Kurata v vsako četo

S podpisom Sporazuma o duhovni oskrbi vojaških oseb v Slovenski vojski med vlado in katoliško cerkvijo slovenska vlada očitno nadaljuje prakso, ki jo je pokazala že s predlaganim "skladom za pluralizacijo medijev"; iz košare evropskega pravnega reda jemlje na videz legitimne rešitve, nato pa jih enostransko prikraja svojim interesom in prikazuje kot primer uspešnega prenašanja splošno sprejetih standardov evropske civilizacije. Zadnji sporazum je zelo dober primer takšnega ponarejanja. Vlada s svojo potezo ni le uvedla diskriminacije na verski podlagi, pač pa je izbrala enega od v Evropi najbolj nazadnjaških modelov izvajanja duhovne oskrbe v vojski.

Duhovna oskrba v Evropi

"Duhovna oskrba" ima v evropski in ameriški vojaški zgodovini dolgo tradicijo. Kljub temu da se vse bolj krepijo kritike, ki zahtevajo popolno odpravo z državnimi sredstvi podprte "duhovne oskrbe vojakov", imajo v številnih državah tradicionalno privilegiran položaj predvsem katoliška, protestantska in v nekaterih državah (Grčija, Finska) tudi pravoslavna cerkev, po tej poti pa v skladu s svojo tradicijo stopa tudi večina tranzicijskih držav - na primer Poljska (95 % katolikov), Hrvaška, Slovaška, Madžarska itd. Modeli "duhovne oskrbe v vojski" se precej razlikujejo.

Na Finskem religiozno poslanstvo v vojski opravljajo častniki z vojaško izobrazbo in teološko fakulteto, ki so popolnoma podrejeni svojim poveljnikom. Vikar ima svoje mesto v generalštabu, vsi vojaški duhovniki pa so rezervni vojaški častniki in jih zato v smislu nevojaških oseb ne varujejo ženevske konvencije. Finska še zmeraj pozna državno cerkev. Pravzaprav obstajata kar dve: evangeličansko-luterantska in ortodoksna, verniki obeh pa plačujejo cerkveni davek.

V Belgiji duhovno oskrbo vojakov izvajajo civilisti z vojaškimi čini. Takšna ureditev je vzpostavljena s kraljevim ukazom iz leta 1927. Zaradi kritik, da gre za diskriminacijo drugih cerkva in neverujočih, pravkar pripravljajo spremembe zakonodaje. Vojaške vikarje v skladu s predlogom škofovske konference postavlja ministrstvo za obrambo, vojaški vikarji in kaplani pa so plačani slabše kot drugi častniki.

V Franciji duhovno službo opravljajo kaplani s čini, toda brez častniške izobrazbe. Večino stroškov nosi država, del pa cerkev. Religiozni obredi se izvajajo ločeno od javnih prireditev in vojska kot institucija javno ne sodeluje pri obredih.

V Nemčiji na področju duhovne oskrbe vojakov delujejo civilne osebe, ki imajo časovno omejene pogodbe. Ureditev odnosov med katoliško cerkvijo in državo spada še v čas podpisa posebnega konkordata, podpisanega še v času Hitlerjeve vladavine. Sporazum še zmeraj velja, čeprav je že obupno zastarel - še zmeraj na primer govori o "Reichswehru" (vojski rajha) ne pa sedanji nemški zvezni vojski (Bundeswehr). Podobne sporazume je država podpisala tudi s protestantskimi cerkvami. Čeprav država nosi velik del stroškov, delo vojaških kaplanov sofinancira tudi cerkev.

Na podoben način je organizirana tudi božja služba v avstrijski vojski, ki temelji na zakonu in dekretih ministrstva. Avstrijska ureditev si zasluži nekaj več pozornosti, predvsem zato, ker se sedanja slovenska vlada v svojih predlogih o duhovni oskrbi vojakov zelo očitno opira na nekatere najbolj konzervativne rešitve naših severnih sosedov.

V Avstriji božjo službo v vojski (Seehlensorge) v celoti financira država. Cerkev ob imenovanju izda svoje dovoljenje. Če je njen blagoslov (missio) umaknjen, to avtomatično pomeni odstop imenovanega kaplana. Avstrijska ureditev je povezana s posebnim statusom cerkva v družbi, ki je v zadnjem času, po spremembi zakona o verskih skupnosti iz leta 1998, doživel veliko kritik. Avstrija namreč pozna tri vrste "državno priznanih religij". Na prvem mestu so "državne religije", ki uživajo številne ugodnosti (čas v medijih, davčne ugodnosti, denarna pomoč, kaplani v vojski in verouk v šolah). Takoj za temi so tiste, ki imajo "zakonsko priznanje", kar jim daje pravico do žiro računov, lastništva in lažjega pridobivanja vizumov za tuje učitelje. Na tretji stopnički so skupnosti brez "javnega priznanja". Tako ima Avstrija 12 uradno priznanih religij, ki pa jih je novi zakon bistveno omejil; po novem mora imeti državno priznana cerkev najmanj 16.000 članov (0,2 % prebivalstva) in obstajati 20 let. Za "zakonsko priznano" skupnost pa je treba imeti 300 članov in dovoljenje ministrstva za kulturo. S temi spremembami je Avstrija uvedla dodatno diskriminacijo med religijami, kar je neposredno v nasprotju z 18. členom Deklaracije OZN o človekovih pravicah. Te in še mnoge druge kritike je na račun avstrijske ureditve že pred dvema letoma izreklo tudi letno poročilo o verskih svoboščinah State Departmenta.

