Koliko res veljajo besede?

Ste se že kdaj vprašali, kakšen sploh je smisel in namen volilnih gesel? Jasno in preprosto: da kupite stranko, ki vam ga nesramežljivo, celo ponosno, ponuja. To, kajpak, storite tako, da na dan V v volilno skrinjico vržete listek, na katerem ste obkrožili ime kandidata, ki pripada dragi vam stranki. Nerodno pri vsem tem je le to, da nikoli ne veste, kaj boste pravzaprav dobili: lahko, da vas je prepričala "napačna" roba, pa se boste morali zadovoljiti z blagom, ki so ga prelicitirali drugi volilci. Pri volitvah je že tako, da v cekar pogosto dobimo robo, ki nam ni všeč, v katere kvalitete dvomimo, ker smo jo že bili prisiljeni uporabljati, pa se ni obnesla ali pa je njen rok trajanja precej krajši od tistega, s katerim se baha na embalaži. Se torej nekako prehitro pokvari.

Zakaj ste jo torej sploh kupili? S čim vas je prepričal? Kaj oz. kdo vas je o njej prepričal? Morda pa vam je bila le všeč, kar tako? Morda se vam je zdela prikupna (le) embalaža, niste pa pomislili, da pravzaprav kupujete tisto, kar se pod njo skriva? Ali pa ste se morda odločili le za manjše zlo?

Zdaj pa se čisto resno in čisto zares vprašajte tole: kaj bi vas utegnilo prepričati na plakatu, s katerega resno bolšči dr. Franc Zagožen, predsednik SLS+SKD (ki mu občasno dela družbo Ivo Bizjak), ob njem pa suho piše, "Za Slovenijo s ponosom"? Pa ne le, kaj bi vas utegnilo prepričati, temveč predvsem v kaj oz. o čem?

Ko sem se sam prvič peljal mimo tega plakata sem najprej mislil, da v geslu manjka vejica, in bi se v resnici moral glasiti: "Za Slovenijo, s ponosom!" Zakaj? Preprosto: ko se stranka, ki se odpravlja na volitve, ponuja volivcem, jim ponavadi razlaga, za katere cilje se bo zavzemala in kako. Da se bo s ponosom zavzemala za svojo državo je torej povsem razumljivo, pravzaprav že kar samoumevno. Če pa nam kaka slovenska stranka povsem resno obljublja, da se bo zavzemala "Za Slovenijo s ponosom", ne pove pa nam, s čim in kako, nam nedvoumno sporoča predvsem dvoje:

Slovenija, v kateri živimo danes, ni Slovenija s ponosom. Kar je pravzaprav precej tvegana predvolilna predpostavka. Bi si vi želeli biti državljani države brez ponosa?

Dosedanja vlada ponosu Slovenije očitno ni posvečala posebne pozornosti ali pa to (vsaj) ni bila ena od njenih prioritet. Kar je še bolj nerodno, saj je bila SLS+SKD članica tako prejšne kot sedanje vlade. Morda pa je rešitev bolj preprosta in ponos Slovenije pač ni bil prioriteta teh dveh vlad? Ali pa, enostavno, SLS+SKD ni uspelo uveljaviti svoje volje in svojih prioritet? To pa je kaj tvegana predpostavka, kajti: zakaj pa je sploh ostala v vladi, če ji ni uspelo uveljaviti svoje osnovne prioritete, ponosa Slovenije? In predvsem: kakšna je verodostojnost stranke, ki volivce nagovarja z obljubami, ki jih do sedaj ni mogla uresničiti ali pa zato preprosto ni imela dovolj volje?

In nenazadnje: zakaj bi se kdo zavzemal za "Slovenijo s ponosom", in ne za "Ponosno Slovenijo"? Je ponos le nekaj, kar Sloveniji povsem naključno pritaknemo (ali pa tudi ne), kot dodatek, ali pa je njen sestavni, temeljni del? V slovenščini ponavadi pravimo, da, na primer, jemo "fižolovo juho", ne "juho s fižolom": če jemo "juho s fižolom" to pomeni, da je v juhi sicer tudi fižol, da pa juha ni fižolova. In natanko tako je z razliko med "Slovenijo s ponosom" in "Ponosno Slovenijo": v primeru "Ponosne Slovenije" je ponos njen sestavni, temeljni del, tisto, kar Slovenijo sploh šele dela Slovenijo, v primeru "Slovenije s ponosom" pa ponos Sloveniji - takšni ali drugačni - le nekako pritaknemo, tako, za povrh.

