Ravnateljski punt

Glede na to, katera stranka ga je predlagala za ministra, sklepam, da je zavrnitev povezana z mojim javnim oporekanjem izjavi nadškofa Rodeta, češ da v slovenskih šolah vzgajamo nemške ovčarje in učimo v duhu komunizma. Poleg tega sem Rodetu pisal, da sem proti morebitni uvedbi verouka v šole. Ne razumite me napak. Zadržkov do vere nimam. Tudi moji otroci obiskujejo verouk. Zame je vera filozofsko prepričanje in odločitev vsakega posameznika. Ko pa se Cerkev pokaže kot institucija, se hkrati začnejo kazati njene politične poteze. Tipičen primer tega je zadnje pastirsko pismo slovenskih škofov, kjer sicer neposredno ne omenjajo, koga naj ljudje volijo, je pa namig mogoče razbrati posredno. Cerkev kot institucija ne sme priti v šolo, ker smo imeli z vsemi institucijami, ki so doslej vstopale v šolski prostor, zelo slabe izkušnje.

Eden od razlogov za zavrnitev naj bi bil, da niste dobili podpore lokalne skupnosti.

V svetu šole me je podprlo vseh šest navzočih od skupaj enajstih članov. Šola je za mnenje zaprosila tudi lokalno skupnost, vendar ta ni dala soglasja ne zame ne za protikandidata. Župan je pojasnil, da so me zavrnili, ker se preveč ukvarjam s politiko, pri čemer je mislil predvsem moje odzive na Rodetove izjave. Ker so mnenja lokalne skupnosti in učiteljskega kolektiva neobvezujoča, je svet šole imenovanje poslal ministru v soglasje, ta pa me je zavrnil, češ da večina v svetu šole ni bila prepričljiva. Ko je predsednica sveta na ministrstvo poslala zahtevo za obrazložitev, zakaj ni bilo soglasja, je bil odgovor še drugič negativen. V istem času smo izvedeli, da naj bi bili na ministrstvu proti meni lobirali predstavniki občine.

Se vam zdi potrebno, da ravnatelji dobijo tudi soglasje lokalne skupnosti?

Glede na dosedanja spoznanja je očitno, da se politika preveč meša v stroko. Sedanji sistem se ni izkazal za najboljšega, saj morajo kandidati za ravnatelje ustrezati kolektivu, lokalni politiki in ministru. Ravnatelji točno vedo, da jih kolektiv ne bo podprl, če delavcem ne bodo dali pozitivnega mnenja pri napredovanju. Enako je z lokalno politiko. Če se ne boš odrekel nekaterim finančnim sredstvom iz občinske blagajne za izvajanje dražjih šolskih projektov, bodo z občinsko oblastjo težave. Pri izbiri ravnatelja je torej še vedno najbolj realen svet šole.

Bi bilo torej lokalno skupnost treba izločiti?

Ne. Sam imam v mislih sistem točkovanja mnenj. Gre za to, da bi polovico teže pripadalo stroki, polovico pa lokalni skupnosti, kolektivu učiteljev in državi. Če bi kdo dobil veliko strokovno podporo, bi bil imenovan za ravnatelja, tudi če ne bi dobil podpore druge polovice pristojnih.

Združenje ravnateljev, ki ga vodite, je pred dnevi javno protestiralo proti ministrovi politizaciji stroke. Hkrati ste tudi sami politizirali, čeprav naj bi bili le strokovno združenje.

Na žalost v naši družbi zadev ni mogoče izpostaviti na drugačen način. Čeprav so stvari potekale na politični ravni, gre v bistvu za strokovna vprašanja. Kritiziranje zavoda za šolstvo, češ da ni delal dobro, zamenjave direktorjev javnih šolskih zavodov, razpustitev nacionalne evalvacijske komisije - vse to so strokovne teme. Po drugi strani je v ozadju tudi politika, ker za menjave v zavodih in zavrnitve nekaterih ravnateljev ni bilo strokovnih razlogov.

Katere napake očitate ministru?