Avstrija seveda ni edina država, ki vztraja pri verski diskriminaciji in zagotavljanju privilegiju "državnih cerkva". Belgija na primer priznava sedem državnih cerkva, na Nizozemskem uživa privilegiran status kalvinistična reformirana cerkev, na Danskem je državna cerkev reformirana luterantska cerkev, Finska priznava dve državni cerkvi, Švedska in Grčija eno. Španija formalno prepoveduje diskriminacijo, vendar imajo katoliki privlegiran status na osnovi bilateralnih pogodb z Vatikanom, tako da je Španija v poročilih OVSE in drugih poročilih o verskih svoboščinah zaradi tega redno grajana. Madžarska je leta 1997 podpisala posebne pogodbe s štirimi "zgodovinskimi" cerkvami (z rimskokatoliško, judovsko, luterantsko in kalvinistično), čeprav je v državi skupaj 79 cerkva in jih od tega 59 dobiva tudi državno podporo. Poljska uradno zagotavlja enakopravnost, vendar je od leta 1998 v veljavi konkordat, ki daje posebne pravice katoličanom.

Mnoge evropske države ne poznajo "državnih cerkva". V Luksemburgu so vse cerkve enakopravne, Italija je tradicionalno katoliška, vendar država ne pozna državne religije, državljani pa se sami odločijo, ali in kateri cerkvi želijo podeliti finančno podporo. V Veliki Britaniji nobena od cerkva ne dobiva državne finančne podpore. Državnih cerkva ne poznajo na Češkem, v baltskih državah in v Nemčiji, ki nekaterim cerkvam priznava le status korporacij javnega prava.

Medtem ko predvsem katoliška cerkev pod krinko "evropskih standardov" znova "rekatolizira" nekatere tranzicijske države (Madžarsko, Hrvaško, Slovenijo), se v državah z "državnimi religijami" dogaja nasproten proces. Na Danskem stroške kuratov v vojski nosi cerkev, v Nemčiji pa kaplani, kot poroča glasilo nemške vojske, "niso državni uslužbenci". Najbolj zanimiv razvoj trenutno poteka na Nizozemskem, kjer imajo do duhovne oskrbe v zadnjem času pravico tudi "humanisti", torej tisti, ki so agnostiki ali ateisti in ne pripadajo nobeni obstoječi cerkvi. Za njihove duhovne potrebe so na voljo sociologi, filozofi in psihologi.

Čarovništvo, islam, neopaganizem

Verska toleranca ima povsem drugačno podobo v glavnem stebru zveze Nato, v Združenih državah Amerike. Na vprašanje, "kaj je vojaški kaplan", v centrih ameriške vojske za novačenje rezervnih in aktivnih kaplanov navajajo definicijo, da je to "duhovnik, rabin ali pastor", odvisno seveda od tega, ali je njihova religija "judaizem, islam ali krščanstvo". Rezervni kaplani se sprejemajo v vojsko do 50. leta, imajo pomočnike in za svoje delo prek vikenda zaslužijo od 272 do 312 dolarjev. Če službujejo več časa, dobivajo ustrezno častniško plačo, država pa jim zagotavlja tudi osnovno zdravstveno varstvo. Vsi morajo v poseben trimesečni tečaj in "ustrezati psihičnim, fizičnim in moralnim standardom ameriške vojske". Pomanjkanje božjih služabnikov v ameriški vojski je že leta kronično, trenutno pa je v ameriški vojski odprtih še 225 delovnih mest za katoliške kaplane.

Ameriška vojska je zelo heterogena. V njej je 1,14 milijona protestantov, 537.000 katolikov, 2200 pravoslavcev, 7770 Judov, 2510 budistov, 296 hindujcev, 2489 Muslimanov, 251.188 neverujočih, 1498 ateistov in 110.993 takšnih brez znanih verskih prepričanj. Da izražanje vseh teh verskih prepričanj ne bi ogrozilo delovanja vojske, so zvezna sodišča v več primerih razsodila, da ima vojska zaradi izpolnjevanja svojih dolžnosti "pravico omejiti izvajanje verskih obredov zaradi vojaške nujnosti, zahtev misije, avtoritete poveljnikov, discipline, ubogljivosti in podobno". Legitimnost celotnega vojaškega religioznega sistema v ZDA s stališča enakopravnosti sicer ni vprašljiva, toda ameriško vrhovno sodišče je prav tako odločilo, da mora biti duhovna služba v vojski "nevtralna", brez tekmovanja med različnimi verami in organizirana tako, da prepušča odločitev o sodelovanju v verskih aktivnosti posamezniku "brez strahu pred disciplinskimi ukrepi ali stigmo". Prav zato je bilo leta 1971 odpravljeno nekoč obvezno sodelovanje častnikov pri mašah v kapelah vojaških akademij.