Možnosti sta torej dve (in ena je slabša od druge): ali je SLS+SKD v svojem geslu res pozabila vejico in volivcem torej ponuja notorično samoumevnost? Ali pa ni zagrešila (le) nedolžne (nedolžne?) pravopisne napake, temveč hud ideološko-politični spregled, ki ga je, za nameček, ponosno vbesedila v grotesknem jezikovno-logičnem skrpucalu?

Čas za SDS

In to je tudi temeljni zastavek tega razmišljanja: je logičnost in neprotislovnost, koherentnost in jezikovna neoporečnost res nuja pri oblikovanju volilnih gesel? Bojim se, da sploh ne. Oziroma natančneje: odvisno od tega, komu in kolikim je namenjen. In seveda, kako hitro naj deluje, kako hitro naj jih "potegne". Predvsem pa, kako? In če naj bodo (volilna) sporočila na mamutskih plakatih - že zaradi svoje postavitve - namenjena takorekoč vsakomur, torej vsem, to seveda ne smejo biti kompleksna sporočila, ki jih moramo dolgo premlevati ali celo analizirati, da bi jih lahko razumeli. Če ne zaradi drugega preprosto zato, ker je avtomobilska pot od enega do drugega plakata izredno kratka, včasih tudi le nekaj sekund, voznik pa mora biti pri tem pozoren tudi (in predvsem) na situacijo na cesti. Mamutski plakati so topogledno torej moteči, so ovira, ki jo moramo kot vozniki kar najhitreje in najuspešneje "premagati" (pa tudi s TV spoti ni kaj dosti drugače).

Seveda pa volilna gesla kažejo, kako in kot kakšna se posamezna stranka vidi in kje meni, da je njeno mesto v slovenski politiki. V tem pogledu je, na podoben način kot geslo SLS+SKD, zanimivo moteče geslo SDS, "Čas je za Slovenijo": je kratko, lahko zapomnljivo in smiselno. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Ko pa se boste peljali še kakih sto metrov naprej se boste slejkoprej vprašali: Pa zakaj naj bi bil prav zdaj čas za Slovenijo? Saj vendar že ves čas živimo v Sloveniji! Čas za Slovenijo je in bi moral biti - vsaj za politično stranko - vedno! Stvar je še toliko bolj zagatna, ker je SDS vladna stranka (in to ne prvič) in bi torej vse njeno delo že moralo biti delo za Slovenijo. Če torej šele zdaj menijo, da je čas za Slovenijo, kaj so počeli do sedaj? Za koga so delali, za Italijo, Avstrijo, Hrvaško? Neumnost, seveda so že tudi do sedaj delali za Slovenijo! Ampak, če so res tudi že do sedaj delali za Slovenijo, zakaj volivce potem nagovarjajo z enigmatičnim geslom "Čas je za Slovenijo"? Ker za Slovenijo do sedaj še niso uspeli nič narediti? Podobno, kakor lahko sklepamo iz volilnega gesla njihove koalicijske partnerice SLS+SKD? Bogvedi, vsekakor pa je SDSovsko volilno geslo preveč dvoumno in nejasno, da bi lahko delovalo kot jasno in učinkovito sporočilo za vse. Ne le za že prepričane (ki pa obljub tako ali tako ne potrebujejo).

Če si pogledamo še njihove volilne obljube: "sožitje, pravičnost, blaginja, napredek," lahko seveda sklepamo, da je prav to tudi tisto, za kar je v Sloveniji končno prišel čas (čeprav še vedno ostaja legitimno vprašanje, kaj je SDS v vladi potemtakem počela: predla čas?). Ampak, "sožitje, pravičnost, blaginja, napredek" niso nekakšne karakterne lastnosti ali stanja duha, ki bi tu že kar preprosto bila in bi se jih lahko prostodušno veselili, temveč so rezultat nekega procesa in jih je šele treba doseči. Kako jih kanijo doseči, o tem pa volilni plakati SDS (pa tudi njihov program) skrivnostno molčijo. In kako tudi ne bi, ko pa so odgovor ponosno prihranili za TV spot (nekakšno nadaljevanje plakatov z drugimi sredstvi): čebelar v rokah drži sat iz čebeljega panja, pa privršijo čebelice in se na satu strumno in ponosno razvrstijo v napis SDS! Stvar je torej več kot jasna: vi boste (če boste) glasovali za sožitje, pravičnost, blaginjo in napredek, pridne kranjske bučele pa jih bodo v imenu in za račun SDS uresničile za vas! Volk sit in koza cela, če vas od silnih neslanosti matra želodec pa vzemite Rupurut!