Najbolj nas moti, da si želi hitrih sprememb oziroma da hoče uveljaviti svojo voljo po sistemu jaz ukažem, vi pa izvajajte. Prejšnji minister nas je navadil na to, da obstaja demokracija. Seveda smo tudi z njim imeli nekaj prepirov, vendar smo jih rešili v dialogu. Morda je bilo drugače tudi zato, ker sta bila oba, Gaber in Zgaga, dovolj domača v stroki in sta zato znala prisluhniti pripombam ravnateljev. Pri sedanjem ministru me najbolj motijo kadrovske rošade in napovedi o prekinitvi poskusnega uvajanja devetletke. Ravnatelji in učitelji ne moremo vreči stran treh let svojega dela, češ da ni bilo dobro.

Iz česa sklepate, da naj bi ministrstvo želelo ustaviti uvajanje devetletke?

V gradivu, ki je bilo ravnateljem izročeno na prvem srečanju z ministrom v začetku tega meseca, je bilo zelo jasno napisano, da bi jo bilo zaradi vse problematike dobro začasno opustiti. Pri tem ministrstva očitno ne zanima, da je z devetletko zadovoljnih 95 odstotkov staršev, ravnateljev in učiteljev. Ravnatelji seveda ne trdimo, da v devetletki ni popolnoma nič narobe. Pravimo samo, da počakajmo na mnenje strokovnjakov, ki spremljajo reformo.

Kakšne so vaše izkušnje z devetletko?

Na osnovni šoli v Pivki devetletko izvajamo šele mesec dni. Za zdaj lahko rečem samo to, da je bila podpora staršev stoodstotna. Dva starša sta na začetku sicer rekla, da se z devetletko ne strinjata, nazadnje pa sta papirje vseeno podpisala. Iz pogovora z drugimi ravnatelji, ki so devetletko imeli že lani, pa vem, da so glavne slabosti v tem, da so učenci in učitelji dlje časa v šoli in da so za učence najbolj naporni trije izbirni predmeti. Pri tem ne gre toliko za sam sistem izbirnosti kot za to, da so starši izredno ambiciozni in da si otroci zaradi njihovega pritiska izberejo najtežje izbirne predmete. Morda bi bilo dobro razmišljati o manj izbirnih predmetih, na primer samo o dveh, hkrati pa bi se kot izbirni predmeti lahko upoštevale tudi zunajšolske dejavnosti, kot so glasbena šola, različni krožki ali pa verouk, kot so predlagali katoliški izobraženci. Popolna odprava izbirnosti se mi ne zdi smiselna, vsaj ne, če se želimo primerjati z Evropo. Ravnatelji se zavzemamo za to, da se o številu izbirnih predmetov izrečejo strokovnjaki, nato pa se z nami pogovorijo o možnostih. Skratka, smo za demokratičen dialog in ne avtoritaren pristop, kakršnemu smo priča danes. Drugih težav pa pri devetletki vsaj za zdaj ni. Celo pri diferenciaciji nismo opazili nasprotovanja staršev. Pravzaprav bi lahko rekel, da so ravnatelji prišli do podobnih ugotovitev kot zavod za šolstvo, se pravi, da težave sicer so, a so rešljive. Sistemske spremembe zakonodaje vsaj za zdaj niso potrebne. Šole, ki so šle v projekt z optimizmom, ne čutijo slabih udarcev. Se je pa v pogovoru v resnici pokazalo, da je v sedmem razredu več dela kot v prvem, zaradi česar se je učiteljem še dodatno podaljšal delovni čas. In tu je treba iskati razloge, zakaj se za uvajanje devetletke v zadnji triadi odloča tako malo šol. Nihče noče za isti denar delati veliko več.

Ko že govoriva o denarju - kolikšna je povprečna plača učitelja in ravnatelja?

Letos spomladi, ko sem zadnjič preverjal, je bilo povprečje pri ravnateljih okoli 180.000 tolarjev neto, pri učiteljih pa okoli 150.000. Pri tem ravnatelji lahko z vsemi dodatnimi nalogami dosežejo do okoli 240.000 tolarjev.

