Prohibicija v Ljubljani

Kaj je zdaj to? Ja, neke sorte prohibicija. Delna prohibicija, ki naj bi ljudem onemogočila dostop do alkohola... ki naj bi zmanjšala uživanje alkohola... ki naj bi ubila eksces in dekadenco... ki naj bi streznila Ljubljano... in ki naj bi urbani noči vrnila idilo in spokojnost ter javni mir in red. Mestni svet je očitno sklenil, da bo iz Ljubljane naredil eno veliko Društvo anonimnih alkoholikov. Tistim, ki so sprejeli ta prohibicijski zakon, se verjetno zdi, da jih pošiljajo nebesa. Toda kot dobro vemo, nebeški in drugi mesijanski zakoni običajno služijo vragu. Prohibicija je vedno vrag - to je pač zakon, ki hoče regulirati naše apetite, naše potrebe, naše želje, našo svobodo, našo možnost odločanja, našo pravico do konzumiranja, naša življenja, na drugi strani pa začne ustvarjati fanatizem, hipokrizijo, čistunstvo, mentalno higieno in nestrpnost. Hja, nestrpnost do drugačnih - do tistih, ki uživajo alkohol... do tistih, ki pijejo drugače... do tistih, ki nazdravljajo... do tistih, ki mislijo drugače. Prohibicija kot organ nestrpnosti ogroža ustavo, demokracijo, človekove pravice in strpnost kot temeljno vrednoto sodobne civilizacije. Prohibicija jemlje alkoholu licenco, daje pa jo nestrpnosti, medtem ko strpnost postaja defekt, nekaj degeneriranega in pošastnega, Zlo.

Jasno, prohibicija podžiga tudi šovinizem in nacionalizem. Zakaj? Prvič, s prohibicijo se skuša očistiti velemestni nočni kaos. Drugič, v slovenski ljudski domišljiji Ljubljano ponoči razmetavajo "južnjaki". Tretjič, "južnjaki" ponoči razgrajajo zato, ker pijejo. Četrtič, če bomo "južnjakom" onemogočili dostop do alkohola, jih bomo "civilizirali" in rešili problem. Ha. Ljudska domišljija bo prohibicijo razumela kot patriotsko dejanje. Srhljivo. Prohibicija je konfliktna, saj pogreva segregacijo - in diskriminacijo. Med drugim tudi socialno diskriminacijo. Prohibicija bo namreč najbolj prizadela najnižje socialne sloje, ljudi z najnižjimi osebnimi dohodki, ljudi z zajamčenimi osebnimi dohodki, brezposelne. Zakaj? Ker nimajo denarja, da bi si doma kopičili zaloge alkohola, ker imajo dovolj le za sproti, za dnevne nakupe, in ker pijejo le tedaj, ko si to lahko privoščijo, bodo v soboto in nedeljo brez možnosti, da bi si privoščili alkohol - da bi lahko praznični pasulj zalili s starčkom. Ali pa chiantijem. A po drugi strani, tudi bogoslužje bo zdaj padlo v čudno luč, predvsem v nedeljo, ko bo duhovnik med obredom spil kozarec vina... ee, Jezusove krvi. Toda kot gre kliše - far ima vedno na zalogi dovolj vina. Tako da mu ga ne bo treba kupovati v nedeljo.

Zlahka si predstavljam novi val sumničenj - ljudje bodo začeli drug drugega špijonirati in ovajati... med nas in našo svobodo se bodo namalali nekaki detektivi, špiclji in inšpektorji... ljudje, ki bodo ponoči posedali po oštarijah, bodo v očeh puritancev sumljivi, mračni in nevarni... o tem, kaj bomo lahko kupovali v soboto in nedeljo ter ponoči, bodo začeli odločati represivni zakoni in represivni aparati... ljudi se bodo oprijele paranoja, odtujenost, zagrenjenost in gorjupost. Ozirali se bodo proti nebu, rekoč: Šit, kaj je naslednja faza? Popolna prohibicija? Začneš z delno prohibicijo - končaš s prepovedjo prikazovanja filmov, v katerih pijejo alkohol. Kot je pred 200 leti rekel Thomas Jefferson: "Če ljudje pustijo, da vlada odloča o tem, kaj naj jejo in katera zdravila naj uživajo, njihova telesa kmalu zapadejo v tako žalostno stanje kot duše ljudi, ki živijo v tiraniji."