Modri kompleks

Nasprotni pol v predvolilni kampanji 2000 verjetno predstavlja ZLSD. Nagovarja nas s plakati, katerih zgornji del okupirata velikanski (beli) "minus" na črni podlagi in "plus" na modri podlagi, pod njima je velik moder napis "Nova energija." (s piko na koncu), pod tem napisom pa, ob znaku ZLSD, poziv "Voli modro!" (s klicajem).

Struktura plakata je za povprečnega voznika in naključnega pasanta odločno prekompleksna, s preveč aluzijami, sinonimijami in konotacijami - za povrh pa poziva "Voli modro!" ponekod sploh ni mogoče razbrati, tako majhen je.

Kar najprej zbode v oči je napis "Nova energija.", ki se konča s piko, ne s klicajem. Kot da bi nam kdo razlagal truizme tipa "Trava je zelena" ali pa "Človek je sesalec". Če že želimo komu na vsak način sporočiti, da ima opraviti z nečim novim, z "novo energijo", na primer, sporočilo ponavadi opremimo s klicajem, ne s piko. Če res želimo pritegniti njegovo pozornost in zanimanje, seveda.

Pa je to le (slab) začetek. Ni namreč povsem jasno, za kakšno "novo energijo" gre. "Minus" in "plus" se med seboj ponavadi izničita, za kakršnokoli energijo pa potrebujemo oba, minus in plus. Pa to verjetno ne bo takšna "taprava" energija, temveč čisto posebna, saj nas ZLSD pod najavo "nove energije" poziva še naj "volimo modro".

Zakaj? Kako? Čemu? Očitno, najprej, zato, ker se ZLSD, kljub številnim zagotovilom svojega predsednika, še vedno čuti dolžno znova in znova pojasnjevati, da ni naslednica nekdanje ZKS, se od nje nenehoma oddaljevati, jo negirati in nadgrajevati. Zato si je v letošnji predvolilni kampanji pač omislila "novo energijo" (verjetno tudi zato, da bi poudarila razliko do tiste "stare"), ki sestoji iz ČRNEGA minusa (ki ima ideološko nesporne konotacije) in MODREGA plusa, ki po mnenju njihovega propagandista očitno kar sam (brez svojega protipola) uteleša to "novo energijo". In zakaj ta okorna energetska metafora? Zato (skromno domnevam), da bi na modro (barvo) lahko prilepili še njen sinonimni pomen: "modro = preudarno, pametno ravnati" (če naj si sposodim SSKJ) in prišli do "pravega" (verjetno se "kreativnemu" direktorju te kampanje celo zdi, da tudi duhovitega, igrivega ali celo intelektualističnega) pomena poziva "Voli modro!", namreč: "Voli pametno, voli s preudarkom!"

Ja, res, takšno povsem nepotrebno, predvsem pa prekompleksno pot pomenskih zrcaljenj je očitno predvidel propagandist ZLSD, da bi prišel do skromnega rezultata, ki izbor modrine povezuje z izborom modrosti in preudarnosti. To vztrajanje na igri barv je še toliko bolj nerodno, ker del slovenskih volivcev ZLSD (še vedno) tradicionalno povezuje s "ta rdečimi", rdeča pa je bila tudi barva stranke, iz katere je ZLSD, hočeš nočeš, izšla.Takšna nerodna politizacija barv ZLSD v očeh volivcev (morda tudi) nehote in po inerciji - jezik pač deluje tudi sam po sebi, ne le z našim dovoljenjem in s pomeni, ki mu jih sami pripišemo - spet bolj približuje "starim energijam", ki se jih je ZLSD (če naj sodimo po programu) že davno otresla, kot pa "novim energijam" sodobne socialdemokracije.

Z malce zlobe bi lahko rekli, da bi svojim barvnim preslikavam ZLDSovci lahko dodali še belo, pa bi svoj zgodovinski diapazon zaokrožili v barve slovenske zastave. Nerodno pri vsem tem je le, da je tudi "ta bela" ideološko že zasedena ...

Tradicija

V primerjavi z do zdaj obdelanimi, rahlo rebusoidnimi, gesli se zdi volilno geslo DeSUS tradicionalno dolgočasen: "Volite zase! Volite DeSUS!" Tradicionalno dolgočasen pač zato, ker jasno pove, za kaj gre - za volitve - in ne otepa in pleteniči z naphanimi in umetelnimi konstrukti, ki bolj spominjajo na poskus konstrukcije nekakšnega estetskega objekta kot pa na kurantno robo političnega marketinga. Če boste volili DeSUS, boste volili zase, je sporočilo, ki bi težko bilo bolj jasno in nedvoumno. Malce nerodno je le, da ga pošilja Demokratska stranka upokojencev Slovenije. Le zakaj bi volil za DeSUS, če sem, na primer, študent in sem se ravno vpisal na faks? Ali mati samohranilka?