Ne sliši se tako slabo ...

Glede na pretekle čase so plače dobre, glede na zdravnike ali sodnike pa ravnatelji nazadujemo. Osebno sem za to, da se odgovornost rangira, predvsem pa sem proti očitnim razlikam med plačami v javnem sektorju.

Želite torej, da se ravnateljske plače izenačijo z zdravniškimi in sodniškimi?

Zakaj pa ne? Ravnatelj se na neki način pojmuje kot direktor. Vodenje javnega zavoda je povezano s precejšnjo odgovornostjo. Nič nimam proti, če ima direktor bolnišnice višjo plačo kot ravnatelj. Problematično se mi zdi, da ima višjo plačo tudi običajen zdravnik, ki se uradno klasificira kot profesor oziroma učitelj. Učiteljsko delo je ravno tako odgovorno kot zdravniško, ker so lahko posledice slabega dela v obeh primerih katastrofalne. Gre za vprašanje vrednot in v združenju ravnateljev smo prepričani, da naše vrednote in vrednote zdravnikov niso tako daleč narazen, kot je videti pri plačah. Poleg tega ravnatelji pri zadnjem dvigu plač nismo napredovali tako kot učitelji, zaradi česar se je porušilo tudi plačno razmerje znotraj šolstva. Rešitev vidimo v spremembah pogodbe za ravnatelje, in sicer tako, da bi z njimi ravnateljem omogočili nekatere dodatne ugodnosti, kot so šolski avto, lasten mobitel ali pa morda kakšen brezplačen zdravniški pregled, kot ga poznajo menedžerji. Naše želje so glede obremenitve proračuna precej skromne.

So razlike v plačah slovenskih in tujih šolnikov bistvene?

Slovenski šolniki smo podcenjeni. V sosednji Italiji imajo učitelji in ravnatelji še enkrat višje plače. Je pa res, da imajo v Italiji drugače razporejene obveznosti in da so časovno veliko bolj vezani na šolo. Tedenska delovna obveznost slovenskih šolnikov sicer formalno znaša 40 ur, vendar smo to številko sami skrčili tako, da je naša delovna obveznost pouk, to pa znaša 22 ur na teden, preostale ure lahko opravimo doma. V takšnem sistemu obstaja nevarnost zlorabe, da si delo, ki ga lahko opravimo doma, skrčimo na najmanjši možni čas. Tega problema se doslej ni upal dotakniti še nihče, ker bi morebitne spremembe sistema prizadele 40.000 ljudi.

Se strinjate s tezo dr. Darje Piciga, da je naša šola naravnana preveč storilnostno?

Ne popolnoma. Če je storilnostna naravnanost to, da naši otroci na primer pri zemljepisu vedo več kot otroci v ZDA, potem res ne razumem logike, ki pelje k njenemu sklepu. Prej bi rekel, da je šola naravnana bolj na pridne punčke kot na poredne fantke.

Vas ne skrbijo podatki mednarodne raziskave, uradno bo izšla decembra, po kateri so se naši učenci zelo slabo odrezali pri znanju matematike in naravoslovja?

Če je šola storilnostno naravnana, ni logično, da so rezultati slabi. Kvečjemu bi morali biti dobri.

Morda učenci dobro odgovarjajo na vprašanja, ki so enostavna, slabo pa na vprašanja, pri katerih je potrebno logično povezovanje?

Logično povezovanje ni odvisno od šole, ampak od sposobnosti posameznika.

Ali ni dolžnost šole, da pri otrocih razvije logično razmišljanje?

To je psihološka komponenta, na katero šola lahko vpliva samo deloma.

Kaj menite o posvetih s starši, ki jih po Sloveniji pripravlja strateški svet pod vodstvom dr. Darje Piciga?