Leta 1920 je ameriška ustava dobila razvpito, sramotno dopolnilo, 18. amandma alias Nacionalni zakon o prohibiciji alias Volsteadov zakon alias Plemeniti eksperiment, ki je prepovedal uvoz, izvoz, transport, prodajanje in proizvajanje "omamnih" oz. "opojnih" alkoholnih pijač. Cilj je bil jasen: onemogočiti uživanje alkohola, tega hudičevega advokata, ki da je kriv za kriminal, revščino, socialne probleme, visoko smrtnost, korupcijo, nabito polne zapore, nič manj nabito polne sirotišnice, slabo zdravje, še slabšo ekonomijo in bedno kvaliteto življenja. Jasno, prohibicija je bila debakl. Problemov ni rešila. Le še dodatno jih je poglobila. Kriminal je namreč dobil novo, srhljivo dimenzijo. Kopičila so se trupla. Kopičila se je črna borza. In kopičile so se mamutske količine alkohola. Razmahnili so se speakeasyji, tajne, ilegalne, podtalne, toda zlahka dostopne pivnice, odgovor na likvidirane saloone. Do leta 1925 je bilo samo v New Yorku več kot 100.000 speakeasyjev! Speakeasyji so ponudbi kmalu dodali tudi hazard in prostitucijo. Drastično se je povečala tudi korupcija - tihotapci so namreč mastno podkupovali policijo, politike, zvezne agente in mestne oblasti. Drastično pa se je povečalo tudi uživanje alkohola - ne sicer že kar prvo leto, toda kmalu so ujeli predprohibicijsko raven in začeli rušiti rekorde. Ironično, tudi ko so ljudje pili manj kot prej, so bili bolj pijani kot prej. No, tudi smrtnost se je drastično povečala, zelo specifična smrtnost pravzaprav - črnoborzijanci so sami varili zelo čudne, hudo oporečne, pogosto strupene alkoholne pijače, tako da so mnogi konzumenti umrli. Recimo: leta 1925 jih je zaradi zastrupitve umrlo več kot 4.000.

In zdaj veliko vprašanje: kdo je bil arhitekt prohibicije? Kdo je podžigal gibanje za prohibicijo? V glavnem beli ruralni anglo-saksonski protestanti, ki so trdili: Če hočemo ohraniti nacijo, tradicionalne vrednote, protestantsko-krščansko kulturo in anglo-saksonski način življenja, moramo ukiniti saloone in alkohol! In alkohol je bil po njihovem mnenju domena tujcev, imigrantov, Indijancev in drugih ras. Prohibicija je bila izraz strahu pred tujci, izraz nestrpnosti, šovinizma in rasizma. Ni čudno, da se je rasistični, nasilni, ekstremistični Ku Klux Klan v tem času iz malega južnjaškega kluba prelevil v tolsto, globalno, vseameriško, multimilijonsko organizacijo, ki je kontrolirala Washington. Linči črncev, sprejemanje anti-imigracijskih zakonov in eksekucije imigrantov, recimo Sacca and Vanzettija, so se zdeli v tem času nekaj povsem normalnega. Amerika je padla, je dahnil Albert Einstein, ko se je izkrcal v Ameriki. In ker je tudi Amerika zlagoma ugotovila, da ustave ne ruši alkohol, ampak prohibicija, je leta 1933 ustavi prilepila nov amandma - in prohibicije je bilo konec. Kot je rekel Jefferson: "Nobena nacija ni pijana, ker je vino poceni - in nobena nacija ni trezna, če prepove viski."