj za rojstni dan dvakrat pije. In prime harmoniko v roke. "Moram reči, da sem zelo užival na tem hribu, hiša je bila blizu gozda, blizu vinograda, ki smo ga kupili kasneje. Menim, da sem preživel izredno lepo mladost, večinoma zunaj hiše, v naravi. Učili so me vsega, kar so kmečke sinove takrat učili, tudi lovljenja polhov, zelo rad sem gledal kuščarje, čebele in ose." Takrat so imeli hektar zemlje. "Ko sem se rodil, smo imeli kozo, mačka pa tri kure, to je bilo naše imetje poleg zemlje." Potem so prodali vse skupaj in se leta 1958 preselili na Most pri Mokronogu. Da bodo otroci lahko študirali, je rekla mama, ki je želela postati igralka ali učiteljica, vendar sta z možem delala kot krojača. "Vse, kar smo imeli, se je dalo peljati na enem vozu, menda so dvakrat peljali, drugič je bila še krava zadaj privezana." Oče je imel nekaj časa obrt, večinoma pa je šušmaril, da so imeli za sproti. Po selitvi je hodil v osnovno šolo v Mokronogu in na gimnazijo v Novo mesto, čeprav je želel na srednjo fizkulturno v Mariboru, ukvarjal se je s šahom, z jadranjem, s košarko, bral pa je tudi psihologijo. Po gimnaziji je razmišljal, da bi jo študiral, a se je potem zaradi želje, da bi delal v turizmu, odločil za zemljepis in zgodovino, ker so na zemljepisu imeli smer turizem. Na zgodovini je imel težave z diplomo, saj ga je dr. Metod Mikuž trikrat vrgel. Nazadnje je vseeno izpeljal vse skupaj z Maistrovo osvojitvijo Maribora. Potem se je poizkusil še v ekonomiji, končal prvo stopnjo, na šentviški gimnaziji učil zemljepis in končal kot asistent in raziskovalec na Urbanističnem inštitutu. Leta 1985 se je preselil na Zavod za družbeno planiranje, ker se mu je zdelo, da je treba malo zamenjati vodo. Menda so kasneje obžalovali, da so ga sprejeli, ker je postavljal neprijetna vprašanja in ni želel v partijo. Iz Peterletove družine ni bil nihče v partiji. "Saj tukaj ni bil nihče za okupatorja, ljudje so zelo prijeli za OF. Potem, ko so začeli izvajati revolucijo, ko so ljudje kar padali, so pa rekli, če nas bodo ti osvobodili, nas bo malo ostalo. Pa se je začelo tako kot drugod, odpor proti komunističnemu nasilju, in fantje so kar v grozdih odhajali, eni sem, drugi tja. Ampak je bilo veliko solidarnosti, so drug drugega obveščali, kdaj bodo kakšne akcije, tako so se izogibali spopadom. Pri nas je bilo zelo krvavo. Mojega starega očeta so ubili Italijani leta 1942, očeta in še dva brata so odpeljali v koncentracijsko taborišče na Rab. Potem sem očeta vprašal, zakaj je šel k domobrancem, je rekel, da zato, ker so imeli najmanj krvave roke." Je to težko razumeti? Še kar. Bolj ko te tepejo, bolj si njihov? Toda Peterle ima odgovor tudi na to, saj so bili pri njih doma najprej za partizane, potem so se obrnili, ker je bila komunistična revolucija preveč krvava.

Nekaj časa je bil samostojni kulturni delavec. Kot publicist je skozi kulturno delovanje lahko povedal stvari, ki jih drugače ne bi smel. Že med študijem je prišel v krog ljudi, ki so iskali novo pot. Pokojni Vili Stegu, Pavle Bratina, Peter Kovačič ... "Iskali smo pot med dvema institucijama, ki nas nista bili vedno veseli. Ena je bila partija, druga cerkev. Mislim, da smo marsikoga prebudili, veliko ljudi iz tega kroga, ki je bil prvi krog mlajših intelektualcev, ki je skušal po vojni kaj narediti. Bili smo prebujeni, veliko smo se ukvarjali s socialnimi, filozofskimi, gospodarskimi vprašanji. Petnajst let sem bil urednik revije 2000. Ukvarjali smo se tudi z dialogom med marksisti in kristjani, ampak tega je Popit za štiri leta prepovedal, potem je prepovedal še revijo. Skupino sem zapustil po tem, ko je glavni urednik Peter Kovačič začel častiti socialistično zvezo, ki je bila na mrtvaškem odru."

Leta 1989 so ustanovili Krščansko-socialno gibanje, nato še Krščanske demokrate. V prvem je bil glavni tajnik, v stranki pa predsednik do njenega konca. Aprila 1990 je bil izvoljen v parlament. Postal je podpredsednik Demosa, nato predsednik vlade. Maja 1992 je šel iz vlade, jeseni 1992 postal poslanec, od januarja 1993 do novembra 1994 je bil zunanji minister. Potem je bil spet v opoziciji do letos, ko je ponovno postal zunanji minister. Sicer pa ima še nekaj bolj civilnih funkcij, predseduje, denimo, čebelarski zvezi. Ima tudi pilotski izpit za jadralno in motorno letalo. Pri hobijih ne pozabimo na harmoniko, čeprav se mu zdi, da ga z njo smešijo, še bolje igra menda kitaro, igral jo je tudi v ansamblu (s strašnim imenom) Demoni konec šestdesetih let.

Otroci so fejst, zdaj so stari 18, 15 in 13 let. Prva, Neža, ima za sabo nižjo šolo klavirja, zdaj nadaljuje. Ožbej nadaljuje nižjo kitaro, Meta pa violino. Stanujejo še vedno tam, kjer so stanovali ves čas, v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka na Vodovodni 3a za Bežigradom.