Strateški svet je bil ustanovljen kot posvetovalni organ ministra, pod to pa bi težko uvrstili njihove zadnje dejavnosti, kot so javni sklici, razdeljevanje anonimnih anket in podobno. Devetletka je samo majhen delček obsežnega dela, ki spada pod to ministrstvo. Zakaj ministru ne svetujejo tudi pri drugi problematiki?

Se vam zdi narobe, da se starši enkrat javno vprašajo, kaj točno si mislijo o šolski reformi?

Zdi se mi smiselno spraševati starše, ki so bili pri uvajanju devetletke zraven zaradi svojih otrok. Ne zdi pa se mi smiselno spraševati celotne slovenske javnosti, ki niti ne ve, za kaj gre.

Verjetno enako mislite tudi o zbiranju podpisov zoper točkovni sistem za prehod iz osnovne šole v srednjo ...

Vsi vemo, da so ti testi obremenjujoči. Če staršem postavite ad hoc vprašanje, ali bi otroke prisilili vanje, bodo seveda rekli ne, ker se ne zavedajo, da gre za enega najbolj objektivnih sistemov razvrščanja. To, kar zdaj z zbiranjem podpisov za odpravo točkovanja počne revija Ona, je čisto navadna demagogija. Še posebej nesmiseln pa se ravnateljem zdi predlog, po katerem bi točke zamenjala subjektivna ocena učitelja.

Ena od možnosti je, da točke nadomesti uspeh v zadnjih treh letih osnovne šole.

Te možnosti ne izključujem, vendar je treba vedeti, da je v Sloveniji prišlo do fenomena, ko se skoraj vsi učenci želijo vpisati v gimnazije. Osnovna šola je razmeroma lahka in veliko učencev je odličnih ali prav dobrih. Če je na gimnaziji prostih le 150 mest, prijavljenih pa je 300 odličnih in prav dobrih učencev, bo zelo težko opraviti selekcijo. S pravilno zastavljenimi testi v šolo lahko dobimo ne le pridne punčke, ampak tudi inteligentne, a bolj poredne fantke. Prej ali slej bodo prag morale postaviti tudi gimnazije, ker zaradi gimnazij trpijo srednje tehnične in poklicne šole.

Dejansko je učencev, ki v osmem razredu opravljajo test, iz leta v leto manj.

Osnovne šole so spoznale, da učencem, ki se vpisujejo v srednje šole z dovolj prostimi mesti, ni treba pisati testa. Če so zadeve res tako stresne, zakaj se potem pisanja na svojo pobudo udeležujejo celo učenci, ki jim tega ni treba?!

V združenju ste se javno distancirali od novosti in dodatnega dela, ki ga ravnateljem nalaga minister. Vam minister nima pravice naložiti dodatnega dela?

Seveda ima. Moti nas le, ker nas ministrstvo o projektih ni vnaprej obvestilo, se pravi, ker ni najprej preverilo našega mnenja in se šele potem odločilo, ali bo zahtevalo tudi dejansko uresničitev predvidenih projektov. V začetku šolskega leta, ko je največ dela, nam je minister lansiral projekte, kot so Moji šolski tedni. V združenju imamo občutek, da gre zgolj za projekt, s katerim nekdo želi mastno zaslužiti na otrocih.

V resnici seveda niste mislili na distanco od nekega bizarnega šolskega projekta.

Distanciramo se predvsem od poskusov ustavitve devetletke. Izvajali jo bomo, dokler nas o njeni neprimernosti ne prepričajo strokovnjaki ali dokler sami ne ugotovimo kakih velikih pomanjkljivosti.

S kakšnimi argumenti združenje trdi, da so bile zamenjave v vrhu javnih zavodov politično motivirane?

Če je kdo slab, se ne imenuje za v. d. direktorja, kar se je zgodilo z Ivanom Lorenčičem. Zavod za šolstvo se je glede devetletke res izkazal, zato sklepamo, da so razlogi za menjavo politični. Navsezadnje niti minister sam ni navedel strokovnih razlogov. Nekaj podobnega se zdaj dogaja na šoli za ravnatelje, saj prejšnji direktor ni dobil soglasja.