Slikica, ki spremlja volilno geslo, resda prikazuje močno razširjeno družino (kar 12 osebkov), na kateri je mogoče najti tako nekajletne otroke kot dedke in babice pri sedemdesetih, pa tudi program se dotika vseh tem, do katerih se mora opredeliti vsaka politična stranka. Strukturna nujnost pač, ki pa ne pove kaj dosti o dejanskem delovanju posamezne stranke. In v primeru DeSUSa je delovanje zadevalo predvsem upokojenske teme, tako vsaj kaže hvalisanje z doseženimi rezultati. Kar seveda ni nič slabega, saj DeSUS, konec koncev, le je upokojenska stranka, upokojencev pa bo, če je verjeti aktualnim demografskim gibanjem, vedno več. Topogledno je DeSUS sploh v privilegiranem položaju glede na druge politične stranke, saj je njegova volilna baza biološko zagotovljena. Zavajajoče je le njegovo volilno geslo, "Volite zase!", pa, če malce premislite, tudi to pravzaprav ne (preveč): več kot trivialni truizem je, da bomo, slejkoprej, vsi upokojenci.

Velja pa posebej omeniti lastnosti in značilnosti, s katerimi se na svojih volilnih plakatih diči DeSUS: "izkušnje, poštenost, strpnost, modrost". Ne gre za to, ali so te oznake resnične ali ne, ali se stranka z njimi res lahko ponaša ali pa si jih je samo prisvojila. Gre za vrsto, za tip oznak, za spretnost njihovega izbora: če nam SDS kot svoje zaščitne znake, na primer, ponuja "sožitje, pravičnost, blaginjo, napredek", torej rezultate nekega procesa, do katerih je šele potrebno priti, pa DeSUS ponuja nekakšne pozitivne osebnostne in karakterne lastnosti, značilnosti, ki jih (ne)kdo ima ali pa jih preprosto nima, značilnosti, ki jih ni potrebno šele doseči, in ki nam sploh šele lahko omogočijo dosego takšnih ciljev kot so "sožitje, pravičnost, blaginja, strpnost". Spretno, ni kaj!

Izkušnje

Vsa teoretska (in "teoretska") razglabljanja o marketingu svetujejo, empirične raziskave pa v glavnem potrjujejo, da je bolje imeti manj kot več volilnih gesel, najraje in najbolje le enega. Tega se je v letošnji volilni kampanji držala večina političnih strank, LDS pa mu je dodala še staro in preizkušeno retorično modrost, da je govor dobro in učinkovito začiniti s poslušalstvu znano modrostjo Starih in Izkušenih. No, LDS ni segla v antiko, ampak le nekaj mesecev nazaj, ni prevzela modrih sentenc izbranih filozofov, temveč ponarodeli refren pop-komada, ki je postal zaščitni znak slovenske udeležbe na evropskem prvenstvu v nogometu - in zadela žebljico na glavico. Pop-kultura je pač sodobna klasika, kaj hočemo. "Slovenija gre naprej" je, preprosto, geslo, ki izpolnjuje vse pogoje uspešnega volilnega gesla: je kratko in razumljivo, predvsem pa se hitro "prime". In to zato, ker nemudoma in vsem asociira povezavo z nečim, kar je povsem izven politike - v tem primeru s športom.

"Slovenija gre naprej" preprosto ni geslo, kjer bi moral konzument na prvem počivališču ustaviti avto in ob podaljšani kavici tuhtati, kaj da je avtor hotel povedati. Ne, je geslo, ki "potegne" takoj - in to spet zaradi povezave z nogometom. Pa ne katerimkoli nogometom, temveč tistim, s katerim se je - po prevladujočem javnem mnenju - Slovenija dokončno proslavila v svetu in se "postavila na zemljevid". In če neke politične stranke za svoje volilno geslo ni sram vzeti refrena slovenske nogometne himne, potem je sigurno "prava", "naša", "ljudska", "Slovenska". In se splača voliti zanjo.

Zelo mogoče je, da bi tako (ali vsaj zelo podobno) utegnil rezonirati povprečen slovenski konzument volilnih plakatov, zlasti iz tiste obsežne skupine "še neopredeljenih". Če se namreč na osnovi dosedanjega dela parlamentarnih strank in ponujenih volilnih gesel in programov (ki pa jih le redkokdo prebere) do danes ni mogel odločiti, za koga bi volil, potem je veliko verjetneje, da bo volil za nekaj, kar mu je vsaj približno blizu in za kar se mu zdi da vsaj približno pozna, kot pa za nekoga, ki mu nevemkolikičže razklada, da je čas za pomlad in Slovenijo.