Posebne spore so sprožala tudi vprašanja oblačil. Leta 1986 je pravi vihar sprožil Simcha Goldman, ki je v vojaških prostorih nosil tradicionalno židovsko čepico. Sodišče je odločilo, da je to kršitev vojaškega pravilnika. Vendar je pozneje spodnji dom kongresa sprejel zakon, po katerem se dovoljuje nošnja "primernih" verskih oblačil. Senat je zakon zavrnil, ministrstvo za obrambo pa je leta 1985 izdalo navodilo, v katerem je natančno opisalo pravice različnih verskih skupnosti. V ameriški vojski morajo odtlej spoštovati verske praznike vojakov, njihove prehrambene navade, odnos do transplantacije, cepljenja, transfuzij, oblačil pri obredih in podobno. Ne glede na to, ali gre za pripadnike Nove misli, spiritualizma, teozofije, scientologije, Cerkve Jezusa Kristusa itd. V Severni Ameriki je namreč do deset milijonov ljudi vključenih v okoli 3000 manjših verovanj in kultov, medtem ko država priznava 700 verovanj. V vojski je zato organiziranih kar 245 skupin kaplanov.

Konzervativni kongresnik Bob Barr je pred kratkim zahteval, da se "konča podpora čarovništva v vojaških bazah". V nekaterih vojaških bazah namreč ob navzočnosti kaplanov izvajajo različne "čarovniške" religiozne obrede. "To pomeni nevaren precedens, ki bi se lahko hitro spremenili v vse vrste bizarnih praks, ki bi jih vojska podpirala pod imenom 'religija'. Kaj je naslednje? Bodo oklepne divizije prisiljene potovati z živalmi za žrtvovanje v satanističnih ritualih? Bodo rastafarijanci zahtevali vključitev džointov v svoje obroke hrane?" opozarja poslanec Barr.

Vendar pa po ameriških pravilih službe poveljniki ne smejo "ocenjevati različnih verskih prepričanj", četudi "bi bila po njihovem prepričanju nekoliko drugačna ali čudna". V uradnem priročniku za kaplane ameriške vojske lahko tako o omenjenem "čarovništvu" (Wicca) preberemo, da je znano tudi pod imenom paganizem in neopaganizem, kot religija Zemlje, druidizem, šamanizem itd. V ZDA je 50.000 verujočih, ki verujejo v rekonstrukcijo prepričanj starih evropskih plemen. Slavijo predvsem Mater Zemljo in Očeta Nebo, Satan je za njih simbol upora proti krščanstvu in judaizmu, verjamejo v psihično energijo in magijo ter reinkarnacijo duš in praznujejo do osem naravnih praznikov - pomladno in jesensko enakonočje, polno luno, 31. oktober (Halloween) in podobno.

Enakopravnost

Kdor odpira vprašanja vere v vojski, ne more mimo zagotavljanja enakopravnosti. Razlikovanje religij po "avtohtonosti" je v sodobnih evropskih državah nedopustno. V Sloveniji je na primer 35 registriranih verskih skupnosti. In le kdo sme vojakom teh veroizpovedi preprečiti izražanje njihovih verskih čustev? Glede na velikost muslimanskega in pravoslavnega prebivalstva v Sloveniji bi bilo zato več kot potrebno, da bi v slovenski vojski hkrati s katoliškimi in protestantskimi za začetek pod enakimi pogoji omogočili tudi delo muslimanskih in pravoslavnih duhovnikov. V Sloveniji je bilo po zadnjem popisu namreč okoli 26.725 Muslimanov in okoli 50.000 pravoslavnih prebivalcev.

Slovenska vlada ob tem vprašanju očitno ni preučila nizozemskih, danskih, francoskih in ameriških izkušenj, pač pa je izbrala najbližji in najslabši primer. S sporazumom pa je vsem prihodnjim vladam hkrati oslabila tudi položaj pred nadaljevanjem pogajanj o "vatikanskem sporazumu". Sporazum je sklenila brez zakonske pravne podlage in z njim omogočila cerkvi, da do celovite ureditve vprašanj v vojski brez omejitev zaposluje še "druge pastoralne delavce".

S svojim sporazumom je izbrala model "duhovne oskrbe", s katerim je katoliški cerkvi de facto podelila status državne religije. Sočasno je breme prevalila na pleča davkoplačevalcev, pozabila na duhovno oskrbo drugače verujočih in neverujočih. Izjava obrambnega ministra Janeza Janše, češ da bo država podpisala sporazume o duhovni oskrbi samo z "avtohtonimi cerkvami", ker je "drugih premalo", pa je očiten dokaz ministrove nerazgledanosti in globokega nerazumevanja "evroatlantskih standardov" glede sodobne duhovne oskrbe vojakov.