Demokrati

Demokrati so nasledniki SDZ, ki se je vmes razbila na več enot, in na zadnjih parlamentarnih volitvah jim ni uspelo osvojiti nobenega sedeža. Peršak, Simšičeva, Hribar in še nekateri so se poslovili, novi šef je postal Mirko Macher, glavni cilj stranke pa je prihod v državni zbor. In to čeprav na listi ni ne Franceta Bučarja, ne Spomenke Hribar, ne Jožeta Mencingerja ...Še najbolj znan je mag. Alojz Krapež. "V svoji strukturi imamo 59 odstotkov članov z višje- in visokošolsko izobrazbo, tudi akademsko izobražene. Moram reči, da sem ponosen na to listo," pravi Mirko Macher in nadaljuje, da so njegove glavne točke: družina, zasebna lastnina in človekove pravice. "To ima težo v mojem življenju." Smo pričakovali nekoliko bolj sredinski pogled? Je tako umirjen dnevni red stranke lahko povod za izvolitev?

Macher je rojen v Radovljici. Po poroki se je preselil v Lesce. Rad se pohvali, da je pravi povojni letnik (1954) in brez vprašanja pove, da je po horoskopu Tehtnica. "Pretehtam zadeve. Premislim, preden se odločim." Njegovi predniki so bili vrtnarji, sam je delal druge stvari, čeprav ga narava zelo privlači. Naredil je strojno šolo v Kranju. "Moje življenje je zaznamovala očetova nesreča, umrl je med nabiranjem drevja." Sedem otrok je vzgajala mama. "Moram reči, da je mama zlata mama, danes ima čez osemdeset let, z dušo in s srcem je vrtnarka, zaljubljena v ta poklic, vendar danes zagrenjena glede na to, da denacionalizacija nekako ne steče, da so vrtnarijo celo porušili v postopku vračanja."

Namesto na visoko strojno šolo je odšel bliže, v Kranj, na organizacijo dela, kadrovsko-izobraževalna smer, in diplomiral. Začel je kot metalurg v jeseniški železarni, po študiju pa je leta 1980 postal kadrovik v blejskemu turističnemu podjetju. Leta 1986 se je zaposlil v Iskri Kibernetiki, bil je analitik za delovna mesta, končal pa je na položaju direktorja kadrovsko-tehnološkega področja v podjetju, kjer je bilo takrat še zaposlenih 5000 ljudi. Ko je Iskra začela propadati, je pridobil status zasebnega raziskovalca in se zaposlil pri ministrstvu za znanost in tehnologijo. Nazadnje se je vseeno spet zaposlil v Iskri, tokrat v Iskri Terminalih, kjer so proizvajali programsko opremo, v glavnem telefone in govorilnice. Postal je kadrovski direktor, prevzel delo ... podjetje pa je šlo v stečaj.

Vendar ga je leta 1997 bivši direktor Terminalov Miroslav Marc povabil v stranko. Leta 1997 je pristopil k Demokratom. Predvsem zato, ker so ga zelo motile lokalne zadeve v Radovljici. "Radovljica je moje mesto, čutim ga vseskozi in ni mi vseeno, kaj se dogaja z mestnim jedrom - ni se obnavljalo."

In ravno Demokrati so se mu tako prikupili? "Za Peršaka sem že prej slišal in se mi je že prej zdel umirjen človek, ki v bistvu želi združevati, ne pa razdruževati, ki ima drugačen filing za slovenski narod kot nekateri slovenski politiki, ki gledajo bolj egoistično ali pa bolj na svoje ali na strankarske interese." Demokrati niso prišli v parlament, ljudje pa so se naveličali notranjih napetosti. "Gorenjci so takrat predlagali, da bi jaz kandidiral za predsednika. Čeprav je Peršak februarja 1999 dal odstopno izjavo, izglasovana pa je bila 15. maja. Če ne bi bila izglasovana, bi bil še naprej predsednik, tako pa je po svoje dobil nezaupnico. Odločil sem se, da bom kandidiral, in sem bil z zelo veliko odstotki glasov izvoljen. V bistvu nisem imel protikandidata." Simšičeva je takrat odstopila, ena kandidatura je bila umaknjena, Peršak pa svoje ni hotel ponovno vložiti. "Takrat sem si postavil cilj, da zadevo potegnem do letošnjih volitev, potem bomo pa videli, kako in kaj."

To pomeni, da boste prišli v parlament? "Napovedovati je malce nehvaležno, samo če mi ne bi verjeli ... Naš program je dejansko drugačen od programov aktualnih strank, zato gremo na letošnje volitve s sloganom tretji blok. Mi to pozicijo imamo, priznavajo nam jo in jo mislimo tudi okrepiti, če ne na teh volitvah, pa kasneje." V Sloveniji naj bi po njegovem najbolj potrebovali sredinsko stranko in France Bučar, njihov idejni vodja, v Usodah preteklosti natančno govori o sredinskem prostoru, kjer naj bi vladali pravna država, poštenje, spoštovanje dane besede, in on vidi Demokrate v tem prostoru, ker so po svoje neomadeževana stranka. Tudi Spomenka Hribar menda z Demokrati močno simpatizira in naj bi bila idejni podpornik na forumih, ki se pripravljajo v okviru slovenskega demokratskega foruma. "Tam razgalja svoje poglede, svoje misli, je pač narodnjak, ji je veliko tudi do tega, da bi prišlo do sprave slovenskega naroda, čeprav jaz na spravo gledam nekoliko drugače. Tega seveda ne more poravnati noben dokument. Lahko sicer na institucionalni ravni, da se grehov pokesata obe, cerkev in komunistična partija. Konec koncev je cerkev takrat naredila tudi veliko slabega."