Ob tem se mi zdi povsem zgrešena ali celo odveč nekakšna "družinska slika z Drnovškom", kjer J.D. kardeljevsko koraka za korak ali dva pred drugimi, Milena Zupančič in Tomaž Humar pa, kot "znana" Slovenca, s svetlimi nasmeški zreta nekam v njegovo bližino. Nekako tako kot v tistih koledarjih, ki jih ponavadi vidimo po avtomehaničnih delavnicah, in kjer gospodične z mogočnim oprsjem in rahlo razkrečenimi nogami slonijo na kupu zloščene pločevine. Češ, morda bo pa tudi makina bolj privlačna, če se taka bejba nanjo naslanja. Rahlo odiozno, če smem pripomniti, in malce poceni.

Kurji humor

Priznam, najbolj sem se zabaval ob Jeličičevem plakatu s kurami. Tako zelo, da sem na prvem izvozu iz avtoceste zavil ven in naredil še en krog. Ob drugem gledanju se mi je možak že malo zasmilil, saj veste: v iztegnjeni levi roki drži ocufano putko, ovenčano z avreolo zvezdic Evropske zveze, v desni k sebi tišči majhno puhasto pišče, nekam nad glavo pa si je dal napisati: "Prihodnost dežele je v vaših rokah". Brez dvoma, Zmago, in kakorkoli že obrnemo. Ampak, zakaj moraš ti zato žonglirati z ubogimi nedolžnimi kurami? Seveda, vem, saj nisem tako trd: pipika z oguljenim vratom naj bi predstavljala EZ, ki je na tem, da se stegne, malo pišče pa mlado državico Slovenijo, ki jo moramo ljubeče stisniti k sebi in vtakniti pod srajco, da se ne bo prehladila. In? Seveda, saj vem: tisti, ki nam bo preskrbel porhanaste srajce, ki bodo grele uboge piščance, bo pa Zmago.

Ne, tretjega kroga nisem naredil. Mi je bilo preveč nerodno. Pa ne prav dolgo. Kmalu mi je namreč postalo jasno, da sem tepec jaz, ne Jelinčič. Tepec zato, ker očitno (nekje globoko v sebi?) še vedno mislim, da so volitve namenjene predstavljanju programov in idej političnih strank, ne pa preprosto temu, da pridejo v DZ. Jelinčič je to lekcijo očitno vzel naprej in nazaj. Da je SNS odločno proti vstopu Slovenije v Evropsko zvezo vemo tisti, ki imamo preveč časa, predvsem pa dovolj dober želodec, da lahko brez resnejših okvar prebavnega trakta prenesemo televizijsko plozanje in trobezljanje strankarskih kandidatov. V skladu s to in takšno vednostjo je Jelinčičev plakat več kot razumljiv. Če pa tega ne vemo prav natanko ali o tem vsaj nismo prepričani, lahko plakat razumemo tudi povsem drugače: prvak SNS nežno pestuje piščančka, ki bo zrasel v ponosno kokoš Evropske zveze! In prav SNS bo tista, ki bo omogočila ta razvoj!

Simbolika, ki si jo je izbral Jelinčič, je namreč dovolj dvoumna, da dovoljuje obe interpretaciji. Če potencialni volivec ne pozna programa SNS, ki nasprotuje vključevanju Slovenije v EZ, toliko slabše zanj! In če bo, misleč, da s tem podpira vključevanje v EZ, dal glas SNS, toliko bolje za SNS! Šteje namreč vsak glas, ne glede na to od koga prihaja...

P.S. Volilnih plakatov Nove Slovenije do trenutka, ko sem končeval tale članek, nisem imel priložnosti videti. Vse, kar o njihovi volilni kampanji vem je, da poteka pod geslom "Beseda velja!" In če hočete ugotoviti, koliko res velja beseda Nove Slovenije ali njihovega predsednika Andreja Bajuka, si oglejte njihovo spletno stran ali Bajukovo drugo pismo t.i. Beneški komisiji. Presenečeni boste ugotovili, da so za Novo Slovenijo besede povsem brez vrednosti: ni važno, ali kaj pomenijo ali ne, ali držijo ali ne, ali so zapisane tako, da so čemu podobne ali ne. Važno je le, da ležijo naokoli. Kot smeti...

P.S.2 Vse fotografije so bile posnete v Kopru.